Jedro

Pisna obrazložitev se nanaša (predvsem) na dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Potrebna je dovolj jasna opredelitev dejanskega odpovednega razloga, s katerim se delavec seznani tudi pred predvidenim zagovorom (83. člen ZDR). V zapisu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ne gre za napake, pomanjkljivosti ali nedoslednosti, ki bi glede na to izhodišče pomenile nezakonitost odpovedi.

Točna količina pridobljenega blaga in višina škode za toženo stranko ni odločilen element za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zadoščajo jasne ugotovitve o nepravilnem ravnanju tožnika.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2012, ugotovitev, da mu delovno razmerje še ni prenehalo, vrnitev na delo, priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi, prijavo v ustrezna zavarovanja in obračun ter izplačilo nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugotovilo obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Zavrnilo je tožnikove navedbe o diskriminaciji.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Zavrnilo je očitke o bistvenih kršitvah določb postopka in presodilo, da je tožnik iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti; obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišči naj bi zmotno uporabili materialno pravo, ker naj ne bi upoštevali določbe 23. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije. Po tej sme delodajalec delavcu odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga le, če delavec ponovno krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer v 15 mesecih od prejema pisnega opozorila. Ker opozorila ni bilo, je odpoved nezakonita. O tem sodbi ne vsebujeta razlogov, zato naj bi šlo tudi za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje naj bi sodišči nižje stopnje povzročili spoznavno krizo, ker neutemeljeno nista izvedli predlaganih dokazov in pri tem nista upoštevali šibkejšega položaja tožnika. Zlasti naj bi prišlo do kršitve, ker niso bili zaslišani drugi zaposleni - komercialisti pri toženi stranki in ni bil vpogledan kazenski spis. Gre za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči o zavrnitvi tudi nimata razlogov, saj je sklep o zavrnitvi dokazov neobrazložen. V zvezi z razlogi za zavrnitev dokazov je sodišče prve stopnje sprevrglo tožnikovo izpoved oziroma je obrazložitev nelogična in v nasprotju z vsebino listine in zapisnikov, kar predstavlja bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaslišanje prič bi bilo potrebno za ugotovitev prakse poslovanja v izrednih situacijah, ko so komercialisti pridobivali nove kupce, itd. Prišlo naj bi tudi do kršitve preiskovalnega načela, ki je določeno v 34. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), saj se sodišči nista izrekli o vpletenosti ostalih zaposlenih v poslovanje z R. V. in po uradni dolžnosti nista izvedli nobenih dokazov - kljub temu, da bi bilo to potrebno. Tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu, sodišči pa sta očitno neutemeljeno izhajali iz obrnjenega dokaznega bremena (kot je razvidno iz obrazložitev sodb), in kar predstavlja kršitev načela enakopravnosti, kršitev materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Povsem je izostala presoja sodišč o utemeljenosti izredne odpovedi, oziroma so nasprotno izvedeni dokazi potrdili neresničnost, neutemeljenost in nelogičnost posameznih razlogov za odpoved. Zlasti gre za razlog, da naj bi tožnik kupcu T. V. d.n.o. na različne načine omogočil pridobitev blaga, saj ta pravna oseba ni obstajala in ni bila vpisana v register, zaradi česar kot taka ni mogla pridobivati blaga. Neutemeljen je tudi razlog, da naj bi tožnik podal drugim delavcem izrecna navodila, saj ni bil nadrejen nobenemu od delavcev in navodil ni mogel izdati. Tožnik tudi ni sam izdal blaga po vseh postavkah očitanih predračunov, zaradi česar mu sodišči neutemeljeno pripišeta odgovornost za ravnanje drugih delavcev po sistemu objektivne odgovornosti. Sodbi imata v tem delu tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ju ne da preizkusiti. Neutemeljen je očitek, da naj bi kupčeve podatke vnesel ročno v računalniški sistem - kljub temu da je bilo v postopku ugotovljeno, da kupec v računalniški sistem CSM (računalniški sistem tožene stranke) ni bil vnesen, sistem MPIS pa po internih aktih ne predstavlja vpisa v računalniški sistem. Tožnik ni omogočil poslovanje z neobstoječim kupcem, saj kupca, ki ne obstaja, ni mogoče vpisati v računalniški sistem in z neobstoječim kupcem ni mogoče poslovati. Izpodbija tudi višino očitane škode oziroma navaja, da sodišči dejstev o tem nista ugotavljali; tožena stranka bi lahko škodo izterjala od fizične osebe R. V. Sodbe drugega sodišča se v tem delu ne da preizkusiti. Neutemeljen naj bi bil tudi očitek škodljivega ravnanja, ker obstaja realna verjetnost, da bo delodajalec v primeru davčnega nadzora kaznovan. Sodišču očita tudi kršitev ustavnih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji v celoti ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi oziroma spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Prvi revizijski očitek se nanaša na določbo 23. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, ki naj bi določala možnost odpovedi le po prejšnjem pisnem opozorilu. V zvezi s tem tožnik najprej spregleda, da Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije, ki je veljala v času odpovedi pogodbe tožniku, v 23. členu ne določa pisnega opozorila, temveč ureja odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Pisno opozorilo delodajalca delavcu je določeno v 19. členu te kolektivne pogodbe, vendar je jasno in se glede na določbo 83. člena ZDR nanaša le na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in krivdnega razloga, ne pa na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nova kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2014) v 23. členu dejansko določa veljavnost opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, vendar ne velja za to zadevo, in sicer že glede na datum njene uveljavitve in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, pa tudi sicer, saj se tako kot prejšnja kolektivna pogodba nanaša le na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (89. člen ZDR-1 v povezavi s 85. členom ZDR-1). Gre za očitno napačno razumevanje določb o redni in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, česar tožnik tudi ni uveljavljal v pritožbi. Zato je dodatno neutemeljen tudi njegov očitek bistvene kršitve določb postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. V nadaljevanju tožnik govori o kršitvah pravil pravdnega postopka in povzročeni spoznavni krizi, vendar neutemeljeno. V dosedanjem postopku so bila ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva. Spoznavne krize ni. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi dovolj jasno in obširno obrazložili razloge za zavrnitev izvedbe nekaterih dokazov (sodišče prve stopnje v 3. točki in delno v 9. in 10. točki obrazložitve, sodišče druge stopnje pa 7. točki obrazložitve). Revizijsko sodišče ne ugotavlja nelogičnosti te obrazložitve, niti obrazložitve v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov. Tudi v primeru, če so morda drugi delavci včasih ravnali podobno, kot se očita tožniku, to samo po sebi ne more biti razlog, da se tožnik lahko razbremeni svoje odgovornosti (1).

