Jedro

Skrbnost dobrega gospodarja je pravni standard, ki ga mora vsebinsko napolniti sodišče. Merilo je v tem primeru objektivne narave. Shranjevalec mora ravnati tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnala oseba povprečnih lastnosti. Če se upošteva, da se je vozilo hranilo na Primorskem, je hramba na nepokritem parkirišču običajna, saj takšno hrambo na tem območju dopuščajo klimatske razmere.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 11.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju za DEM pri Banki Slovenije na dan 12.9.1997, na ta tolarski znesek pa od takrat dalje do izplačila zakonske zamudne obresti od zneska 500.000,00 SIT od 12.9.1997 dalje, zneska 50.000,00 SIT od 16.9.1997 dalje, zneska 50.704,00 SIT od 16.9.1997 dalje in zneska 97.644,00 SIT od 10.5.2002 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. V posledici takšne odločitve je tožniku naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 799,12 EUR v roku 15 dni po prejemu sodne odločbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje, do plačila. Ugotovilo je, da je bil tožniku osebni avtomobil znamke Golf 15.6.1992 zasežen zaradi suma storitve carinskega prekrška. V času zasega je bil avto star 13 let. Po ustavitvi postopka o carinskem prekršku zaradi nastopa absolutnega zastaranja je bil avto tožniku vrnjen. Od zasega do vračila je preteklo pet let. Ves ta čas je bil avto na odprtem, ograjenem in varovanem parkirišču carinarnice, ki ga je carinarnica uporabljala za shranjevanje vseh zaseženih vozil in tudi za parkiranje svojih službenih vozil. Sodišče je v tem odškodninskem sporu že pravnomočno odločilo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in tudi revizija tožnika je bila zavrnjena, na ustavno pritožbo tožnika pa je Ustavno sodišče RS razveljavilo zavrnitvene odločbe v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine, nastale v zvezi z osebnim vozilom oz. še konkretneje hrambo tega vozila v času zasega. V tem postopku je zato sodišče prve stopnje odločalo le še o tej škodi. Pravnomočno je bilo že razsojeno, da sam zaseg vozila ni bil protipraven. Sodišče pa v dopolnjenem postopku tudi ni ugotovilo nepravilnosti v zvezi s hrambo vozila. Avto res ni bil v hrambi v pokritem prostoru, vendar samo zaradi tega še ni izkazano, da bi bila škoda na vozilu višja. Iz cenitve M.P. je ugotovilo, da je bil avto manj vreden ob tožnikovem prevzemu zaradi poteka časa, to je zaradi amortizacije in tehnične zastarelosti. Te okoliščine ni mogoče pripisati neskrbni hrambi tožene stranke, saj so posledica poteka časa od zasega do prevzema avtomobila. Tudi plačilo stroškov prevoza avtomobila iz Se. v S. ni posledica toženkine kršitve shranjevanja zaseženega vozila, zato je tudi ta zahtevek neutemeljen. V vzročni zvezi z obveznostjo carinskega organa kot shranjevalca avtomobila ni škoda, ki naj bi tožniku nastala zaradi neuporabe tega vozila, zato je ta zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Zahtevek na povračilo pravdnih stroškov, ki jih je imel tožnik v prvem sojenju, pa je materialnopravno zgrešen, saj to ni odškodninski zahtevek, prav tako pa tudi ne stroški, ki jih je imel v zvezi s cenitvijo izvedenca P. Določen del škode, ki jo je v ponovljenem postopku tožnik uveljavljal s tem, ko je zvišal zahtevek za škodo na avtomobilu na 11.000 DEM (iz prvotnega zneska 482.901,00 SIT na nov znesek 1.023.650,79 SIT) je zastaral in je v tem delu bil tudi ugovor tožene stranke utemeljen.

