Jedro

V sodni praksi je sprejeto stališče, da že delo na nižji višini, kot je bila v konkretnem primeru, predstavlja nevarno dejavnost. Tožnik je bil usposobljen za varno delo na objektu in bi mogel in moral vedeti, da način, na katerega se je lotil dela, ni pravilen. Vendar za varno opravljanje dela ni imel na voljo nobene ustrezne rešitve. Preostalo mu je samo še to, da o tem obvesti svojega nadrejenega in da po potrebi opusti opravljanje nevarnega dela, česar ni storil. Obravnavani tožnikovi opustitvi pa težo dodatno zmanjšuje tudi okoliščina, da je šlo za nujno delo, s katerim se je mudilo. Delodajalec je z opustitvijo nadzora in konkretnih navodil delavce prepustil samim sebi ter jih tako tiho oziroma posredno usmeril, da delo na način, ki je z vidika varnosti in zdravja pri delu nesprejemljiv, čim prej opravijo. Ob tehtanju vsega pojasnjenega Vrhovno sodišče zaključuje, da tožniku ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode, ter da zato ni podlage niti za delno razbremenitev odgovornosti toženkinega zavarovanca po tretjem odstavku 153. člena OZ.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.498,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnik se je 7. 9. 2011 hudo telesno poškodoval v delovni nesreči na gradbišču ..., ko je ob nameščanju zaščitne ograje padel z betonskega zidu 8,5 m globoko. Njegov delodajalec – družba A. d. o. o. je bil podizvajalec glavnega izvajalca – družbe B. d. o. o. (stranski intervenient na strani tožene stranke). Obe družbi sta imeli v času škodnega dogodka zavarovano odgovornost pri toženki (zavarovalnica), zoper katero tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek za pretrpljeno premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Predmet odločanja v ponovljenem sojenju je bil še zahtevek za plačilo 150.070,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mesečne rente v višini 365,81 EUR, in sicer oboje iz naslova zavarovane odgovornosti družbe B. d. o. o. 2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo, da tožniku v 15 dneh plača 116.607,84 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter še, da je dolžna tožniku od 1. 12. 2017 dalje plačevati mesečno odškodninsko rento v višini 365,81 EUR, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v roku 15 dni, v bodoče v plačilo zapadle mesečne rentne obroke pa do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. V presežku (to je za nadaljnjih 33.462,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Štelo je, da konkretno delo predstavlja nevarno dejavnost, s katero se je ukvarjal glavni izvajalec (toženkin zavarovanec), ki je bil v razmerju do tožnika njegov dejanski delodajalec. Presodilo je, da je podana objektivna odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca za tožniku nastalo škodo in da tožnik ni prispeval k nastanku škode.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbe tožnika, toženke in stranskega intervenienta na strani tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo sodišča prve stopnje o objektivni odškodninski odgovornosti toženkinega zavarovanca in da tožnik k nastanku škode ni prispeval. 4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 87/2022 z dne 18. 5. 2022 na predlog toženke in stranskega intervenienta na strani tožene stranke dopustilo revizijo v smeri preizkusa materialnopravne in procesne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o obstoju objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca ter o neobstoju tožnikovega soprispevka k nastanku škode.

**Revizija**

5. Na podlagi tega sklepa toženka in stranski intervenient zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagata, naj Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Podrejeno predlagata, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma naj prisojeno odškodnino zniža upoštevajoč tožnikov vsaj 60 % soprispevek k nastali škodi, vse z ustrezno stroškovno posledico.