9. Tožnik opozarja tudi, da sodišče v sklepu o zavrnitvi ostalih dokaznih predlogov strank na zadnji glavni obravnavi (dne 14. 1. 2014) ni izrecno navedlo, zakaj je te predloge zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP), vendar samo po sebi to še ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Kot navedeno sta sodišči zavrnitev ostalih dokaznih predlogov v sodbah ustrezno pojasnili.

10. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 34. člena ZDSS-1. To določbo je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke (kar ni bilo podano v tem sporu), ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (kar spet ni bilo podano). Le v teh primerih je določeno, da sodišče lahko (ne pa da mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti.

11. Tožnik uveljavlja tudi kršitev načela enakopravnosti, kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s tem, da tožena stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, da naj bi sodišči druge in prve stopnje neutemeljeno izhajali iz obrnjenega dokaznega bremena, da naj bi se sodišči postavili na stališče tožene stranke in ga poskušali ubraniti. Te kršitve le navrže in jih ne konkretizira. Zato ne omogočajo ustreznega preizkusa, oziroma jih je delno mogoče razumeti tudi kot nestrinjanje z dokaznimi zaključki, česar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno problematizirati oziroma izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. V zvezi z nadaljnjimi revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je treba uvodoma pojasniti, da mora biti odpoved izražena v pisni obliki z ustrezno pisno obrazložitvijo odpovednega razloga (86. člen ZDR). V skladu s sodno prakso se pisna obrazložitev nanaša (predvsem) na dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Potrebna je torej dovolj jasna opredelitev dejanskega odpovednega razloga, s katerim se delavec seznani tudi pred predvidenim zagovorom (83. člen ZDR).

