Jedro

Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Sodišče meni, da pri upoštevanju tega načela ni dovolj, da se postavi konkretna vprašanja, ampak je potrebno zavezanca obvestiti o vseh morebitnih zadržkih, ki jih ima upravni organ do njegovega delovanja ter mu dati možnost, da se opredeli do teh zadržkov.

Sodišče se ne strinja s stališčem, da bi bil ZEKom glede na četrti odstavek 9. člena ZVOP-1 lex specialis in da bi ZEKom izključil uporabo tega določila.

Osebni podatki v javnem sektorju se lahko obdelujejo (tudi ko gre za snemanje telefonskih pogovorov), če je to nujno za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Informacijskega pooblaščenca št. 0612-104/2011/8 z dne 26. 4. 2012 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 80 EUR v 15 dneh, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložila, da mora v roku 10 dni od vročitve odločbe prenehati izvajati snemanje vseh telefonskih pogovorov, ki ga za namene varovanja oseb, objektov in poslovnih procesov izvaja v recepciji, varnostno-operativnem centru in lokalnem nadzornem centru. O izvedenih ukrepih mora v treh dneh po odpravi nepravilnosti obvestiti toženo stranko. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožena stranka tako odločitev sprejela na podlagi ugotovitev v inšpekcijskem postopku. V nadaljevanju tožena stranka opisuje inšpekcijski postopek, ki se je nanašal na izvajanje video nadzora pri toženi stranki. Tožena stranka je v inšpekcijskem postopku ugotovila, da tožeča stranka izvaja tudi snemanje telefonskih pogovorov in da je to področje obdelave osebnih podatkov uredila v svojem pravilniku. Telefonski pogovori se snemajo preko telefonskih številk, preko katerih se izvajajo finančne transakcije v oddelku Bančne operacije, izvajanje plačilnih storitev v oddelku Bančnih operacij in oddelku Plačilni in poravnalni sistemi, snemajo pa se tudi telefonski pogovori na telefonskih številkah v varnostno operativnem centru, lokalnem nadzornem centru oddelka Gotovinsko poslovanje in recepciji. Tožeča stranka je v svojem odgovoru na poziv tožene stranke navedla, da izvaja naloge, ki so povezane z visokimi tveganji in ki naj bi jih tožeča stranka zmanjševala tudi s snemanjem telefonskih pogovorov. V okviru varnostnega namena naj bi se snemalo telefonske pogovore v recepciji, varnostno operativnem centru in lokalnem nadzornem centru, ki naj bi bilo zaprto varnostno območje in naj bi se uporabljalo izključno za komuniciranje z bankami, zasebnimi varnostnimi službami in z operativno komunikacijskim centrom MNZ zaradi najavljanja in spremljanja domačih ter mednarodnih transportov gotovine in za komuniciranje v primeru nenormalnih situacij. V nadaljevanju tožena stranka citira prvi odstavek 9. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), ki določa, da se lahko osebni podatki v javnem sektorju, kamor spada tudi tožeča stranka, obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Med drugim se v javnem sektorju lahko izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katere se osebni podatki nanašajo. Snemanje telefonskih pogovorov podrobneje ureja Zakon o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom), ki v prvem odstavku 103. člena določa, da se zaupnost komunikacij nanaša na vsebino komunikacij, podatke o prometu in lokacijske podatke, povezane s komunikacijo in na dejstva in okoliščine v zvezi s prekinitvijo povezave ali s tem, da povezava ni bila vzpostavljena. V petem odstavku istega člena je določeno, da so vse oblike nadzora oziroma prestrezanja, kot so poslušanje, prisluškovanje, snemanje, shranjevanje in posredovanje komunikacij iz prvega odstavka