6. Menita, da presoja sodišč prve in druge stopnje odstopa od v sodni praksi uveljavljenega stališča, da ni nevarna dejavnost, če je taka postala šele in zaradi ravnanj oškodovalca oziroma oškodovanca. V zvezi s tem sta v pritožbi navedla vrsto dejanskih okoliščin (npr. tožnikova samostojna odločitev za zelo tvegano početje, možnost popolnoma varnega načina izvedbe spornega opravila) ter opozorila, da je sodišče prve stopnje objektivno odgovornost toženkinega zavarovanca utemeljilo izključno z njegovimi domnevnimi kršitvami varnostnih pravil. Na te navedbe je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj navidezno: da vedno obstaja možnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do padca, kar je značilnost praktično vsakega človekovega početja. Pri tem je še nekoliko spremenilo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, in sicer, da nevarnosti takšnega početja ni mogoče izključiti. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč jasno in nedvoumno izhaja, da obstaja več rešitev za povsem varno opravljanje takšnega dela, pri čemer navedena ugotovitev temelji tudi na izpovedbi prič in ustnem mnenju izvedenca. Ker sodišče druge stopnje, ki je poseglo v te dejanske ugotovitve, ni opravilo pritožbene obravnave, je podana kršitev drugega odstavka 347. člena in petega odstavka 348. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. Navajata, da v konkretnem primeru ne gre za nevarno dejavnost, ker tožniku na delu zidu, kjer je padel, sploh ni bilo treba postavljati varovalne ograje. Če pa se je za to že odločil, mu ni bilo treba stopiti na zid, ampak bi jo lahko postavil iz zaledja, ali pa bi postavil delovne pode na kozah. V tem primeru varovalne opreme sploh ne bi potreboval, ker bi stal na ravnem. Konkretno delo ne pomeni neobičajne nevarnosti s tako velikim tveganjem, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost. Ne gre za posebno nevarno delo po okvirnem seznamu posebno nevarnih del Priloge II Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba). Obstaja več rešitev za varno opravljanje dela, kot je bilo konkretno, in sicer: postavitev začasnega odra, postavitev lovilnih odrov ali uporaba varnostnega pasu s predhodno izvedbo sidrišča. Katero od teh bo izbral, je odločitev izvajalca, konkretno tožnika. Opravila, ki je bilo tožniku odrejeno, ni bilo treba izvesti na višini. Če bi ga opravil v skladu z zahtevami stroke in varstva pri delu, sploh ne bi šlo za delo na višini. Takšno je postalo samo zato, ker je stopil na zid, česar mu ni bilo treba in ne bi smel storiti. Tožnik ni trdil in sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da za uporabo druge rešitve za varno delo zaradi zahtev delodajalca ne bi imel časa, ali da bi ga ta silil k hitri in nevarni rešitvi. Navedba pritožbenega sodišča, da naj bi tožniku delodajalec odredil, da opravi delo na nezavarovanem območju brez varovalne opreme, preprosto ne ustreza na prvi stopnji sojenja ugotovljenemu dejanskemu stanju. Tožniku namreč ni nihče naročil, da mora varovalno ograjo postaviti na način, kot ga je izbral. Kot že rečeno, je bila to odločitev tožnika. Gre torej še za eno nedopustno spremembo dejanskega stanja brez opravljene pritožbene obravnave, saj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo tudi na izpovedbah prič in izvedenčevem ustnem mnenju.

8. Sodišču druge stopnje očitata, da je njunim obširnim pritožbenim navedbam o oprostitvenih razlogih oziroma tožnikovem prispevku k škodi namenilo le tri kratke povedi, ki vsebujejo golo zanikanje njunih argumentov, en nerazumljiv stavek, da je tožnik delo opravljal brez opreme, ki bi zmanjšala posledice nevarnosti padca, ter že omenjeno nekorektno spremembo na prvi stopnji sojenja ugotovljenega dejanskega stanja o tem, da je delodajalec tožniku odredil delo na nezavarovanem območju brez varovalne opreme. Zato izpodbijata predvsem presojo sodišča prve stopnje. Izpostavljata, da imajo tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost ter da delavec, ki pri delu naleti na možnost nastanka nevarnosti za zdravje in življenje, sme in mora o tem obvestiti svojega nadrejenega in po potrebi opustiti opravljanje nevarnega dela. Tožniku očitata opustitev delavčeve dolžnosti iz 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Tožnik je imel opravljen izpit iz varstva pri delu in je bil ustrezno seznanjen z zahtevami glede varnosti in zdravja na delovišču ter varnostnimi ukrepi na njem. Poleg tega je bil poklicno kvalificiran izvajalec betonskih del. Zato bi mogel in moral vedeti, da dela na takšen način, kot se ga je lotil, ni varno opravljati brez uporabe varnostnega pasu. O tem sodba sodišča druge stopnje nima nobenih razlogov. Tudi če varnostnega pasu res ne bi imel na voljo, to ne more pomeniti nič drugega, kot da bi moral izbrati drugo možno in izvedljivo (nasprotnega tožnik ni trdil in sodišči nižjih stopnje ne ugotovili) ter varno rešitev za opravo dela. Prepričana sta, da če bi tožnik izbral takšno rešitev za opravo dela, bi se lahko nastanku poškodb v celoti izognil. Edini argument sodišča prve stopnje, zakaj tožniku tega ne bi bilo treba storiti, je ta, da druga rešitev za zagotovitev popolne varnosti ni bila smotrna, sodišče druge stopnje pa o tem nima nikakršnih razlogov. Argument je absurden. Sprašujeta se, ali naj bi bila torej smotrna tožnikova izpostavitev izjemno nevarni situaciji, katere posledica je katastrofalna škoda. Menita še, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno pritrdilo tožnikovim očitkom o nezavarovanju gradbišča in nevarnih območij, o nenamestitvi lovilnih mrež, o neizvajanju doslednega nadzora nad opravljanjem del ter o neobveščanju o varnem delu in neizročitvi pisnih obvestil in navodil, pri čemer sodba sodišča druge stopnje kljub obširni pritožbeni graji o tem nima nobenih razlogov.

9. Poudarjata, da je do nezgode prišlo pri izvajanju ukrepa, ki je bil namenjen zagotavljanju varnosti pri delu. Šele ograja, ki jo je postavljal tožnik, naj bi varovala pred padci v globino. Zato je nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral biti ta del gradbišča že predhodno zavarovan, pri čemer ni jasno, kdo in kako naj bi to storil, ne da bi bil izpostavljen enaki nevarnosti kot tožnik. Varnostne ograje, ploščadi ali lovilne mreže, jekleno vrv ali drug mehanizem za vpetje varnostnega pasu mora nekdo namestiti in dotlej je po naravi stvari območje nujno nezavarovano.

10. Navajata, da je bil tožnik usposobljen postavljati varovalno ograjo, in to na varen način, zato je delodajalec utemeljeno pričakoval, da tožnik tega ne bo storil tako, kot je z vidika stroke in varstva pri delu neustrezno. Tožnikovo ravnanje je bilo tako za toženkinega zavarovanca nepričakovano. Odgovornosti toženkinega zavarovanca ni mogoče vzpostaviti s sklicevanjem na obveznost, da bi moral tožniku v okviru dolžnega nadzorstva preprečiti takšno nestrokovno in nevarno postavljanje ograje, kot ga je tožnik samostojno izbral. Da bi moral delodajalec v vsakem trenutku delovnega procesa nadzorovati, ali vsi delavci opravljajo delo pravilno in skladno s pravili varnega dela, ni življenjsko ter je pravno nevzdržno. Zato zadošča, da delodajalec zagotovi ustrezno izobraževanje in usposabljanje, kakršnega je bil v konkretnem primeru deležen tožnik. Zahteva, da bi bilo treba delavcu dati navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu. Postavljanje ograje ni strokovno zahtevno opravilo, pri čemer tožniku ni nihče naročil, da jo mora postaviti na način, kot ga je izbral. Vzrok za nastali škodni dogodek zato ne more biti v tem, da naj bi bila navodila stranskega intervenienta pomanjkljiva. Ni jasno, kakšna dodatna in celo pisna navodila naj bi intervenient moral dati tožniku. Tožnik je razumna odrasla oseba, od katere se utemeljeno pričakuje, da tako tudi ravna. Širjenje obveznosti delodajalca v smeri pisnih navodil za vsako tako strokovno nezahtevno delo bi bila nesmiselna, neživljenjska in nepraktična.

11. Podredno zatrjujeta, da je tožnik znatno (vsaj v višini 60 %) prispeval k nastanku škode. Pri tem se sklicujeta na okoliščine, ki sta jih izpostavila že v zvezi s stališčem, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi tožnikovih ravnanj. Menita, da sodišči prve in druge stopnje teh okoliščin nista ustrezno ovrednotili.

12. Sklepno navajata, da se zavedata tragičnosti obravnavanega škodnega dogodka, ter da s tožnikom in njegovo družino sočustvujeta, vendar to ne bi smel biti razlog za materialnopravno napačno odločitev in naložitev (celotne) odgovornosti za nastalo škodo toženkinemu zavarovancu. Iz izpodbijane odločitve izhaja nesprejemljiva in materialnopravno napačna zahteva, da potencialno odgovorne osebe pri predvidevanju in odpravljanju možnih nevarnosti pokažejo kar najvišjo skrbnost, posameznik pri skrbi zase in lastno varnost pa prav nobene.

**Odgovor na revizijo**

13. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrže oziroma podrejeno zavrne in toženki naloži plačilo njegovih stroškov odgovora na revizijo.

14. Uvodoma izpostavlja, da revidenta v reviziji nista navedla EMŠO tožeče stranke, svojih matičnih številk oziroma drugih identifikacijskih podatkov o strankah, ter da revizija ni substancirana. Meni, da je zato treba revizijo kot nepopolno zavreči. 15. Opozarja, da revizija po vsebini pravzaprav predstavlja izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev podkrepilo z ugotovitvami sodišča prve stopnje in ni spreminjalo dejanskega stanja. Šlo je le za drugače opisane, a vsebinsko enake argumente. Prav tako se je sodišče druge stopnje opredelilo do tistih navedb revidentov, ki so bile pomembne za odločitev, slednjo pa je tudi zadostno obrazložilo.

16. Pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da konkretno delo predstavlja nevarno dejavnost, ter da ta ni postala nevarna zaradi malomarnega in nestrokovnega ravnanja tožnika. Odločitev za postavitev ograje na zaščitnem zidu ni bila plod tožnikove samovolje. Delo je stranskemu intervenientu odredil inšpektor za delo, intervenient pa je nato izdal odredbo, da to delo izvrši podizvajalec (tožnikov formalni delodajalec) oziroma njegovi delavci. Prav tako ravnanje tožnika za stranskega intervenienta (glavnega izvajalca) ni moglo biti objektivno nepredvidljivo. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno zaključili, da glavni izvajalec (toženkin zavarovanec) ni poskrbel za vse varnostne ukrepe, med drugim spoštovanje pravil varnega dela s konkretnimi navodili za izvedbo tega dela, za zaščitne ukrepe za varnost pri delu ter za nadzor glede varnosti pri delu. Tožnik je prepričan, da mu ni mogoče očitati kakršnegakoli prispevka k škodi. Dodatno izpostavlja, da ni imel zdravniškega pregleda za delo na višini in da za takšno delo sploh ni bil sposoben ter da se ni udeležil izobraževanja s področja varnosti in zdravja pri delu. Revidenta do konca prvega naroka za glavno obravnavo nista konkretizirano zatrjevala, da bi moral tožnik o nevarnosti obvestiti nadrejene in po potrebi opustiti opravljanje dela. S takšnimi trditvami sta zato prekludirana. Tudi sicer pa poudarja, da to ni bila njegova dolžnost, temveč le pravica, ter se pri tem sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 441/2010 z dne 23. 4. 2010 in I Cp 1459/2004 z dne 18. 10. 2005. Meni, da odločitvi sodišč prve in druge stopnje glede oškodovančevega prispevka k nastanku škode ne odstopata od aktualne prakse Vrhovnega sodišča, ter da se revidenta sklicujeta na odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah, ki z obravnavano niso primerljive (npr. opustitve zaščitnih sredstev, neobičajno sestopanje z lestve, neodklonitev vožnje z avtomobilom, ki je imel neuporabne varnostne pasove ipd.).

**O ugovoru nepopolne revizije**

17. Revizija je popolna.

18. Ugovor tožnika v odgovoru na revizijo, da je revizija nepopolna, ni utemeljen. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, po določbah ZPP1 za popolnost revizije vlagatelju ni treba navesti EMŠO oziroma matične številke strank ali drugih udeležencev postopka.2 Revizija vsebuje vse obvezne sestavine in priloge ter je bila vložena v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, kot to vse predpisuje ZPP. Morebitna nekonkretiziranost posameznih revizijskih navedb pa prav tako ni razlog za formalno nepopolnost revizije.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

19. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - glavni izvajalec del na gradbišču ..., kjer se je 7. 9. 2011 zgodila obravnavana delovna nesreča, je bila družba B. d. o. o. (stranski intervenient na strani tožene stranke); njen podizvajalec je bila družba A. d. o. o., pri kateri je bil tožnik v tistem času zaposlen; obe družbi sta imeli v času škodnega dogodka zavarovano odgovornost pri toženki (zavarovalnica);3 - inšpektor za delo je 7. 9. 2011 glavnemu izvajalcu odredil, da je treba ta dan do 17. ure postaviti trdno varnostno ograjo na podpornem zidu, prepustu ter na svetlobnem jašku; na slikah je označil lokacijo ograje, in sicer tudi na mestu, kjer je tožnik padel; glavni izvajalec je nato odredil, da mora to delo izvršiti podizvajalec A. d. o. o. oziroma njegovi delavci; delo je bilo nujno, z njegovo izvedbo se je mudilo; - za urejenost gradbišča je bil skladno z varnostnim načrtom odgovoren B. d. o. o.; prav tako je B. d. o. o. z A. d. o. o. sklenil Pisni sporazum o skupnih varnostnih ukrepih pri delu svojih delavcev; opravljanje konkretnega dela je bilo v interesu B. d. o. o. in je spadalo v organizacijo njegovega delovnega procesa; - na mestu nezgode je bil armiranobetonski AB zid, širok 50 cm, na katerega je bilo treba postaviti varnostno ograjo; na spodnji strani zidu je bil prepad, globok 8,5 m, na zaledni strani zidu pa še nezasuta gradbena jama do globine 2,5 m; na najglobljem delu gradbene jame je bila 50 do 60 cm široka odprtina med zidom, s katerega je padel tožnik in sosednjim zidom; - po ugotovitvah izvedenca za gradbeništvo ter varstvo pri delu je konkretno delo predstavljalo delo na višini, ki zahteva dodatne varnostne ukrepe, in sicer alternativno: lovilne odre, stabilne odre v zaledju, lovilne mreže ali varnostne pasove; katero od teh možnosti bo zagotovil, je odločitev glavnega izvajalca; za nič od navedenega pa pri konkretnem delu ni bilo poskrbljeno; zgolj postavitev delovnega poda v zaledju ne bi zadoščala, saj je bila v neposredni bližini na koncu gradbene jame prej omenjena odprtina med zidovoma; prav tako glavni izvajalec, čigar odgovorna oseba je videla mesto dela, ob njegovi odreditvi ni dal nobenih konkretnih navodil, kako ga opraviti, niti ni izvajal nadzora nad delom; - tožnik se je brez uporabe varnostnega pasu iz zaledne strani povzpel na betonski AB zid, da bi v luknje, ki jih je prej izvrtal sodelavec, zabil armaturne palice; pri tem je padel 8,5 m globoko in se hudo telesno poškodoval; - po oceni izvedenca je bil način, na katerega se je tožnik lotil dela, to je brez uporabe posebne varovalne opreme (varnostni pas), z vidika varstva pri delu nepravilen; da bi tožnik moral delo opravljati s tal, ni ugotovil; glavni vzrok za nesrečo sta bila po ugotovitvah izvedenca predhodno nezavarovana okolica dela ter vstop tožnika v nezavarovano območje brez osebne varovalne opreme; - tožnik ni imel opravljenega zdravniškega pregleda, opravljen pa je imel izpit iz varstva pri delu in je bil usposobljen za varno delo na objektu.

**Presoja utemeljenosti revizije**

20. Revizija ni utemeljena.

_O očitanih procesnih kršitvah_

21. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da morajo biti očitki o procesnih kršitvah, če naj bodo predmet vsebinske presoje, konkretizirani. To pomeni, da mora stranka opredeliti procesno ravnanje sodišč prve in druge stopnje, ki naj bi bilo po njenem stališču napačno oziroma konkretno opredeliti procesno gradivo, ki naj bi bilo s strani sodišč prve oziroma druge stopnje protipravno ignorirano. Vrhovno sodišče bo zato v nadaljevanju obravnavalo le tiste procesne očitke, ki so v skladu s temi zahtevami. Vrhovno sodišče ob tem še izpostavlja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso procesni standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje nižji kot standard obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Če se sodišče druge stopnje strinja z razlogi sodišča prve stopnje, mu jih ni treba ponavljati, temveč se lahko nanje sklicuje. Pomembno je le, da iz razlogov drugostopenjske odločbe izhaja, da se je s pritožbenimi očitki seznanilo in jih ni prezrlo.

22. Iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je soglašalo z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. Med temi ni ugotovitve, da bi bilo obravnavano delo mogoče opraviti _povsem_ varno. Nevarna dejavnost in povečana nevarnost pa sta pravna standarda, ki ju mora zapolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru, in gre torej že za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne več za ugotavljanje dejanskega stanja.

23. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stranski intervenient odredil, da podizvajalec oziroma njegovi delavci opravijo delo na nezavarovanem delu gradbišča (kjer je prišlo do nezgode), da v zvezi s tem ni dal nobenih konkretnih navodil, ter da ni zagotovil osebne varovalne opreme – varnostnih pasov (točke 33, 37 in 42 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje je te ugotovitve v 9. točki obrazložitve sodbe strnilo pri opisu načina in razmer opravljanja odrejenega dela, ni pa ugotovilo, da bi stranski intervenient izrecno hotel oziroma odredil, da se delo opravi prav na tak (z vidika varnosti pri delu nesprejemljiv) način, kot to razumeta revidenta. Takšnega dejstva zato Vrhovno sodišče tudi ne povzema v okviru relevantnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ter na njem ne gradi svoje materialnopravne presoje.

24. Iz 8. točke obrazložitve sodišča druge stopnje izhaja, da ni sledilo stališču revidentov, da je konkretno delo postalo nevarno šele zaradi ravnanj tožnika oziroma stranskega intervenienta. Izpostavilo je okoliščine, ki jih je štelo za odločilne pri presoji, ali gre za nevarno dejavnost, ter smiselno zavrnilo navedbe revidentov o možnosti popolnoma varnega opravljanja dela. Pojasnilo je, da je krivdno ravnanje, ki ga tožniku očitata revidenta, lahko le morebiten razlog za oprostitev objektivne odgovornosti v skladu z drugim in tretjim odstavkom 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Odgovor sodišča druge stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča zadosten, revidenta pa neobrazloženost utemeljujeta z razlogi materialnopravne in ne procesne narave.

25. Res je obrazložitev sodišča druge stopnje glede razlogov za (delno) oprostitev objektivne odgovornosti precej skopa, a po oceni Vrhovnega sodišča še zadostna, saj je tudi v tem delu sledilo sodišču prve stopnje, ki je svojo odločitev natančno in izčrpno obrazložilo (točke 37 do 43 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Razlogi sodišča druge stopnje so tudi dovolj jasni. Presodilo je, da okoliščine, na katere sta se v pritožbi sklicevala revidenta – način, na katerega se je tožnik lotil dela, čeprav je imel opravljen izpit iz varstva pri delu, ter opustitve podizvajalca, ki bi po pogodbenih zavezah moral skrbeti za varnost – niso podlaga za oprostitev odgovornosti stranskega intervenienta. Pojasnilo je, da je bila obveznost intervenienta poskrbeti za varnost in navodila na gradbišču in da je ravno zaradi intervenientove opustitve te obveznosti tožnik nato delo opravljal na neustrezen način. S tem pa je po presoji Vrhovnega sodišča odgovorilo na vse pritožbene navedbe o oprostitvenih razlogih, ki sta jih revidenta konkretno izpostavila v reviziji.

_O naravi konkretnega odškodninskega razmerja_

26. Pri zapolnjevanju pravnega standarda nevarne dejavnosti je po presoji Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru odločilno, da je bilo treba varovalno ograjo postaviti na armiranobetonskem zidu, širokem zgolj 50 cm, pod katerim je bil 8,5 m globok prepad, na zaledni strani zidu pa še nezasuta gradbena jama do globine 2,5 m, pri čemer je bila na njenem najglobljem delu 50 do 60 cm široka odprtina med omenjenim in sosednjim zidom. Odrejeno delo skladno s pravili stroke predstavlja delo na višini, povzpetje tožnika na zid pa samo po sebi ne pomeni nepravilne metode dela. Prav tako ni bistveno, da delo, kot je bilo konkretno, ni uvrščeno na seznam posebno nevarnih del v Prilogi II Uredbe. Kot je bilo že pojasnjeno, je presoja o tem, ali je neka dejavnost nevarna ali ne, zaupana sodišču. V sodni praksi pa je sprejeto stališče, da že iz dela na nižji višini, kot je bila v konkretnem primeru, izvira povečana nevarnost, ki je kljub doslednemu spoštovanju pravil o varnosti pri delu praviloma ni mogoče preprečiti in da zato takšno delo predstavlja nevarno dejavnost.4 Sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, da bi tožnik lahko odrejeno delo opravil povsem varno, niti, da bi bilo ob postavitvi lovilnih odrov, stabilnih odrov v zaledju, lovilnih mrež ali uporabi varovalnih pasov mogoče šteti, da se konkretno delo ne opravlja na takšni višini. Gre torej le za predpisane varstvene ukrepe za delo na višini, ki pa povečane nevarnosti ne zmanjšajo na raven običajne, to je takšne, kot smo ji vsakodnevno izpostavljeni in ki ne predstavlja resne grožnje za življenje, zdravje in premoženje ljudi. Revidenta tako zmotno menita, da je do povečane nevarnosti prišlo šele zaradi nedopustnih ravnanj tožnika ali stranskega intervenienta. Glede na pojasnjeno Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da obravnavano delo predstavlja nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ.

27. Tožnik se je poškodoval pri oziroma v zvezi z dejavnostjo, s katero se je ukvarjal stranski intervenient. Ker je ta dejavnost nevarna, stranski intervenient za tožnikovo škodo odgovarja po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti (149. in 150. člen OZ).

_O pogojih za popolno oprostitev objektivne odgovornosti_

28. Oseba, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo se lahko v celoti razbremeni odgovornosti le, če (razen višje sile – prvi odstavek 153. člena OZ) dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjeme in zato vsebino pravnih standardov, s katerimi so opredeljeni, razlagati ozko. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega izvajalca nevarne dejavnosti spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovancev. Dovolj je, da so taka ravnanja objektivno predvidljiva.5

29. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da je bilo v okoliščinah konkretnega primera, ko stranski intervenient ni predhodno ustrezno zavaroval območja dela oziroma ni zagotovil delavcem podizvajalca osebne varovalne opreme, niti jim ni dal konkretnih navodil v zvezi z varstvom in zdravjem pri delu ter je ob tem opustil še nadzor nad izvajanjem dela, tožnikovo opravljanje dela na nezavarovanem območju brez osebne varovalne opreme objektivno gledano pričakovano in odvrnljivo.

30. Stranski intervenient bi glede na to, da je šlo za delo na višini, lahko pričakoval možnost padca in bi z dodatnimi varnostnimi ukrepi nesrečo lahko odvrnil. Skladno s pravili stroke bi moral stranski intervenient predhodno namestiti lovilne odre ali stabilne odre v zaledju ali lovilne mreže ali pa delavcem zagotoviti varnostne pasove in jim dati jasna navodila, kako naj si uredijo sidrišča. Izbira ukrepa je bila stvar odločitve stranskega intervenienta kot glavnega izvajalca, vendar ta ni poskrbel za nobenega. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da bi se tudi predhodno zavarovanje okolice dela lahko izvajalo z uporabo varnostnega pasu.6

31. Prav tako stranski intervenient ni izvajal nadzora nad odrejenim delom, niti ni dal nobenih konkretnih navodil, kako naj delavci podizvajalca to delo opravijo. Glede na naravo delovne obveznosti, ki jo je moral opraviti tožnik in način njenega izvajanja (oprava nevarnega dela na višini, ki je bilo nujno in s katerim se je mudilo, ob tem da okolica predhodno ni bila ustrezno zavarovana, niti ni bilo poskrbljeno za osebno varovalno opremo), ni podlage za stališče revidentov o očitnem, banalnem in rutinskem opravilu. Stranski intervenient je bil tisti, ki je bil odgovoren za urejenost gradbišča in v čigar organizacijo delovnega procesa je spadalo konkretno delo, popolnoma jasno je tudi bilo, kje se nahaja mesto dela. Vse navedeno je od njega nedvomno terjalo, da konkretno (lahko tudi ustno) pojasni, kakšne ukrepe je (sploh) predvidel za varnost in zdravje delavcev podizvajalca kot tudi, da nadzoruje, ali delo (zlasti z vidika varnosti in zdravja) poteka pravilno.

32. Tako se kot pravilen izkaže zaključek sodišč prve in druge stopnje, da popolna oprostitev odgovornosti stranskega intervenienta – toženkinega zavarovanca ne pride v poštev.

_O tožnikovem soprispevku k nastanku škode_

33. Po tretjem odstavku 153. člena OZ pa je oseba, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, deloma prosta odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Njegovo ravnanje in prispevek k škodi se presoja ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti – pri delovnih nesrečah je to skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Pri odločanju, za kolikšen delež naj se zaradi ravnanja oškodovanca zmanjša prisojena odškodnina, je treba upoštevati, kolikšnega pomena je bila za nastanek določene škode sama nevarnost, ki izvira iz dejavnosti, nadalje, ali je k nastanku škode prispevalo tudi morebitno neskrbno ravnanje delodajalca ter še, koliko je na nastanek škode vplivalo neskrbno ravnanje samega oškodovanca. Ob tem je pomembna tudi teža oškodovančevega ter delodajalčevega ravnanja.7

34. Tožnik je imel opravljen izpit iz varstva pri delu in je bil usposobljen za varno delo na objektu. Z navedbami o nasprotnem tožnik v odgovoru na revizijo izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP). Drži, da bi zato mogel in moral vedeti, da način, na katerega se je lotil dela, z vidika varstva in zdravja pri delu ni pravilen. Vendar pa predhodno zavarovanje okolice dela (z lovilnimi odri ali mrežami ali stabilnimi odri v zaledju) skladno s pravili stroke ni bila obveznost tožnika, temveč stranskega intervenienta. Sicer (tj. alternativno) bi moral delavcem podizvajalca zagotoviti osebno varovalno opremo – varnostne pasove, ki jih je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca zgolj izpostavilo kot najbolj smotrno rešitev upoštevajoč, da se je z delom mudilo. Kot že rečeno, pa intervenient za nič od navedenega ni poskrbel. Delo v zaledju s tal ali na delovnih podih glede na ugotovljeno dejansko stanje nista bila ustrezna načina dela. Tožnik tako za opravljanje dela ni imel na voljo nobene ustrezne rešitve.

35. Revidenta izpostavljata še, da bi tožnik, če je pri delu naletel na možnost nastanka nevarnosti za zdravje in življenje, smel in moral o tem obvestiti svojega nadrejenega in po potrebi opustiti opravljanje nevarnega dela. V zvezi s tem tožnik v odgovoru na revizijo uveljavlja prekluzijo. Vendar gre po presoji Vrhovnega sodišča zgolj za njuno pravno stališče na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, iz katerih ne izhaja, da bi tožnik opozarjal na nevarnost ali delo odklonil. V zvezi z navedenim očitkom revidentov tako Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da je odkloniti delo v primeru, ko delavcu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, njegova pravica (33. člen takrat veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu; v nadaljevanju ZVZD), zato če je delavec ne uresniči, o kršitvi varstvenih predpisov v konvencionalnem smislu niti ni mogoče govoriti. Poleg tega primera iz sodne prakse, na katera se sklicujeta revidenta (zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 322/2016 z dne 23. 8. 2018 in II Ips 202/2011 z dne 6. 6. 2013), obravnavata situaciji, ko ni šlo za škodo v zvezi z nevarno stvarjo ali dejavnostjo, pri čemer v prvem primeru sploh ni bilo ugotovljeno protipravno ravnanje oškodovančevega delodajalca. Obravnavani tožnikovi opustitvi pa težo dodatno zmanjšuje tudi okoliščina, da je šlo za nujno delo, s katerim se je mudilo.8

