Jedro

Delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Tožnik (komercialist) navedenih navodil delodajalca ni upošteval, saj ni spoštoval internih aktov delodajalca in je s tem za interese delodajalca ravnal škodljivo. S tem, ko je tožnik kupca, v nasprotju z internimi akti, ročno vnesel v sistem pri delodajalcu, brez pridobljene ustrezne dokumentacije s strani kupca in posledično omogočil poslovanje delodajalca z neobstoječim kupcem, torej družbo, ki ni registrirana v sodnem registru, je delodajalcu nastala škoda. Tožnik je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti ter 31., 32. in 35. člen ZDR, zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2012 in da se ugotovi, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo pri toženi stranki dne 18. 10. 2012, temveč še obstoji in ga je tožena stranka dolžna vzeti nazaj na delo in z njim nadaljevati pogodbo o zaposlitvi, mu priznati delovno dobo ter vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja, za ves čas trajanja pogodbe o zaposlitvi, ga prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in druga obvezna socialna zavarovanja ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 18. 10. 2012 do vrnitve na delo, obračunati nadomestilo plače v višini povprečne mesečne bruto plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, obračunati in odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek nadomestila plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožniku očitala kršitev internih pravil, pri čemer pa je dokazni postopek pokazal, da je poslovni proces pri toženi stranki potekal izven teh pravil, saj je tožena stranka izključno zahtevala zvišanje obsega trgovskega prometa in pridobivanje novih strank. Splošno znano je, da mora trgovec v dejavnosti trgovine, zlasti pa v segmentu malih in srednjih podjetij, za katere je bil pri toženi stranki kot komercialist odgovoren tožnik, za sklenitev poslov ustvariti konkurenčne pogoje. Dokazni postopek je pokazal, da ima tožena stranka v svojih pravilih zapisano, da blago brez predhodno izdanega računa ne more in ne sme biti izdano kupcu, pri čemer pa je tako neživljenjsko pravilo, glede na situacijo na trgu, povzročilo, da so zaposleni pri toženi stranki razvili drugačne poslovne prakse, ki so omogočale obdržati in pridobivati nove stranke. Da je bila praksa pri toženi stranki takšna, kaže tudi ravnanje večjega števila zaposlenih, vključno z vodjem trgovskega centra A.A., ki so izdali blago kupcu B.B., čeprav so vedeli, da pogoji za izdajo računa niso bili izpolnjeni. Sodelavci tožnika so popisovali blago na predračune, ga iz skladišča izdajali ter odrejali dobave na gradbišča, kar vse dokazuje, da je bilo to pri toženi stranki ustaljena praksa. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal tožnik, zato ni pravilno ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, kar pomeni kršitev pravil pravdnega postopka, tožniku pa ni omogočilo pravičnega in poštenega sojenja. V tem postopku so bili izvedeni namreč le dokazi, predlagani s strani tožeče (pravilno: tožene) stranke ter zaslišanja nekaterih udeležencev poslovanja z B.B., ki so bili očitno zainteresirani za obremenitev tožnika in izid predmetnega postopka, saj so pri tožeči stranki (pravilno: toženi) stranki zaposleni ter jih kljub istovrstnemu ravnanju, kot se očita tožniku v obravnavani zadevi, do sedaj niso zadele enake posledice. Sodišče prve stopnje je zaslišalo zgolj delavce tožene stranke, ki ne opravljajo dela komercialista, zato jim celotna praksa poslovanja oziroma dela komercialista ni poznana. Priče so bile vpletene v poslovanje z B.B., zato so bile očitno zainteresirane za svojo razbremenitev. Zaslišanje drugih zaposlenih komercialistov pri toženi stranki, ki bi lahko izpovedali o celotni praksi poslovanja tožene stranke v postopkih prodaje pravnim osebam v trgovskih centrih, pa je sodišče zavrnilo. Prav tako je sodišče zavrnilo vpogled v listine in podatke kazenskega spisa, ki se vodi zoper B.B. pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I K 34163/2013, kar predstavlja nadaljnjo kršitev določb postopka. Iz navedenega spisa bi bilo razvidno goljufivo ravnanje B.B., s katerim bi preslepil vsakega, še tako skrbnega delavca, kar izkazuje tudi dejstvo, da je preslepil vse zaposlene pri toženi stranki, ki so z njim prišli v stik, čeprav je kasneje tožena stranka kaznovala zgolj tožnika. Na podlagi navedene spoznavne krize je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno, prvostopenjsko