Jedro

Dejstvo, da je tožeča stranka sopogodbeniku dobavila blago, ki ni bilo plačano, ne zadošča za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženca za škodo, ki naj bi tožeči stranki zaradi neplačila nastala. Za odškodninsko odgovornost delavca bi moral biti namreč izpolnjen dodaten pogoj, škoda bi morala biti povzročena najmanj iz hude malomarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožene stranke za plačilo zneska 19.866,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 in za povrnitev stroškov postopka (točka I. izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo tolarske protivrednosti zneska 19.866,81 EUR po menjalnem prodajnem tečaju Nove Ljubljanske banke d.d. na dan plačila in zakonske zamudne obresti od 1.1.1995 dalje do plačila in povrnitev stroškov postopka (točki II/1 in II/2 izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka tožencu povrniti stroške postopka v znesku 749.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe do plačila ter sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 4.880,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da je toženec kot vodja oddelka 22.8.1994 podpisal dokončni obračun del za objekt B. „I.“, po katerem je bila družba C. tožeči stranki dolžna plačati še 59.367,20 DEM. Toženec je ta dokončni obračun napravil, ko je bil še v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Po odhodu toženca je tožeča stranka v želji, da bi vendarle dosegla poplačilo dolgovanega zneska, popustila zahtevam C. in njen dolg po dokončnem obračunu zmanjšala na znesek 38.956,10 DEM. Sodišče prve stopnje bi moralo ovrednotiti izpovedbo direktorja tožeče stranke in priče B.O. o tem, da dolg ni bil plačan, saj se drugače ne da dokazovati neplačila. Toženec je bil kot vodja oddelka odgovoren za pravilno izvedbo posla. Priče so izpovedale, da je pri tožeči stranki veljalo pravilo, da se najprej izvrši plačilo, nato pa opravi delo, kar je pri poslovanju z ruskim trgom edino pravilno. Bistveno je, da je bilo blago ruskemu naročniku poslano v nasprotju s pogodbo in zahtevano previdnostjo, zaradi česar je izostalo plačilo po dokončnem obračunu oziroma kasneje po korigiranem dokončnem obračunu, posledica pa je, da je bila tožeča stranka oškodovana. Iz izpovedbe toženca o tem, da je od direktorja C. zahteval plačilo zneska, ki ga je dobil pri tožeči stranki izhaja, da je toženec vedel, kakšen znesek ruski naročnik dolguje, zato se sedaj ne more izgovarjati, da ne ve, ali je bil dolg tožeči stranki morda plačan in kakšna je višina dolga. Toženec tega gotovo ne bi delal, v kolikor ne bi vedel, da C. dolga ni plačala. Toženec je bil kot vodja oddelka odgovoren za pravilno izvedbo posla in za to, da ruski naročnik plača v skladu s pogodbo, moral pa bi tudi paziti, da plačila pridejo pred odpremo blaga, zato je ob dejstvu, da je po sestavi dokončnega obračuna ostal neporavnan dolg, odgovoren za škodo, ki je nastala tožeči stranki. Iz izpovedbe toženca o tem, da se je direktor C. skrival in da je toženec izvedel, da je dolžan večim ljudem, izhaja, da pravnomočna sodba zoper rusko družbo ne bi pomenila ničesar, saj bi bila izvršba neuspešna in bi tožeča stranka po nepotrebnem utrpela dodatne stroške. V kolikor se toženec ne bi čutil odgovornega za nastalo škodo, se po prenehanju delovnega razmerja ne bi trudil, da ruski naročnik plača svoj dolg. Škoda in višina škode sta dokazana, za škodo je odgovoren toženec, znesek pa je tako velik, da predstavlja veliko premoženjsko škodo. Priloga k primopredajnemu zapisniku z dne 17.10.1994 dokazuje, da se je toženec svojega nepravilnega ravnanja zavedal. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Toženec je v odgovoru na pritožbo navedel, da bi tožeča stranka morala dokazati, katero blago in v kakšni vrednosti je bilo poslano C., preden je bilo plačano. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da ji je izključno po krivdi toženca nastala škoda, niti ni uspela izkazati višine škode, ki bi lahko bremenila toženca. Dela za C. so se zaključila šele po toženčevem odhodu iz tožeče stranke. Dokument z dne 17.10.1994 je le priloga k primopredajnemu zapisniku, kar pomeni, da obstaja tudi primopredajni zapisnik, ki ga hrani tožeča stranka. Iz tega zapisnika bi bilo razvidno, ali je bil projekt s C. ob odhodu toženca že zaključen. Toženec trdi, da se je na tem projektu delalo tudi po njegovem odhodu, česar ni zanikal nihče od zaslišanih. To izhaja tudi iz obračuna oz. računa št. 71/61100 z dne 19.12.1994, ki je bil izdan bistveno po tistem, ko toženec ni bil več zaposlen pri tožeči stranki. Toženec po odhodu iz družbe ni mogel biti več odgovoren za nadaljnja ravnanja ali opustitve tožeče stranke. Gre torej za nedokazano vzročno zvezo med ravnanji oziroma opustitvami toženca in nastalo škodo, kakor tudi za vprašanje višine te škode. Sicer pa pogodba s C. ne določa 100% predplačila, pač pa je v pogodbi določeno, da se 10% plačila izvrši po opravljeni montaži. Tožeča stranka ni dokazala, kdaj je bila montaža zaključena. Toženec je ves čas trdil, da projekt ni bil zaključen in da to izhaja iz primopredajnega zapisnika, vendar tožeča stranka na te trditve ni reagirala. Pri ugotavljanju višine škode bi morali vedeti, za katero sicer dobavljeno, vendar neplačano blago gre in ali je bilo to blago po vrednosti v okviru 10 % kupnine, ki se plača naknadno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni predložila dokumentov, ki bi po višini dokazovali obstoj obveznosti C.. Tožeča stranka ni izkoristila krajevne pristojnosti sodišča v Ljubljani. C. je registrirana na Irskem, v tem postopku ni bilo izkazano, da je nesolventna, zato ne držijo pritožbene trditve, da sodne odločbe ne bi bilo mogoče izvršiti. Tožeča stranka ni izkazala, da je kot pogodbeni partner C. naredila vse, da bi od nje izterjala dolg, zato ne more biti uspešna pri dokazovanju odgovornosti tožnika za izpad prihodka, kakor tudi ne pri dokazovanju višine terjatve. Razen tega je potrebno upoštevati, da prihodek pravne osebe ni istočasno izgubljeni dobiček. Predmet zahtevka bi bil lahko le izgubljeni dobiček. Zoper toženca ni bil sprožen noben postopek v zvezi z odškodninsko odgovornostjo, kar pomeni, da gre tudi za vprašanje varstva temeljnih človekovih pravic, kar je lahko stvar presoje ustavnega sodišča. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka sicer uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Zgolj dejstvo, da je bil toženec kot vodja oddelka za opremo ladij in objektov v tujini zadolžen za izvedbo pogodbe tožeče stranke z družbo C. iz Moskve, za B.I. in dejstvo, da je bilo blago tej družbi dobavljeno, čeprav ni bilo v celoti plačano, ne zadošča za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženca za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala, ker v nadaljevanju od naročnika ni uspela doseči celotnega plačila po obračunu. Toženec ima prav, ko opozarja, da s pogodbo med tožečo stranko in družbo C. ni bilo dogovorjeno, da mora biti vse blago plačano vnaprej, temveč je bilo za 10 % pogodbene vrednosti oziroma za 24.580,30 DEM dogovorjeno, da se plačilo opravi po zaključeni montaži. V dokaznem postopku dejansko ni bilo ugotovljeno, kdaj je bila montaža končana, zato je možno, da drži toženčevo zatrjevanje, da ob prenehanju njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki, montaža še ni bila zaključena, kar naj bi bilo razvidno iz primopredajnega zapisnika, ki pa ga tožeča stranka ni predložila. Res je sicer, da vtoževani znesek (38.956,10 DEM oziroma sedaj 19.866,81 EUR) presega 10 % pogodbeno vrednost, za katero je bilo dogovorjeno, da se plačilo opravi šele po zaključeni montaži, vendar tudi glede razlike med obema zneskoma ni mogoče šteti za dokazano, da gre za škodo, ki je tožeči stranki nastala po krivdi toženca.