Zoper takšno sodbo se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi najprej predstavi kronologijo postopkov v tem sporu, ki se je najprej končal s potrditvijo zavrnilne sodbe na pritožbenem sodišču in zavrnitvijo revizije in končno z odločbo Ustavnega sodišča, ki je vse tri odločbe rednega sodišča razveljavila v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nastalo škodo v zvezi z osebnim avtomobilom. Po mnenju tožnika ta ustavna odločba predstavlja materialno pravo, ki bi ga sodišče v konkretni zadevi moralo upoštevati. Iz ustavne odločbe izhaja, da bi moral državni organ zagotoviti ustrezno hrambo zaseženih predmetov, dokler ni bilo dokončno odločeno o tem ali je zaseg upravičen ali ne. Sodišče je napotke Ustavnega sodišča ignoriralo. Od zasega do izročitve vozila je poteklo kar pet let. Sodišče tožniku očita v izpodbijani sodbi, da bi vozilo lahko prevzel že prej na podlagi odločbe z dne 27.7.1992, s katero je bilo odločeno, da se osebni avto pritožniku vrne. Takšen očitek je v nasprotju z ugotovitvijo in stališčem odločbe Ustavnega sodišča, da ima državni organ dolžnost zagotoviti ustrezno hrambo zaseženih predmetov, dokler ni dokončno odločeno o tem, ali je zaseg upravičen. Nenazadnje je Ustavno sodišče opozorilo, da je carinarnica v vsakem ponovljenem postopku ponovno odločila tudi o vrnitvi avtomobila, nazadnje tudi v odločbi z dne 5.7.1996. Če bi že bilo mogoče tožniku karkoli očitati, bi bil lahko le soodgovoren zaradi pasivnosti, ne pa v celoti zavrniti njegov zahtevek. Tožniku je bila povzročena najmanj škoda iz izvedeniškega mnenja ing. P. Brez pomena je, ali je škoda nastala zaradi tega, ker je avto stal na istem mestu ves čas, oziroma, ker je bil na odprtem skladišču ali iz kakšnega drugega razloga, saj gre pri vseh teh razlogih za razloge na strani tožene stranke in ne na strani tožnika. Tožnik tekom pet let, ko je bil avto v hrambi v skladišču carinarnice, ni imel do njega dostopa. Torej je škoda izključno posledica dolgega postopka in neustrezne hrambe, saj je tako stališče zavzeto tudi v odločbi Ustavnega sodišča. Tudi to, da bi carinarnica lahko tekom celotnega postopka tožnika pozvala k prevzemu avtomobila spada v postopek dobrega gospodarja, pozvala pa ga je šele po petih letih in sicer prvič. Zato je odgovorna za škodo. Sodišče prve stopnje je ponovno vzelo na znanje umik tožbe za 500.000,00 SIT, čeprav ta del odločbe z dne 6.11.2006 ni bil razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 18.9.2007 in so v tem delu nastali nepotrebni stroški. V odločbi je še več drugih nelogičnih stališč, ki jih tožnik izrecno niti ne omenja ter se v izogib ponavljanju sklicuje na svoje dosedanje navedbe v tem postopku. Pri tem ima predvsem v mislih navedbe v tožbi, v prejšnji pritožbi, v reviziji in v ustavni pritožbi. Tožnik meni, da je bilo torej zmotno uporabljeno materialno pravo, da so bile bistveno kršene določbe postopka in da tudi, čeprav nekaj manj, dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče kakšne kršitve postopka ni ugotovilo. Ta pritožbeni razlog je v pritožbi zgolj navržen, saj ni nobene konkretizacije. Drži pritožbena navedba, da je o umiku tožbe izdalo deklaratoren sklep sodišče prve stopnje že z odločbo z dne 16.11.2006 in da ta sklep tudi ni bil predmet odločanja v pritožbenem postopku 18.9.2007 (sklep na listovni št. 98 spisa). Zato je v tem delu sodišče prve stopnje v izrek izpodbijane odločbe povsem nepotrebno še enkrat vneslo ta deklaratoren sklep, vendar s tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve, predvsem ne kršitve iz 12.tč. drugega odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki bi jo sodišče zagrešilo le, če bi ponovno odločalo o že pravnomočno razsojeni stvari ali o stvari, o kateri je bila že sklenjena sodna poravnava. V konkretnem primeru pa je samo brez potrebe dvakrat v odločbo zapisalo deklaratoren sklep o umiku. S tem pa tudi niso nastali kakšni dodatni oziroma nepotrebni stroški, kot navaja pritožba.

