Jedro

Interesa pravičnosti po določbah ZKP ni mogoče enačiti z načelom pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP.

Možnost dodeljevanja brezplačne pravne pomoči obdolžencem v kazenskem postopku, kljub posebnostim kazenskega postopka, ne sme biti drugačna od možnosti dodelitve brezplačne pravne pomoči toženi stranki v pravdnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 328/2011 z dne 6. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 26. 8. 2011. Iz obrazložitve je razvidno, da je organ obravnaval vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj zaradi kaznivega dejanja nasilništva po 296/I KZ-1, za katerega je zagrožena kazen zapora do dveh let. Po mnenju organa niso izpolnjeni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči glede na prvo alinejo prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01, 50/04 in 23/08 – v nadaljevanju ZBPP) v povezavi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP, ker bi bila odobritev brezplačne pravne pomoči v nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Po prepričanju toženke je v konkretni zadevi pošten postopek tožniku zagotovljen že ob upoštevanju načela iskanja materialne resnice, domneve nedolžnosti in načela in dubio pro reo. Pri ugotavljanju dejstev in okoliščin, pomembnih za presojo pravičnosti, izhaja iz določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in mednarodnega prava. Ocenjuje, da teža in narava očitanega kaznivega dejanja nista takšni, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu za navedeni kazenski postopek dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči. Ob tem je po mnenju organa pomembno, da je bil tožnik že zaslišan kot obdolženec in da se je zagovarjal sam, ter da so bile zaslišane vse priče razen A.A., tožnik pa bi njenemu zaslišanju 12. 9. 2011 lahko prisostvoval, podal pripombe na njeno izpovedbo in ji postavljal vprašanja. Meni tudi, da po podatkih spisa ne gre za obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj, poleg tega naj ne bi bilo dodatnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo tožnik imel pomoč strokovne obrambe. Glede tožnikovih osebnih okoliščin organ posebej omenja, da je bil že pravnomočno kaznovan.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim toženki očita, da ni pojasnila, zakaj naj bi bila pomoč odvetnika pri zagovoru v kazenskem postopku v nasprotju z moralo in da ni obrazložila, iz česa naj bi izhajalo, da dodelitev brezplačne pravne pomoči ne bi bila pravična. Nejasno naj bi bilo tudi, kako naj bi na pravičnost vplivalo to, da je bil tožnik že pravnomočno obsojen. Navaja okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da se sam ne bi bil sposoben braniti, toženka pa naj njegove osebnosti z vidika vprašanja, ali se je sposoben sam zagovarjati, z ničimer ne bi preverjala. Pomoč odvetnika naj bi potreboval, ker da ne razume, kaj se mu v spremenjenem obtožnem predlogu očita in ker mu je treba omogočiti predlaganje dokazov, ki bi bili v njegovo korist. Ne strinja se z ugotovitvijo organa, da zadeva ni tako zapletena, da je ne bi razumel, in meni, da ga takšno stališče postavlja v neenakopraven položaj s tožilstvom. Meni, da ugotavljanje, ali je kazenski postopek zapleten ali ne, ni stvar organa, ki odloča o brezplačni pravni pomoči. Sklicuje se na stališče iz sodbe I U 758/2010, po katerem ima pravico do ustreznega zastopanja tudi oškodovanec v kazenskem postopku, in ne vidi razloga za drugačno obravnavanje obdolženega. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zadevo pošlje toženi stranki v ponovno odločanje in ji naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi vztraja pri izpodbijani odločitvi in podrobneje pojasnjuje stališča, na katerih ta odločitev temelji. Med drugim navaja, da v izpodbijani odločbi navedene okoliščine ne kažejo na to, da poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo in meni, da bi, če bi brezplačno pomoč odobrila v vsakem primeru, ko bi prosilec želel zastopanje v kazenskem postopku, ne da bi pri tem nujno presojala tudi okoliščine vsakega posameznega primera, takšno ravnanje vodilo v posredno odobritev zagovornika po uradni dolžnosti, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Opozarja na sodno prakso Upravnega sodišča in se pri tem sklicuje na sodbe IV U 212/2010 z dne 16. 11. 2010, IV U 127/2010 z dne 21. 9. 2010, IV U 156/2010 z dne 14. 9. 2010 in na sodbo I U 1321/2011 z dne 13. 9. 2011. Sklicevanje tožnika na stališče iz sodbe I U 758/2010 zavrača kot neupoštevno, ker naj se ne bi nanašala na primer kot je obravnavani, in poudarja, da je vedno treba opraviti presojo okoliščin iz 24. člena ZBPP. Odločitev v tem primeru pa naj ne bi pomenila, da tožnik ne bi mogel izpolnjevati pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kakšni drugi kazenski zadevi.

Tožnik tudi v pripravljalni vlogi navaja razloge, iz katerih naj bi izhajalo, da nima pravnega znanja, da ne pozna kazenskega postopka in kazenskega sistema, tožilstvo pa naj bi na podlagi „manevrov“ domnevnih oškodovancev (njegovega sina in njegove partnerke) sprožalo postopke, v katerih želi imeti zagovornika, da bi imel realnejše možnosti dokazovanja, da ni kriv in da ni storil kaznivih dejanj, ki se mu očitajo v tem in drugih postopkih. Obrazložitev toženke, da ni moralno, da bi imel zagovornika, naj bi bila zanj žaljiva. Meni, da mu Ustava v 14. členu zagotavlja enakost pred zakonom, sklicuje pa se tudi na pravice iz 22. in 29. člena Ustave ter iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) in 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPDPP).

Tožba je utemeljena.

Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživetje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, je med drugim tudi to, ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Zakon šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka možnost brezplačne pravne pomoči zlorablja, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena).

Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da glede na okoliščine konkretnega primera dodelitev brezplačne pravne pomoči ni v interesu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Tako stališče je po presoji sodišča napačno, kljub temu da se opira na dosedanjo upravnosodno prakso. Sodišče namreč, za razliko od dosedanje sodne prakse, na katero se sklicuje tudi toženka, meni, da pravičnost in morala, na katero se nanaša tretji odstavek 24. člena ZBPP, ne moreta biti pogoj za ocenjevanje pravičnosti dodelitve brezplačne pravne pomoči za obrambo obdolženega v kazenskem postopku, na način, na kakršnega je to v obravnavani zadevi storila tožena stranka.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in pripravljalne vloge toženke je razvidno, da toženka meni, da gre pri „načelu pravičnosti“ iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP za „interes pravičnosti“ iz 6. člena EKČP. Organ se namreč v izpodbijani odločbi sklicuje na interes pravičnosti, na katerega se nanaša 6. člen EKČP. Tretji odstavek 6. člena EKČP pa določa minimalne pravice, ki jih ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja. Med njimi je tudi pravica, da dobi zagovornika brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti (točka c). Gre za interes pravičnosti, kot so ga vsebovale tudi določbe ZKP do uveljavitve sprememb ZBPP leta 2008 (Uradni list RS, št. 23/08 – v nadaljevanju ZBPP-B). Stališča, ki jih toženka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe in v odgovoru na tožbo o posebnostih kazenskega postopka, ki vplivajo na zagotavljanje poštenega postopka, pa je izoblikovala sodna praksa glede na to, tj. prej veljavno zakonsko ureditev, ki je v kazenskih postopkih omogočala postavitev zagovornika na stroške države tudi v primerih, ko postavitev zagovornika ni obvezna, če je to bilo v interesu pravičnosti. Interes pravičnosti, ki je bil podlaga za postavitev zagovornika na podlagi četrtega odstavka 4. člena, tretjega odstavka 12. člena, drugega odstavka 65. člena in 71. člena ZKP (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP), je tako nalagal postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, kadar pogojev za obvezno obrambo ni bilo, obdolženec pa si glede na njegove gmotne razmere zagovornika ni mogel plačati sam. Načelo pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa odobritev brezplačne pravne pomoči odreka. Obeh, čeprav jezikovno podobnih določb, torej ni mogoče enačiti. To pomeni, da pri presoji upravičenosti do brezplačne pravne pomoči za obdolženca v kazenskem postopku ne gre za presojo upravičenosti do dodelitve zagovornika, kot je bila ta urejena s prej navedenimi določbami ZKP. Zgolj to, da je ZBPP-B razveljavil te določbe ZKP, pa tudi ne pomeni, da jih na enak način nadomeščajo določbe 24. člena ZBPP.

Po mnenju sodišča navedenih določb 24. člena ZBPP ni mogoče razlagati na način, na kakršnega jih razlaga toženka. Sodišče se strinja s stališčem toženke, da mora vsak prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa 24. člen ZBPP, vendar je zahteva po izpolnjevanju teh pogojev vezana na naravo zadeve, na katero se prošnja za brezplačno pravno pomoč nanaša. Po prvem in tretjem odstavku 24. člena ZBPP torej ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev brezplačne pravne pomoči, temveč zadeve, v zvezi s katero vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Zato tudi tožnikove vloge za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni mogoče ocenjevati z vidika pravičnosti, na katero se nanaša pravičnost iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Prosilec, ki zaprosi za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi, v kateri je obdolženec, pa nima zahteve, ki bi bila lahko nerazumna, ima pa lahko pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje že po naravi stvari ne more biti ne nepravično ne nemoralno.

V 8. členu je ZBPP sicer določil, v katerih zadevah se brezplačna pravna pomoč ne dodeli, in med temi navaja zadeve zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja (prva alineja navedenega člena), vendar se v teh primerih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP niti ne ugotavlja. Ne ZBPP ne ZKP ne kakšen drug zakon pa ne določajo pogojev, ki bi pravico do brezplačne pravne pomoči za osumljene, obdolžene ali obsojene v kazenskem postopku omejevali drugače od pravice do brezplačne pravne pomoči, ki jo imajo tožene stranke npr. v pravdi. V 3. členu ZBPP je sicer predvidena možnost drugačne ureditve brezplačne pravne pomoči prav zaradi morebitnih potreb glede na vrsto postopka, vendar zakonodajalec brezplačne pravne pomoči za kazenske postopke ni uredil drugače. Nasprotno, z uveljavitvijo ZBPP-B je zakonodajalec namenoma izenačil pogoje za pridobitev brezplačne pravne pomoči tudi za kazenski postopek (glej obrazložitev k 38. členu Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZBPP, Poročevalec Državnega zbora št. 131/07). To pomeni, da možnost dodeljevanja brezplačne pravne pomoči obdolžencem v kazenskem postopku, kljub posebnostim kazenskega postopka, ne sme biti drugačna od možnosti dodelitve brezplačne pravne pomoči toženi stranki v pravdnem postopku. Okoliščin v zvezi z razumnostjo tožnikovih pričakovanj s tega vidika, pa organ ni ugotavljal. Po navedenem je organ s tem, ko je stališče o neizpolnjevanju pogoja (razumnosti tožnikovega pričakovanja) za dodelitev brezplačne pravne pomoči oprl na ugotovitev, da bi bila odobritev brezplačne pravne pomoči v nasprotju z načeli pravičnosti in morale, nepravilno uporabil določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, zaradi česar je ostalo neugotovljeno tudi dejansko stanje.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

K 2. točki izreka Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini, kot jo določa drugi odstavek 3. člena Pravilnika, tj. v višini 350,00 EUR.