Jedro

Iz določbe 4. odstavka 168. člena OZ jasno izhaja, da lahko sodišče odmeri odškodnino glede na vrednost, ki jo je imela stvar za oškodovanca, le v primeru, če je bila stvar namenoma uničena ali poškodovana. Za tako situacijo pa v konkretnem primeru ne gre, saj tožeča stranka ni (niti) zatrjevala, da bi tožena stranka tožniku uničila ali poškodovala kakšno njegovo stvar, temveč je zatrjevala, da je tožena stranka s tem, ko je brez tožnikovega dovoljenja objavila fotografije njegove poroke na spletnem portalu, nezakonito posegla v njegovo materialno avtorsko pravico.

Izrek

I. Pritožba zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v IV. in V. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) toženi stranki prepovedalo reproduciranje in dajanje na voljo javnosti ter vsakršna druga oblika uporabe fotografij poroke tožeče stranke z lokacije T., zlasti Tx, avtorice A. A., brez izrecne privolitve tožeče stranke, (II) toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača v roku 15 dni znesek 230,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2011 dalje in (III) civilno kazen v znesku 460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2011 dalje, (IV) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izločiti vse primerke del, druge predmete, medije ali nosilec vsebin, na katerih se nahajajo fotografije poroke tožeče stranke z lokacije T., zlasti Tx, avtorice A. A., da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od dneva izdaje sodbe s spletnega portala ... odstraniti in uničiti vse fotografije poroke tožeče stranke z lokacije T. zlasti Tx, avtorice A. A., ki so bile do dneva vložitve te tožbe objavljene na portalu ..., oziroma se je do njih s portala ... lahko dostopalo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.770,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2011 dalje, ter civilno kazen v znesku 17.540,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2011 dalje. V V. točki izreka sodbe je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 921,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljskega roka za izpolnitev dalje dol plačila.

2. Zoper II., III., IV. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno predlaga spremembo sodbe. Sodišče pri odločanju o utemeljenosti zahtevka glede povrnitve materialne škode zaradi zlorabe materialne avtorske pravice ni upoštevalo pravočasnih trditev in dokazov tožnika, zaradi katerih se je ustvaril dvom o pravilnosti in popolnosti s strani izvedenke K. P. izdelanega mnenja, ki je bilo podlaga za izpodbijano odločitev. Sodišče tako ni upoštevalo strokovnega mnenja dr. M. B. J., glede katerega je tožnik navedel, da naj se upošteva kot trditvena in dokazna podlaga, ter Informativnega profesionalnega cenika avtorskih honorarjev z dne 19. 11. 2010. Izvedensko mnenje K. P. ni popolno, saj izvedenka ni odgovorila na vprašanje tožnika, ali je že kdaj prej izdelala izvedensko mnenje s smiselno enako vsebino. Ob dejstvu, da gre za zelo specifično in občutljivo zadevo, je tožnik mnenja, da izvedenka ne razpolaga z zadostnim znanjem, izkušnjami in veščinami, da bi sodišče lahko štelo njeno mnenje kot merodajno za odločanje o zahtevku tožnika iz naslova vračila materialne škode in civilne kazni. Izvedenka nadalje ni odgovorila na vprašanje tožnika, ali je pri izdelavi mnenja uporabila izključno podatke družbe X d. o. o. o odkupnih cenah fotografij oziroma ali je podatke pridobila še od kakšnega drugega časopisno založniškega podjetja. Izvedenka je navedla, da je določene podatke pridobila od profesionalnih fotografov, a ker ni pojasnila, od katerih fotografov, se ni moč prepričati o resničnosti te njene navedbe. Tožniku tudi ni jasno, zakaj je izvedenka uporabila prav podatke družbe X d. o. o. Izvedenka je navedla zgolj, da gre v primeru časopisov X.si in ... za spletna časopisa. Vendar pa tožnik meni, da je moč primerjati le spletne časopise, ki imajo vsaj podobno frekvenco gledanosti, kar pa ni bilo ugotovljeno. Zaradi vsega navedenega bi moralo sodišče ugoditi predlogu tožnika za postavitev novega izvedenca. Ker se je sodišče oprlo na nepopolno, nejasno in nestrokovno mnenje, je dejansko stanje glede vrednosti cene fotografij napačno ugotovljeno. Ker se je tožnik skliceval na Informativni profesionalni cenik avtorskih honorarjev ter strokovno mnenje dr. M. B. J., ki vrednost posamezne fotografije ocenjuje med 75 EUR in 95 EUR, ne drži zaključek sodišča, da tožnik tekom postopka ni trdil niti dokazal, da bi toženec ali osebe s podobno dejavnostjo ponudile običajno za tovrstne fotografije na trgu višji honorar. Tožnik je predložil tudi elektronsko sporočilo fotografa G. K., iz katerega izhaja razpon, v katerem se gibljejo cene za objavljeno fotografijo v medijih, s katerim ni bil prekludiran, saj ga je vložil po tem, ko izvedenka tudi v svoji dopolnitvi ni odgovorila na njegova vprašanja, med drugim na vprašanje, od katerih fotografov je pridobila podatke o cenah fotografij. Ker gre torej za pravočasen dokaz, bi ga sodišče moralo upoštevati. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da toženec ni prerekal trditev tožnika, da so predmetne fotografije za tožnika vredne 9.000,00 EUR. Pravno napačno je nadalje naziranje sodišča, da pri vrednosti spornih fotografij ni moč upoštevati subjektivne vrednosti, ki jo tožnik ocenjuje na 10-kratnik običajne vrednosti. Sodišče je določilo četrtega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) razlagalo preveč restriktivno oziroma ozko. V konkretnem primeru sicer res ne gre za uničenje oziroma poškodovanje stvari v pravem pomenu besede, vendar pa se poškodovanje stvari odraža na poškodovanju upravičenj pravic imetnika. Poleg tega tudi iz strokovnega mnenja dr. M. B. J. izhaja, da je potrebno uporabiti navedeno določilo OZ. Ker je sodišče napačno ugotovilo osnovno vrednost spornih fotografij, je posledično napačna odločitev o zahtevku za plačilo civilne kazni. Neutemeljena, predvsem pa neobrazložena je odločitev o zavrnitvi odstranitvenega zahtevka in zahtevka za uničenje stvari. Tožnik se je v celoti skliceval na strokovno mnenje dr. M. B. J., iz katerega jasno izhaja trditvena, dokazna in pravna podlaga, ki narekuje ugoditev zahtevku tudi v tem delu. Očitki o pomanjkanju trditev in dokazov v tem delu so zato neutemeljeni. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba zoper II. in III. točko izreka sodbe je nedovoljena, zoper IV. in V. točko izreka pa neutemeljena.

K pritožbi zoper II. in III. točko izreka sodbe:

5. Tožeča stranka je vložila pritožbo tudi zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katerima je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača znesek 230,00 EUR in civilno kazen v višini 460,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar pomeni, da se v tem delu pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Za pritožbo zoper takšno odločitev pa tožeča stranka nima pravnega interesa, saj je odločitev v tem delu njej v korist. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (352. člen ZPP).

K pritožbi zoper IV. in V. točko izreka sodbe:

