Jedro

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču revidenta, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri presoji utemeljenosti zahtevka ni upoštevalo vprašanja, ali je o delavkini nezmožnosti za delo za sporno obdobje odločeno s strani imenovanega zdravnika tožene stranke skladno z 81. členom ZZVZZ. Glede na določbo 3. alineje četrtega odstavka 229. člena Pravila o obveznem zdravstvenem zavarovanju se kot predpostavka za utemeljenost zahtevka delodajalca do tožene stranke na refundacijo plačanih nadomestil plače delavke ne pojavlja zgolj dejansko vprašanje dela zmožnosti delavke v spornem obdobju, temveč tudi na kakšen način se je nezmožnost za delo ugotavljala.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne pritožba tožeče stranke tudi v delu, ki se nanaša na izpodbijano III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in se v tem delu prvostopenjska sodba potrdi, - v III. točki izreka tako, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka pred sodiščema prve in druge stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 345,00 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo VII Pg 4108/2011 z dne 15. 1. 2013 zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča od tožene stranke uveljavljala povrnitev nadomestila plače zaradi zadržanosti od dela zavarovanke A. A. v obdobju od 1. 11. 2008 do 19. 4. 2009. Plačilo tega nadomestila plače je bilo tožeči stranki naloženo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Mariboru Pd 886/2008 z dne 15. 6. 2009. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo na ugotovitvi, da ima izplačilo, ki je bilo naloženo tožeči stranki s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Mariboru Pd 886/2008, naravo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavki in ne nadomestilo zaradi zadržanosti z dela. Delavka v spornem obdobju ni bila v delovnem razmerju pri tožnici, zato ni mogla biti zadržana z dela. Delavki pa za nazaj ni bilo mogoče priznati bolniškega staleža in pravic, ki bi iz njega izvirale.

2. Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cpg 438/2013 z dne 20. 8. 2014 ugodilo pritožbi tožeče stranke (v delu, ki je relevanten za odločitev o reviziji) in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 7.465,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2010 do plačila (I. točka izreka sodbe). V posledici spremembe sodbe je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 2.119,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje (III. točka izreka odločbe). Spremembo sodbe je utemeljilo na prejudicialnem učinku sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Mariboru Pd 886/2008 glede obstoja delovnega razmerja delavke tožeče stranke v obdobju od 1. 11. 2008 do 19. 4. 2009 in na nezanikanju tožene stranke, da je bila delavka tožeče stranke v spornem obdobju nezmožna za delo.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom III DoR 137/2014-9 z dne 15. 12. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko priznanje pravice do nadomestila plače za čas, ko je tožnik delavki nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ni vezalo na ugotavljanje delavkine začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, temveč se je sklicevalo zgolj na pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, da delavki delovno razmerje ni prenehalo dne 1. 11. 2008, ampak dne 19. 4. 2009. 4. Tožena stranka je v vloženi reviziji uveljavljala revizijska razloga napačne uporabe materialnega prava s strani pritožbenega sodišča in bistvene kršitve pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odloči tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

5. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, da revizijo zavrne in toženki naloži povrnitev stroškov odgovora na revizijo skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Relevantno dejansko stanje.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - Tožnica je 1. 8. 2008 svoji delavki A. A. odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

- Delavka tožeče stranke je v delovnopravnem sporu izpodbijala zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

- Delovno sodišče v Mariboru je s sodbo Pd 886/2008 z dne 15. 6. 2009 ugodilo zahtevku delavke tožeče stranke na ugotovitev, da je delavki pri tožeči stranki delovno razmerje prenehalo 19. 4. 2009 in ne 1. 11. 2008. Tožeči stranki je naložilo, da za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavki obračuna in izplača nadomestilo plače iz naslova boleznin v breme ZZZS (v tej pravdi tožene stranke) v višini po predpisih ZZZS s pripadajočimi prispevki.

- Tožeča stranka je obveznosti do delavke, naložene v sodbi Delovnega sodišča v Mariboru Pd 886/2008, poravnala.

Glede utemeljenosti revizije.

7. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo (1) , da je narava zahtevka delodajalca za povrnitev (refundacijo) izplačanih nadomestil plače v času začasne zadržanosti z dela premoženjskopravne narave. Tožena stranka zato ni imela podlage za izdajo upravnih odločb za odločanje o tovrstnih zahtevkih delodajalca (2).

8. Pogoji, pod katerimi lahko delodajalec uveljavlja povrnitev izplačanih nadomestil plače od tožene stranke, so bili v spornem obdobju urejeni z Zakonom o delovnih razmerjih (3) (v nadaljevanju ZDR) in z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (4) (v nadaljevanju ZZVZZ). Glede na določila tretjega, četrtega in devetega odstavka 137. člena ZDR je bil v razmerju do delavca delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače tudi za primer nezmožnosti dela zaradi bolezni ali poškodbe. V čigavo breme izplačuje delodajalec nadomestila plače delavcu, zakon razmejuje v tretjem in četrtem odstavku 137. člena tako, da delodajalec izplačuje delavcu nadomestilo plače v breme tožene stranke v primeru odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, za odsotnost, daljšo od 30 delovnih dni.

9. Pooblastila za odločanje o upravičeni odsotnosti z dela so urejena v 80. in 81. členu ZZVZZ. Za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela do 30 dni je pooblaščen osebni zdravnik, ki ga izbere zavarovana oseba (tretji odstavek 80. člena ZZVZZ). O začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov nad 30 dni in v vseh drugih primerih, ko je izplačevalec nadomestila plače obvezno zdravstveno zavarovanje, pa je pooblaščen za odločanje imenovani zdravnik, ki ga imenuje upravni odbor tožene stranke (prvi odstavek in prva alineja drugega odstavka 81. člena ZZVZZ). V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 81. člena ZZVZZ opravlja imenovani zdravnik tudi kontrolno funkcijo, saj odloča o zahtevi zavarovanca ali delodajalca za presojo ocene izbranega osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni.

10. Način in pogoji za uveljavljanje zahtevka za refundacijo plačanih nadomestil, ki jih je delodajalec plačal delavcu v breme tožene stranke na podlagi tretjega odstavka 137. člena ZDR, so na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 81. člena ZZVZZ urejeni v 229. členu Pravil o obveznem zdravstvenem zavarovanju (5) (v nadaljevanju Pravila).

11. Pravila v 229. členu določajo, da morajo biti za utemeljitev zahtevka za refundacijo nadomestil plače delavcu izpolnjene naslednje predpostavke: - da je bil delavec v delovnem razmerju pri delodajalcu v obdobju, na katerega se nanaša zahteva; - da je delodajalec iz lastnih sredstev plačal nadomestilo delavcu; - da je o začasni nezmožnosti za delo in o utemeljeni zadržanosti od dela odločal imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija; - da je delodajalec vložil zahtevek s potrebnimi prilogami.

Tako predpisani pogoji so materialnopravna predpostavka za utemeljenost zahtevka delodajalca za povrnitev plačanih nadomestil plače od tožene stranke.

12. Sodišče druge stopnje je kot odločilno okoliščino za delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje upoštevalo prejudicialni učinek sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 886/2008 glede obstoja delovnega razmerja delavke pri tožeči stranki v spornem obdobju med 1. 11. 2008 in 19. 4. 2009. Pri tem se je sklicevalo še na s strani tožene stranke neprerekane trditve tožeče stranke, da je bila delavka od 1. 2. 2008 do konca spornega obdobja nezmožna za delo in da je tožeča stranka delavki za sporno obdobje vtoževani znesek plačala.

13. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču revidenta, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri presoji utemeljenosti zahtevka ni upoštevalo vprašanja, ali je o delavkini nezmožnosti za delo za sporno obdobje odločil imenovani zdravnik skladno z 81. členom ZZVZZ. Glede na določbo tretje alineje četrtega odstavka 229. člena Pravil se kot predpostavka za utemeljenost zahtevka delodajalca do tožene stranke za refundacijo plačanih nadomestil plače delavke ne pojavlja zgolj dejansko vprašanje zmožnosti delavke za delo v spornem obdobju, temveč tudi na kakšen način se je nezmožnost za delo ugotavljala. Na okoliščino, da delovne nezmožnosti delavke za sporno obdobje ni ugotavljal imenovani zdravnik, je tožena stranka pravočasno opozarjala na prvem naroku za glavno obravnavo 15. 1. 2013. Zmotna so zato stališča tožeče stranke v odgovoru na revizijo, da je tožena stranka te navedbe podala šele v reviziji. Tem trditvam tožeča stranka ni nasprotovala, saj se je tudi sama sklicevala na zdravniška potrdila osebnega zdravnika delavke, ki jih je pri tem predložila.(6) Okoliščina, da o delavkini začasni nezmožnosti za delo ni odločal imenovani zdravnik, je bila torej vseskozi med strankama nesporna.

14. Izven okvira predpostavk 229. člena Pravil, ki temeljijo na 81. členu ZZVZZ, bi tožeča stranka svoj zahtevek lahko uveljavljala le na drugi (odškodninski) podlagi ob podanih predpostavkah odškodninske odgovornosti. Na takšno pravno podlago se tožeča stranka ni sklicevala niti v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje niti v odgovoru na revizijo.

15. Ker sodišče druge stopnje pri presoji utemeljenosti zahtevka tožeče stranke ni upoštevalo med strankama nesporne predpostavke iz tretje alineje 229. člena Pravil, ki izključuje upravičenje tožeče stranke na povrnitev plačanih nadomestil plače svoji delavki, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijani del odločbe sodišča druge stopnje (I. točka izreka) spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Glede stroškov postopka.

16. Sprememba izpodbijanega dela sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve sodišča druge stopnje o stroških postopka. Ker tožeča stranka v postopku ni uspela, sama nosi svoje stroške pred sodiščema prve in druge stopnje. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo, zato stroškov pritožbenega postopka tudi ni priglasila.

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka z revizijo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti potrebne stroške revizijskega postopka. Od priglašenih stroškov ji je Vrhovno sodišče kot take priznalo stroške plačane takse za revizijo, ne pa tudi preostalih priglašenih, a nespecificiranih stroškov (sestava revizije in administrativnih stroškov).

(1) 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.

(2) Glej sklepi VSRRS VIII Ips 380 /2008 z dne 24.5.2010, VIII Ips 269/2008 z dne 8.6.2010 in VIII Ips 504/2008 z dne 7.6.2010. (3) Uradni list RS, št. 42/2002

, s spremembami.

(4) Uradni list RS, št. 9/1992

, s spremembami do 91/2007

(5) Uradni list RS, št. 79/1994

, s spremembami do 88/2009

(6) Glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 15. 1. 2013 list. št. 32 in 33.