Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca služnost hoje in vožnje priposestvovala, saj sta dvajset let do svojih zemljišč dostopala čez zemljišče 365/2 in čez del zemljišča 364/5, pri čemer je zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi do nasprotovanja uporabe dostopa prišlo že pred njegovim lastništvom.

Nepomembna je okoliščina, kje je lokacijska in gradbena dokumentacija za izgradnjo objekta tožencev predvidevala dostop do njunega objekta. S to okoliščino tožnik zanika dobro vero tožencev glede priposestvovanja služnosti, ki pa se ob dvajsetletni priposestvovalni dobi ne zahteva. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, namreč stvarna služnost nastane že z njenim dejanskim izvrševanjem 20 let, če lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval (tako 54. člen ZTLR kot tudi 217. člen SPZ).

Toženca sta lastninsko pravico na delu parc. št. 365/3, 364/5 in 369/4 priposestvovala, saj sta bila v opravičljivi zmoti o tem, da jima pripada celoten del zemljišča, na katerem stojita betonski temelj in ograja.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o priposestvovanju služnosti je tudi ob upoštevanju okoliščine stečaja materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je do priposestvovanja služnosti prišlo konec leta 2017. Iz pritožbenih navedb pa izhaja, da je tožnik nepremičnine kupil leta 2016. Iz navedenega sledi, da toženca v času, ko je tožnik nepremičnine kupil v stečaju, služnosti na teh nepremičninah še nista priposestvovala. Zatorej služnosti v stečajnem postopku do trenutka tožnikovega nakupa nista mogla uveljavljati. Nečesa, kar ne obstaja, namreč ni mogoče uveljavljati niti v stečajnem postopku. Povedano drugače: stečaj ne more vplivati na nekaj, kar ob njegovem začetku še ni obstajalo. Posledično ni mogoče govoriti o pasivnosti tožencev. ZFPPIPP pa ne določa, da bi začetek stečajnega postopka imel za posledico prekinitev teka priposestvovalne dobe. Tako je priposestvovalna doba kljub stečajnemu postopku nad takratnim lastnikom nepremičnin parc. št. 364/5 in 365/2 tekla naprej.

Tožnik bi lahko ohranil nepremičnine, ki jih je kupil v stečaju, proste stvarne služnosti, če bi se uporabi dostopa uprl. Ker pa je dokazni postopek pokazal, da je do spora glede uporabe dostopa prišlo šele v juliju 2018, pogoji za priposestvovanje služnosti pa so se po ugotovitvi sodišča prve stopnje stekli že konec leta 2017, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zahtevku na priposestvovanje služnosti ugodilo.

Vrhovno sodišče se je tudi glede konkurence pridobljene lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in lastninske pravice na podlagi nakupa na javni dražbi od stečajnega dolžnika že izreklo in ob uporabi petega odstavka 342. člena ZFPPIPP dalo prednost slednji pravici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Tožeča in nasprotno tožena stranka C., d. d., je dolžna toženima in nasprotno tožečima strankama A. A. in B. B. povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 615,98 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku A. A. in B. B.1 po nasprotni tožbi, tako da je: - ugotovilo, da obstoji stvarna služnost hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi po parc. št. 365/2 k. o. X,2 in po delu parc. št. 364/5, ki je označen na priloženi skici, v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 365/6; - odločilo, da sta toženca vsak do idealnega deleža 1/2 solastnika jugovzhodnih delov parc. št. 365/3 in parc. št. 369/4, v kolikor ograja tožencev posega v navedeni parceli tožnika, pri čemer sta priposestvovana dela v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru3 predvidena kot novo nastali parc. št. 365/9 in 369/2 ter se bo pri novo nastalih parcelah vknjižila lastninska pravica na ime tožencev, vsakega do 1/2; - odločilo, da sta toženca vsak do 1/2 solastnika severovzhodnih delov parc. št. 365/3 in parc. št. 364/5, v kolikor betonski temelj tožencev posega v navedeni parceli tožnika, pri čemer je priposestvovani del v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru4 predviden kot novo nastala parc. št. 365/10, ter se bo pri novo nastali parceli vknjižila lastninska pravica na ime tožencev, vsakega do 1/2 (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. V posledici ugoditve tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožencev zahteval: - odstranitev betonskega temelja s tremi nastavki iz gradbenega železa s parc. št. 364/5 in parc. št. 365/3; - da se vzdržita vseh nadaljnjih nedopustnih posegov v tožnikovo lastninsko pravico na parc. št. 364/5 in 365/2, in da sta predvsem dolžna opustiti uporabo predmetnih nepremičnin za potrebe dostopa, hoje in vožnje z motornimi vozili vseh vrst (I. točka izreka izpodbijane sodbe).

3. S IV. točko izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom. Navedeno je storilo s sklepom z dne 2. 8. 2021, na podlagi katerega je tožnik dolžan tožencema povrniti pravdne stroške v znesku 3.064,26 EUR, v 15 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožnik je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sklepa, s katerim je odločeno o pravdnih stroških, ne izpodbija obrazloženo, temveč zgolj v posledici izpodbijanja odločitve o glavni stvari. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku ter zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi. Podredno tožnik predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi spremembo odločitve o stroških postopka ter priglaša pritožbene stroške.

5. V utemeljitev pritožbe tožnik navaja, da je nepremičnine pridobil formalno povsem neobremenjene in na originarni način z nakupom v stečajnem postopku, na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Toženca bi morala, če sta menila, da imata iz priposestvovanja kakršnekoli pravice, te uveljaviti v stečajnem postopku nad predhodnim lastnikom, vendar tega nista storila. Dalje tožnik navaja, da je iz ortofoto posnetkov razvidno, da v letu 1998 toženca sploh še nista začela uporabljati svoje nepremičnine in da v tem obdobju tudi še ni bilo prav nobene poti preko tožnikovih parcel do nepremičnine tožencev na mestu, ki je predmet tožbenega zahtevka. Uvoz oz. dostop je bil ves čas omogočen na tistem delu zemljišča tožencev, ki je neposredno mejil na javno občinsko cesto. Ker je lokacijska in gradbena dokumentacija za izgradnjo objekta tožencev predvidevala dostop neposredno z občinske ceste na SZ delu nepremičnine tožencev, torej ne preko tožnikovih zemljišč, je nemogoče, da sta bila toženca v dobri veri. Enovit in zelo jasen sporazum, sklenjen v letu 2011, jasno kaže, da tudi tožnikov pravni prednik nikakor ni imel namena tožencema zagotoviti brezplačne služnosti preko svojih nepremičnin, pač pa je v zameno za služnost terjal (vsaj) postavitev ograje na točno določen način. Iz navedenega a contrario izhaja, da se je že vsaj leta 2011 tudi tožnikov pravni prednik uprl izvrševanju te služnosti. Nikakor ni mogoče trditi, da je priposestvovalna doba iztekla, če pa toženca nikoli, zagotovo pa že vsaj od leta 2001 nista bila v dobri veri in če sta se v zameno za služnost v letu 2011 zavezala izvesti ograjo, pa tega nista storila. Tožnik je posest in lastninsko pravico na svojih nepremičninah na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnin pridobil že v začetku leta 2016 in je takoj pričel z reševanjem mejnih vprašanj ter se že tedaj začel dogovarjati s tožencema o posameznih možnih rešitvah, kar v postopku ni bilo sporno. Ni jasno, na kaj meri sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve sodbe, ko omenja osebne razloge na strani toženke. V tem bistvenem delu je izpodbijana sodba docela nejasna in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Tudi iz navedb tožencev izhaja, da je začetek uporabe tega dela tožnikovega zemljišča za potrebe dovoza do nepremičnine tožencev potrebno časovno povezati šele z razširitvijo ceste v letu 2006, kar izhaja iz zadnjega odstavka dopisa tožencev z dne 1. 8. 2018. Toženca namreč tam jasno (čeprav pravno zmotno) navedeta, da je tedaj, torej ob razširitvi ceste, ta del parcele, po katerem imata sedaj (torej šele odtlej) dovoz, postal javna cesta. Očitno je tožbeni zahtevek, ki meri na originarno pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem, neutemeljen. Iz navedenih razlogov je neutemeljen tudi zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Ker ograja sploh še ni dokončana, tudi za začetek teka priposestvovalnih rokov niso izpolnjeni pogoji. Poleg tega bi za tovrstno ograjo toženca potrebovala gradbeno dovoljenje.

6. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev. V zvezi z očitki glede stečaja odgovarjata, da z nakupom v stečaju prenehajo le zastavna pravica ali hipoteka in zemljiški dolg, pravica do prepovedi odtujitve in obremenitve ter pod določenimi pogoji osebne služnosti, stvarna bremena ali stavbna pravica. Z nakupom v stečaju ne prenehajo stvarne služnosti. Toženca priglašata pritožbene stroške.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodilo, tj. tako zahtevku na ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in vožnje, kot zahtevku, da sta toženca vsak do 1/2 solastnika dela (sosednjih) tožnikovih nepremičnin, kolikor ograja in betonski temelj posegata na slednje nepremičnine. Tako je odločilo, ker je presodilo, da sta toženca priposestvovala tako služnost kot lastninsko pravico. V posledici ugoditve tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po tožnikovi tožbi.

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi in neutemeljenosti tožbenega zahtevka po tožbi navedlo sodišče prve stopnje, ter se nanje sklicuje. Pritožbeno uveljavljeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni zagrešilo nobene od tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožba se z zavrnitvijo tožbenega zahtevka po tožnikovi tožbi argumentirano ne sooči. Zato se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredelilo le do izpodbijane odločitve o nasprotni tožbi.

_O priposestvovanju stvarne služnosti hoje in voženj_

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca služnost hoje in vožnje priposestvovala, saj sta dvajset let do svojih zemljišč dostopala čez zemljišče 365/2 in čez del zemljišča 364/5, pri čemer je zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi do nasprotovanja uporabe dostopa prišlo že pred njegovim lastništvom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do spora glede uporabe dostopa prišlo šele v juliju 2018. Do priposestvovanja je po ugotovitvi sodišča prve stopnje prišlo konec leta 2017.5 Ker sta toženca izkazala, da sta stvarno služnost hoje in voženj priposestvovala, zgolj ugovor, da bi si toženca lahko uvoz z javne ceste uredila drugje, ne zadostuje.

11. Brezpredmetna je pritožbena navedba, da je od sklenitve sporazuma s tožnikovim pravnim prednikom SGP D., ki je bil sklenjen leta 2011, preteklo šele dobrih sedem let. Iz 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje začetek teka priposestvovalne dobe postavilo v leto 1997 in ne v leto 2011. Poleg tega je sodišče prve stopnje v točkah 24 in 25 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo svoj zaključek, da se je tudi pred letom 2011 do zemljišč tožencev dostopalo čez zemljišči 364/5 in 365/2. Pritožbeno sklicevanje na ortofoto posnetke pravilnosti tega zaključka ne omaje. Celo nasprotno. Iz ortofoto posnetka iz leta 2005 (A11) se vidi, da je ob meji z javno potjo, kjer naj bi po tožnikovih trditvah toženca dostopala na svoje zemljišče, posajeno drevje. Ortofoto posnetek iz leta 1998 (A10) pa zaradi svoje neločljivosti ni primeren dokaz za dokazovanje (ne)obstoja poti in točnega mesta dostopa.

12. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je prišlo do priposestvovanja služnosti, pritožba ne uspe izpodbiti niti z izpostavljanjem dejstva, da sta toženca šele konec leta 2001 pridobila gradbeno dovoljenje, ki je bilo leta 2003 še spremenjeno, in da sta toženca šele nato začela z gradnjo in s tovrstno aktivno uporabo svojih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je oprlo na izpovedbi toženke in priče E. E., ki sta potrdili, da se je z avtomobili začelo redno voziti takoj po nakupu v letu 1997 (torej še pred izgradnjo hiše tožencev). Tudi pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za dvom o njunih izpovedbah. Dalje je nepomembna okoliščina, kje je lokacijska in gradbena dokumentacija za izgradnjo objekta tožencev predvidevala dostop do njunega objekta. S to okoliščino tožnik zanika dobro vero tožencev glede priposestvovanja služnosti, ki pa se ob dvajsetletni priposestvovalni dobi ne zahteva. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, namreč stvarna služnost nastane že z njenim dejanskim izvrševanjem 20 let, če lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval (tako 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR kot tudi 217. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ).

13. Pritožba zmotno vztraja pri stališču, da iz Sporazuma, sklenjenega v letu 2011, izhaja, da se je tožnikov pravni prednik uprl izvrševanju služnosti in da ni imel namena tožencema zagotoviti brezplačne služnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je s predmetnim sporazumom tedanji lastnik služečega zemljišča dovolil, da se parc. št. 365/2 uporablja za hojo in vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi in da takšnega upravičenja ni pogojeval z izgradnjo ograje. Sporazum ureja dve vprašanji med mejašema, tj. dostop do nepremičnine tožencev preko tožnikove nepremičnine in ureditev ograje vzdolž nepremičnin tožnika in tožencev. Gre za dve ločeni vprašanji, ki ju tudi mejaša nista pogojevala. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da predmetni sporazum odraža, da so med takratnimi mejaši vladali dobri medsosedski odnosi. Nikakor pa ne odraža nasprotovanja, kot to zmotno trdi tožnik.

14. Neizpodbita je ostala tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do spora glede uporabe dostopa prišlo šele v juliju 2018. Zmotna je pritožbena navedba, da v postopku ni bilo sporno, da je tožnik takoj v začetku leta 2016 pričel z reševanjem mejnih vprašanj ter da se je že tedaj začel dogovarjati s tožencema o posameznih možnih rešitvah. Toženca sta namreč že v odgovoru na tožbo zanikala, da je tožnik večkrat pisno in ustno nasprotoval uporabi njegovih nepremičnin. Hkrati sta navedla, da je edino tožnikovo pisanje z dne 27. 7. 2018. Tudi ne drži pritožbena graja, da ni jasno, na kaj meri sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko omenja osebne razloge na strani toženke. Meri na to, kar je toženka izpovedala, in sicer da so prišle osebne stiske, saj sta v tistem obdobju zbolela tako oče kot mama.

15. Pritožbena trditev, da je glede na navedbo v dopisu tožencev z dne 1. 8. 2018 (B15) začetek priposestovanja služnosti potrebno časovno povezati šele z razširitvijo ceste P. v letu 2006, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedena pritožbena trditev ne drži. Navedba tožencev, ki jo tožnik izpostavlja v pritožbi, je iztrgana iz konteksta celotnega dopisa. Toženca tudi v tem dopisu trdita, da se je sporni del tožnikovega zemljišča vseskozi, več kot 20 let, uporabljal za dostop na njuno parcelo. Zatorej predmetni dopis ne omogoča postavitve začetka teka priposestvovalne dobe v leto 2006, za kar se zmotno zavzema pritožba.

_O priposestvovanju lastninske pravice_

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca lastninsko pravico na delu6 parc. št. 365/3, 364/5 in 369/4 priposestvovala, saj sta bila v opravičljivi zmoti o tem, da jima pripada celoten del zemljišča, na katerem stojita betonski temelj in ograja. Na podlagi skrbne dokazne ocene je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženca do opravljenih geodetskih izmer v letu 2018 nista mogla imeti razloga za dvom o tem, do kod segajo njuna zemljišča, saj sta se glede na postavljeno ograjo okrog zemljišča in ob zagotovilu prodajalca ob nakupu leta 1997, da ograja leži na njunem zemljišču, na to upravičeno zanesla. Ob povzetem gre pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da sta toženca imela sporni del zemljišča kot dobroverna posestnika v posesti od leta 1997. Upoštevaje desetletno priposestvovalno dobo sta toženca sporni del zemljišč priposestvovala leta 2007 (28. in 72. člen ZTLR ter 28. člen, drugi odstavek 43. člena in 269. člen SPZ).

