Jedro

Glede na okoliščine obravnavanega primera je revidentu mogoče pravico do odbitka zavrniti le, če je mogoče iz objektivnih dejavnikov ugotoviti, da je revident vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija povezana z goljufijo, ki jo je storil dobavitelj ali drug trgovec.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1661/2010-16 z dne 27. 9. 2011 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo (sedaj revidentovo) tožbo zoper odločbo Davčnega urada Novo mesto, št. DT-0610-109/2008-26-1204-06 z dne 11. 8. 2008, s katero je bil revidentu odmerjen davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 12. 2007 v znesku 32.880,00 EUR in obresti v znesku 748,32 EUR (1. točka izreka); navedene obveznosti mora revident plačati v roku 30 dni od vročitve navedene odločbe, po poteku roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (2. točka izreka); zahteva revidenta za povrnitev stroškov postopka se kot neutemeljena zavrne, stroške postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (3. točka izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (4. točka izreka). Tožena stranka je revidentovo pritožbo z odločbo, št. DT-499-16-271/2008-3 z dne 11. 10. 2010, zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Strinja se z očitkom davčnih organov, da je revident sodeloval pri transakcijah, ki so bile del utaje DDV. Tudi po mnenju sodišča prve stopnje gre revidentu na podlagi objektivnih okoliščin, ki jih podrobno pojasnjujeta oba davčna organa, utemeljeno očitek, da je vedel oziroma da bi moral vedeti, da gre za transakcije, ki pomenijo goljufijo DDV, revident pa dobrovernosti, na katero se sklicuje, ni izkazal. Sklicuje se sicer na listine (račun, dobavnica, naročilo...), vendar ni dokazal, da bi dobave in storitve res opravila izdajatelja računov ali njuni podizvajalci. Ne zadošča ugotovitev, da so bile storitve opravljene, pač pa je treba dokazati, da sta storitve oziroma dobave opravila izdajatelja računov. Revidentov dejanski dobavitelj bi bila lahko tudi oseba, ki ni davčni zavezanec za DDV. Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve določb postopka. V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dokazati nasprotno. Dejstvo, da je bil tožnik prejemnik sredstev iz programa EPD, je po mnenju sodišča še dodaten razlog za to, da bi pri svojem poslovanju moral ravnati še z večjo mero skrbnosti. Sodišče prve stopnje se strinja s tožečo stranko, da so stališča, navedena v sodbi SEU, št. C-384/04, v korist dobrovernih davčnih zavezancev, vendar pa v obravnavanem primeru tožeči stranki dokazovanja niso onemogočili predpisi, na katerih temelji izpodbijana odločitev, niti ji to ni bilo onemogočeno v postopku samem.

3. Zoper navedeno sodbo revident vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 in zmotne uporabe materialnega prava iz 2. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da revidentovi tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je revident sodeloval pri transakcijah, ki so bile del utaje DDV, saj ne gre za ugotovitve sodišča prve stopnje oziroma upravnega organa, temveč zgolj za zaključek, ki temelji na sklepanju, da je revident s sodelovanjem pri utaji davka celo storil kaznivo dejanje. Za družbi A. in B. se je izkazalo, da sta missing traderja šele z ugotovitvami v davčnem postopku, zato tega revident ni vedel, niti ni mogel vedeti. Revidentu ni bilo treba preverjati svojega upnika, saj mu poslovanje v skladu z načelom dobrega gospodarstvenika narekuje, da se preverja dolžnike in ne upnikov, ki so že dobavili blago ali storitev. Za revidenta je bilo bistveno, da je blago in storitve prejel in da je na listinah bil podpisan zakoniti zastopnik, ki je bil vpisan v sodni register. Povsem nesprejemljiva je teza sodišča prve stopnje, da bi revident moral izkazati dobrovernost, čeprav se je skliceval na listine, torej račun, dobavnico in naročilo, in pojasnil vse okoliščine plačila. Revidentu ni možno naložiti negativnega dokaznega bremena v smislu, da bi moral dokazati, da ni storil kaznivega dejanja. Davčni organ nasprotnega ni ugotovil, ampak je sklepal na podlagi že samega obstoja missing traderjev, pri čemer, razen s tem, ni utemeljil vedenja oziroma dolžnosti vedenja revidenta. Ugotovitve v izpodbijani sodbi, v katerih sodišče le ponavlja ugotovitve iz prvostopne in drugostopne davčne odločbe, torej niso ugotovitve, ampak le zaključek oziroma zmotna dokazna ocena, ki je sodišče brez obravnave in izvedbe dokazov po predlogu revidenta v meritornem sporu ne bi smelo sprejeti. Na fiktivnost nekega računa ni možno zgolj sklepati, ampak je treba ob očitku kaznivega dejanja ta očitek tudi dokazati. Sodba ima takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi pa so nejasni in celo med seboj v nasprotju. Iz razlogov namreč ni jasno, zakaj naj bi revident sploh sodeloval pri davčni utaji svojih poslovnih partnerjev in kako naj bi sploh preveril kadrovske, materialne in druge možnosti izvajanja posla svojega upnika pred plačilom računov, če pa je opremo in storitve pred plačilom računa tudi pregledal. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo 48. člen ZUS-1 v zvezi s 47. členom ZUS-1. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, vsebinsko pa se do nje ne opredeli.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost z revizijo izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 32.880,00 EUR glavnice, torej presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno nepriznavanje odbitka vstopnega DDV revidentu na podlagi dveh računov, ki sta ju izdali družba A., d. o. o. (v nadaljevanju A.), in družba B., d. o. o. (v nadaljevanju B.), za kateri prvostopenjski organ ugotavlja, da sta „neplačujoča gospodarska subjekta" oziroma tudi t. i. „missing traderja".

9. Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je obravnavana, vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU), kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

10. Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1; veljaven v letu 2007, ko so bile opravljene sporne transakcije) v prvem odstavku 63. člena in prvem odstavku 67. člena določa, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca (vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, mora imeti davčni zavezanec račun.

11. Takšna ureditev izhaja tudi iz določb členov 2 (1), 17 (1), (2) (a), 18 (1), 22 (3), 28 (g), (h), (f) Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta direktiva) in določb členov 2 (1) (a) in (c), 167, 168(a), 178, 220, 226 Direktive Sveta, 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (veljavna 1. 1. 2007; ta je razveljavila in nadomestila zakonodajo EU o DDV, zlasti Šesto direktivo), ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1 (1. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-E; Ur. l. RS, št. 114/2004 in ZDDV-1 ).

12. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU. Interpretativne sodbe, v katerih Sodišče EU pojasni in natančneje določi pomen ter obseg nekega pravila prava EU(1), imajo praviloma učinek ex tunc. Šteje se namreč, da ima pravni predpis EU, ki ga SEU obrazloži s svojo sodbo, takšen pomen že vse od začetka njegove veljavnosti. To pomeni, da morajo nacionalna sodišča tako obrazložen predpis uporabiti tudi za pravna razmerja, ki so nastala preden je SEU to razlago podalo(2) . V zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV je SEU zavzelo več stališč, med drugim tudi v zadevi C-255/02 (Halifax plc) z dne 21. 2. 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 (Optigen Ltd) z dne 12. 1. 2006, v združeni zadevi C-439/04, C-440/04 (Axel Kittel) z dne 6. 7. 2006, ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 (Mahag é

ben kft) z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11 (G á

bor T ó

th) z dne 6. 9. 2012. 13.