V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, katera konkretna dobava ni bila pokrita s predhodnim plačilom, pa je toženec kljub temu odredil, da se izvrši. Iz izpovedb tožnika in priče A.K. je sicer možno sklepati, da je šlo za dobavo rešetk, vendar pa ni bilo ugotovljeno niti, kakšna je bila njihova vrednost, niti kdaj naj bi bila ta dobava izvršena. Razen tega sta tako tožnik kot priča A.K. izpovedala, da je naročnik takrat po faksu poslal sporočilo, da je blago plača A.K. no in da so takšna sporočila do takrat bila resnična. Toženec je očitno moral hitro odločiti, saj je ruski partner v Sloveniji imel prazen kamion in bi tožeča stranka kasneje morala zagotoviti svoj prevoz, če rešetk takrat ne bi dobavili. Navedeno pa tudi pomeni, da je vprašljivo, ali bi tožencu lahko očitali hudo malomarnost, saj je v skladu s takrat veljavnim prvim odstavkom 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) delavec moral delodajalcu povrniti škodo, ki jo je povzročil pri delu oziroma v zvezi z delom le v primeru, da je to storil namenoma ali iz hude malomarnosti.

Pritožba sicer utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, češ da tožeča stranka sploh ni dokazala, da sporni znesek ni bil plačan. Obstoj terjatve do družbe C. je tožena stranka dokazovala z listinami in z izpovedbami prič. Vendar navedeno ne more vplivati na drugačno odločitev v tem sporu, saj ni bila v zadostni meri dokazana vzročna zveza med ravnanjem tožnika in nastalo škodo, kakor tudi ne, da bi pri tožnikovem ravnanju šlo za hudo malomarnost, kakor je to razloženo zgoraj.

Okoliščina, da se je toženec v prilogi k primopredajnemu zapisniku zavezal, da bo aktivno sodeloval pri izterjavi plačila, ne dokazuje tega, da bi toženec s tem že prevzel odgovornost za škodo, ki je tožeči stranki nastala, ker ji kupec ni plačal vsega dobavljenega blaga. Res je sicer, da je v uvodu te priloge k primopredajnemu zapisniku izrecno ugotovljeno, da je toženec blago kupcu poslal v nasprotju s pogodbo in da je blago dobavil, še preden je prejel 100 % plačilo, vendar to še vedno ne dokazuje tega, da je celotna vtoževana škoda posledica takšnega ravnanja toženca.

Pritožba ima sicer prav, ko graja tisti del obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerem sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka med drugim utemeljuje tudi s tem, da tožena stranka od družbe C. niti ni poskušala dolg izterjati po sodni poti. Navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. V kolikor bi tožeča stranka uspela dokazati, da ji je škodo iz hude malomarnosti povzročil toženec, bi bila upravičena od toženca zahtevati povrnitev te škode, ne glede na to, ali je od poslovnega partnerja poskušala izterjati dolg. Vendar pa za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča predhodna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je za škodo odgovoren toženec, zato je ob takšni ugotovitvi utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradi dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti toženec, saj odgovora na pritožbo ni mogoče opredeliti kot za spor nujno potrebnega stroška v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.