prepovedane, razen če je to dovoljeno v skladu z določbami ZEKom ali če je takšna oblika nadzora oziroma prestrezanja potrebna za prenos sporočil. Ne glede na določbe petega odstavka 103. člena ZEKom je dovoljeno tudi snemanje komunikacij in z njimi povezanih podatkov o prometu v okviru zakonite poslovne prakse z namenom, da se zagotovi dokaz o tržni transakciji ali katerikoli drugi poslovni komunikaciji ali v okviru organizacij, ki sprejemajo klice v sili zaradi njihove registracije, identifikacije in reševanja. V zvezi s snemanjem telefonskih razgovorov tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka izvaja snemanje telefonskih pogovorov za namene dokazovanja posameznih aktivnosti pri izvajanju finančnih transakcij in plačilnih storitev in za namene varovanja oseb, objektov in poslovnih procesov. Snemanje telefonskih pogovorov, ki jih tožeča stranka izvaja na telefonskih številkah, preko katerih se izvajajo finančne transakcije, je tako mogoče šteti kot snemanje telefonskih komunikacij z namenom zagotovitve dokaza o zakoniti tržni transakciji ali drugi poslovni komunikaciji, ki jo tožeča stranka izvaja v okviru zakonite poslovne prakse in tako kot snemanje telefonske komunikacije, ki je v skladu s sedmim odstavkom 103. člena ZEKom. Pač pa tožena stranka meni, da tožeča stranka za snemanje telefonskih pogovorov v recepciji, varnostno operativnem centru in lokalnem nadzornem centru, ki ga izvaja kot varnostni ukrep, nima pravne podlage. V sedmem odstavku 103. člena ZEKom ni določen namen, ki bi dopuščal nadzor oziroma prestrezanje telefonskih komunikacij, ki ga izvaja tožeča stranka. Tudi v Zakonu o Banki Slovenije ni nobenega določila, ki bi tožeči stranki dal pravno podlago za snemanje telefonskih pogovorov. ZEKom ne določa snemanja telefonskih pogovorov v varnostne namene, kot ga izvaja tožeča stranka. Takega snemanja niti ne dovoljuje kakšen drug zakon. Ker tožeča stranka spada v javni sektor in je samo zakon tisti, ki bi tožeči stranki lahko dovolil snemanje telefonskih pogovorov v varnostne namene, snemanja ni mogoče zakonito določiti z nobenim drugim pravnim aktom, ki je v hierarhiji pravnih aktov nižji od zakona.

2. Tožeča stranka v tožbi in pripravljalnih vlogah pojasnjuje, da je telefonska številka v recepciji B.S. številka telefonske centrale. Kdorkoli kliče v B.S., kliče najprej v recepcijo, varnostnik – receptor pa klic ustrezno preusmeri. Takoj ob preusmeritvi se snemanje prekine. Tožeča stranka meni, da je ustrezno varovanje osebnih podatkov v tem primeru zagotovljeno tako zaposlenim kot tudi zunanjim uporabnikom, saj je pred snemanjem vsak klicatelj ustrezno obveščen, tudi na samih telefonskih napravah je oznaka, da se pogovori snemajo. Tožeča stranka se sklicuje tudi na četrti odstavek 9. člena ZVOP-1, ki določa, da se lahko v javnem sektorju izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. Tožeča stranka meni, da snemanje telefonskega pogovora posameznika, ki se obrne na telefonsko centralo B.S. in je o tem ustrezno obveščen, nikakor ne more posegati v upravičen interes posameznika. Tožeča stranka je podvržena visokim varnostnim tveganjem in eno izmed teh je tudi tveganje morebitne uresničitve telefonskih groženj različnih vrst, zato je nujno, da se klici v telefonsko centralo snemajo v navedenem minimalnem obsegu, ki praktično ne pomeni posega v osebne podatke. Vsebinsko pri predmetnem snemanju ne gre za obdelovanje pomembnih osebnih podatkov, saj se klicatelji receptorju praviloma razkrijejo samo kdo so in koga želijo. Klicatelji, ki želijo vzpostaviti komunikacijo z B.S. in kličejo preko centrale, kličejo v zvezi s poslovanjem