V obravnavani zadevi iz dejanskega stanja, ugotovljenega v davčnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi in na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je davčni organ prve stopnje pri revidentu po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru DDV za obdobje od 1. 12. do 31. 12. 2007 ugotovil, da je revident od družbe A. prejel račun z dne 18. 12. 2007 v vrednosti 172.080 EUR, s katerim je zaračunano blago: prevzemni zaboj, ROMFIL filter RF 4 HF, preša pnevmatska A4500, stroj za pranje gajbic, posoda za mešanje enoloških sredstev ENO 5000, 1 polnilno zapiralna linija z etiketirko, parilomat K. Od družbe B. pa dne 12. 12. 2007 račun v vrednosti 25.200 EUR, po katerem je zaračunano: optimizacija opreme za prevzem grozdja, optimizacija opreme za transport grozdja in drozge, optimizacija opreme za predelavo grozdja, optimizacija opreme za nego mošta in vina, optimizacija opreme za stekleničenje in embaliranje, optimizacija opreme za notranji transport, analiza delovanja opreme in predlaganje tehničnih izboljšav, odpravljanje pomanjkljivosti in napak po zapisniku del z dne 12. 12. 2007. K navedenima računoma je tožnik priložil tudi dokumentacijo, ki se nanaša na ta računa. Davčni organ je za družbi A. in B. ugotovil, da je direktor obeh družb D. D. in da gre za novo registrirani družbi, ki ne zaposlujeta delavcev in ne poslujeta. Obe družbi sta bili v letu 2008 izbrisani iz registra DDV z oznako: „missing trader" družba oziroma „neplačujoči gospodarski subjekt". A. zahteve (pošte) davčnega organ prve stopnje, da posreduje dokumentacijo, ki se nanaša na račun, izdan revidentu, ni prevzela, pošta je bila vrnjena s sporočilom, da na navedenem naslovu ni nobenega hišnega predala navedene družbe. Na podlagi podatkov in dokumentacije, pridobljene v postopku, je davčni organ prve stopnje zaključil, da revidentu družba A. ni opravila dobave blaga, ki jo je tožniku zaračunala po spornem računu, prav tako pa tudi ni opravila storitev družba B. Revident ni kontaktiral z direktorjem navedenih družb in ne z nobenim morebitnim pogodbenim izvajalcem teh družb, temveč se je revident v postopku skliceval na osebo, s katero naj bi kontaktiral (C. C., za katero je davčni organ ugotovil, da v registru prebivalstva ne obstaja) in ki naj bi fizično podpisovala listine. Davčni organ je ugotovil, da ta oseba na listinah ni podpisana, pač pa je podpisan direktor omenjenih dveh družb. Tudi družba G., (izdelovalka parilomata) ni poslovala z družbo A., družba B. pa naj bi opravila storitve na opremi, še preden je le-ta bila listinsko dobavljena od družbe A. 14. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na predpisane pogoje, kot to izhaja iz 9. do 12 točke te obrazložitve. Predmet obdavčitve z DDV je dobava blaga in opravljanje storitev (1. točka 3. člena ZDDV). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. Iz obrazložitve davčnih organov in prvostopenjskega sodišča izhaja, da ni sporno, da je bila dobava blaga po računu družbe A., ne pa tudi storitev po računu družbe B., opravljena in da je revidentka to blago uporabila za namene svojih obdavčenih transakcij, s tem pa sta izpolnjena 1. in 3. pogoj za priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

15. Ključni razlog, ki ga davčna organa in prvostopenjsko sodišče navajajo za zavrnitev odbitka vstopnega DDV je, da revident ni uspel dokazati, da so bile dobave oziroma storitve po spornih računih opravljene prav s strani izdajateljev računov – družb A. in B. in tudi ne po njunih podizvajalcih. Po presoji Vrhovnega sodišča ta razlog, sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in zgoraj navedene materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice. Revidentu je mogoče pravico do odbitka zavrniti le, če je mogoče iz objektivnih dejavnikov ugotoviti, da je vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija povezana z goljufijo, ki jo je storil dobavitelj ali drug trgovec.

16. V situacijah, kot je obravnavana, ko zaradi okoliščin na strani t. i. „missing traderja“ ni mogoče zaključiti, da je dobavo opravil ravno izdajatelj računa, davčni organ lahko preveri, ali je izdajatelj računa morda sam opravil zadevno transakcijo, in če se to potrdi, potem ne more biti dvoma, da je prejemnik računa vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji, saj je na podlagi računa plačal storitev oziroma dobavo, ki jo je opravil sam. Če pa se ugotovi, da je storitve opravil drug gospodarski subjekt (pri čemer niti ni vedno pomembno, ali je storitev opravil izdajatelj računa), je v položaju, kot je obravnavani, ko je revident med drugim predložil račune, izstavljene s strani družb A. in B., in je bilo plačilo nakazano na njun transakcijski račun ter glede na druge okoliščine primera, pravico do odbitka mogoče zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Smiselno enako stališče je zavzelo SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahag é

ben kft, z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, G á

bor T ó

th, z dne 6. 9. 2012. V tem kontekstu mora sodišče prve stopnje upoštevati tudi pravila o dokaznem bremenu, kot izhajajo iz navedenih sodb SEU.

17.

Ker je zavrnitev pravice do odbitka DDV izjema od temeljnega načela, ukrepi, ki se zahtevajo od davčnih zavezancev, ne smejo preseči tistega, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Posamični objektivni kriteriji v pozitivni zakonodaji sicer niso izrecno določeni, saj tudi ne morejo biti, ker je opredelitev ukrepov, ki jih je v posameznem primeru razumno zahtevati od davčnega zavezanca, da zagotovi, da njegove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca, odvisna od okoliščin posameznega primera. Te okoliščine pa se presoja v okviru razlage sistema DDV po nacionalnem pravu in pravu EU.

