Jedro

Odločitev o stroških postopka je odločitev o stranski terjatvi, ki nastane med postopkom in zaradi postopka, zato je odločanje vsakega sodišča (tako sodišča prve stopnje kot instančnega sodišča) nujno povezano tudi z nadaljnjimi stroški, o katerih mora (na predlog stranke) tudi odločiti. O stroških, ki nastanejo zaradi pravnega sredstva, vedno prvič odloči sodišče, ki odloča o tem pravnem sredstvu. Vendar pa to ne more pomeniti, da je zoper odločitev o stroških vedno mogoče novo pravno sredstvo

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženki njene pritožbene stroške v znesku 85,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče je v III. točki izreka sodbe in sklepa II Cp 1781/2018 z dne 13. 9. 2019 odločilo, da mora tožnica toženki povrniti polovico stroškov pritožbenega postopka. Z izpodbijanim sklepom je odločilo še o višini stroškov pritožbenega postopka. Odločitev o višini stroškov je bila namreč pridržana do pravnomočnosti sklepa o odmeri izvedenine z dne 7. 10. 2019. 2. Proti sklepu sodišča druge stopnje o stroških postopka tožnica vlaga pritožbo. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča druge stopnje odpravi oziroma razveljavi. Meni, da je odločitev pritožbenega sodišča o stroških postopka materialnopravno zmotna; uveljavlja tudi bistvene kršitve pravdnega postopka. Izpodbija tako temelj kot višino priznanih pritožbenih stroškov. Meni, da je višina priznanih stroškov nesorazmerna s pritožbenim uspehom (tožnica je namreč delno uspela, saj je pritožbeno sodišče popravilo nejasen izrek sodbe sodišča prve stopnje). Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki primarno predlaga zavrženje pritožbe, podrejeno pa njeno zavrnitev. Opozarja, da pritožba tožnice ni dovoljena; sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-188/01 z dne 25. 3. 2002 ter na sodno prakso Vrhovnega sodišča Cpg 2/2011 z dne 20. 3. 2012 in Cpg 3/2012 z dne 10. 7. 2012. Podrejeno meni, da pritožba ni utemeljena, saj vsebinsko posega le v temelj stroškovne obveznosti, kar pa ni predmet izpodbijanega sklepa, ampak sklepa II Cp 1781/2018 z dne 13. 9. 2019. **Odločitev o pritožbi**

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Četrti odstavek 163. člena ZPP določa, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Gre za novost, ki je bila uvedena z novelo ZPP-E in ki sodišču prve stopnje omogoča, da v odločbi o glavni stvari o stroških odloči le splošno, torej, kdo nosi stroške oziroma v kakšnem deležu, končni izračun stroškov pa je nato pridržan za odločitev v posebnem sklepu, ki ga po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari izda strokovni sodelavec ali sodniški pomočnik. Zakon izrecno določa, da je zoper (poseben) sklep o višini stroškov dovoljena pritožba, o kateri odloča višje sodišče. 6. Vendar pa določbe o dopustnosti pritožbe zoper končni izračun oziroma poseben sklep o višini stroškov ni mogoče uporabiti za primer, ko o stroških postopka odloča sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku (ali celo revizijsko sodišče). Res je sicer, da načeloma ni izključena pritožba zoper sklepe sodišča druge stopnje, čeprav so izdani v postopku odločanja o pritožbi. Kadarkoli namreč sodišče druge stopnje glede vprašanja, o katerem odloča s sklepom, nastopa kot sodišče prve stopnje, je zoper tak sklep dopustna pritožba. Vendar pa izjema velja za sklep o stroških postopka,1 kakršen je tudi izpodbijani sklep.2

7. Iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije namreč ne izhaja, da bi zoper sklep o stroških postopka moralo biti zagotovljeno redno ali izredno pravno sredstvo, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče. Odločitev o stroških postopka je odločitev o stranski terjatvi, ki nastane med postopkom in zaradi postopka, zato je odločanje vsakega sodišča (tako sodišča prve stopnje kot instančnega sodišča) nujno povezano tudi z nadaljnjimi stroški, o katerih mora (na predlog stranke) tudi odločiti. O stroških, ki nastanejo zaradi pravnega sredstva, vedno prvič odloči sodišče, ki odloča o tem pravnem sredstvu. Vendar pa to ne more pomeniti, da je zoper odločitev o stroških vedno mogoče novo pravno sredstvo. Vlaganje pravnih sredstev zoper odločitev o stroških bi se namreč ob takšni razlagi nadaljevalo v nedogled, saj bi vsako odločanje o pravnem sredstvu povzročilo novo in prvo odločitev o nadaljnjih stroških. Taka ureditev bi bila v nasprotju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (zlasti s pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja), saj bi onemogočala, da sodišče o stroških dokončno odloči.3

8. Pritožba tožnice zoper odločitev o pritožbenih stroških po obrazloženem ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (1. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 363. člena ZPP).

**Odločitev o stroških pritožbenega postopka**

9. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, toženki pa mora upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZodvT) povrniti njene pritožbene stroške. Ti skupno znašajo 85,40 EUR, kar vključuje stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 50,00 EUR (tar. št. 3220), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 22 % DDV.

1 Pri tem ni pomembno, ali je sklep o stroških del glavne odločbe ali pa je o stroških odločeno s posebnim sklepom. 2 Glej 2. točko komentarja Jana Zobca k 363. členu ZPP v: Ude in drugi: Pravdni postopek – zakon s komentarjem – 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 504. 3 Glej sklep Ustavnega sodišča RS Up-188/01 z dne 25. 3. 2002.