Jedro

V dokaznem postopku ni bilo mogoče ugotoviti, glede katere konkretne dobave (kakšna naj bi bila njena vrednost in kdaj naj bi bila izvršena) naj bi tožena stranka odredila, da se jo opravi kljub temu, da ni bila pokrita s predhodnim plačilom. Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, ki naj bi bila posledica nedopustnega ravnanja prav tožene stranke, bi lahko sodišče tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo že zaradi neobstoja te predpostavke odškodninske odgovornosti in se mu do ostalih predpostavk (krivda, vzročna zveza) niti ne bi bilo potrebno opredeliti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 19.866,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1995 do plačila. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti zneska 19.866,81 EUR po menjalnem prodajnem tečaju Nove Ljubljanske banke d.d. z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1995 do plačila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da tožeča stranka ni navedla natančno niti katero blago in v kakšni vrednosti naj bi tožena stranka odpremila ruski družbi C. v nasprotju s pogodbo o izdelavi, dobavi in montaži opreme oziroma izvedbe del na objektu B. I. – Moskva (v nadaljevanju: pogodba). Po oceni sodišča ni dokazano, da je za vtoževano škodo iz posla s C. odgovorna prav tožena stranka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede vprašanja, ali je podana huda malomarnost tožene stranke, sodišče druge stopnje ni v celoti ocenilo navedb prič A. K. in B. O., direktorja tožeče stranke S. F. in navedb tožeče stranke iz tretje pripravljalne vloge (VII. točka). Izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, opiranje le na del izjave priče pa pomeni nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi glede izjave priče in dejansko izpovedjo priče. Razlogi izpodbijane sodbe o tem, „da je vprašljivo, ali bi toženi stranki lahko očitali hudo malomarnost“, so nejasni. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj glede na vse izvedene dokaze tožena stranka ni odgovorna za škodo in zakaj vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem tožene stranke ni v zadostni meri dokazana. Tožena stranka je v nasprotju s pogodbo poslala blago naročniku, še preden je bilo le-to plačano. Vrednost tega blaga je razvidna iz končnega obračuna z dne 29. 8. 1994. Pri presoji krivde je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizija neutemeljeno očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so ti nejasni in da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi glede izjave priče in dejansko izpovedjo priče, s čimer uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je drugostopenjsko sodbo mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge za ugotovitev o neobstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke. Poleg tega revizija pomanjkanje odločilnih razlogov utemeljuje s tem, da sodišče ni pravilno (v celotnem obsegu) ocenilo navedb prič, direktorja tožeče stranke in ostalih izvedenih dokazov, s čimer tožeča stranka dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo škode, ki ji je nastala, ker od C. ni uspela doseči celotnega plačila po obračunu. Sodišče druge stopnje je obstoj te terjatve tožeče stranke do družbe C. štelo za dokazanega.

10. Na podlagi prvega odstavka 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in 42/1990) mora delavec, ki povzroči pri delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti organizaciji oziroma delodajalcu škodo, to povrniti. Odškodninska obveznost delavca je podana le, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nedopustno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza in krivda (odgovornost).

11. Odškodninsko odgovornost tožene stranke za vtoževani znesek je tožeča stranka utemeljevala s tem, da naj bi tožena stranka v nasprotju s pogodbo poslala blago C., še preden je bilo le-to plačano. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe v dokaznem postopku ni bilo mogoče ugotoviti, glede katere konkretne dobave (kakšna naj bi bila njena vrednost in kdaj naj bi bila izvršena) naj bi tožena stranka odredila, da se jo opravi kljub temu, da ni bila pokrita s predhodnim plačilom. Tožeča stranka zatrjuje, da je vrednost poslanega in neplačanega blaga razvidna iz končnega obračuna z dne 29. 8. 1994, vendar s tem uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Za odločitev je bistvenega pomena, da tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, ki naj bi bila posledica nedopustnega ravnanja prav tožene stranke. Sodišče bi zato lahko tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo že zaradi neobstoja te predpostavke odškodninske odgovornosti in se mu do ostalih predpostavk (krivda, vzročna zveza) niti ne bi bilo potrebno opredeliti.

13. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.