Jedro

Za izdajo predhodne odredbe zadošča objektivna nevarnost. Zadošča, da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri začasni odredbi za zavarovanje denarne terjatve pa mora biti izkazana subjektivna nevarnost, tj. nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Potrebno je torej dolžnikovo aktivno ravnanje, ki ima lahko za posledico onemogočanje ali oteževanje izvršitve denarne terjatve upnika. Takšnega ravnanja tožnica ni izkazala. Slabši ekonomski položaj stranke namreč odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, še ne izkazuje.

Toženec ima za poravnavanje obveznosti iz naslova odškodnin zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja na voljo enak obseg sredstev, kot jih je imel pred uveljavitvijo ZGGLRS, saj se prihodki, ki jih je toženec ustvaril do 1. 7. 2016 nikamor ne prenašajo (glej tretji odstavek 36. člena ZGGLRS). Poleg tega so prihodki, ki jih od 1. 7. 2016 ustvarja družba SiDG, d. o. o., z gospodarjenjem z gozdovi, še naprej prednostno namenjeni za plačilo obveznosti toženca (tretji odstavek 36. člena ZGGLRS), ob tem, da za obveznosti toženca jamči tudi država. Takšna zakonska ureditev ne predstavlja ravnanja toženca, ki bi se lahko subsumiralo pod aktivno ravnanje, zaradi katerega bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke (toženca) in razveljavilo izdano začasno odredbo, s katero se je Upravi RS za javna plačila in Banki X za čas od izdaje začasne odredbe do pravnomočnosti odločbe v tem pravdnem postopku prepovedalo, da tožencu ali komu drugemu po njegovem nalogu izplača denarni znesek v višini 11,092.107,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2014 do plačila, iz njegovega računa št. SI 56 0110 0603 0960 677 ali kateregakoli drugega računa ter so se za ta znesek blokirala sredstva na računu, z veljavo začasne odredbe osem dni po pravnomočnosti odločbe izdane v predmetnem pravdnem postopku.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (tožnica). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor toženca zavrne in vzdrži v veljavi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2612/2016-II z dne 8. 5. 2017, podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je na ugovor toženke svoj prejšnji sklep razveljavilo, ker je smatralo, da naj nevarnosti, da bo zaradi ravnanj toženca terjatev tožnice onemogočena oziroma precej otežena, ne bi bilo zaradi delnega plačila toženca. Sodišče je glede tega vprašanja v nasprotju samo s sabo. Na neobstoj nevarnosti je sodišče sklepalo zaradi delnega plačila toženca, ne da bi se opredelilo do drugih navedb tožnice iz njenih številnih predlogov in vlog. Hkrati sodišče ni ugotavljalo preostale višine terjatve tožnice do toženca. Terjatev tožnice je s sodbo proti tožencu z dne 3. 11. 2017 več kot verjetno izkazana, na dan vložitve pritožbe pa znaša 19,785.466,693 EUR. Višine terjatve, ki je s sodbo dokazana z dosti večjo verjetnostjo, kot se zahteva za izdajo začasne odredbe, sodišče ni ugotavljalo in se do nje ni opredelilo, kar predstavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev določb postopka in napačno uporabo materialnega prava. Sodišče ni ocenjevalo dejstva, da znaša s strani toženca plačani del zgolj 1/3 prvotno vtoževane terjatve tožnice. Toženec je v medijih sam komentiral izdano sodbo in izjavil, da nima za odškodnino "C.", saj sklad ne zasluži niti za zamudne obresti (članek v D. dne 10. 1. 2018). Izjave in navedbe toženca samega so najbolj zanesljivo dokazno sredstvo in se skladajo z izjavami tožnice o slabem ekonomskem stanju in o nevarnosti, da odškodninskega zahtevka zaradi ravnanj ustanovitelja toženca in prenosa njegovega poslovanja z gozdovi v lasti RS ne bo mogel poravnati tožnici. Navedbe toženca iz ugovora so splošne, pavšalne in nedokazane. V postopku s predhodno odredbo je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 1931 Z 63/2016 z dne 9. 11. 2016 že zavrnjen smiselno podobno neobrazložen ugovor toženca glede nevarnosti in sodišče bi moralo tudi v tem primeru odločiti smiselno enako. Breme za izkaz nevarnosti je tožnica po svojem mnenju izpolnila, saj toženec v navedenem članku sam ocenjuje svoje finančno stanje in ga razkriva novinarjem. Zatrjuje, da njegovi letni prihodki ne zadostujejo niti za plačilo zamudnih obresti za v uvodu napisani denacionalizacijski primer. Iz dveh delnih plačil v skupni višini 9,239.297,81 EUR prvostopenjsko sodišče že po sami logiki ne more sklepati na nadaljnje plačilo 19.785.466,639 EUR. Tožnica je konkretno dokazala, da je v postopku zavarovanja s predhodno odredbo dosegla zavarovanje. Ker je bila sodba, na podlagi katere je bila izdana predhodna odredba, razveljavljena, je nevarnost izostanka plačila terjatve zaradi ravnanj toženca oziroma njegovega ustanovitelja obstajala še naprej. Nevarnost je povsem enaka, kot je bila po predlogu za predhodno odredbo. Sklicuje se na ugotovitve iz sklepa sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve, kjer je sodišče zapisalo, da obstaja nevarnost, da bo toženec oziroma njegov ustanovitelj po morebitni odpravi predhodne odredbe prosto razpolagal tako, da bi bila v tem primeru uveljavitve terjatve tožnice onemogočena ali precej otežena. V nadaljevanju pa sodišče v 13. točki zapiše, da tožnica ni uspela dokazati obstoja nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe. Navedeno je v očitnem nasprotju in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) oziroma ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pogoji za predhodno odredbo niso bili več podani, obstaja še naprej enaka oziroma še dodatna nevarnost, da bo lahko toženec oziroma njegov ustanovitelj z zavarovanim zneskom prosto razpolagal. Sodišča morajo v enakih primerih odločati enako, enaka nevarnost (kot pri predhodni odredbi) je izkazana tudi v tem primeru. S popolno neobrazložitvijo izpodbijanega sklepa glede domnevno nedokazane nevarnosti, ob pavšalnem in nedokazanem ugovoru toženca, so kršene postopkovne pravice iz ZIZ in ZPP ter ustavne pravice. Nevarnost je tožnica izkazala že v predlogu z dne 9. 12. 2016 z najbolj zanesljivim dokaznim sredstvom, tj. z izjavami in navedbami toženca. Kljub zatrjevanjem iz ugovora, ko je toženec zatrjeval, da je z njegovim finančnim stanjem vse v redu, je toženec nevarnost po izdaji sodbe nedvoumno priznal. To so trditve toženca, ki svoje stanje, prihodke in poslovanje seveda najbolj pozna. Tudi v razvojni strategiji (za obdobje 2016 – 2020) je toženec v zvezi z dolžnostjo plačevanja nadomestila po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) poudaril, da je izvajanje te obveznosti ogrožalo celo solventnost Sklada. Jasno je, da v primeru, ko tožencu ustanovitelj odvzame 63,3 % vseh prihodkov in velik del osnovnih sredstev, terjatev tožnice ni samo precej otežena, pač pa tudi hudo onemogočena. Toženec glavnih trditev tožnice s svojim ugovorom ni zanikal. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). V drugem odstavku 270. člena ZIZ je nadalje določeno, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je verjetnost tožničine terjatve izkazana. Na navedbe, da je višina terjatve s sodbo z dne 3. 11. 2017 izkazana z dosti večjo verjetnostjo, kot je zahtevana za izdajo začasne odredbe, zato ni treba odgovarjati. Neutemeljen je očitek, da se sodišče do višine terjatve po sodbi ni opredelilo in je s tem napačno ugotovilo dejansko stanje ter storilo kršitev določb postopka in napačno uporabilo materialnega prava. Sodišče je, kot je bilo že navedeno, ugotovilo, da je verjetnost terjatve izkazana. Zavarovanje terjatve je tožnica zahtevala glede zneska v višini 11,092,107,00 EUR s pripadki, zato se sodišču ni bilo treba opredeljevati o s sodbo priznani terjatvi (v višini 17,415.390,00 EUR s pripadki).

7. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da obstoj predpostavke po tretjem odstavku 270. člena ZIZ ni izkazan z verjetnostjo, ugotovitev o tem tožnica ne izpodbija. Obširno pa izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni z verjetnostjo izkazana nevarnost (iz drugega odstavka 270. člena ZIZ), da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno.

8. Neutemeljeno je obširno opozarjanje tožnice na izdano predhodno odredbo (1931 Z 63/2016 z dne 9. 11. 2016) in sklicevanje na razloge iz navedene predhodne odredbe. Napačno tožnica zatrjuje, da bi morala biti odločitev sodišča v tem primeru enaka kot pri predhodni odločitvi. Za izdajo predhodne odredbe namreč zadošča objektivna nevarnost (glej 257. člen ZIZ). Zadošča, da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri začasni odredbi za zavarovanje denarne terjatve pa mora biti izkazana subjektivna nevarnost, tj. nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Potrebno je torej dolžnikovo aktivno ravnanje, ki ima lahko za posledico onemogočanje ali oteževanje izvršitve denarne terjatve upnika. Takšnega ravnanja tožnica ni izkazala. Slabši ekonomski položaj stranke namreč odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, še ne izkazuje. Dodaten odgovor glede izjav toženca, na katere opozarja tožnica v pritožbi, vključno z izjavami v članku iz časopisa D. z dne 10. 1. 2018 ter navedbo v razvojni strategiji (za obdobje 2016 – 2020), zato ni potreben.