17. Zmotno je pritožbeno vztrajanje pri stališču, da iz razloga, ker ograja ni dokončana, priposestovalna doba še sploh ni mogla začeti teči. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, (ne)dokončanje ograje ne more imeti nobene teže pri presoji vprašanja, ali sta bila toženca v opravičljivi zmoti o tem, na čigavem zemljišču leži ograja. Prav tako je za presojo priposestvovanja lastninske pravice nerelevantno, ali je bila ograja postavljena z gradbenim dovoljenjem ali brez njega.

18. Pritožba ne uspe izpodbiti ugotovljene dobroverne posesti tožencev in zaradi svoje pavšalnosti ne terja podrobnejšega opredeljevanja. Zato se pritožbeno sodišče zgolj sklicuje na v izpodbijani sodbi natančno razdelane razloge sodišča prve stopnje.

_O stečaju_

19. Tožnik v pritožbi navaja, da je nepremičnine pridobil formalno povsem neobremenjene in na originarni način z nakupom v stečajnem postopku, na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Poleg tega v pritožbi trdi, da bi morala toženca, če sta menila, da imata iz priposestvovanja kakršnekoli pravice, te uveljaviti v stečajnem postopku nad predhodnim lastnikom. Ker tega nista storila, po tožnikovem mnenju teh pravic materialnopravno ne moreta uspešno uveljavljati zoper originarnega pridobitelja.

20. V prejšnjem odstavku povzete pritožbene navedbe predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Pravočasno podana tožnikova trditvena podlaga pa je bila prešibka, da bi od sodišča prve stopnje terjala opredelitev glede okoliščine, da je tožnik nepremičnine kupil v stečaju. Dokazi, ki jih je tožnik priložil med pravdo, pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Kljub temu je pritožbeno sodišče preverilo, ali je odločitev sodišča prve stopnje, tudi upoštevaje dejstvo, da je tožnik nepremičnine kupil v stečaju, materialnopravno pravila.

21. Glede na prvi odstavek 342. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) z nakupom nepremičnine v stečaju stvarne služnosti sicer ne prenehajo,7 na kar sta pravilno opozorila toženca v odgovoru na pritožbo. Vendar je v obravnavani zadevi specifičnost v tem, da stvarna služnost ni vpisana v zemljiško knjigo. Glede na to bi skladno s 4. točko petega odstavka 342. člena ZFPPIPP držale tožnikove trditve o tem, da toženca zaradi svoje pasivnosti v stečajnem postopku v tej pravdi ne moreta uveljavljati priposestvovanja služnosti.8 Iz navedene določbe namreč izhaja, da tretja oseba (v obravnavani zadevi sta to toženca) ni upravičena niti v stečajnem niti v drugem postopku uveljavljati kateregakoli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe. Z uveljavljanjem predmetne služnosti pa je nedvomno poseženo v tožnikovo v stečajnem postopku pridobljeno lastninsko pravico.

22. Vendarle pa je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o priposestvovanju služnosti tudi ob upoštevanju okoliščine stečaja materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je do priposestvovanja služnosti prišlo konec leta 2017. Iz pritožbenih navedb pa izhaja, da je tožnik nepremičnine kupil leta 2016. Iz navedenega sledi, da toženca v času, ko je tožnik nepremičnine kupil v stečaju, služnosti na teh nepremičninah še nista priposestvovala.9,10 Zatorej služnosti v stečajnem postopku do trenutka tožnikovega nakupa nista mogla uveljavljati. Nečesa, kar ne obstaja, namreč ni mogoče uveljavljati niti v stečajnem postopku. Povedano drugače: stečaj ne more vplivati na nekaj, kar ob njegovem začetku še ni obstajalo. Posledično ni mogoče govoriti o pasivnosti tožencev. ZFPPIPP pa ne določa, da bi začetek stečajnega postopka imel za posledico prekinitev teka priposestvovalne dobe. Tako je priposestvovalna doba kljub stečajnemu postopku nad takratnim lastnikom nepremičnin parc. št. 364/5 in 365/2 tekla naprej.

