Jedro

Zagotovo je prejem obvestila o uvedbi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi stresen dogodek, vendar izdaja tega obvestila sama po sebi ne more predstavljati protipravnega ravnanja tožene stranke v smislu enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, tudi če kasneje do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pride.

V ravnanjih B.B., C.C. in H.H., ki jih izpostavlja tožnik, niso prisotni elementi diskriminacije oziroma trpinčenja na delovnem mestu v smislu 6. oziroma 7. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek sprejelo na podlagi celotnega dokaznega postopka in skrbne presoje vseh očitanih ravnanj oziroma dogodkov - tako vsakega izmed njih kot vseh skupaj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik kot bivši direktor ni strinjal z dejanji njegovih naslednikov (C.C. in B.B.) in jih je dojemal kot trpinčenje oziroma neenako obravnavo, a tako subjektivno dojemanje dogajanja ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da sta trpinčenje nad njim oziroma diskriminacija tudi dejansko obstajala. Tožnik je v spornem obdobju (od 8. 11. 2012 dalje) izpostavil le eno ravnanje H.H., kar že pojmovno ne more predstavljati trpinčenja v smislu 7. člena ZDR-1, skladno s katerim mobing predstavlja ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki in drugi stranski intervenient sami krijejo stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2014 do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki je dolžan povrniti stroške postopka v višini 1.406,05 EUR, prvemu in tretjemu stranskemu intervenientu stroške postopka v skupnem znesku 1.406,05 EUR, drugemu intervenientu pa v znesku 1.406,05 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnik ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, toženi stranki in stranskim intervenientom pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni zadostno preučilo celotne zadeve in ni presodilo celote vseh ravnanj. Izpodbijana sodba je pomanjkljiva, saj se sodišče ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb. Vsa dejanja tožene stranke predstavljajo nadlegovanje in trpinčenje v smislu 7. člena ZDR-1, tožniku pa so nastale negativne posledice na zdravju, hkrati pa ni mogel najti druge primerne zaposlitve. Poudarja, da pri trpinčenju na delovnem mestu ni pomembno, ali je bilo storjeno namerno. Delodajalec je dolžan zagotoviti delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju. Delodajalec, ki delavcu v treh mesecih ne pove, kaj naj dela, krši dolžnost zagotavljanja dela, hkrati pa gre za obliko trpinčenja na delovnem mestu. Za to, da je priprava pogodbe trajala tri mesece, ni bilo podanega opravičljivega razloga. Sodišče je zanemarilo tožnikovo izpoved, da je bil od razrešitve do sklenitve pogodbe o zaposlitvi izoliran. Napačna je ugotovitev, da je šlo za dolgotrajno usklajevanje med pravno službo in vodstvom, saj je šlo za tipske pogodbe in ni bilo usklajevanja. Delo, ki so mu ga ponudili v januarju, bi mu lahko ponudili že oktobra 2012. Tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena, da ni šlo za diskriminacijo, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Prav tako je spregledalo, da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi trpinčenja s strani tožene stranke, dopust pa je koristil, ker ni vedel, kaj naj v službi dela, zato ni pravilno stališče, da njegova odsotnost z dela vpliva na presojo, ali gre za trpinčenje. Tožnik je bil potem, ko je prejel v podpis pogodbo o zaposlitvi za bistveno nižje vrednoteno delovno mesto, izoliran od drugih sodelavcev iz ekonomskega sektorja. Novo pogodbo je podpisal zaradi socialne varnosti. Nadalje trdi, da je tožena stranka postopke izredne odpovedi sprožala z namenom pritiska na tožnika. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati A.A., ki je dne 14. 11. 2012 na poslovnem kolegiju tudi odločala o tem, ali se s tožnikom sklene pogodba o zaposlitvi za delovno mesto finančnega strokovnjaka v vodstvu tožene stranke. Sodišče se ni opredelilo do odzivnega poročila, iz katerega izhaja neutemeljenost očitkov v pisnih obdolžitvah. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da upravni nadzor še ni zaključen. Prav tako ni pravilen zaključek, da ni šlo za trpinčenje v primeru zavračanja prošenj tožnika za udeležbo na izobraževanjih. Izpoved B.B. ni bila prepričljiva, zato ji sodišče ne bi smelo slediti. Da je bilo tožnikovo delo potrebno, so namreč izpovedali C.C., D.D. in E.E.. B.B. je tožnika načrtno šikanirala tudi z opozorilom pred odpovedjo z dne 31. 5. 2013. Svoje nekdanje podrejene je v letu 2013 ocenjevala tudi A.A., kateri nihče ni očital, da je kršila svoje obveznosti, zato je šlo za diskriminacijo tožnika. Nobena od strank ni zatrjevala, da je B.B. prejela napačne informacije od F.F., zato je tovrsten zaključek sodišča neutemeljen, sodišče pa je spregledalo izpoved G.G.. B.B. je bila opozorjena (tudi na naroku dne 4. 6. 2014 v postopku I Pd 1954/2012), da je tožnik starejši delavec, a mu je zavestno izdala nezakonito odpoved. Pri odpovedi je vztrajala, dokler ji odprave te odpovedi ni naložil svet. Delodajalec podane odpovedi ne more preklicati, saj vročena odpoved učinkuje. B.B. je zoper tožnika ravnala naklepno in šikanozno, saj je najprej poskrbela za njegovo nezakonito razrešitev, nato pa mu izdala še nezakonito odpoved. Diskriminacijo predstavlja tudi sama obrazložitev razloga za redno odpoved. B.B. je s funkcijo direktorice tožene stranke sprejela tudi odgovornost v zvezi s svojimi ravnanji in odločitvami. Sodišče tudi ni upoštevalo sprememb delovnopravne zakonodaje v zvezi s statusom varovanih delavcev. B.B. je tožnika želela prisiliti v podpis sporazuma, po katerem ne bi imel več varstva kot starejši delavec. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo tudi glede žalitev tožnika po e-pošti. H.H. je dne 27. 2. 2014 I.I. in drugim navedel, da je tožnik v izredni upravni presoji zato po njegovem mnenju ne bi smel kandidirati v svet tožene stranke. S tem je podan zaničevalen namen in mnenje, da tožnik ni primeren kandidat, sodišče pa tega ni presojalo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Drugi stranski intervenient v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške postopka.

4. Tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

7. Tožnik s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje A.A., uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga.

8. Izvedene dokaze in razloge za zavrnitev predlaganih dokazov, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, je sodišče prve stopnje naštelo in pojasnilo v 4. točki obrazložitve sodbe. Tudi po stališču pritožbenega sodišča zaslišanje A.A. ni bilo potrebno, saj za odločitev v tem sporu ni bistveno, ali je ta priča imela pooblastilo za opravljanje razgovorov z nekdanjimi podrejenimi. Glede na navedeno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Pravilnost zavzetih materialnopravnih stališč pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožnik zaslišanja te priče v zvezi z uvedenimi postopki izredne odpovedi ni predlagal, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi jo sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi glede dogajanja na kolegiju dne 14. 11. 2012. 9. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, razlogi sodbe pa niso nejasni ali v nasprotju sami s seboj. Sodba tudi sicer nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj je izrek sodbe razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, zato očitana kršitev postopka ni podana. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih navedb, ki so v tej zadevi bistvenega pomena za odločitev.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik ne strinja z dokazno oceno in končno odločitvijo sodišča, kar ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje jasno in argumentirano obrazložilo svojo odločitev in se v njej opredelilo do vseh pomembnih dejstev. Pravilnost take odločitve pa pritožbeno sodišče presoja tudi v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

11. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine v višini 25.000,00 EUR zaradi trpinčenja na delovnem mestu pri toženi stranki. Tožnik je bil dne 25. 10. 2012 razrešen z mesta direktorja tožene stranke, v zvezi s čimer je bilo s sodbo prvostopenjskega sodišča, opr. št. I Pd 1594/2012 z dne 28.1.2015 pravnomočno ugotovljeno, da je bil sklep o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja tožene stranke nezakonit zaradi postopkovnih napak. Tožnik je tožbo v navedenem sporu vložil 8.11.2012. V obravnavani zadevi zatrjuje, da so ga v.d. direktorja C.C., B.B. ter strokovni direktor H.H. po vložitvi tožbe 8.11.2012 v sporu opr. št. I Pd 1594/2012, z različnimi ravnanji trpinčili na delovnem mestu oz. ga neenako obravnavali. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da protipravnega ravnanja zakonitih zastopnikov tožene stranke oziroma njenih zaposlenih ni bilo in da zato ni podana njena odškodninska odgovornost. Tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

13. Trpinčenje na delovnem mestu prepoveduje in opredeljuje četrti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1), in sicer kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Diskriminacijo pa prepoveduje prvi odstavek 6. člena ZDR-1, iz katerega izhaja, da mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo ne glede na osebne okoliščine delavca (na primer narodnost, rasa). Podlago za odškodninsko odgovornost delodajalca daje 8. člen ZDR-1, ki za primer kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu določa, da je delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Splošna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost, so urejena v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), in sicer v 2. oddelku II. poglavja splošnega dela (členi 131. do 188.).