18. V obravnavani zadevi se utemeljitev objektivnih okoliščin, na podlagi katerih naj bi revident vedel oziroma bi moral vedeti (subjektivni element), da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa, nanaša tudi na takšne okoliščine, ki se tičejo navedenih neplačujočih gospodarskih subjektov. Iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega davčnega organa, na katero se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče, namreč izhaja, da so v obravnavani zadevi objektivne okoliščine (čeprav davčni organ tega termina ne uporablja) predvsem tiste okoliščine, ki so navedene pri značilnostih obeh družb (da n avedeni družbi nista mogli dobaviti blaga oziroma storitev, ker sploh nista poslovali in nista imeli za to niti kadrovskih niti materialnih pogojev, prav tako dobav blaga oziroma storitev zanju ni opravil nihče drug, saj iz prometa na transakcijskih računih ni razvidno plačilo podizvajalcem, niti ni dokumentacije za morebitne opravljene storitve posredovanja, ali računov o nakupu blaga, da družba G. ni dobavila parilomata itd.). Ključno pa je, da zgolj zato, ker je izdajatelj računa ravnal nezakonito, davčnemu zavezancu še ni mogoče zavrniti pravice do odbitka vstopnega DDV (SEU, zadeva C-324/11 z dne 6. septembra 2012). Iz sodbe SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahageben, z dne 16. junija 2012 med drugim izhaja tudi, da davčni organ ne more zavrniti pravice do odbitka samo, ker se davčni zavezanec ni prepričal, ali je imel izdajatelj računa za blago, glede katerega se uveljavlja pravica do odbitka, status davčnega zavezanca, ali je imel blago na voljo in ali ga je lahko dobavil ter ali je izpolnil obveznosti glede plačila davka na dodano vrednost, če so izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka, in davčni zavezanec nima indicev, ki bi upravičeno kazali na nepravilnosti ali goljufijo na področju dejavnosti izdajatelja računov.

19.

Davčna organa in prvostopenjsko sodišče so sicer zatrjevali tudi druge objektivne „indice“ (da naj bi družba B. opravila storitve na opremi, še preden je le-ta bila listinsko dobavljena od družbe A.; da je bil račun plačan še istega dne; da je nenavadno, da bi revident posodabljal, popravljal, dopolnjeval in dograjeval opremo, ki je bila v garancijskem roku in za katero sploh še ni dobil računa, pri tem pa je v obeh primerih sodeloval z isto osebo, da ni sklenil pisne pogodbe z družbo A., da si opreme ni predhodno ogledal), ki bi lahko bili relevantni, vendar so bile kot objektivne okoliščine kot poglavitne upoštevane zgoraj navedene okoliščine na strani izdajateljev računov in družbe G. 20. Ker pa v obravnavani zadevi utemeljitev davčnih organov in prvostopenjskega sodišča temelji tudi na okoliščinah, ki glede na zgornjo obrazložitev nujno ne pomenijo relevantnih objektivnih okoliščin, je bilo materialno pravo deloma zmotno uporabljeno oziroma o odločilnih dejstvih pomanjkljivo obrazloženo, je Vrhovno sodišče reviziji na podlagi drugega odstavka 94. člena in prvega odstavka 93. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem postopku, po morebitni dopolnitvi postopka, celovito presoditi in v sodni odločbi konkretno obrazložiti, kateri pogoji so oziroma niso izpolnjeni za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU. V primeru, da bo ugotovilo, da so računi popolni in da je bilo blago dobavljeno oziroma so bile storitve opravljene s strani izdajateljev računov ali njihovih podizvajalcev (drugih gospodarskih subjektov ali fizičnih oseb), pa bo moralo glede na okoliščine primera jasno in celovito oceniti in analizirati objektivna dejstva, jih povezati v smiselno celoto in navesti, katere so vse tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je revident (s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika) vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

21. Ker je revizija utemeljena že iz zgoraj navedenih razlogov, se Vrhovno sodišče do drugih revizijskih navedb ne opredeljuje posebej.

22. Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Ki jo sodišče poda na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prej 234. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti).

Op. št. (2): Zadeva C-292/04, Meilicke in drugi proti Finanzamt Bonn-Innenstadt, z dne 6. marca 2007, C-453/00 Kühne & Heitz NV z dne 13. 1. 2004.