9. Sodišče prve stopnje je glede (ne)obstoja subjektivne nevarnosti v izpodbijanem sklepu res navedlo zelo skope razloge. Navedlo je, da potrebna nevarnost ni izkazana zato, ker je toženec svojo obveznost delno že izpolnil (v višini več kot 9,000.000 EUR) in so zato očitki tožencu, da bi svoje premoženje odtujeval, skrival ali z njim kako drugače razpolagal, neutemeljeni. Sodišče druge stopnje zato (zaradi odprave kršitve) k temu dodaja, da Zakon o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije (ZGGLRS) res določa, da se na družbo Slovenski državni gozdovi (SiDG, d. o. o.) s 1. 7. 2016 v gospodarjenje prenesejo državni gozdovi, s katerimi je do tega roka gospodaril toženec (prvi odstavek 39. člena ZGGLRS). ZGGLRS določa tudi, da družba SiDG, d. o. o., financira naloge upravljanja državnih gozdov s prihodki od prodaje gozdnih, lesnih sortimentov in drugih gozdnih dobrin, drugih lastnih prihodkov in drugih virov (tretji odstavek 27. člena ZGGLRS). Vendar pa tožnica spregleda, toženec pa je na to v postopku utemeljeno opozarjal, da ima toženec za poravnavanje obveznosti iz naslova odškodnin zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja na voljo enak obseg sredstev, kot jih je imel pred uveljavitvijo ZGGLRS, saj se prihodki, ki jih je toženec ustvaril do 1. 7. 2016 nikamor ne prenašajo (glej tretji odstavek 36. člena ZGGLRS). Poleg tega so prihodki, ki jih od 1. 7. 2016 ustvarja družba SiDG, d. o. o., z gospodarjenjem z gozdovi, še naprej prednostno namenjeni za plačilo obveznosti toženca (tretji odstavek 36. člena ZGGLRS), ob tem, da za obveznosti toženca jamči tudi država. Takšna zakonska ureditev ne predstavlja ravnanja toženca, ki bi se lahko subsumiralo pod aktivno ravnanje, zaradi katerega bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Navedba tožnice, da so navedbe toženca iz ugovora povsem splošne, pavšalne in nedokazane, ni utemeljena, saj so njegove trditve podprte z zakonsko ureditvijo.

10. Glede višine že plačanega zneska sodišče druge stopnje še ugotavlja, da je toženec v odgovoru na pritožbo (kar je bilo sicer že po izdaji izpodbijanega sklepa, vendar je bil odgovor vročen tožnici, ki navedb ni prerekala) pojasnil, da je bilo po izdaji sodbe z dne 3. 11. 2017 dne 22. 2. 2018 tožnici plačano 2.489.969,70 EUR glavnice in 1,754.025,11 EUR zamudnih obresti, 3. 7. 2018 pa še 2,107.258,02 EUR glavnice ter 1,544.471,45 EUR stroškov in zamudnih obresti, skupno torej več kot 7,89 milijona EUR, kar (le) dodatno potrjuje ugotovitev, da subjektivna nevarnost v konkretnem primeru ni izkazana.

11. Tožnica opozarja na nasprotje v izpodbijanem sklepu. Sodišče je namreč v 11 točki (razlogi glede predhodne odredbe) drugače kot v 13. točki obrazložitve navedlo, da obstaja nevarnost, da bo toženec oziroma njegov ustanovitelj z zavarovanim zneskom po (morebitni) odpravi predhodne odredbe prosto razpolagal in bi bila v tem primeru uveljavitev terjatve tožnice onemogočena ali precej otežena. Navedeno drži, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da so razlogi v 11. točki očitna posledica prepisovanja iz predhodnega sklepa in predstavljajo očitno pomoto. Sklep sodišča prve stopnje je bilo kljub temu mogoče preizkusiti, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem delu ni podana. Prav tako ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer tožnica ne pojasni in tehnične napake, torej napačno povzete vsebine listinskega gradiva, tožnica sploh ne zatrjuje.

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, saj je odvisna od odločitve o glavni stvari.