14. Tožnik je bil dne 25.10.2012 razrešen z mesta direktorja, dne 21. 1. 2013 pa mu je bila vročena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec VII/2, v okviru katerega je bil razporejen za 50% na oddelek J. in 50% na oddelek K.. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da dolgotrajnost postopka priprave tožnikove nove pogodbe o zaposlitvi ni bila namerna, temveč posledica usklajevanja med pravno službo in vodstvom, ki je tožniku iskalo primerno delovno mesto. Pri presoji je utemeljeno upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik večino tega časa odsoten zaradi koriščenja ur ali letnega dopusta oziroma zaradi bolniškega staleža, pa tudi, da je bil zoper njega dne 14. 11. 2012 sprožen postopek izredne odpovedi, na izid katerega je toženka (razumljivo) počakala. Neutemeljene so tožnikove pritožbene navedbe, da je novo delovno mesto bistveno nižje vrednoteno, saj je bilo glede na njegovo ekonomsko izobrazbo ustrezno. V zvezi z novo pogodbo niso dokazane napake volje ob podpisu pogodbe o zaposlitvi v smislu določb V. poglavja OZ-1, zato je veljavna, tožnik pa tudi ni izkazal, da je zahteval odpravo kršitev v zvezi z domnevnim nezagotavljanjem dela. Da je tožnik pogodbo za novo delovno mesto podpisal skoraj tri mesece po razrešitvi, še ne pomeni, da ga je tožena stranka ignorirala in trpinčila, saj so se z njim že takoj po razrešitvi začeli pogovori o možnih zaposlitvah, tožnik pa je ves čas od razrešitve dalje prejemal tudi plačo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da pri trpinčenju na delovnem mestu ni pomembno, ali je bilo storjeno namerno. Prav namen osebe, ki trpinči, je bistveni element trpinčenja, ki se kaže skozi ponavljajoče ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v dolgotrajnem urejanju delovnopravnega statusa tožnika po njegovi razrešitvi ni zaznati elementov mobinga.

15. Zagotovo je prejem obvestila o uvedbi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi stresen dogodek, vendar izdaja tega obvestila sama po sebi ne more predstavljati protipravnega ravnanja tožene stranke v smislu enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, tudi če kasneje do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pride. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožena stranka v trenutku uvedbe posameznega postopka izredne odpovedi razpolagala z dokazi, ki so kazali na obstoj utemeljenega razloga za izredno odpoved. Delodajalec pa ima pravico sankcionirati kršitve, ki predstavljajo utemeljen razlog za odpoved, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka te postopke izredne odpovedi sprožila z namenom pritiska na tožnika. Tožena stranka je zoper tožnika najprej sprožila postopek izredne odpovedi zaradi kršitev, ugotovljenih v upravnem nadzoru. Takratni v.d. direktorja C.C. je pojasnil, da je predlog začetka postopka izredne odpovedi podal po navodilih Odvetniške pisarne L. in Ministrstva M. ter sveta zavoda. Po oceni pritožbenega sodišča se je C.C. pri presoji, ali kršitve, ugotovljene v upravnem nadzoru, predstavljajo utemeljen razlog za uvedbo postopka izredne odpovedi, zanašal tudi na ugotovitve odvetniške pisarne, Ministrstva M. ter sveta zavoda. Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da je bil ta postopek izredne odpovedi (pa tudi kasnejši postopek izredne odpovedi, sprožen zaradi zlorabe bolniškega staleža) ustavljen, sodišče prve stopnje utemeljeno ni podrobneje presojalo vsebine odzivnega poročila.

16. Po stališču pritožbenega sodišča elementov mobinga ne vsebuje niti opozorilo pred redno odpovedjo z dne 31. 5. 2013, ki ga je tožniku podala B.B. zaradi samovoljnega opravljanja letnih razgovorov z delavci tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (zaslišanja tožnika in prič F.F.,G.G. ter B.B.) zaključilo, da je F.F. v svojem kratkem mandatu v.d. direktorice (ki je trajal manj kot en mesec) med drugim podpisala potrebne dokumente za to, da tožnik opravi razgovore z nekdanjimi podrejenimi. Vendar pa je kasneje v telefonskem pogovoru B.B. pojasnila, da tožniku ni naročila oprave spornih razgovorov, ker je zmotno mislila, da tega ni storila. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da B.B. ni bila seznanjena s tem, da je bilo tožniku naročeno, naj opravi razgovore z bivšimi podrejenimi. Zato tudi ni mogoče šteti, da je tožnika z izdajo opozorila pred odpovedjo načrtno šikanirala, kot to v pritožbi neutemeljeno trdi tožnik.