B.S. oziroma z izvrševanjem njenih zakonitih pristojnosti in so tako v razmerju do B.S. poslovne stranke, ki jim komunikacija, ki jo izvajajo, smiselno predstavlja poslovno komunikacijo. Varnostno operativni center je prostor, v katerem so nameščeni končni elementi vseh tehnično varnostnih naprav v B.S., vključno s trezorjem in rezervnimi trezorji. V tem centru se snemajo pogovori na eni telefonski številki, preko katere poteka dvosmerna komunikacija s policijo, zasebnimi varnostnimi službami, ki so pogodbene izvajalke B.S. na drugih lokacijah, ter s pogodbenimi izvajalci, ki vzdržujejo varnostno tehnične sisteme. Tudi v tem primeru je za izvajanje zakonitih pristojnosti B.S. nujno, da se telefonski pogovori snemajo oziroma da se osebni podatki obdelujejo v skladu s četrtim odstavkom 9. člena ZVOP-1. Telefonska številka ni znana javnosti in je namenjena izključno komunikaciji strokovnih služb. V smislu določbe sedmega odstavka 103. člena ZEKom pa je treba poudariti, da vsa komunikacija preko predmetne telefonske številke v varnostno operativnem centru poteka na podlagi pogodb z navedenimi službami in policijo, tako da gre tudi v primeru snemanja teh pogovorov za snemanje v okviru zakonite poslovne prakse z namenom, da se zagotovi dokaz o poslovni komunikaciji. Poleg varnostnega namena gre tudi v tem primeru za poslovni namen oziroma za namen, ki ustreza citirani določbi ZEKom. Lokalni nadzorni center pa je poseben varnostno nadzorni center, ki je namenjen operativnemu spremljanju transportov gotovine in se nahaja v posebej zaprtem varnostnem območju B.S., do katerega imajo dostop samo osebe, ki jim je ta pravica posebej dodeljena. Snemanje telefonskih pogovorov se izvaja zaradi komunikacije, ki podpira poslovni proces oskrbe trga z evrsko gotovino. Predmetna telefonska številka se uporablja izključno za komuniciranje s poslovnimi bankami, zasebnimi varnostnimi službami in z operativno komunikacijskim centrom policije zaradi najavljanja in spremljanja domačih ter mednarodnih transportov gotovine in za komuniciranje v primeru nenormalnih situacij. Po vsebini gre za poslovno komunikacijo, ki je nujno potrebna, da se transport gotovine učinkovito realizira ob upoštevanju vseh predpisanih varnostnih zahtev in standardov. Sicer pa je tožeča stranka toženi stranki v odgovoru na poziv pojasnila, da se pri teh postopkih varnostni in poslovni namen snemanja prepletata ter da je možnost naknadnega obdelovanja podatkov nujna zato, ker mora biti omogočeno preverjanje napak pri hrambi, sprejemanju in izdajanju gotovine. Tudi v tem primeru ima tožeča stranka sklenjeno pogodbo s policijo, ki v zvezi s komunikacijo izrecno določa, da se pogovori snemajo. Pogodbe v zvezi z navedenim poslovnim procesom pa so sklenjene tudi med tožečo stranko in zasebnimi varnostnimi službami ter poslovnimi bankami. Obstaja torej pogodbena podlaga med vsemi udeleženci, ki sodelujejo pri transportu gotovine kot tudi potreba po dokazovanju poslovne komunikacije. Tožeča stranka ima področje prevoza gotovine podrobno določeno v skladu z zahtevami standarda ISO 9001:2008, kjer je natančno predvidena sledljivost vseh ukrepov in postopkov. Tudi v primeru snemanja telefonskih pogovorov na telefonski številki lokalno nadzornega centra pride v poštev uporaba četrtega odstavka 9. člena ZVOP-1, saj je obdelovanje osebnih podatkov v smislu snemanja telefonskih pogovorov nujno za izvrševanje ene izmed ključnih zakonitih pristojnosti tožeče stranke, torej za oskrbovanje trga in države z gotovino, pri tem pa se s takim obdelovanjem osebnih podatkov ne posega bistveno v upravičen interes posameznika, saj to telefonsko komunikacijo uporabljajo izključno profesionalci. V vseh treh primerih bi morala tožena stranka upoštevati določila četrtega odstavka 9. člena ZVOP-1, saj je tovrstno obdelovanje podatkov v kontekstu učinkovitega in varnega poslovanja nujno za izvrševanje pristojnosti nalog in obveznosti tožeče stranke. Pri tem pa se s snemanjem ne posega v upravičen interes posameznika, saj gre za snemanje pogovorov med profesionalnimi strankami, poslovnimi strankami ali pa med receptorjem in posameznikom, ki kot osebni podatek praviloma pove zgolj ime in priimek. Ravno sklenitev, sprememba ali prenehanje določenega poslovnega razmerja je dejansko predmet snemanja telefonskih pogovorov tožeče stranke. V Pravilniku o ravnanju z osebnimi podatki je namen snemanja telefonskih pogovorov iz navedenih treh številk sicer res opredeljen kot varnostni, vsebinsko pa gre tudi za namen, ki ustreza opredelitvi sedmega odstavka 103. člena ZEKom, torej za snemanje v okviru zakonite poslovne prakse z namenom, da se zagotovi dokaz o poslovni komunikaciji. V vseh treh primerih so uporabniki ustrezno obveščeni z avtomatskim odzivnikom, poleg tega pa so vsi zaposleni in druge osebe dolžne varovati zaupne podatke, za katere izvedo v zvezi z opravljanjem funkcije ali dela. Tožeča stranka še poudarja, da morebitnih podrobnosti v zvezi s snemanjem telefonskih pogovorov, ki so v tožbi naštete, v inšpekcijskem postopku ni navajala, ker tožena stranka ob inšpekcijskem pregledu snemanja telefonskih pogovorov sploh ni preverjala, v svojem odgovoru na poziv pa se je tožeča stranka omejila na konkretna vprašanja, ki jih je postavila tožena stranka. Inšpekcijski ogled je bil namenjen izključno preverjanju video nadzornega sistema B.S., snemanje telefonskih razgovorov pa sploh ni bilo predmet inšpekcijskega ogleda. Predmet inšpekcijskega postopka je postalo šele mnogo kasneje izključno na podlagi pravilnika, ki ga je tožeča stranka na lastno pobudo dala v pregled toženi stranki. Poziv tožene stranke je vseboval konkretna vprašanja v šestih alinejah, na katere je tožeča stranka konkretno odgovorila. Vprašanja tožene stranke glede poslovnega in varnostnega namena so bila ločena in se niso dotikala vsebinske primerjave obeh, čeprav je tožeča stranka vsebinsko prepletanje omenila že v odgovoru na poziv. Vsega tožeča stranka ni pojasnjevala toženi stranki že v inšpekcijskem postopku, ker k temu ni bila pozvana. Ni bila pozvana k razjasnitvi okoliščin snemanja telefonov v B.S. nasploh ali pa k preprosti razjasnitvi razlikovanja poslovnim in varnostnim namenom. Še zlasti je bilo to zato, ker inšpekcijski ogled v zvezi s snemanjem telefonov sploh ni bil opravljen. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na 11. recital Direktive 2002/58/ES. Tožeča stranka tudi meni, da predpisovanje posebnih določb o snemanju v Zakonu o Banki Slovenije ni bilo potrebno ravno zaradi izjeme, ki jo ZVOP-1 dopušča v določbi četrtega odstavka 9. člena. Glede odnosov specialnosti ZEKom do ZVOP-1 pa tožeča stranka opozarja, da to ni edina metoda razlage zakona kot normativnega pravnega akta. Tožeča stranka zato meni, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje v zvezi z obdelovanjem podatkov pri snemanju predmetnih telefonskih pogovorov in napačno ocenila nujnost obdelovanja osebnih podatkov za izvrševanje zakonitih pristojnosti ter napačno tolmačila določbo sedmega odstavka 103. člena ZEKom, neutemeljeno pa ni upoštevala določbe četrtega odstavka 9. člena ZVOP-1. Tožeča stranka predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi, toženi stranki pa naj se naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15-ih dni.

