Jedro

Za odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi bila posledica neustrezne hrambe tožnikovega vozila - za škodo zaradi zmanjšane vrednosti avtomobila in stroškov prevoza takega vozila iz Sežane v Split, je ključno, da tožnik ni dokazal, da bi bilo stanje vozila ob prevzemu posledica hrambe na nepokritem parkirišču. Po ugotovitvah nižjih sodišč je do zmanjšanja njegove vrednosti prišlo le zaradi amortizacije in tehnične zastarelosti.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženke plačilo 11.000 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 12. 9. 1997 z zamudnimi obrestmi, zneske 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR), 50.000 SIT (sedaj 208,65 EUR), 50.704 SIT (sedaj 211,58 EUR) in 97.644 SIT (sedaj 407,46 EUR) vse z zamudnimi obrestmi ter povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji obširno povzema obrazložitev odločbe ustavnega sodišča Up-508/01 z dne 8. 4. 2004. Trdi, da izpodbijani sodbi materialnopravna stališča ustavnega sodišča ignorirata. Nasprotuje zaključku pritožbenega sodišča, da je hramba avtomobila na odprtem, a ograjenem in varovanem asfaltiranem parkirišču ustrezala skrbnosti dobrega gospodarja, saj svojega zelo dobro ohranjenega vozila na tak način ne bi pustil noben voznik. Pritožbeno sodišče je pravni standard dobrega gospodarja napolnilo z zgrešenim stališčem in je zmotno uporabilo materialno pravo. Trditev, da je hramba na nepokritem parkirišču na Primorskem običajna, lahko velja le za dnevno ali mesečno hrambo, nikakor pa ne za letno hrambo. Poleg tega je Sežana le geografsko na Primorskem

, dejansko pa ima čisto kontinentalno klimo s hudimi zimami. Dejstvo, da je carinska služba parkirala na navedenem prostoru tudi svoja vozila, nima nobenega pomena za to pravdo, saj se službeni avtomobili dnevno uporabljajo in se pri tem redno prezračijo. Ti avtomobili ostanejo na tem prostoru le nekaj ur, tožnikov pa je stal več let, ne da bi ga kdo prižgal, prestavil, prekril ali prevetril. Če bi tožnik imel vozilo v posesti, bi ga redno uporabljal in hranil v garaži. Notorno dejstvo je, da če se vozila ne uporablja, bolj propada in zgublja na vrednosti, kot če se ga uporablja. Ograja pa lahko zagotovi le varnost pred tatvinami. Nadalje pravi, da izpodbijana sodba ne pojasni, zakaj je carinarnica v vseh svojih štirih odločbah odločala vsakič tudi o vrnitvi avtomobila tožniku, če je o tem odločila že s prvo odločbo. Več kot očitno je, da je bilo zadrževanje avtomobila polnih pet let nepotrebno. S tem je carinarnica protipravno ravnala in je odgovorna za povzročeno škodo. Revizija se sklicuje tudi na navedbe v vseh tožnikovih vlogah v dosedanjem postopku. Poudarja, da bi moralo sodišče odločiti o morebitnem soprispevku tožnika le glede na njegovo pasivnost po končanju postopka oziroma po pozivu carinskega organa, naj prevzame avtomobil, kot je navedlo ustavno sodišče. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje, katero revizijsko sodišče preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo tožnikovih navedb, ki jih je podal v drugih vlogah med postopkom in na katere se v reviziji pavšalno sklicuje.

7. Nižji sodišči sta ugotovili, da je Carinarnica Sežana 5. 6. 1992 tožniku zasegla tedaj 13 let staro osebno vozilo znamke Golf. Zaseženo vozilo je tožnik prevzel šele 12. 9. 1997. V času zasega se je vozilo nahajalo na nepokritem, a ograjenem in varovanem asfaltiranem parkirišču carinarnice, ki ga je carinarnica uporabljala za vsa zasežena vozila in za parkiranje službenih avtomobilov. Sodišči sta zaključili, da tožnik ni dokazal, da bi bilo vozilo ob prevzemu manjvredno zaradi hrambe. V času zasega na vozilu ni prišlo do škode, ki bi presegala škodo, do katere bi v tem času prišlo, če bi imel tožnik vozilo v svoji posesti. Do manjvrednosti vozila je prišlo samo zaradi poteka časa - zaradi amortizacije in tehnične zastarelosti vozila.

8. Revizija pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita storitev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne drži, da je pritožbeno sodišče ignoriralo materialnopravna stališča ustavnega sodišča, saj je sledeč obrazložitvi njegove odločbe Up-508/01 z dne 8. 4. 2004 presojalo ustreznost hrambe tožnikovega vozila v carinarnici. Svojo presojo, da je ta ustrezala skrbnosti dobrega gospodarja po 714. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), je tudi ustrezno obrazložilo. Trditve o precejšnjih razlikah med kontinentalno klimo s hudimi zimami v Sežani od siceršnje klime na Primorskem tožnik prvič navaja šele v reviziji, zato so glede na 372. člen in tretji odstavek 370. člena ZPP nedovoljene.

9. Za odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi bila posledica neustrezne hrambe tožnikovega vozila - za škodo zaradi zmanjšane vrednosti avtomobila in stroškov prevoza takega vozila iz Sežane v Split, je ključno, da tožnik ni dokazal, da bi bilo stanje vozila ob prevzemu posledica hrambe na nepokritem parkirišču. Po ugotovitvah nižjih sodišč je do zmanjšanja njegove vrednosti prišlo le zaradi amortizacije in tehnične zastarelosti. Ne gre spregledati, da sta sodišči do tega zaključka prišli na podlagi cenitve avtomobila, ki jo je sodišču posredoval tožnik sam.

10. Revizija tudi neutemeljeno uveljavlja pomanjkanje razlogov o tem, da je carinarnica tožnikov avtomobil zadrževala tudi potem, ko je 27. 7. 1992 odločila o njegovi vrnitvi tožniku. V tej smeri zatrjevana protipravnost toženkinega ravnanja bi sicer lahko utemeljevala tožnikov zahtevek za plačilo 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR) odškodnine zaradi nemožnosti uporabe avtomobila v času zasega. Vendar pa tožnik ni navedel, kakšna škoda mu je s tem nastala (ni zatrjeval, da je imel npr. stroške z najemom drugega avtomobila, za vozovnice...) . Ob pomanjkanju relevantnih trditev o vrsti in obsegu škode zaradi nemožnosti uporabe avtomobila njegovemu zahtevku iz tega naslova ne bi bilo mogoče ugoditi, tudi če bi bilo ugotovljeno, da je toženka njegov avtomobil protipravno zadrževala. Razlogi o slednjem v tej zadevi niso odločilni, zato ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Glede na navedeno sta sodišči pravilno ravnali, ko sta zavrnili vse tožnikove zahtevke, ki so v tej pravdi še sporni - zahtevek za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti zaseženega avtomobila, za povrnitev stroškov njegovega prevoza v Split, za odškodnino zaradi nemožnosti uporabe tega vozila, kot tudi zahtevek za povrnitev stroškov izdelave cenitve avtomobila in zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov, ki jih je tožnik plačal toženki na podlagi pravnomočne sodbe.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.