Tudi kakšne druge absolutne bistvene kršitve postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, saj so odločilne dejanske okoliščine bile v pretežnem delu nesporne. Pritožba sicer očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar pove samo, da je "tega nekaj manj kot drugih kršitev", ne konkretizira pa niti tega "manj", saj ne pove v čem naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pri presoji pravilne uporabe materialnega prava izhajalo iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe. Te pa so, da je tožena stranka zaseženi avto hranila na odprtem (nepokritem) skladišču carinarnice, da je šlo za ograjeno in varovano asfaltirano parkirišče carinarnice, ki ga je carinarnica uporabljala za vsa zasežena vozila in tudi za parkiranje njenih službenih avtomobilov. Ker se glede hrambe v tem primeru upoštevajo določbe civilnopravne ureditve o hrambi, je sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je takšna hramba tožnikovega vozila ustrezala standardu hrambe dobrega gospodarja.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega, da je hramba na sicer odprtem, a ograjenem in varovanem asfaltiranem parkirišču ustrezala skrbnosti dobrega gospodarja. Skrbnost dobrega gospodarja je pravni standard, ki ga mora vsebinsko napolniti sodišče. Merilo je v tem primeru objektivne narave. Shranjevalec mora ravnati tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnala oseba povprečnih lastnosti. Če se upošteva, da se je vozilo hranilo na Primorskem, je hramba na nepokritem parkirišču običajna, saj takšno hrambo na tem območju dopuščajo klimatske razmere. Zaradi hrambe na odprtem prostoru na tožnikovem vozilu tudi ni prišlo do škode, ki bi presegala običajno škodo, do katere bi v tem času v vsakem primeru prišlo, tudi če bi imel vozilo tožnik v svoji posesti. Tožnik ni zatrjeval, da bi sam imel sicer svoje vozilo v pokriti garaži. Če bi vozilo sam parkiral na odprtem, bi bilo vozilo v tem času podvrženo enakim klimatskim vplivom, kot je bilo podvržen tem vplivom na parkirišču pri toženi stranki. Iz vseh tožnikovih navedb v zvezi s stanjem vozila zaradi poteka časa kot tudi ugotovitev izvedenca, ki ga je sicer sam tožnik angažiral, je pa to mnenje v sporu upoštevalo ob soglasju tožene stranke tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je prišlo do manjvrednosti vozila samo zaradi poteka časa. V petih letih samo zaradi poteka časa vsako vozilo izgubi na vrednosti zaradi amortizacije in tehnične zastarelosti. Toliko bolj izgubi na tej vrednosti vozilo, ki je bilo ob zasegu staro že 13 let, ob izročitvi pa 18 let. Iz tega dejstva pa še ne sledi, da je razlika v vrednosti posledica slabe hrambe in ker tožnik v tem postopku ni predložil nobenega dokaza, da bi njegovo vozilo bilo ob prevzemu po petih letih manj vredno zaradi hrambe, je sodišče prve stopnje, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, utemeljeno njegov zahtevek zavrnilo.

Pri tem je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe o hrambi iz Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ga je glede na določbo člena 1060 Obligacijskega zakonika moralo v tem sporu še uporabiti. Materialno pravo so predstavljale te določbe in ne odločba Ustavnega sodišča, kot navaja pritožba. Ena od pristojnosti Ustavnega sodišča je tudi odločanje o ustavnih pritožbah zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti (6.alinea 160.čl. Ustave) in prav v takšnem postopku je na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče razveljavilo odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Višjega sodišča v Kopru in Okrožnega sodišča v K. v konkretni zadevi in to samo delno, kot je bilo jasno že večkrat povedano tožniku. V razveljavitveni odločbi je Ustavno sodišče opozorilo katere določbe materialnega prava bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku uporabiti, da bo pravilno odločeno o tožnikovem zahtevku. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevalo napotke Ustavnega sodišča in raziskalo še sporna vprašanja glede odškodnine za škodo na tožnikovem avtomobilu zaradi hrambe, zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ni upoštevalo stališč Ustavnega sodišča. Dejstvo je, da bi tožnik moral dokazati, da mu je zaradi hrambe vozila nastala škoda in kakšna škoda mu je nastala. Tega pa v konkretnem postopku ni dokazal, saj ni bilo z njegove strani niti konkretnih navedb, niti dokazov. Drži pritožbena navedba, da je izvedenec M.P. v izvedeniškem mnenju ugotovil določeno oškodovanje, ki ga je skupno ocenil na 482.901,60 SIT, vendar se nobena od postavk, ki jih v tem mnenju navaja izvedenec, ne nanaša na oškodovanje zaradi hrambe. Zato tudi s sklicevanjem na to izvedeniško mnenje tožnik ne more omajati odločitve v izpodbijani sodbi.

Sodišče prve stopnje se z morebitnim prispevkom tožnika ni ukvarjalo, ker se mu ni bilo treba glede na to, da je ugotovilo, da toženi stranki neskrbne hrambe ni mogoče očitati. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča je pod točko 11 jasno razvidno, da šele če bi bila ugotovljena neskrbna hramba, bi sodišče moralo oceniti kolikšen delež odgovornosti za nastalo škodo na avtomobilu je mogoče pripisati soprispevku pritožnika k nastali škodi glede na njegovo pasivnost po končanju postopka oziroma pozivu carinskega organa naj prevzame avtomobil. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je carinski organ zaseženi avtomobil hranil s skrbnostjo, ki se od njega zahteva, so brez pomena navedbe o možnem soprispevku pritožnika k nastali škodi zaradi teh okoliščin.

Da toženi stranki zaradi zasega avtomobila ob uvedbi carinskega postopka protipravnosti ni mogoče očitati, je potrdilo tudi Ustavno sodišče, zato so odveč v pritožbi vse navedbe, v katerih pritožnik ponovno izpostavlja te okoliščine.

Zmotne so tudi pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo stroškov prvega postopka, saj bi o teh stroških moralo sodišče ponovno odločiti, če bi tožnik v novem postopku uspel. Ti stroški pa ne morejo predstavljati njegove škode.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kakšne absolutne kršitve postopka, niti zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niti zmotne uporabe materialnega prava, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).