3. Tožeča stranka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se začasno odloži izvršitev odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Upravno sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, vrhovno sodišče pa je na pritožbo tožeče stranke sklep upravnega sodišča spremenilo tako, da je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in izvršitev izpodbijane odločbe odložilo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah navaja, da je dejansko stanje ugotovila na podlagi navedb tožeče stranke, ki jih je ta podala na inšpekcijskem ogledu in v svojem odgovoru na poziv tožene stranke, odločbo pa je oprla na dejansko stanje, kot izhaja iz določb Pravilnika o ravnanju z osebnimi podatki. Iz pravilnika in navedb tožeče stranke izhaja, da tožeča stranka telefonske pogovore v recepciji, v varnostno operativnem centru in lokalnem nadzornem centru snema z namenom varovanja oseb, objektov in poslovnih procesov. Tožeča stranka v inšpekcijskem postopku ni nikjer navajala, da telefonske pogovore želi snemati v poslovne namene, ampak se je sklicevala zgolj na varnostni namen snemanja. V tožbi pa poleg varnostnega namena na novo navaja še poslovni namen. Sicer pa je tako ekstenzivno razumevanje določbe sedmega odstavka 103. člena ZEKom po mnenju tožene stranke povsem neustrezno. To določilo določa izjemo od izrecne prepovedi snemanja vseh oblik nadzora oziroma prestrezanja, kot so poslušanje, prisluškovanje, snemanje, shranjevanje in posredovanje komunikacij iz prvega odstavka 103. člena ZEKom. Tolmačenje kot izhaja iz tožbenih navedb bi pomenilo, da je dovoljeno snemanje katerekoli komunikacije, ki jo je mogoče ponovno povezati s poslovnim namenom in tako opredeliti kot poslovno komunikacijo. Tožena stranka se sklicuje na Direktivo 2002/58/ES, ki določa, da je zaupnost sporočil treba zagotoviti tudi v zakoniti poslovni praksi, kadar je potrebno in zakonsko dovoljeno, se sporočila lahko snemajo zato, da služijo kot dokaz o trgovinskih poslih. Poslovnih razlogov, s katerimi tožeča stranka utemeljuje snemanje telefonskih pogovorov, ni mogoče šteti za snemanje, ki bi bilo potrebno za namene dokazovanja v trgovinskih poslih. Tožeča stranka se pri tem sklicuje še na ustaljeno sodno prakso sodišča Evropske Unije. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da je potrebno uporabiti tudi četrti odstavek 9. člena ZVOP-1, pa tožena stranka poudarja, da je ZEKom v razmerju do ZVOP-1 v obravnavanem primeru specialni zakon, ki v 103. členu specialno ureja zaupnost komunikacij in določa splošno prepoved nadzora oziroma prestrezanja, kot so poslušanje, prisluškovanje, snemanje, shranjevanje in posredovanje komunikacij in izjeme od te prepovedi. Zakonodajalec je torej obdelavo osebnih podatkov, do katere prihaja pri oziroma v zvezi z elektronsko komunikacijo, uredil posebej in drugače kot drugo obdelavo osebnih podatkov in zanje tudi postavil posebna pravila. Kot pravne podlage za snemanje telefonskih pogovorov zato ni mogoče uporabiti določbe četrtega odstavka 9. člena ZVOP-1, ki na splošno določa pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov. Tožeča stranka v svoji tožbi in pripravljalni vlogi spreminja svoje navedbe od tistih, ki jih je dala v odgovoru v upravnem postopku. Tožena stranka meni, da je bila tožeči stranki v inšpekcijskem postopku v celoti dana možnost, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah in je to tudi storila. Tožena stranka tudi meni, da niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 9. člena ZVOP-1 za snemanje telefonskih pogovorov. Ne strinja se s tem, da se s snemanjem pogovorov ne posega v upravičen interes posameznika, ki se ga snema. Dejanje, ki predstavlja poseg v ustavno pravico posameznika nedvomno predstavlja poseg v upravičen interes posameznika. Vsebinska razlika med snemanjem komunikacij v varnostne namene in snemanjem v poslovne namene je v predmetu varstva, ki se ga želi zavarovati s snemanjem pogovorov. ZEKom si je treba razlagati tako, da je dovoljeno snemati zgolj komunikacijo, ki pripelje do sklenitve, spremembe ali prenehanja določenega poslovnega razmerja in ne vsake komunikacije, ki jo lahko posredno povežemo z nekim poslovnim razmerjem. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