sodišče pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zgolj prepisalo stališča tožene stranke ter jim arbitrarno dodalo dele izvedenih dokazov. Tožena stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, saj bi morala dokazati, da je odpovedni razlog utemeljen. Kljub temu, da se je v tem postopku potrdilo, da je 8 vpletenih delavcev pri poslovanju z B.B. ravnalo na enak način, kar izkazuje, da je bil način poslovanja, ki se očita tožniku pri toženi stranki, povsem običajen in utečen. V celoti neutemeljeno je tudi razlogovanje izpodbijane sodbe glede prakse poslovanja tožene stranke z C. d.o.o., D., družbo E., F. in tako dalje, saj se je tudi v teh primerih uporabljala praksa poslovanja z nezaključenimi dokumenti ter bi dokazi, predlagani v zvezi s poslovanjem s temi podjetji, potrdili poslovno prakso tožene stranke, da se je blago izdajalo, četudi dokumenti niso bili zaključeni. Sodišče prve stopnje je v celoti neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika, da se zaslišijo drugi komercialisti. Iz očitkov tožene stranke, ki jih je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe nekritično povzelo, izhaja, da tožnik z osebo kot je B.B., pred pridobitvijo podatkov in vnosom v ... sploh ne bi smel oziroma glede na zatrjevana pravila mogel poslovati, kar je neresnično in neutemeljeno. Tožniku se povsem neutemeljeno očita, da naj bi B.B. omogočil, da je prejel blago, ne da bi ga plačal, saj je že iz dokumentov tožene stranke same in izpovedb zaslišanih prič možno ugotoviti, da so pridobitev blaga B.B., po predračunih, v večji meri omogočili drugi delavci in ne tožnik. Nepravilna, nekritična in z izvedenimi dokazi v nasprotju pa je tudi ocena sodišča, da naj bi tožnik svojim sodelavcem dovolil ali dal navodila za izdajo blaga, saj tožnik ni bil nadrejen svojim sodelavcem in ni imel pooblastil, da bi preostalim delavcem podajal takšna navodila in jih tudi ni podal. Priča G.G. in H.H. sta izpovedala, da tožnik ni njihov nadrejen delavec. Izpovedbe prič, zaslišanih v tem postopku, potrjujejo očitek tožnika, da so priče izpovedovale glede na interese tožene stranke v tej pravdi, predvsem so bile izjave usmerjene v poskus razbremenitve odgovornosti G.G. in A.A., ki naj ne bi bil nadrejen tožniku, kljub temu, da je bil vodja trgovskega centra. Pri poslovanju z B.B. je ostala nepojasnjena tudi vloga I.I., ki je po prvotnih izjavah H.H. in A.A. potrdil plačila B.B., s čimer je omogočil njegovo nadaljnje poslovanje s toženo stranko. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da tožnik obrača besede in trditve ter povzema navedbe prič in drugih dokazov povsem izven konteksta. Dokazni postopek naslovnega sodišča je pokazal ravno nasprotno od pritožbenih navedb. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravil pravdnega postopka in ne drži, da naj bi bile v postopku zaslišane le priče, ki jih je predlagala tožena stranka. Iz vlog tožnika izhaja, da je sam predlagal zaslišanje prič J.J., A.A., G.G., H.H. in K.K.. Drugi zaposleni delavci (L.L., M.M., N.N., O.O. in P.P.) so v postopku odpovedi že podali pisne izjave, s katerimi naslovno sodišče že razpolaga. Drugi predlagani komercialisti o konkretni zadevi sploh ne bi znali izpovedati. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Prav tako niso podane zatrjevane bistvene kršitve iz 15. točke 339. člena ZPP, ki so podane, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo tudi do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev (protispisnost) podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če je sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma in ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

ZPP v 8. členu določa, da o tem katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožnika po zaslišanju komercialistov zaposlenih pri toženi stranki ter vpogled v kazenski spis, ki se vodi zoper B.B. pred Okrajnim sodiščem v Kranju opr. št. I K 34163/2013. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da so delavci (priče) v postopku pred delodajalcem poskušali oprati predvsem svojo krivdo in so zato verjetno ravnali po navodilih delodajalca, saj samo dejstvo, da so priče zaposlene pri toženi stranki še ne pomeni, da so njihove izpovedbe neverodostojne. Priče so na zaslišanju v sodnem postopku potrdile resničnost svojih izjav in podpisov na zapisniku v postopku, ki ga je vodil delodajalec in nobena priča svoje izpovedi ni spremenila. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje sledilo predvsem dokaznim predlogom tožene stranke in zaslišalo priče, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodišče je zaslišalo priče, ki sta jih predlagali obe stranki. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2013 predlagal zaslišanje 18 - ih prič in sodišče je na predlog tožnika zaslišalo A.A., J.J., G.G., K.K., H.H., torej večino prič, ki jih je predlagal tožnik. Na predlog tožene stranke je zaslišalo le pričo R.R., zato so neutemeljene tožnikove pritožbene trditve, da je sodišče zaslišalo zgolj priče, ki jih je predlagala tožena stranka.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2011, na delovnem mestu „komercialist III“. Tožena stranka je tožniku, na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), dne 18. 10. 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je tožnik kršil njene notranje akte, navodila za delo ter 31. člen podjetniške kolektivne pogodbe, 12. člen pogodbe o zaposlitvi in hkrati 31., 32. in 35. člen ZDR, s tem ko je kupca S. d.n.o. vnesel ročno v računalniški sistem brez pridobljene potrebne dokumentacije in brez pridobitve šifre kupca. S tem ravnanjem je tožnik kršil notranje akte in navodila za delo tožene stranke (obvladovanje partnerjev - oblikovanje in vzdrževanje matičnih podatkov o poslovnih partnerjih z dne 1. 11. 2011 ter navodila za delo tožene stranke z dne 6. 4. 2012). Tožnik zaslišan kot stranka je izpovedal, da je B.B. seznanil s pogoji za sklenitev pogodbe s toženo stranko in sicer, da se s kupci sklepa pogodba le v primeru, če imajo namen letno kupiti za več kot 10.000,00 EUR, da za sklenitev pogodbe potrebuje izpis iz sodnega registra, davčno številko in zavarovanje ter da bo moral blago, dokler pogodba ne bo sklenjena, kupovati na podlagi predračuna, kar pomeni, da si kupec blago izbere, izpiše se predračun, ki ga kupec plača, nato pa prevzame blago. Tožnik je sam izpovedal, da je kupca S. d.n.o. ročno vnesel v računalniški sistem ... in na podlagi tega vnosa je kupec lahko kupoval blago pri toženi stranki po predračunu ter da je izključen namen vnosa stranke v ... dajanje popusta strankam, ki nimajo sklenjenih pogodb. Pri vnosu kupca S. d.n.o. v ... je tožnik potrdil, da razen osebne izkaznice B.B. ni preveril drugih podatkov, da ni zahteval predložitve davčne številke družbe in drugih dokazil ter da se je zavedal, da je to v nasprotju z internimi akti tožene stranke. Da je bilo tožnikovo poslovanje z novim kupcem S. d.n.o. že od vsega začetka poslovanja nepravilno, je potrdila tudi priča R.R., ki je pri toženi stranki zaposlena na delovnem strokovne sodelavke in opravljanja nadzora nad poslovanjem in maloprodajo. Tudi priča J.J., zaposlen na delovnem mestu regijskega vodja, je izpovedal, da pravilno poslovanje s pravnimi osebami ali s samostojnimi podjetniki poteka tako, da mora komercialist od kupca dobiti matično številko, davčno številko, potrdilo o registraciji podjetja oziroma ugotoviti, da podjetje obstoji. Navedenega pa tožnik ni preveril in v posledici ravnanja tožnika je tožena stranka utrpela tudi škodo, saj je poslovala s kupcem S. d.n.o., torej družbo, ki ni bila vpisana v sodni register in torej ne obstoji. S tem pa je bila povzročena toženi stranki škoda v višini 42.744,58 EUR, ker kupec, ki je prejel izdano blago na podlagi predračunov, blaga nikoli ni plačal. Sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožnika, da je takšen način poslovanja, kot ga je tožnik izvedel s kupcem S. d.n.o., povsem običajen in splošna poslovna praksa tožene stranke, saj je tožnik sam izpovedal, da so primeri, ko kupec prevzame blago po predračunu brez predhodnega plačila, izjema. Tudi priče J.J., H.H. in K.K. so skladno izpovedale, da se blago pri toženi stranki ni izdajalo na podlagi nezaključenih dokumentov in da se pri toženi stranki ni poslovalo na način, kot ga je tožnik poskusil prikazati kot splošno poslovno prakso tožene stranke. Tožena stranka je dejansko imela interne akte in sicer Obvladovanje partnerjev, oblikovanje in vzdrževanje matičnih podatkov o poslovnih partnerjih z dne 1. 11. 2011 ter navodila z dne 6. 4. 2012, za katere je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da jih tožnik ni upošteval, saj pri novem kupcu S. d.n.o. tožnik ni preveril potrdila o registraciji oziroma vpisa v sodni register, ni zahteval davčne številke, matične številke, številke TRR ter je pri vnosu novega kupca v sistem pri toženi stranki kupčeve podatke vnesel ročno v računalniški sistem, kar pa je bilo v nasprotju s pravili tožene stranke.

V skladu z drugo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik kršil očitane pogodbene obveznosti. Nekatere najbolj osnovne obveznosti delavca določa že zakon. Delavec mora vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 31. člena ZDR). Delavec mora tudi upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Tožnik navedenih navodil delodajalca ni upošteval, saj ni spoštoval internih aktov delodajalca in je s tem za interese delodajalca ravnal škodljivo. S tem, ko je tožnik kupca, v nasprotju z internimi akti, ročno vnesel v sistem pri delodajalcu, brez pridobljene ustrezne dokumentacije s strani kupca in posledično omogočil poslovanje delodajalca z neobstoječim kupcem, torej družbo, ki ni registrirana v sodnem registru, je delodajalcu nastala škoda v višini 42.744,58 EUR (vrednost blaga po predračunu in brez popustov vse v času od 2. 8. 2012 do 26. 9. 2012). Tožnik je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti (12. člen pogodbe o zaposlitvi ter 31., 32. in 35. člen ZDR), zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Glede na težo kršitve je delodajalec ugotovil, da obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Dokazi izvedeni pred sodiščem prve stopnje ne kažejo, da je izredna odpoved nesorazmerno strog ukrep, ki bi ga sodišče lahko omililo. Glede na status tožnika pri toženi stranki (komercialist) in ob upoštevanju škodljivih posledic, ki so nastale, je utemeljena ugotovitev tožene stranke, da ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je pogoj, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi.

V konkretnem primeru je tožnik opravljal delo na delovnem mestu komercialist. Komercialisti so sprejemali nove partnerje, o katerih so morali vedeti oziroma bi morali vedeti vse potrebne informacije glede poslovanja. Zaradi tega so se drugi sodelavci tudi obrnili na tožnika, saj so potrebovali navodila oziroma soglasje, kako ravnati s kupcem, ki je pripadal tožniku. Priče so jasno izpovedale, enako pa izhaja tudi iz priloženih pisnih izjav, da jim je tožnik zagotovil, da je s kupcem S. d.n.o. vse tako kot mora biti in da mu lahko izdajo blago. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da so zaslišane priče G.G., H.H. in K.K. potrdile, da so izdajale blago B.B., čeprav dokumenti niso bili zaključeni in plačil niso preverili in bi zato tudi priče morale biti enako sankcionirane kot tožnik (torej morale bi dobiti odpoved). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožena stranka vse delavce, za katere je ugotovila, da so kršili pravila poslovanja glede izdaje blaga, na podlagi predračunov, pisno opozorila na izpolnjevanje njihovih obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, vendar pa je upoštevala, da so delavci ravnali po navodilu tožnika in kot so to izpovedale priče G.G. (list. št. 82), H.H. (list. št. 86) ter K.K. (list. št. 88) in sicer, da so pred izdajo blaga B.B. pri tožniku preverile ali mu lahko blago izdaja. Navedeno je potrdil tudi tožnik, zaslišan kot stranka (list. št. 58).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP) in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.