13. V zapisu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ne gre za napake, pomanjkljivosti ali nedoslednosti, ki bi glede na gornje izhodišče pomenile nezakonitost odpovedi.

14. Tožnik v zvezi s tem navaja, da se mu očita, da naj bi T. V. d.n.o. na različne načine omogočil pridobitev blaga, pravna oseba T. V. d.n.o. pa v času očitanega ravnanja sploh ni obstajala. Podobno naj bi iz izredne odpovedi izhajalo, da je omogočil poslovanje delodajalca z neobstoječim kupcem, kar naj bi bilo samo s seboj v nasprotju, saj vpis kupca, ki ne obstaja, ni mogoč. Ti zapisi v izredni odpovedi bi bili lahko vprašljivi, vendar jih tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ustrezno pojasni. Pri tem se sklicuje prav na zagovor tožnika, da je sodeloval z R. V. in ne z T. V. d.n.o., vendar je R. V. navajal, da je kupec T. V. d.n.o., tožnik pa je tega kupca (in ne osebno R. V.) vnesel v sistem delodajalca, s tem vzpostavil formalno razmerje med toženo stranko in T. V. d.n.o. in ne z R. V. Tožena stranka je s tem ustrezno pojasnila navajanje T. V. d.n.o, sicer pa se v zvezi s tem tožniku očita tudi, da je prav na ta način omogočil poslovanje tožene stranke z neobstoječo družbo - družbo, ki ni registrirana v sodnem registru oziroma je bila že pred tem zbrisana iz sodnega registra, ustanovitelj te družbe pa je bil prav R. V., ki je sodelovanje s toženo stranko vzpostavil prav preko tožnika.

15. Nadalje tožnik uveljavlja nelogičnost očitka, da naj bi drugim delavcem dajal izrecna navodila za pripravo blaga kupcu T. V. d.n.o. oziroma R. V., češ da ni bil nadrejen nobenemu od delavcev, vendar to ni bistveno. Dokazni zaključki sodišča so jasni - da so se drugi sodelavci obrnili na tožnika, in terjali pojasnila, kako ravnati s kupcem, ki je „pripadal“ tožniku. Izpodbijana sodba v zvezi s tem niti ne izpostavlja odnosa nadrejenosti oziroma podrejenosti, temveč izhaja iz izvedenih dokazov o tem, kako so tudi druge osebe izdajale blago R. V., to pa je potrdil tudi tožnik.

16. Za zakonitost izredne odpovedi ni bistveno, ali naj bi tožnik kupca res vnesel ročno v računalniški sistem ali le v sistem pri delodajalcu (to je navedeno v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Tudi ni bistveno, ali naj bi omogočil pridobitev blaga po 13 preračunih v celoti ali delno. Tudi točna višina škode ni odločilna. Točna količina pridobljenega blaga (s strani R. V. oziroma pod pretvezo neobstoječe družbe T. V. d.n.o.) in višina škode za toženo stranko namreč ni odločilen element za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zadoščajo jasne ugotovitve o nepravilnem ravnanju tožnika. V zvezi s tem je treba opozoriti tudi na določbo 35. člena ZDR, po kateri se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko (!) škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tudi ni bistveno, ali obstaja verjetnost, da bo delodajalec v primeru inšpekcijskega nadzora kaznovan in mu bo s tem nastala večja škoda ali ne.

17. Revident ob koncu revizije očita sodbama sodišč druge in prve stopnje, da nimata ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma tudi kršitev ustavnih pravic, vendar teh (ponovno uveljavljenih) kršitev ne konkretizira tako, da bi omogočale revizijski preizkus.

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

19. Ker tožnik z revizijo ni uspel, krije sam svoje revizijske stroške, prav tako pa svoje stroške odgovora na revizijo krije tudi tožena stranka, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja; v takšnem sporu delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice - peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

Op. št. (1): Sodno varstvo ni namenjeno zagotavljanju enakosti v nepravu.