23. Pritožbeno sodišče še pripominja, da bi tožnik v dani situaciji kljub obrazloženemu lahko ohranil nepremičnine, ki jih je kupil v stečaju, proste stvarne služnosti, in sicer, če bi se uporabi dostopa uprl. Ker pa je dokazni postopek pokazal, da je do spora glede uporabe dostopa prišlo šele v juliju 2018, pogoji za priposestvovanje služnosti pa so se po ugotovitvi sodišča prve stopnje stekli že konec leta 2017, je zatorej sodišče prve stopnje ravnalo pravilo, ko je zahtevku na priposestvovanje služnosti ugodilo.

24. Kar pa se tiče priposestvovanja lastninske pravice, je dejansko stanje drugačno kot pri priposestvovanju služnosti. Pa vendar je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tudi v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo, materialnopravno pravilna.

25. Tožnik je v stečajnem postopku kupil nepremičnino z mejo, ki ni dokončno urejena.11 Kadar gre za parcelo s takšnimi mejami, ob nakupu (tudi v stečajnem postopku) ni gotovosti glede njenega dejanskega obsega oziroma točnih površin kupljene nepremičnine. Možna so odstopanja med tehničnimi podatki in dejanskim obsegom. Po ugotovitvah izvedenca geodetske stroke je šlo v obravnavani zadevi za odstopanje zgolj za nekaj kvadratnih metrov. Tožnik je v stečajnem postopku kupil parcelo, ne pa kvadratnih metrov.12 S tem, ko je sodišče ugodilo zahtevku tožencev na priposestvovanje lastninske pravice, pravno gledano torej sploh ni poseglo v tožnikovo lastninsko pravico, pridobljeno v stečajnem postopku, pač pa ugotovilo oz. določilo mejo med sosednjima zemljiščema.

26. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče zaradi odprave pomislekov, izraženih v pritožbi v zvezi s stečajem, pojasnjuje še, kot sledi. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta toženca lastninsko pravico na spornih delih nepremičnin priposestvovala leta 2007. Torej sta postala lastnika še preden je tožnik te nepremičnine, na katerih je prišlo do priposestvovanja, kupil v stečajnem postopku. S prijavo izločitvene pravice13 v stečajni postopek se prepreči prodaja nepremičnin stečajnega dolžnika. Opustitev prijave izločitvene pravice s strani tožencev je predstavljala prosto pot za prodajo nepremičnin, na delu katerih sta priposestvovala lastninsko pravico. Tožnik, ki je nepremičnine kupil v stečajnem postopku, jih je prav tako kot toženca pridobil na izvirni način. Vrhovno sodišče se je tudi glede konkurence pridobljene lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in lastninske pravice na podlagi nakupa na javni dražbi od stečajnega dolžnika že izreklo in ob uporabi petega odstavka 342. člena ZFPPIPP dalo prednost slednji pravici.14

27. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v sodni praksi še ni odgovorjeno na vprašanje, katera pravica ima prednost, ko do neprijave izločitvene pravice pride zaradi dobrovernosti priposestvovalca. In ravno za takšno situacijo gre v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je dobroverna posest tožencev prenehala šele leta 2018. Ker sta bila toženca v dobri veri, da je celotno zemljišče, ki se nahaja na njuni strani ograje, njuna last, in je ta dobra vera trajala tudi še v času, ko je tožnik v stečajnem postopku nepremičnine kupil, izločitvene pravice nista mogla prijaviti. Zato jima neprijava izločitvene pravice ne more iti v škodo. Po prepričanju pritožbenega sodišča uporaba določbe četrte točke 5. odstavka 342. člena ZFPPIPP ne pride v poštev, temveč je potrebno dati prednost prej pridobljeni lastninski pravici, ki je bila, tako kot lastninska pravica pridobljena v stečajnem postopku, pridobljena na izvirni način.

28. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Prav tako je potrdilo sklep o pravdnih stroških, ki ga pritožba izpodbija zgolj v posledici izpodbijanja odločitve o glavni stvari. Tudi v zvezi s sklepom je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

29. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženca pa sta na pritožbo vsebinsko odgovorila, mora tožencema povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencema priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 15 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT). Skupaj torej 765 točk oz. 459 EUR, kar povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank (tretji odstavek 7. člena OT) znaša 504,90 EUR. Na slednji znesek je pritožbeno sodišče obračunalo še 22 % DDV. Stroški pritožbenega postopka tožencev skupaj znašajo 615,98 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške mora tožnik tožencema povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

1 Zaradi lažjega razumevanja bo pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, v nadaljevanju za stranki A. A. in B. B. uporabljalo izraz toženca in za stranko C., d. d., izraz tožnik. 2 Ker se vse parcele, tudi tiste, ki bodo navedene v nadaljevanju, nahajajo v k. o. X, pritožbeno sodišče v nadaljevanju pri zapisu parcel opušča navedbo katastrske občine. 3 S III. točko izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje razsodilo, da je Elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru sestavni del te sodbe. 4 Glej opombo 3. 5 Toženca sta sicer trdila, da sta parc. št. 365/2 in 364/5 v naravi predstavljali dostop, ki so ga uporabljali že njuni pravni predniki. Vendar ker v trditveni podlagi ni bilo natančno časovno opredeljeno, kdaj naj bi pravni predniki začeli uporabljati sporni dostop, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je začetek priposestvovalne dobe postavilo v leto 1997, ko sta tožnika kupila svoja zemljišča. Poleg tega je, kot je to izpostavilo že sodišče prve stopnje, priča E. E. zanikala, da bi že pravni predniki tožencev dostopali z avtomobili. 6 Gre za obmejni del nepremičnin. 7 Skladno z navedeno določbo s plačilom kupnine prenehajo naslednje pravice tretjih na premoženju, ki je predmet prodajne pogodbe: 1) zastavna pravica ali hipoteka in zemljiški dolg, 2) pravica do prepovedi odtujitve in obremenitve ter 3) naslednje osebne služnosti, stvarno breme ali stavbna pravica: ‒ če je lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet prodajne pogodbe, omejena s hipoteko ali zemljiškim dolgom: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega učinkuje vpis najzgodnejše hipoteke ali zemljiškega dolga v zemljiško knjigo, ‒ v drugih primerih: če so bile pridobljene po trenutku, od katerega po 244. členu tega zakona učinkuje začetek stečajnega postopka. 8 Primerjaj VSRS Sodba II Ips 19/2021 z dne 21. 4. 2021: v tej zadevi je Vrhovno sodišče obravnavalo vprašanje konkurence dveh pravic, ki sta bili pridobljeni na izvirni način, in sicer lastninske pravice toženca, pridobljene v stečajnem postopku ter na drugi strani služnostne pravice tožeče stranke, pridobljene na podlagi priposestvovanja, že pred začetkom stečajnega postopka. Ob uporabi četrte točke petega odstavka 342. člena ZFPPIPP je odločilo, da se mora priposestvovana, a nevknjižena služnostna pravica umakniti lastninski pravici toženca, pridobljeni v stečajnem postopku. 9 Nenazadnje tožnik sam trdi, da še ni potekla priposestvovalna doba. 10 In ravno v tem se tu obravnavana v bistvenem razlikuje od zgoraj citirane odločbe II Ips 19/2021, v kateri je bila služnostna pravica pridobljena že pred začetkom stečajnega postopka. 11 Navedeno izhaja iz navedbe tožencev, da so se pogovarjali o izravnavi meje. Razvidno pa je tudi iz skice, ki jo je v tem postopku izdelal geodet (l. št. 86). Iz legende na tej skici izhaja, da so urejene meje označene z odebeljeno črto. Sporna meja, kjer je prišlo do priposestvovanja lastninske pravice, pa ni označena s takšno črto. 12 Nenazadnje kvadratni metri niso predmet vpisa v zemljiško knjigo. 13 Izločitvena pravica je pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izvirni način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini (druga točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP). 14 Glej VSRS sodba II Ips 279/2014 z dne 14. 7. 2016. Primerjaj VSRS sklep II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015 in VSL sodba I Cp 2616/2017 z dne 9. 5. 2018.