5. K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožeča stranka v svojih tožbenih navedbah navaja, da je poziv, ki ji je bil poslan v upravnem postopku, vseboval konkretna vprašanja v šestih alinejah, na katere je tožeča stranka konkretno odgovorila. Nadalje navaja, da vsega ni pojasnjevala tedaj toženi stranki v inšpekcijskem postopku zato, ker k temu ni bila pozvana, oziroma, da ni bila pozvana k razjasnitvi okoliščin snemanja telefonov v B.S. nasploh ali pa k razjasnitvi razlikovanja med poslovnim in varnostnim namenom. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa, konkretno iz dopisa tožene stranke tožeči stranki z dne 10. 4. 2012 izhaja, da je bila tožeča stranka v tem postopku v zvezi s snemanjem telefonskih pogovorov zgolj pozvana naj v roku sedmih dni odgovori na šest vprašanj, ki so v nadaljevanju konkretno navedena. Tožeča stranka je nato z dopisom z dne 16. 4. 2012 na ta vprašanja odgovorila, odgovor je tožena stranka prejela dne 18. 4. 2012, nato pa je 26. 4. 2012 izdala izpodbijano odločbo, v kateri tožeči stranki očita, da za snemanje telefonskih pogovorov iz v izreku odločbe navedenih treh lokacij nima pravne podlage, ker se snemanje pogovorov iz spornih treh številk izvaja kot varnostni ukrep, za namen zagotavljanja varnosti pa ni dopuščen nadzor oziroma prestrezanje telefonskih komunikacij, kot ga izvaja tožeča stranka. S tem v zvezi sodišče meni, da v postopku ni bilo pravilno upoštevano načelo zaslišanja stranke, ker tožena stranka tožečo stranko pred izdajo odločbe ni seznanila s tem, da po njenem mnenju nima zakonske podlage za snemanje pogovorov iz spornih treh številk zato, ker gre po njenem mnenju izključno za varnostni namen snemanja. Skladno s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Sodišče meni, da pri upoštevanju tega načela ni dovolj, da se postavi konkretna vprašanja, ampak je potrebno zavezanca obvestiti o vseh morebitnih zadržkih, ki jih ima upravni organ do njegovega delovanja ter mu dati možnost, da se opredeli do teh zadržkov. V konkretnem primeru bi to torej pomenilo, da bi morala tožena stranka tožečo stranko seznaniti s tem, da gre po njenem mnenju za snemanje pogovorov iz spornih treh številk izključno za varnostni namen in ne poslovni namen in tožeči stranki konkretno v zvezi s to okoliščino dati možnost, da že v upravnem postopku navedene morebitne nasprotne argumente. ZUP namreč v 5. točki tretjega odstavka 146. člena določa, da mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven nje pisno oziroma ustno na zapisniku omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče. 8. Sodišče se tudi strinja s tožečo stranko, da bi morala tožena stranka v inšpekcijskem postopku preveriti tudi, ali obstaja zakonska podlaga za snemanje telefonskih pogovorov po četrtem odstavku 9. člena ZVOP-1. Sodišče se ne strinja s stališčem, da bi bil ZEKom glede na četrti odstavek 9. člena ZVOP-1 lex specialis in da bi ZEKom izključil uporabo tega določila. Prvi odstavek 9. člena ZVOP-1 namreč določa, da se osebni podatki v javnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelava osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo določa zakon. Iz tega določila torej izhaja, da le če obstaja poseben zakon, se lahko obdelujejo osebni podatki v javnem sektorju in v obravnavanem primeru je to ZEKom. V določenih primerih pa je že sam 9. člen ZVOP-1 neposredna podlaga za obdelavo osebnih podatkov v javnem sektorju, med drugim je lahko neposredna uporaba ZVOP-1 mogoča tudi takrat, ko so podane okoliščine iz četrtega odstavka 9. člena ZVOP-1. Torej se po mnenju sodišča lahko osebni podatki v javnem sektorju obdelujejo (tudi ko gre za snemanje telefonskih pogovorov), če je to nujno za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. Iz navedenega razloga bi tožena stranka pred izdajo odločbe morala preveriti, ali je podana pravna podlaga za snemanje telefonskih pogovorov iz spornih treh številk na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZVOP-1 ter tudi glede tega dati tožeči stranki možnost, da se opredeli, in ne bi smela izhajati zgolj iz določil ZEKom.

9. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati zgoraj navedena pravila postopka, torej pravilno uporabiti načelo zaslišanja stranke v skladu z navodili v tej sodbi ter uporabiti materialno pravo prav tako v smislu, kot je pojasnjeno v tej sodbi. Sodišče je odločilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

10. K točki II izreka:

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR.