Jedro

Utesnjevanje služnosti pri objektih, kot je transformatorska postaja, ob pri njih določeni širini varovalnega pasu glede na gramatikalno razlago določbe drugega odstavka 468. člena EZ-1, ki ne določa „največje širine“, ni mogoče.

Izrek

I. Tožba se ugodi, odločba Upravne enote Domžale št. 351-48/2020/20 (25236) z dne 18. 2. 2021 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Domžale (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je v obnovljenem postopku odločila, da se pusti v veljavi gradbeno dovoljenje št. 351-48/2020/9(25236) z dne 10. 3. 2020, izdano investitorju A., d. o. o., za gradnjo transformatorske postaje ... ter izgradnjo ... kablovoda, manj zahtevnega objekta na zemljiščih parc. št. 81/23, 81/24, 81/25, 103/1, 130/6, 132/4 in 132/8, k.o. B. in 5402/23, 5402/24, 5406/44, 5406/39 in 5405/2, k.o. C. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ na predlog tožnika dovolil obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja investitorju A., d. o. o., za gradnjo v izreku navedene transformatorske postaje in kablovoda. Ker se glede na podatke, zbrane v obnovljenem postopku, pogoji iz gradbenega dovoljenja v ničemer niso spreminili, je organ odločil, da se gradbeno dovoljenje pusti v veljavi.

2. Toženka je pritožbo tožnika zavrnila.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da sporna transformatorska postaja ne predstavlja objekta gospodarske oziroma družbene javne infrastrukture, zaradi česar bi moral organ upoštevati minimalne predpisane odmike od meje sosednje parcele, kot jih določa četrti odstavek 89. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Domžale (Odlok OPN). Nadalje navaja, da je organ kršil predpise, ki določajo širino varovalnega pasu, s čimer je bilo poseženo v njegovo lastninsko pravico, saj v varovalno območje spadata zid, ki leži na meji njegove nepremičnine, in del njegove nepremičnine, na kateri se nahaja atrij. Opozarja, da transformatorska postaja, ki ni gospodarska javna infrastruktura, leži na nepremičninah, ki glede na naravo spornega objekta po namenski rabi (kmetijska in stavbna zemljišča) niso ustrezne, prav tako pa so vse nepremičnine poplavno ogrožene, zato transformatorska postaja le še povišuje nevarnost za zdravje ljudi in negativno vpliva na stanovanjsko okolje v primeru poplav. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt delno spremeni tako, da se v 1. točki izreka del besedila „se pusti v veljavi“ nadomesti z besedilom „se odpravi“, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise v zadevi.

5. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je transformatorska postaja elektroenergetski objekt, ki predstavlja gospodarsko javno infrastrukturo, saj je dovolila, da priključek po izgradnji postane last izvajalca Č., d. d. in da lahko slednji nanjo priključi nove uporabnike. Navedeno pomeni, da je delovanje transformatorske postaje v javnem interesu, saj bo postala del javnega elektroenergetskega omrežja. Navaja, da tožnik ni predložil nobenega dokaza glede posega gradnje v njegovo lastninsko pravico. Ozemljitveni obroči se namreč ne nahajajo tik ob tožnikovi nepremičnini, niti nanjo ne segajo, zato ni potrebe, da bi se varovalni pas razširil na območje tožnikove nepremičnine. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet upravnega spora je odločitev organa, ki je v obnovljenem postopku gradbenega dovoljenja Upravne enote Domžale št. 351-48/2020/20 (25236) z dne 18. 2. 2021, izdano investitorju A., d. d., za gradnjo transformatorske postaje ... ter izgradnjo ... kablovoda, le tega pustil v veljavi.

8. Tožnik je v upravnem postopku (med drugimi ugovori) in enako ugovarja v tožbi navajal, da je bila z izdajo gradbenega dovoljenja kršena osma alineja drugega odstavka 468. člena Energetskega zakona (EZ-1), ki za transformatorsko postajo določa širino varovalnega pasu dva metra (enak obseg varovalnega pasu določa tudi 102. člen Odloka OPN Domžale). Z gradbenim dovoljenjem dovoljena gradnja transformatorske postaje pa je od njegove parcele oddaljena 1,4-1,6 metra, torej v varovalno območje spada tudi zid, ki leži na meji tožnikove nepremičnine in del njegove nepremičnine.

9. Prvostopenjski organ na naveden ugovor, s katerim tožnik ugovarja, da investitor ni izpolnjeval pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, konkretno pogoja določenega s šesto točko prvega odstavka 43. člena GZ, ni odgovoril, enako pa je ugovor prezrl drugostopenjski organ. Izpodbijane odločbe se zato že iz tega razloga ne da preizkusiti, obremenjena je z bistveno kršitvijo pravil postopka iz sedme točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

10. Sodišče pojasnjuje, da sodna praksa (glej sodbo X Ips 254/2017 z dne 14. 6. 2018), šteje obseg varovalnega pasu iz 468. člena EZ-1 za zemljišče na katerem mora investitor izkazati pravico graditi. V kolikor ni lastnik tega zemljišča pa jo mora izkazati na podlagi pridobitve pravice za poseg v to zemljišče z omejitvijo lastninske pravice obstoječega lastnika. Kljub zatrjevanju tožnika, da je njegova nepremičnina v varovalnem pasu transformatorske postaje, (torej ne v lastništvu investitorja), organ oddaljenosti ni preveril in torej ni mogoče zaključiti, da je investitor izkazal pravico graditi v obravnavani zadevi v celotnem obsegu gradnje.

11. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da se ozemljitveni obroči nahajajo na parceli stranskega udeleženca in ni potrebe, da bi se varovalni pas razširil na območju tožnikove nepremičnine. V zvezi s tem sodišče meni, da je varovalni pas za transformatorsko postajo določen zaradi samega objekta in od objekta. Določen je zaradi omejitev, kot so določene v prvem odstavku 468. člena EZ-1 in vpliva objekta na sosednje zemljišče izven tlorisa objekta. V zvezi s sklicevanjem na analogijo z uporabo tretjega odstavka 474. člena EZ-1 ter načelo utesnjevanja služnosti, ki naj bi iz te določbe izhajalo, pri določeni največji širini varovalnega pasu za vode, sodišče meni, da utesnjevanje služnosti pri objektih kot je transformatorska postaja, ob pri njih določeni širini varovalnega pasu, glede na gramatikalno razlago določbe drugega odstavka 468. člena EZ-1, ki ne določa „največje širine“ ni mogoče. 12. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ preveriti dejanske okoliščine v zvezi z oddaljenostjo tožnikove nepremičnine od objekta in presoditi ali gre za objekt, ki je glede na napetost podvržen zahtevi po širini varovalnega pasu dveh metrov in v skladu z navedenimi ugotovitvami ponovno odločiti o zadevi. Sodišče pa je že zgoraj pojasnilo, da zahteva po varovalnem pasu v obravnavani zadevi pomeni izpolnjevanje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja (43. člen GZ).

13. Tožnik nadalje ugovarja, da obravnavana transformatorska postaja ni objekt gospodarske oziroma družbene infrastrukture. Glede na stanje upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je bila v trenutku odločanja organa pogodba o priključitvi na distribucijski sistem št. 1221067 nepodpisana s strani Č., d. d. (podpisana šele 29. maja 2021-predložil investitor), razen tega je v pogodbi določeno, da priključek po izgradnji postane last izvajalca šele, ko pogodbeni stranki podpišeta Zapisnik o predaji oziroma prevzemu. Glede na navedeno je sporen tudi zaključek o tem, da gre za gospodarsko javno infrastrukturo in izjemi, ki jo za tako infrastrukturo v zvezi z odmiki predvideva Odlok o OPN Domžale, na katerega se organa sklicujeta.

14. Tožena stranke je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker sta se stranki glavni obravnavi, v skladu z 279. a členom Zakona o pravdnem postopku, glavni obravnavi odpovedali.

15. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v vezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Sodišče je tožniku priznalo stroške za zastopanje po odvetniku, ker ga je imel v času vložitve tožbe (odpoved pooblastila 16. 8. 2021), glavne obravnave, zaradi, katere bi bil upravičen do višjih stroškov, pa ni opravilo. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.