36. Na drugi strani je treba pri presoji teže in pomena opustitev stranskega intervenienta poudariti v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da je dolžnost skrbeti za varnost delavcev pri delu primarno na strani delodajalca (5. člen ZVZD in 43. člen prav tako v tistem času veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR)).9 Po določbi prvega odstavka 3. člena ZVZD pa ni delavec le oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, temveč se kot delavec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca. V konkretnem primeru revizijsko ni sporno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je bil stranski intervenient v razmerju do tožnika njegov dejanski delodajalec. Tudi sicer je stališče skladno s sodno prakso, ki je v primerih skupnih delovišč odškodninsko odgovornost razširila prek okvirja delodajalca v formalnem smislu na tako imenovane dejanske delodajalce – na naročnike del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev.10 Ob tem je bil stranski intervenient tudi izvajalec nevarne dejavnosti, njegove opustitve dolžnih ukrepov pri njenem izvajanju (zlasti predhodno nezavarovana okolica dela oziroma izostanek osebne varovalne opreme) pa so odločilno vplivale na nastanek škodnega dogodka. Zaradi njih namreč tožnik odrejenega dela sploh ni mogel pravilno opraviti. Poleg tega je z opustitvijo nadzora in konkretnih navodil delavce v takšni situaciji prepustil samim sebi ter jih tako tiho oziroma posredno usmeril, da delo na način, ki je z vidika varnosti in zdravja pri delu nesprejemljiv, čim prej opravijo.

37. Ob tehtanju vsega pojasnjenega Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišč prve in druge stopnje, da tožniku ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode, ter da zato ni podlage niti za delno razbremenitev odgovornosti toženkinega zavarovanca po tretjem odstavku 153. člena OZ.

**Odločitev o reviziji**

38. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških postopka**

39. Ker tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke z revizijo nista uspela, morata stroške zanjo po merilu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) nositi sama. Tožeča stranka je v skladu z istim merilom upravičena do povračila stroškov za odgovor na revizijo. Priglašene stroške je Vrhovno sodišče preizkusilo v skladu z Odvetniško tarifo (tar. št. 22, tretji odstavek 11. člena in drugi odstavek 12. člena Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) ter znašajo 1.498,99 EUR.11 Stroškov za obvestilo stranki o reviziji in o odgovoru nanjo ter za poročilo o uspehu ni priznalo, saj je to opravilo že zajeto v nagradi za odgovor na revizijo. Tožena stranka je dolžna odmerjene stroške plačati v petnajstdnevnem izpolnitvenem roku, ki začne teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

**Sestava senata in glasovanje**

40. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 105. in 373. člen ter 383. člen v zvezi 335. členom ZPP. 2 Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 145/2019 z dne 12. 6. 2020. 3 Vrhovno sodišče v obrazložitvi zaradi preglednosti uporablja izraz zavarovanec toženke le za stranskega intervenienta (družbo B. d. o. o.). 4 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 120/2014 z dne 14. 1. 2016 (delo na višini 3 metrov), VIII Ips 263/2008 z dne 26. 1. 2010 (delo na višini okoli 6 metrov), II Ips 98/2008 z dne 12. 11. 2009 (delo na višini 5 metrov), II Ips 444/2006 z dne 1. 12. 2008 (delo na višini 3,7 metra) in II Ips 332/2006 z dne 9. 10. 2008 (delo na višini 3 do 4 metre). 5 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/2021 z dne 16. 2. 2022, II Ips 539/2008 z dne 19. 1. 2012 in II Ips 432/2005 z dne 20. 9. 2007 ter D. Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 1. knjiga, str. 863 do 868. 6 Npr. 33. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 7 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/2021 z dne 16. 2. 2022, II Ips 539/2008 z dne 19. 1. 2012 in II Ips 481/2006 z dne 4. 12. 2008 ter D. Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 1. knjiga, str. 866 do 871. 8 Podobno oziroma smiselno npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/2021 z dne 16. 2. 2022, II Ips 120/2014 z dne 14. 1. 2016 in II Ips 332/2006 z dne 9. 10. 2008. 9 Npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 210/2010 z dne 25. 7. 2013 in VIII Ips 392/2009 z dne 7. 6. 2011. 10 Npr. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 207/2014 z dne 27. 8. 2015 in II Ips 21/2012 z dne 13. 9. 2012. 11 Ob upoštevanju, da znaša v revizijskem postopku vrednost spornega predmeta 138.556,44 EUR.