Jedro

Sodišče mora upoštevati pravnomočno odločbo o prejudicialnem razmerju in o tem vprašanju ne sme niti ponovno niti drugače odločiti (res iudicata pro veritate accipitur - kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, se šteje za resnično). Ugotovitveni učinek je bistvo materialne pravnomočnosti, ki pomeni, da odločba avtoritativno in dokončno odloča, kar je v konkretnem primeru prav.

Pri uveljavljanju zahtevkov delodajalcev za povrnitev izplačanih nadomestil (refundacijo) gre za premoženjski spor o plačilu navedenih zneskov. Zaradi izdanih odločb se narava zahtevka (in spora) zato ni spremenila (saj z njimi ni bilo odločeno o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 7.465,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2010 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo“.

II. Pritožba zoper izpodbijano II. točko izreka se zavrne in se v tem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti stroške v znesku 2.119,08 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dovoli objektivna sprememba tožbe z dne 26. 10. 2011 (I. točka izreka) in zavrže tožbeni zahtevek, po katerem naj se ugotovi, da sta odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Direkcije Ljubljana, Območna enota Maribor, št. 1803-9/2011-MB-2 z dne 20. 1. 2011, in odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Direkcije, št. 1803-22/2011-DI/3, z dne 10. 4. 2011, nični (II. točka izreka), ter razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.465,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka navedene odločbe je iz razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijana sklep in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži še plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov.

3. Skladno s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila pritožba toženi stranki vročena v odgovor, vendar ga slednja ni podala.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zahtevek tožeče stranke obravnavanega gospodarskega spora je v ugotovitvi ničnosti odločb tožene stranke (Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, in sicer odločb št. 1803-9/2011-MB-2 z dne 20. 1. 2011 in št. 1803-22/2011-DI/3 z dne 10. 4. 2011) ter povrnitvi denarnih nadomestil plač, izplačanih delavcu, ki je bil začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, konkretno do povrnitve nadomestil plač, izplačanih delavki tožeče stranke F. K. za obdobje od 1. 11. 2008 do 19. 4. 2009. 6. Dajatveni zahtevek tožeča stranka utemeljuje z navedbami, da je delovno razmerje delavki F.K. pri tožeči stranki prenehalo dne 19. 4. 2009 (ne pa 1. 11. 2008), da je bila delavka tožeče stranke tekom celotnega navedenega obdobja (in že pred tem - od 1. 2. 2008 dalje, 2. stran tožbe) nezmožna za delo ter da je tožeča stranka delavki za to obdobje vtoževani znesek tudi izplačala. Pri tem se sklicuje na sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Pg 886/2009, z dne 15. 6. 2009. 7. Na isto sodno odločbo pa se sklicuje tudi tožena stranka, vendar iz razloga nasprotovanja plačilu vtoževanih nadomestil plače. Z njo je bilo namreč ugotovljeno, da je delavki tožeče stranke (F.K.) delovno razmerje prenehalo nezakonito oziroma je bilo tožeči stranki med drugim naloženo, da mora delavki F.K. za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (tj. od 1. 11. 2008 do 19. 4. 2009) mesečno obračunati in izplačati nadomestilo plače iz naslova boleznin. Slednje pa po mnenju tožene stranke pomeni, da vsa izplačila iz naslova priznanja pravic iz delovnega razmerja (torej tudi v tem postopku sporna nadomestila plač) predstavljajo odškodnino, ovrednoteno glede na prikrajšanje zavarovanca zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in ne izplačilo (nadomestila) plače v smislu plačila za opravljeno delo, saj delavec po krivdi delodajalca ni mogel delati - delavka tožeče stranke zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v času med 1. 11. 2008 in 19. 4. 2009 ni delala.

8. Razlogovanju tožene stranke je sodišče prve stopnje sledilo v celoti. Pritožbeno sodišče pa odločitvi, kakršna izhaja iz III. točke izreka izpodbijane sodbe, ne more pritrditi.

9. 13. člen ZPP namreč določa, da lahko v primeru, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločalo sodišče ali kakšen drug pristojni organ, sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno.

10. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, pa je Delovno sodišče v Mariboru (Pd 886/2008) v I. točki izreka sodbe z dne 15. 6. 2009 ugotovilo, da delavki tožeče stranke delovno razmerje ni prenehalo dne 1. 11. 2008, ampak dne 19. 4. 2009. Takšna ugotovitev po presoji pritožbenega sodišča, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožnica, za obravnavani gospodarski spor predstavlja predhodno vprašanje - za obstoj zaveze po refundaciji nadomestila plač je glede na določili 9. odstavka 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (1) (v nadaljevanju ZDR) ter 28. in 2. odstavka 29. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (2) (v nadaljevanju ZZVZZ) namreč bistven obstoj delovnega razmerja.

11. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da je bila pogodba o zaposlitvi razvezana že dne 1. 11. 2008, zakonsko določilo iz 13. člena ZPP spregledalo. Sodišče namreč mora upoštevati pravnomočno odločbo o prejudicialnem razmerju (v obravnavanem gospodarskem sporu torej sodbo Delovnega sodišča v Mariboru) in o tem vprašanju ne sme niti ponovno niti drugače odločiti (res iudicata pro veritate accipitur - kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, se šteje za resnično) (3). Ugotovitveni učinek je bistvo materialne pravnomočnosti, ki pomeni, da odločba avtoritativno in dokončno odloča, kar je v konkretnem primeru prav. Za predmetni spor je torej zavezujoča ugotovitev (ki jo sicer izpostavi tudi prvostopenjsko sodišče), da je delovno razmerje delavki K. prenehalo 19. 4. 2009. 12. Ostalih navedb, in sicer da je bila delavka tožeče stranke tekom celotnega navedenega obdobja (in že pred tem - od 1. 2. 2008 dalje, 2. stran tožbe) nezmožna za delo ter da je tožeča stranka delavki za to obdobje vtoževani znesek izplačala, pa tožena stranka ni substancirano prerekala, zaradi česar je po presoji pritožbenega sodišča upoštevaje tako 3. odstavek 137. člena ZDR, po katerem v času daljše odsotnosti z dela (daljše od 30 dni) delodajalec nadomestilo plače izplača v breme zdravstvenega zavarovanja, kot tudi 29. člen ZZVZZ, tožbeni zahtevek utemeljen. Tožena stranka ni zanikala nezmožnosti delavke za delo, kar pomeni, da je bilo dokazovanje tega dejstva v postopku na prvi stopnji nepotrebno, ugovor, da potrdila ni izdal imenovani zdravnik, pa je glede na to nerelevanten Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi pritožbenim navedbam tožeče stranke, v katerih slednja argumentirano razloguje, da bi moralo sodišče prve stopnje v primeru toženkinega prerekanja tožničinih trditev v zvezi z delavkino dela(ne)zmožnostjo, v postopek nujno pritegniti izvedenca medicinske stroke, kar je sama tudi predlagala. V pravdnem postopku je namreč obravnavano dejstvo mogoče dokazovati tudi s tem (tj. izvedencem). Ker pa je bilo to med pravdnima strankama nesporno, izvedba dokazov po predlogu tožeče stranke ni bila potrebna. Takšne razlage ugovora tožene stranke (da o delavkini začasni nezmožnosti za delo v spornem obdobju ni odločal imenovani zdravnik Zavoda) pa z vložitvijo odgovora na pritožbo tožena stranka tudi ni poskušala ovreči. 13. Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem graja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sodba Delovnega sodišča v Mariboru ne učinkuje v razmerju do tožene stranke. Subjektivne meje pravnomočnosti navedene odločbe tožene stranke, ki ni bila stranka delovnega spora, namreč res ne obsegajo, vendar pa obveznost plačila v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja izhaja iz samega zakona (ZDR). V tem delu je zato sodba delovnega sodišča zgolj odsev pravne norme, ki določa navedene materialnopravne posledice (da je nadomestilo plače za čas daljše nezmožnosti za delo zaradi bolezni dolžna plačati tožena stranka - kar se v zakonski dikciji glasi „v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja“).

14. Ker iz druge točke navedene pravnomočne sodbe izhaja, da je tožena stranka (sedaj tožeča, delodajalec) za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavki F. K. dolžna mesečno obračunati in izplačati nadomestilo plače iz naslova boleznin v breme ZZZS (sedaj tožena stranka) v višini po predpisih ZZZS ter ji od bruto zneska nadomestila, upoštevajoč neto znesek, plačati vse prispevke in davke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti izplačila, tj. do 5. dne v mesecu za pretekli mesec, vse do plačila, in ji manjkajočo delovno dobo za čas trajanja nezakonitega stanja vpisati v delovno knjižico, pa se pritožnica tudi na domnevno protispisnost ne more sklicevati, zaradi česar je po presoji pritožbenega sodišča njena pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

15. Pritožbeni razlog iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podan, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tovrstna kršitev pa po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Protispisnost je namreč napaka povsem tehnične narave. Gre za napačen „postopek prenosa“, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu do dokaza ne opredeljuje (zlasti ne vrednostno, se pravi tako, da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza), ampak samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini in šele potem táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument. Posledica napačnega prenosa tako vpliva na rezultat dokazne ocene, ta pa na samo sodbo (4).

16. Ker iz zgoraj obrazloženega izhaja, da je tožbeni zahtevek na povrnitev nadomestila plače po podlagi utemeljen, saj tožena stranka ni izpodbijala trditve tožeče stranke, da je nadomestilo plače svoji delavki plačala, kot tudi ni izpodbijala višine tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in v III. točki izreka izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (5. točka 358. člena ZPP).

17. V preostalem delu pritožba ni utemeljena.

18. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (tožena stranka) je o tem, da tožeči stranki ne priznava pravice do povračila nadomestila plače za njeno delavko F. K., izdal odločbo, čeprav predpisi s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja ne predvidevajo izdaje posebnih upravnih odločb. Pri uveljavljanju zahtevkov delodajalcev za povrnitev izplačanih nadomestil (refundacijo) gre za premoženjski spor o plačilu navedenih zneskov. Zaradi izdanih odločb se narava zahtevka (in spora) zato ni spremenila (saj z njimi ni bilo odločeno o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja) (5). To pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je odločitev o dajatvenem tožbenem zahtevku v obravnavanem gospodarskem sporu neodvisna od (ne)izdaje upravnih odločb tožene stranke, tožeča stranka pa za ugotovitev njihove ničnosti (iz navedenega razloga) nima pravnega interesa, zato ni utemeljena pritožbena trditev, da tožeča stranka brez ugotovitvenega dela zahtevka v predmetnem postopku ne bi mogla uspeti. Pritožbeno sodišče je odločitev prvostopenjskega sodišča zato v obravnavanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

19. Sprememba odločitve prvostopenjskega sodišča pa je od pritožbenega sodišča terjala tudi odločitev o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

20. Po spremembi odločitve o glavni stvari tožeča stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega tožbenega zahtevka (odločitev o zavrženju ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka, katerega postavitev v predmetnem sporu sploh ni bila potrebna), zaradi katerega tudi niso nastali posebni stroški, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške (3. odstavek 154. člena ZPP). Te ji je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje specificiran stroškovnik in načelo potrebnih stroškov (155. člen ZPP).

21. Tako ji je priznalo strošek sodne takse za tožbo v višini 321,00 EUR, nagrado za postopek v višini 347,10 EUR, nagrado za narok v višini 320,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR ter potne stroške v znesku 96,20 EUR ter 20 % DDV v znesku 156,74 EUR, skupno torej 1.261,44 EUR, medtem ko ostali uveljavljeni stroški za predmetni gospodarski spor niso bili potrebni. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, upoštevaje odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 269/2008 predhodni upravni postopek, v katerem je tožena stranka izdala odločbi št. 1803-9/2011-MB-2 z dne 20. 1. 2011 in št. 1803-22/2011-DI/3 z dne 10. 4. 2011 (za kar ni imela niti ustrezne pravne podlage), ni bil potreben. Po zavrnitvi zahtevka za refundacijo nadomestil plače bi tožeča stranka lahko takoj sprožila premoženjski spor, ne pa da je od tožene stranke zahtevala izdajo spornih upravnih odločb, ki na predmetni postopek ne vplivajo. Stroškov iz tega naslova ji pritožbeno sodišče zato ni priznalo. Enako velja tudi za prevozne stroške tožeče stranke, katere zaslišanje ni bilo potrebno, medtem ko stroški po tar. št. 6000 niso izkazani.

22. Tožena stranka pa je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov. S pritožbo namreč ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega tožbenega zahtevka (pritožbeno sodišče je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju ugotovitvenega dela zahtevka, II. točka izreka), zaradi katerega niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 857,64 EUR in zajemajo strošek sodne takse za pritožbo v višini 321,00 EUR, nagrado za postopek v višini 427,20 EUR (tar. št. 3210) ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) 20,00 EUR in 20 % DDV v znesku 89,44 EUR.

23. Tožena stranka je na podlagi obrazloženega dolžna tožeči stranki povrniti stroške v skupnem znesku 2.119,08 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

(1) Uradni list RS, št. 42/02, 79/06 - ZZZPB-F, 46/07 - Odl. US, 103/07, 45/08 - ZArbit, 83/09 - Odl. US, 40/12 - ZUJF in 21/13 – ZDR-1. (2) Uradni list RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUTPG, 91/07, 71/08 - Skl. US, 76/08, 62/10 - ZUPJS, 87/11, 40/11 - ZUPJS-A, 40/12 - ZUJF, 21/13 - ZUTD-A, 63/13 - ZIUPTDSV, 91/13, 99/13 - ZUPJS-C, 99/13 - ZSVarPre-C in 111/13 – ZMEPIZ-1. (3) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str.: 129. (4) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str.: 311 do 314. (5) Sklep VIII Ips 269/2008.