17. Tožnik v pritožbi neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil trpinčen niti s tem, ko mu je tožena stranka oz. B.B. zavrnila prošnje za udeležbo na izobraževanjih. Kot izhaja iz izpovedi B.B., je tožniku zavrnila predloge za udeležbo na izobraževanjih, ki za tožnika niso bila primerna, npr. izobraževanja za direktorje javnih zavodov. Tožnik v spornem obdobju ni bil več direktor javnega zavoda, zato pritožbeno sodišče ta argument sprejema in se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da omejevanje sodelovanja na izobraževanjih ni bilo storjeno s škodovalnim namenom.

18. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi utemeljenost razloga za odpoved tožniku iz poslovnega razloga. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je B.B. naročila izdelavo pravnega mnenja za ukinitev tožnikovega delovnega mesta in odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi zaradi sprostitev nemedicinskih in nelaboratorijskih delovnih mest, toženka pa je tožnikovo delo prerazporedila na druge oddelke. V zvezi z dopustnostjo odpovedi tožniku glede na njegovo starost je B.B. (ki ni pravnica) sprva pridobila mnenje dveh odvetnic, da je takšna odpoved dopustna. Šele po vročitvi odpovedi dne 10. 6. 2014 pa je prejela dve pravni mnenji, da tožniku ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi njegove starosti. Tožnik v pritožbi zato neutemeljeno navaja, da mu je B.B. zavestno podala nezakonito odpoved. To je nato po opozorilu sveta tožene stranke na seji dne 19. 6. 2014 umaknila. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da naj bi B.B. tožnika želela prisiliti v podpis sporazuma, s katerim bi se odpovedal statusu varovanega delavca po 114. členu ZDR-1. Tožena stranka in tožnik sta namreč po medsebojnih dogovarjanjih oziroma usklajevanjih (ki izhajajo iz elektronske komunikacije v prilogi A52) pred iztekom odpovednega roka po vročeni odpovedi sklenili sporazum, ki je ohranjal vse tožnikove pravice.

19. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da besede H.H. v elektronskem sporočilu z dne 27. 2. 2014 niso bile žaljive niti ne uporabljene z namenom žaljenja. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je H.H. v tem sporočilu I.I., ki je bila predstavnica zaposlenih v zavodu, in drugim članom sveta zavoda, podal svoje videnje poteka volitev v svet zavoda in odgovarjal na očitke o nepravilnosti v zvezi z njimi. V sporočilu je med drugim navedel, da kandidati za člane sveta zavoda ne bi smeli biti v izrednem upravnem postopku, pri čemer je kot primer navedel tožnika. H.H. je na tožnikov poziv, naj se mu opraviči, pojasnil, da ga s tem zapisom ni imel namena užaliti. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je H.H. le izrazil svoje mnenje o poteku volitev, brez žaljivega oziroma zaničevalnega namena, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da je v tistem trenutku nad toženo stranko (katere odgovorna oseba je takrat bil tožnik) dejansko potekal upravni nadzor.

20. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v ravnanjih B.B., C.C. in H.H., ki jih izpostavlja tožnik, niso prisotni elementi diskriminacije oziroma trpinčenja na delovnem mestu v smislu 6. oziroma 7. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek sprejelo na podlagi celotnega dokaznega postopka in skrbne presoje vseh očitanih ravnanj oziroma dogodkov - tako vsakega izmed njih kot vseh skupaj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik kot bivši direktor ni strinjal z dejanji njegovih naslednikov (C.C. in B.B.) in jih je dojemal kot trpinčenje oziroma neenako obravnavo, a tako subjektivno dojemanje dogajanja ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da sta trpinčenje nad njim oziroma diskriminacija tudi dejansko obstajala. Tožnik je v spornem obdobju (od 8. 11. 2012 dalje) izpostavil le eno ravnanje H.H., kar že pojmovno ne more predstavljati trpinčenja v smislu 7. člena ZDR-1, skladno s katerim mobing predstavlja ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

21. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka in drugi stranski intervenient pa sama krijeta stroške svojih odgovorov na pritožbo, ker z njima nista bistveno pripomogla k reševanju zadeve (1. odstavek 155. člena ZPP).