6. Tožeča stranka v tej pravdni zadevi zahteva varstvo materialnih avtorskih pravic na fotografijah poroke tožnika z dne 21. 6. 2008 z lokacije T. Trdi, da je tožena stranka stranka nezakonito posegla v tožnikove materialne avtorske pravice, saj je na spletnem medijskem portalu ... brez njegovega dovoljenja objavila več fotografij njegove poroke. Da je do zatrjevane kršitve prišlo, v pritožbenem postopku ni več sporno. Sporen pa je predvsem obseg/višina odškodnine za premoženjsko škodo, do katere je tožnik upravičen iz tega naslova. Tožeča stranka se namreč ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku zaradi nezakonite objave fotografij (zgolj) 230,00 EUR, kolikor znaša običajni honorar v tovrstnih razmerjih. V pritožbi meni, da je navedeni zaključek, ki temelji predvsem na izvedenskem mnenju sodne izvedenke za fotografijo K. P., ki je ocenila vrednost spornih (desetih) fotografij na 230,00 EUR, napačen, saj naj bi bilo izvedensko mnenje nepopolno, nejasno in nestrokovno, ter vztraja, da bi bilo treba postaviti novega izvedenca, čemur pa ni moč pritrditi. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje K. P. in njegova dopolnitev, v kateri je izvedenka odgovorila na vse relevantne pripombe pravdnih strank, jasno, popolno, strokovno in prepričljivo. Sodišče prve stopnje se je zato nanj utemeljeno oprlo, predlog tožeče stranke za postavitev novega izvedenca pa je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP upravičeno zavrnilo. Tožeča stranka v pritožbi zmotno meni, da bi morala izvedenka odgovoriti na njeno vprašanje, ali je že pred izdelavo konkretnega izvedenskega mnenja izdelala izvedensko mnenje s smiselno enako vsebino. Navedeno vprašanje namreč ni na mestu, saj četudi je izvedenka prvič izdelala izvedensko mnenje o tržni vrednosti fotografij, objavljenih na spletnem portalu, to ne pomeni, da nima potrebnega strokovnega znanja iz predmetnega področja, ki ni niti tako specifično in občutljivo, kot skuša prikazati tožeča stranka. Da pa s takim strokovnim znanjem izvedenka K. P. razpolaga, je sodišče prve stopnje pravilno štelo glede na njene dolgoletne profesionalne izkušnje in funkcije ter ob upoštevanju, da je mnenje podala jasno in prepričljivo. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je sodišče prve stopnje tekom postopka (neuspešno) imenovalo tudi izvedence drugih strok, pa tudi samo po sebi še ne dokazuje, da konkretna izvedenka fotografske stroke ne razpolaga s potrebnim znanjem. Ne drži nadalje, da izvedenka ni odgovorila na vprašanje tožnika, ali je pri izdelavi mnenja uporabila izključno podatke družbe X d. o. o. o odkupnih cenah fotografij, ali pa je podatke pridobila tudi od kakšnega drugega časopisno založniškega podjetja. Iz izvedenskega mnenja namreč jasno izhaja, da je izvedenka uporabila podatke družbe X d. o. o., ker so prosto dostopni, in podatke profesionalnih fotografov, ki pretežno fotografirajo za medije. Res je sicer, da izvedenka ni navedla, od katerih fotografov konkretno je pridobila podatke, vendar pa zaradi tega mnenje ni pomanjkljivo, ob dejstvu, da se izvedenka s temi podatki seznanja že vrsto let, ko prihaja v stik s fotografi (glej dopolnitev izvedenskega mnenja na list. št. 142 spisa, zadnji odstavek), in jih torej ni pridobila za potrebe izdelave izvedenskega mnenja. Tožeča stranka nadalje nima prav, da izvedenka ni v zadostni meri pojasnila, zakaj je v konkretnem primeru moč uporabiti prav podatke omenjene družbe. Izvedenka je navedla, da je podatke družbe X d. o. o. uporabila, ker sta oba časopisa, to je X.si in ..., spletna časopisa in ker med cenami različnih medijskih hiš po njenih izkušnjah ni bistvenih razlik. Iz povzetega jasno izhaja, zakaj je izvedenka uporabila prav podatke omenjene družbe, pri čemer glede na to, da med cenami različnih medijskih hiš ni bistvenih razlik, ni bila dolžna pojasnjevati še drugih stičnih točk med navedenima spletnima časopisoma (na primer število ogledov, popularnost). Tožeča stranka zato neutemeljeno navaja, da bi bilo moč podatke družbe X d. o. o. uporabiti zgolj v primeru, da bi bilo ugotovljeno, da imata oba spletna časopisa enako ali zelo podobno število ogledov.

7. Sodišče prve stopnje utemeljeno pri ugotavljanju vrednosti spornih fotografij oziroma višine običajnega honorarja v tovrstnih razmerjih ni upoštevalo Informativnega profesionalnega cenika avtorskih honorarjev z dne 19. 11. 2010 (v nadaljevanju Informativni cenik), na katerega opozarja tožeča stranka v pritožbi, saj je iz izvedenskega mnenja jasno izhajalo, da odkupa fotografij oziroma njihove tržne vrednosti ni moč ocenjevati na podlagi Informativnega cenika, saj je informativen in nima tržne vrednosti. V skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse, ki temelji tudi na določbah ZPP o izvedencih, je pravilno upoštevalo strokovno mnenje dr. M. B. J. z dne 28. 3. 2011 zgolj kot trditve tožeče stranke in ne kot dokaz, saj ga je tožeča stranka pridobila izven pravde. Ker se je sodišče prve stopnje do obeh navedenih listin (Informativnega cenika in strokovnega mnenja) oziroma njihove vsebine v zadostni meri opredelilo in pojasnilo tudi njuno dokazno (ne)vrednost, so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje do teh listin ni zavzelo stališča, neutemeljene.

8. Sodišče prve stopnje nadalje utemeljeno ni upoštevalo elektronskega sporočila fotografa G. K., ki ga je tožeča stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo, saj tožeča stranka ni izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP). Tožeča stranka je sicer ob predložitvi tega dokaza navedla, da gre za pravočasen dokaz, ker je izvedenka le pavšalno navedla, da je podatke, ki jih je uporabila, pridobila od kolegov fotografov, oziroma ker ni navedla, od katerih fotografov je pridobila podatke, zaradi česar je bil tožnik prisiljen sam pridobiti podatke o cenah fotografij. Vendar pa ob dejstvu, da izvedenka ni bila dolžna navesti, od katerih fotografov je dobila podatke, saj je že na podlagi dolgoletnih izkušenj vedela, po kakšnih cenah prodajajo fotografi medijem fotografije (glej predhodno obrazložitev te odločbe - točka 6), izostanek teh podatkov v izvedenskem mnenju ne more predstavljati opravičljivega razloga za naknadno predložitev navedenega (novega) dokaza.

9. Deloma pa drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno navedlo, da tožnik tekom postopka ni niti trdil niti dokazal, da bi toženec ali osebe s podobno dejavnostjo na trgu običajno za tovrstne fotografije ponudile višji honorar, kot je izhajal iz izvedenskega mnenja, saj je tožnik trdil, da znaša običajni honorar za objavljene fotografije 900,00 EUR, kar je več kot 230,00 EUR, kolikor znaša po oceni izvedenke vrednost spornih fotografij. Vendar pa tega zaradi tega ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kakšen je običajen honorar v tovrstnih razmerjih, ter na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da znaša manj, kot je trdila tožeča stranka.

10. Tožeča stranka nadalje neutemeljeno izpodbija materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni moč uporabiti določila četrtega odstavka 168. člena OZ, ki dopušča možnost odmere odškodnine glede na subjektivno vrednost. Iz navedene določbe OZ jasno izhaja, da lahko sodišče odmeri odškodnino glede na vrednost, ki jo je imela stvar za oškodovanca, le v primeru, če je bila stvar namenoma uničena ali poškodovana. Za takšno situacijo pa v konkretnem primeru ne gre, saj tožeča stranka ni (niti) zatrjevala, da bi tožena stranka tožniku uničila ali poškodovala kakšno njegovo stvar, temveč je zatrjevala, da je tožena stranka s tem, ko je brez tožnikovega dovoljenja na spletnem portalu objavila fotografije njegove poroke, nezakonito posegla v njegovo materialno avtorsko pravico. Ker poseg v pravico in poškodovanje oziroma uničenje stvari ni eno in isto, bi s tolmačenjem navedene določbe v smislu, da velja tudi za primere kršitve (določenih) pravic, presegli jezikovni okvir citirane določbe OZ, ki predstavlja izjemo od splošnega pravila o odmeri odškodnine po objektivni vrednosti, kar pa ni dopustno. Ob tem velja še dodati, da je tudi v času sprejemanja OZ tehnologija dopuščala kršitve avtorske pravice na način, ki je podoben obravnavanemu načinu kršitve (na primer nezakonito objavo fotografij v časopisu), zaradi česar se ni moč strinjati s tožečo stranko, da se navedena določba glasi na uničenje oziroma poškodovanje stvari zato, ker zakonodajalec ob sprejemanju OZ ni mogel predvideti, da se bodo v prihodnosti pojavljale kršitve pravic na obravnavani način. Že iz razloga, ker subjektivna vrednost fotografij ni relevantna z vidika ugotavljanja obsega odškodnine, do katere je tožnik upravičen zaradi nezakonite objave spornih fotografij, tožeča stranka prav tako ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da tožena stranka do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni prerekala trditev tožnika o subjektivni vrednosti fotografij.

11. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 230,00 EUR, kolikor znaša običajni honorar v tovrstnih razmerjih, je tako pravilna. Posledično pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do plačila civilne kazni v znesku 460,00 EUR, ki jo pritožba izpodbija zgolj iz razloga, ker naj bi sodišče prve stopnje pri določitvi civilne kazni izhajalo iz napačne višine običajnega honorarja.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje utemeljeno zavrnilo odstranitveni zahtevek, vrnitveni zahtevek ter zahtevek za uničenje predmetov, za takšno odločitev pa je navedlo tudi pravilne in zadostne razloge. V zvezi z odstranitvenim zahtevkom je pravilno pojasnilo, da je pogoj za ugoditev temu zahtevku, da kršitev še traja, kar pa v tem primeru ni podano, saj je, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, tožena stranka po izdaji sklepa o začasni odredbi z dne 16. 1. 2012 s spornimi objavami prenehala. V zvezi s strokovnim mnenjem dr. M. B. J., iz katerega naj bi izhajalo, da so izpolnjeni pogoji za ugoditev temu zahtevku, pa velja še dodati, da je bilo navedeno mnenje izdelano pred izdajo začasne odredbe, in sicer 28. 3. 2011. Vrnitveni zahtevek je bil pravilno zavrnjen, ker zanj ni podlage v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP (primerjaj 167. člen ZASP, v katerem so našteti zahtevki, ki jih lahko poda upravičenec ob kršitvi izključnih pravic), pri čemer ta zahtevek ni omenjen niti v prej omenjenem strokovnem mnenju. Glede zahtevka za uničenje predmetov pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage. Iz strokovnega mnenja, ki predstavlja del trditvene podlage tožeče stranke, namreč izhaja, da zahtevek za uničenje predmetov v tem primeru predstavlja trajen izbris datotek z avtorsko varovanimi deli, postavljeni zahtevek pa se ne glasi ni izbris datotek, temveč na uničenje vseh fotografij, ki so bile objavljene na portalu ... Tudi sicer pa iz trditev tožeče stranke ne izhaja, katere datoteke s fotografijami konkretno naj se izbrišejo oziroma kje naj bi se datoteke s fotografijami nahajale.

13. Ker torej pritožbeni razlogi, iz katerih tožeča stranka izpodbija odločitev pod točko IV. in V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v IV. in V. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. V pritožbenem postopku tožeča stranka ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni doprinesel k razjasnitvi zadeve in odločitvi (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).