Jedro

Tožeča stranka je v obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča v svoji vlogi (tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe) z vsemi svojimi navedbami v zadostni meri izkazala verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi ji z morebitno izvršbo izpodbijane odločbe verjetno nastala. Pri tem je v navedeni vlogi z zadostno stopnjo verjetnosti konkretno navedla prepričljive okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode, ki jo je podprla z dovolj konkretnimi in obrazloženimi navedbami. S tem je konkretizirala tako zadostno stopnjo verjetnosti nastanka same škode, kakor tudi, da bi bila škoda, ki bi ji nastala, zanjo težko popravljiva. Po presoji Vrhovnega sodišča z izdajo predlagane začasne odredbe v skladu z načelom sorazmernosti koristi nasprotne stranke ne bodo z ničemer prizadete, prav tako pa ne bo prišlo do prizadetosti javne koristi z začasno odložitvijo upravnega učinkovanja izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. S tem so bili izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi. Izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca, št. 0612-104/2011/8 z dne 26. 4. 2012 se začasno odloži do pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, navedenim v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka predlagala, da sodišče odloži izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca, št. 0612-104/2011/8 z dne 26. 4. 2012, do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Z navedeno odločbo je Informacijski pooblaščenec v izreku pod točko 1 odločil, da mora zavezanec v roku 10 dni od vročitve te odločbe prenehati izvajati snemanje vseh telefonskih pogovorov, ki ga za namene varovanja oseb, objektov in poslovnih prostorov izvaja v recepciji, varnostno-operativnem centru in lokalnem nadzornem centru. V izreku pod točko 2 pa je Informacijski pooblaščenec odločil, da mora zavezanec o izvedenih ukrepih iz 1. točke tega izreka najkasneje v roku treh dni po odpravi nepravilnosti pisno obvestiti pooblaščenca. Obvestilo mora vsebovati tudi navedbe in dokaze o tem, da je zavezanec izvršil 1. točko tega izreka in na kakšen način jo je izvršil. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka premalo konkretno navedla, kaj bi se zgodilo, če se telefonski pogovori na treh njenih lokacijah ne bi več snemali. Ne zadostuje le gola ugotovitev, da bi lahko nastala škoda, ampak je treba dokazati, da bi škoda z opustitvijo snemanja zanesljivo nastala. V zahtevi za izdajo začasne odredbe tudi ni navedeno, zakaj bi bila škoda nepopravljiva oziroma težko popravljiva, kar bi bilo potrebno posebej obrazložiti in dokazati.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je v tožbi, katere del je tudi zahteva za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe, natančno pojasnila vse okoliščine telefonskega snemanja, vključno z že navedenimi tveganji in možnimi posledicami. In ravno ocena teh tveganj ter navedene posledice za tožečo stranko v primeru uresničenja pomenijo škodo. Samo škodo, ki bi nastala zaradi uresničenja na primer telefonskih groženj, je težko bolj konkretizirati, kot s tem, kar je že bilo navedeno. Konkretiziranje škode v materialnem smislu ni mogoče niti smiselno, saj gre za razpon od vrednosti morebitne škode, povzročene na njenih stvareh, do končno za nepredstavljivo škodo v primeru, da bi ji bilo deloma ali v celoti onemogočeno delovanje (upravljanje deviznih rezerv, vodenje računov za državo, državne organe, osebe javnega prava in druge, nadzor bank, oskrba z gotovino, plačilni promet itd.). Preko telefonske linije lokalnega nadzornega centra se pretakajo informacije o stotinah milijonov evrov, ki so predmet ene izmed zakonitih pristojnosti tožeče stranke, torej odgovornosti za oskrbovanje trga in države z gotovino. S prekinitvijo snemanja telefonskih pogovorov škoda tožeči stranki še ne bi nastala sama po sebi (kot v primeru rušenja nepremičnin), vendar pa so tveganja nastanka škodne posledice, ki so podrobno pojasnjene v tožbi, velika. Namen začasne odredbe je v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z meritorno odločitvijo o tožbenem zahtevku v upravnem sporu. Dovolj podrobno in utemeljeno je pojasnila, kakšne posledice oziroma kakšna nepopravljiva škoda ji lahko nastane zaradi odločbe tožene stranke, ocene varnostnih in drugih tveganj po vsebini predstavljajo ravno konkretizacijo mogočega nastanka škode, ki je glede na to, da je tožeča stranka centralna banka Republike Slovenije, lahko v primeru, da vsi poslovni procesi ne tečejo brezhibno, enormna. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in da se izvršitev izpodbijane odločbe tožene stranke odloži do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6. Tožeča stranka je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi v zadostni meri izkazala verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi ji z morebitno izvršitvijo izpodbijane odločbe verjetno nastala. V obravnavani zadevi je tožeča stranka v sami tožbi, s katero je hkrati vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, navedla razloge za izdajo začasne odredbe. Pri tem je z zadostno stopnjo verjetnosti v svoji tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno navedla prepričljive okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki jo je podprla z dovolj konkretnimi in obrazloženimi navedbami.

7. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je zaradi opravljanja svojih funkcij in pristojnosti podvržena visokim varnostnim tveganjem, in eno izmed teh je tudi tveganje morebitne uresničitve telefonskih groženj različnih vrst, zato je po njeni presoji nujno, da se klici v telefonsko centralo snemajo v navedenem minimalnem obsegu, ki praktično ne pomeni posega v osebne podatke. Možnost reprodukcije telefonskih groženj in podobno je nujna za uspešno obvladovanje tovrstnih tveganj oziroma odkrivanja storilcev morebitnih kaznivih dejanj. Po vsebini gre med drugim za poslovno komunikacijo, ki je nujno potrebna, da se transport gotovine učinkovito realizira ob upoštevanju vseh predpisanih varnostnih zahtev in standardov. Tožeča stranka opravlja letno več čezmejnih transportov gotovine. Ti transporti so zaradi velike vrednosti pošiljk ocenjeni kot tveganje najvišjega nivoja (zaradi možne škode, izgube ugleda, tudi zaradi nevarnosti za zdravje in telo pri opravljanju teh transportov), tveganja pa so ocenjena po enotni metodologiji ORM Evropske centralne banke. Tožeča stranka je kot centralna banka v okviru Evrosistema zavezana sodelovati s članicami in je med drugim vključena na kontaktno listo za nujne primere nudenja podpore pri transportih gotovine. Tudi v teh primerih je sledljivost komunikacije bistvenega pomena zaradi velikih varnostnih tveganj. Transport gotovine in ravnanje z gotovino nasploh je zaradi visokega varnostnega tveganja močno reguliran tudi s predpisi, varnostnimi standardi in sporazumi med članicami Evrosistema, ki večinoma niso javno dostopni. Obdelovanje osebnih podatkov v smislu snemanja telefonskih pogovorov je nujno za izvrševanje ene izmed ključnih zakonitih pristojnosti tožeče stranke, torej za oskrbovanje trga in države z gotovino, pri tem pa se s takim obdelovanjem osebnih podatkov ne posega bistveno v upravičeni interes posameznika, saj to telefonsko komunikacijo uporabljajo izključno profesionalci. Profesionalci (policija, zasebne varnostne službe, poslovne banke) za podobne namene snemajo tudi svoje relevantne telefonske linije. Tožeča stranka v okviru izvajanja zakonitih nalog mora v svojih trezorjih hraniti tudi večje količine gotovine, varovati zaupano ji premoženje in poslovne skrivnosti, s katerimi razpolaga, zato mora poskrbeti tudi za vse potrebne ukrepe za učinkovito zavarovanje tega premoženja in podatkov.

8. Tožeča stranka je v obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča v svoji vlogi (tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe) z vsemi svojimi navedbami v zadostni meri izkazala verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi ji z morebitno izvršbo izpodbijane odločbe verjetno nastala. Pri tem je v navedeni vlogi z zadostno stopnjo verjetnosti konkretno navedla prepričljive okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode, ki jo je podprla z dovolj konkretnimi in obrazloženimi navedbami. S tem je konkretizirala tako zadostno stopnjo verjetnosti nastanka same škode, kakor tudi, da bi bila škoda, ki bi ji nastala, zanjo težko popravljiva, pri čemer je ustavnopravna in zakonska institucionalna opredelitev vloge in pristojnosti tožeče stranke določena v 152. členu Ustave in Zakonu o Banki Slovenije (ZBS-1). Po presoji Vrhovnega sodišča z izdajo predlagane začasne odredbe v skladu z načelom sorazmernosti koristi nasprotne stranke ne bodo z ničemer prizadete, prav tako pa ne bo prišlo do prizadetosti javne koristi z začasno odložitvijo upravnega učinkovanja izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. S tem so bili izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 9. Ker so bili po presoji Vrhovnega sodišča podani vsi pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe določa drugi odstavek 32. člena ZUS-1, je na podlagi 1. in 2. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 v povezavi z 82. členom ZUS-1 pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodilo.