Jedro

V ugotovljenih okoliščinah, ko je tožnik postavljal varnostno ograjo na nezavarovanem AB zidu, širokem 50 cm, z možnostjo padca z zidu v globino 8,5 m, je potrebno uporabiti pravila o objektivni odgovornosti (149. člen OZ), saj gre za delo, pri katerem vedno obstaja možnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do padca.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 2.417,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka v znesku 653,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva povrnitev škode, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 7. 9. 2011, ko je pri delu na gradbišču (postavljanju varnostne ograje) padel z betonskega zidu osem metrov in pol v globino. Tožnik je bil zaposlen pri A. d.o.o., ki je bil v razmerju do zavarovanca toženke B. d.o.o. podizvajalec gradbenih del na gradbišču. Tožnik je svoje delo preko svojega delodajalca opravljal zaradi gospodarskega interesa zavarovanca toženke.

2. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo, da tožniku plača 116.607,84 EUR, od 1. 12. 2017 dalje pa še mesečno odškodninsko rento v višini 365,81 EUR. Odločilo je še o zakonskih zamudnih obrestih ter pravdnih stroških. V presežku za plačilo nadaljnjih 33.462,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili tožnik, ki izpodbija zavrnilni del sodbe ter toženka in stranski intervenient, ki izpodbijata prisodilni del sodbe. Vse tri pritožbe uveljavljajo pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožbi tožnika in stranskega intervenienta pa še zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka predlaga zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka oziroma podredno zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za znesek 50.000,00 EUR. Stranski intervenient predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik predlaga spremembo s prisojo nadalje zahtevane odškodnine s pripadajočimi obrestmi oziroma podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev v ponovno sojenje. Vsi trije pritožniki priglašajo pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Stranski intervenient je odgovoril na pritožbo tožnika, tožnik pa na pritožbi toženke ter stranskega intervenienta. Vsi trije odgovori na pritožbe se zavzemajo za zavrnitev pritožb in priglašajo stroške.

5. Pritožbe niso utemeljene.

6. Toženka v pritožbi sprva navaja, da je bil tožnikov delodajalec A. d.o.o., ter da ni mogel biti hkrati tudi ″lastni delavec″ podjetja B. d.o.o. Trdi, da jamstvo za tožnikovo poškodbo po polici B. d.o.o., v katerem so vključeni lastni delavci B. d.o.o., ne more biti podano.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v zavarovalni pogodbi posebej dogovorjeno kritje za odškodninske zahtevke lastnih delavcev ter da je bila za to kritje obračunana tudi premija. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik delal pod nadzorom zavarovanca in v njegovo korist, ter da je imel zavarovanec toženke sklenjeno dodatno klavzulo za kritje zahtevkov lastnih delavcev, tožnik ustreza pojmu ″lastnega delavca″, za katerega odgovarja zavarovanec toženke ter katerega zahtevke krije med toženko in stranskim intervenientom sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo. Pri tem ne gre spregledati, da kakšnih trditev, da tožnika ni moč šteti med ″lastne delavce″, toženka, ki je v spis predložila Dodatek k osnovni polici ter Obračun premije (v spisu pod B12 in B13), niti ni podala.

8. Toženka in stranski intervenient v pritožbah neutemeljeno izpostavljata, da konkretno delo na višini ne predstavlja nevarne dejavnosti. V ugotovljenih okoliščinah, ko je tožnik postavljal varnostno ograjo na nezavarovanem AB zidu, širokem 50 cm, z možnostjo padca z zidu v globino 8,5 m, je potrebno uporabiti pravila o objektivni odgovornosti (149. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), saj gre za delo, pri katerem vedno obstaja možnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do padca. To nevarnost bi lahko zavarovanec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjšal. Vendar zmanjšanje nevarnosti samo po sebi še ne pomeni, da ne gre za nevarno dejavnost. Še vedno gre namreč za nevarno dejavnost samo po sebi, ne pa za dejavnost, ki bi postala nevarna šele zaradi nepravilnega načina opravljanja. V kolikor se ugotovi krivdno ravnanje oškodovanca, kakršnega izpostavlja v pritožbi stranski intervenient, pa lahko pride zgolj do oprostitve odgovornosti (drugi in tretji odstavek 153. člena OZ).

9. Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnik opravljal nevarno dejavnost, se domneva, da je škoda, ki jo je tožnik utrpel pri opravljanju te dejavnosti, v vzročni zvezi z nevarno dejavnostjo. Okoliščine, ki jih v pritožbah izpostavljata toženka in stranski intervenient (način, na katerega se je tožnik lotil dela, čeprav je imel opravljen izpit iz varstva pri delu; opustitve podizvajalca, ki bi po pogodbenih zavezah moral skrbeti za varnost), nikakor ne morejo biti podlaga za oprostitev odgovornosti. Za urejenost in navodila na delu gradbišča, na katerem je prišlo do nesreče, je bil namreč odgovoren zavarovanec toženke. Ker tožnik kakšnih navodil ob odreditvi, da opravi delo na nezavarovanem območju brez varovalne opreme, ni prejel in je delo potem ravno zato opravljal brez opreme, ki bi zmanjšala posledice nevarnosti padca, ni podlage za uporabo katerega od ekskulpacijskih razlogov iz 153. člena OZ.

10. Na tem mestu gre odgovoriti še na očitek stranskega intervenienta, da bi moralo sodišče nejasnosti v mnenju izvedenca A. A. odpraviti z dopolnitvijo mnenja, kar je tudi izrecno predlagal. Sodišče prve stopnje je pod 20. točko obrazložitve utemeljilo, zakaj dokaznemu predlogu ni sledilo, vsled česar ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede na to, da je bila dopolnitev mnenja predlagana zaradi ponovne opredelitve izvedenca do vprašanja vzročne zveze, pa je tak dokazni predlog sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj so bila v predmetni zadevi že z zaslišanjem izvedenca celovito, jasno in prepričljivo razjasnjena v pripombah polemizirana vprašanja v zvezi s pravilnostjo izvedenčevega mnenja, tudi v zvezi z vsemi relevantnimi okoliščinami, nanašajočimi se na vprašanje vzročne zveze.

11. Ob ugotovitvi, da je torej zavarovanec toženke vodil celoten delovni proces, izvajal nadzor nad delom ter izvajanjem varnostnih ukrepov na gradbišču, ter da se je konkretno nevarno delo opravljalo v finančnem in ekonomskem interesu zavarovanca toženke, je na dlani zaključek, da se je zavarovanec toženke ukvarjal z nevarno dejavnostjo. Zato za škodo, glede katere je bilo ugotovljeno, da je nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo, tudi odgovarja (150. člen OZ).

12. Postopkovni očitki stranskega intervenienta v zvezi z ugoditvijo nesubstanciranim dokaznim predlogom (priči M. in B., ter izvedenec klinične psihologije), s kršitvijo razpravnega načela ter posledično neenakopravnim obravnavanjem strank, so usmerjeni v uveljavljanje kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pri teh kršitvah ne zadostuje zgolj obrazložitev, da je bila zatrjevana kršitev storjena, pač pa je potrebno obrazložiti tudi verjetnost njenega vpliva na rezultat sojenja. Ker pritožba tega prepričevalnega bremena ni zmogla, je potrebno zgolj trditve o kršitvah, brez da bi bil kvaren vpliv teh zatrjevanih kršitev očiten, zavrniti kot neutemeljene.

13. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb vseh treh pritožnikov, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo v obliki telesnih bolečin, strahu, duševnih bolečin zaradi skaženosti ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je v 179. in 182. členu OZ, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

14. Podroben dejanski obseg tožniku nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na 38. do 48. strani prvostopenjske sodbe. Na tem mestu gre izpostaviti le, da je tožnik utrpel politravmo – poškodbo več organskih sistemov, od katerih ena ali kombinacija več od njih ogroža življenje.

15. S pritožbeno izpodbijano odmero denarne odškodnine na znesek 182.000,00 EUR je prvo sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine, saj je prvo sodišče ustrezno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnin za posamezne oblike škode tudi upoštevalo primerljive primere iz sodne prakse, ki jih je vsebinsko povzelo. Tudi pritožbe ponujajo primere, ki jih same ocenjujejo kot primerljive, pri čemer seveda tožnik izpostavlja, da je odmerjeni znesek prenizek, toženka in stranski intervenient pa, da je previsok. Vendar je pritožbeno sodišče tudi po presoji vseh pritožbeno izpostavljenih primerov zaključilo, da je odmerjena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je in bo utrpel tožnik. Ob škodnem dogodku je bil namreč star 33 let, njegovo zdravljenje v širšem smislu še vedno traja, v posledici poškodb pa so njegove telesne in umske sposobnosti upadle v tako znatni meri, da ne potrebuje le pomoči, ampak celo stalen nadzor, njegovo duševno stanje pa se bo v prihodnosti le še poslabševalo. Odmerjeni znesek, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, pomeni 140,97 takratne povprečne neto plače (= 1.290,97 EUR; Uradni list RS št. 89/2021). Tako znesek denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

16. Tožnik ne izpodbija prvostopne ugotovitve, da je stranski intervenient podal ugovor zastaranja zahtevka iz naslova izgube na dohodku za čas pred 29. 11. 2014. Zato s pritožbo sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev 7. in 214. člena ZPP.

17. Zgolj dejstvo, da je tožnik v tožbi pojasnil, da je utrpel (tudi) premoženjsko škodo iz naslova izgube na dohodku v obdobju od 7. 9. 2011 do 2. 9. 2013 v višini 5.520,00 EUR, zastaranja ni pretrgalo. Tožba namreč tožbenega predloga za povrnitev te škode ni vsebovala. Pri tem gre izpostaviti, da iz tožbenih navedb niti ni razvidno, da bi tožnik morebiti hotel ali želel zahtevati tudi povrnitev te škode1. Kljub temu, da tožnik sodišču prve stopnje opustitve postopanja po 108. členu ZPP sicer niti ne očita, pa velja pojasniti, da sodišče tožbe niti ni moglo šteti za nepopolno, saj je bila njena vsebina jasna, iz nje pa je bilo mogoče razbrati, kaj stranka želi. Ker tožnik s pritožbo pravilnosti dejstva, da je povrnitev izgube na dohodku zahteval (šele) s pripravljalno vlogo z dne 29. 11. 2017 ni izpodbil, se delna zavrnitev zahtevka za povrnitev škode zaradi izgube na dohodku zaradi zastaranja izkaže za materialnopravno pravilno (prvi odstavek 352. člena OZ).

18. Tožnik v pritožbi kakšnih okoliščin, ki bi utemeljevale predlagano ovrednotenje končnega uspeha v pravdi na podlagi izračuna uspeha po temelju in po višini, niti ne navaja. Ker kakšnih takšnih okoliščin ni ugotovilo niti prvostopno sodišče, je izpodbijana ugotovitev uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o višini zahtevka materialnopravno pravilna (154. člen ZPP).

19. Tožnik v pritožbi napačno trdi, da bi mu moral stranski intervenient povrniti stroške solidarno s toženko. Stranski intervenient namreč ne more biti zavezanec za plačilo pravdnih stroškov. Je namreč le pomočnik glavne stranke in njegova dejanja učinkujejo le, če niso v nasprotju z dejanji glavne stranke. V kolikor dejanj stranskega intervenienta glavna stranka ne prepreči, je zanje odgovorna in nosi tudi stroške, ki so jih nasprotniku povzročila intervenientova dejanja2. 20. Pritožbe so se izkazale za neutemeljene, saj niso podani niti uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato jih je potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

21. Pritožniki niso upravičeni do povrnitve stroškov, ki so jim nastali v zvezi s pritožbami, s katerimi niso uspeli. Sta pa tožnik in stranski intervenient upravičena do povrnitve potrebnih stroškov, ki so jima nastali s pritožbenimi odgovori, v katerih sta se do pritožbenih navedb argumentirano opredelila (165., 154. in 155. člen ZPP).

22. Tožnikovi potrebni stroški, nastali v zvezi z odgovoroma na pritožbi toženke in stranskega intervenienta, znašajo 2.417,42 EUR (odmera razvidna iz specificiranih stroškovnikov v spisu na listovni številki 521 in 525). Potrebni stroški stranskega intervenienta, nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo tožnika, pa znašajo 653,31 EUR (odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 517). V kolikor toženka in tožnik naloženega jima zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bosta povrnila, sta dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje - občna seja VSS, 13. 12. 2006).

1 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 16/2014 z dne 9. 4. 2014, 8. točka obrazložitve. 2 Več N. Betetto v L. Ude et al.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2006, str. 23.