Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi dveh računov in ugotovitev, da družbi dobav in storitev, zaračunanih po navedenih dveh računih, nista opravili in da sta bila navedena računa izdana le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Tožniku se očita, da je sodeloval pri transakcijah, ki so bile del utaje davka na dodano vrednost. Družbi nista mogli dobaviti blaga oziroma storitev, ker sploh nista poslovali in nista imeli za to niti kadrovskih niti materialnih pogojev, prav tako dobav blaga oz. storitev zanju ni opravil nihče drug, saj iz prometa na transakcijskih računih ni razvidno plačilo podizvajalcev.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto tožniku odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 12. 2007 v znesku 32.880,00 EUR in obresti v znesku 748,32 EUR (1. točka izreka); navedene obveznosti mora tožnik plačati v roku 30 dni od vročitvi navedene odločbe, po poteku roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (II. točka izreka); zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se kot neutemeljena zavrne, stroške postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (III. točka izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (IV. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za obdobje od 1. 12. do 31. 12. 2007 in o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 13. 6. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V postopku DIN je davčni organ ugotovil, da je tožnik prejel od družbe A. d.o.o. račun z dne 18. 12. 2007 v vrednosti 172.080 EUR, s katerim je zaračunano blago: prevzemni zaboj, ROMFIL filter RF 4 HF, preša pnevmatska A4500, stroj za pranje gajbic, posoda za mešanje enoloških sredstev ENO 5000, polnilno zapiralna linija z etiketirko, parilomat Koletnik (DDV znaša 28.680,00 EUR). Tožnik je prejel račun z dne 12. 12. 2007 od družbe B. d.o.o. v vrednosti 25.200 EUR, po katerem je zaračunano: optimizacija opreme za prevzem grozdja, optimizacija opreme za transport grozdja in drozge, optimizacija opreme za predelavo grozdja, optimizacija opreme za nego mošta in vina, optimizacija opreme za stekleničenje in embaliranje, optimizacija opreme za notranji transport, analiza delovanja opreme in predlaganje tehničnih izboljšav, odpravljanje pomanjkljivosti in napak po zapisniku del z dne 12. 12. 2007 (DDV znaša 4.200,00 EUR). K navedenima računoma je tožnik priložil tudi dokumentacijo, ki se nanaša na računa.

Davčni organ je pri družbah A. d.o.o. in B. d.o.o. opravil DIN DDV, za družbo A. d.o.o. za obdobje od 31. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in za družbo B. d.o.o. za obdobje od 29. 10. 2007 do 31. 12. 2007. Ugotovil je, da je direktor obeh družb C.C. in da gre za novo registrirani družbi, ki ne zaposlujeta delavcev in ne poslujeta. Obe družbi sta bili v letu 2008 izbrisani iz registra DDV z oznako: „missing-trader“ družba oziroma „neplačujoči gospodarski subjekt“ kot takšne družbe imenuje Uredba Komisije Evropskih skupnosti št. 1925/2004 (Uradni list Evropske unije, št. L 331/13). To so gospodarski subjekti oziroma družbe, ki so registrirani davčni zavezanci za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobivajo blago ali storitve ali to simulirajo, brez plačila DDV in dobavljajo blago ali storitve z obračunanim DDV, vendar pa dolgovanega DDV ne plačajo davčni upravi.

Davčni organ je družbi A. d.o.o. poslal zahtevo, da posreduje dokumentacijo, ki se nanaša na račun izdan tožniku. Družba A. d.o.o. pošte ni prevzela, pošta je bila vrnjena s sporočilom, da na navedenem naslovu ni nobenega hišnega predala družbe A. d.o.o., kar je bilo ugotovljeno že v postopku DIN omenjene družbe. Na podlagi podatkov in dokumentacije, pridobljene v postopku, je davčni organ zaključil, da tožniku družba A. d.o.o. ni opravila dobave blaga, ki jo je tožniku zaračunala po računu z dne 18. 12. 2007. Prav tako je davčni organ ugotovil, da tožniku družba B. d.o.o. ni opravila storitev testiranja, preizkušanja, optimizacije delovanja in organizacije vse naročnikove opreme, kot je določeno v 1. členu pogodbe z dne 7. 11. 2007 in ki je zaračunana po računu z dne 12. 12. 2007. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. nista imeli podizvajalcev, saj je iz prometa na transakcijskih računih razvidno, da ni bilo nobenih plačil podizvajalcem.

Davčni organ se sklicuje na Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDDV-1), ki odbitek vstopnega DDV ureja v 62. členu do 72. členu. Ugotavlja, da je tožnik prejemal račune od nedelujočih družb, ki DDV nista obračunavali in ga tudi nista plačevali in je po teh računih odbijal DDV. Šlo je za fiktivne posle, tožnik je v teh poslih nastopal kot dobavitelj blaga oziroma posrednik od missing traderjev A. d.o.o. in B. d.o.o. in je zahteval vračilo vstopnega DDV od fiktivnih poslov. Pri navedenih družbah ni nastala obveznost obračuna DDV, zato tožnik nima pravice do odbitka DDV po njunih računih. Navedeni družbi nista izpolnjevali davčnih obveznosti. Na podlagi omenjenih ugotovitev je tožnik neupravičeno odbijal vstopni DDV po računih, prejetih od navedenih družb, ki ga po določbi 63. člena ZDDV-1 ne bi smel, saj mu promet blaga in storitev s strani teh dveh družb ni bil opravljen. Tožnikove ugovore pa davčni organ zavrača, saj tožnik v postopku ni dokazal, da je bilo blago dobavljeno s strani družbe A. d.o.o. in storitve opravljene s strani družbe B. d.o.o. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove ugovore pa zavrača. Strinja se z ugotovitvami prvostopenjskega organa, da storitve oz. dobave blaga s strani družbe A. d.o.o. in družbe B. d.o.o. niso bile opravljene, saj tožnik v postopku nasprotnega ni uspel dokazati. Iz vseh razlogov, ki jih je podrobno pojasnil prvostopenjski organ, izhaja, da je tožnik vedel v kakšnih poslih sodeluje.

Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je že v pritožbi navajal, da je prvostopenjskemu organu predložil ustrezne listine in dal ustrezna pojasnila ter da ne obstojajo nobene objektivne okoliščine, iz katerih bi izhajajo, da bi tožnik moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Tožnik je prav tako izpodbijal stališča prvostopenjskega organa glede citirane sodbe Sodišča EU, navajal njeno pravilno razumevanje ter da sodba Sodišča EU nalaga nacionalnim sodiščem, da davčnim zavezancem ne prizna pravice do odbitka DDV, če se ugotovil sodelovanje pri utaji DDV. Sodba Sodišča EU torej napotuje na to, da lahko takšne davčne goljufije ugotavljajo le sodišča, ne pa davčni organ, celo ob uporabi načela proste presoje dokazov, torej mimo temeljnega načela davčnega in vseh drugih upravnih postopkov. Davčni organ se pri svojih zaključkih posredno celo sklicuje na pojasnilo Davčne uprave Republike Slovenije – Poslovanje z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“, ki je bilo objavljeno na spletnih straneh Davčne uprave 11. 1. 2008. Nanj se davčni organ ne more in ne sme sklicevati, saj tožniku v tistem obdobju ni bilo znano in mu ni moglo biti znano. S tem so kršena nekatera materialna in postopkovna temeljna načela, kot je načelo zakonitosti, načelo določnosti predpisov, načelo pravne varnosti in načelo gotovosti.

Tožnik navaja, da ni imel nobenega interesa, da bi taki družbi po plačilu računov za dejansko opravljeno delo plačeval še DDV le za to, da bi si ga lahko kasneje odšel od svojih obveznosti. V čem naj bi bil interes tožnika za takšno ravnanje davčni organ ne pojasni, kot tudi ne pojasni zakaj naj bi tožnik sploh sodeloval pri takšni goljufiji. Zato je nesprejemljiva navedba davčnega organa, da je bila cilj ugotovitve resničnega dejanskega stanja ugotovitev materialne resnice. To temeljno načelo je bilo v postopku kršeno, davčni organ pa je nezakonito uporabil načelo proste presoje dokazov. Prvostopenjski organ ni imel nobene podlage za ugotovitev, da omenjeni družbi nista mogli in posledično tudi nista opravili zaračunanih in plačanih storitev ter da je tožnik za to moral vedeti oz. je vedel. Ali je izvajalec storitve zaračunani in plačani DDV potem obračunal in plačal državi, tožnik ni mogel vedeti in je to v pristojnosti davčnega organa. Preložiti breme plačila DDV na tožnika, ki ga je enkrat že plačal, le zato, ker zaračunanega in plačanega DDV ni plačal dobavitelj, pomeni grobo kršitev zakonitosti s strani prvostopenjskega organa. Tožnik izpolnjuje vse zakonske pogoje za odbitek vstopnega DDV.

Razlogi, ki jih za zavrnitev pritožbe navaja drugostopenjski organ, so pavšalni. Poleg tega ni res, da bi iz navedb v izpodbijani odločbi ter odgovora na pripombe izhajalo, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v poslih, ki bodo pripeljali (tudi) do davčnih zatajitev. Povsem pa je nov argument drugostopenjskega organa, da tožniku ni bil priznan vstopni DDV domnevno predvsem zato, ker listine, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal vstopni DDV niso verodostojno izkazovale resničnost dobavljenega blaga oziroma opravljenih storitev, češ da samo ugotovitve o poslovnem in davčnem obnašanju obeh dobaviteljev praviloma niso zadostna podlaga, da se obdavči zavezanca, v kolikor ta ne bi vedel oziroma moral vedeti, da sodeluje pri očitanih transakcijah. Računi, ki jih je plačal tožnik, so vsebovali vse potrebne podatke, drugostopenjski organ pa ni imel razloga, da zgolj sklepa, da je tožnik vedel v kakšnih poslih domnevno sodeluje. Tožnik meni, da iz izpodbijane odločbe in tudi iz drugostopenjske odločbe ni mogoče razbrati utemeljenih objektivnih elementov, na podlagi katerih naj bi bila tožniku odvzeta pravica do odbitka vstopnega DDV. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na sodbo Sodišča EU C-384/04 z dne 11. 5. 2006 glede dolžnosti članic, da preprečijo utaje davkov in zahteve katere objektivne dejavnike je potrebno presojati pri ugotavljanju solidarne odgovornosti. Ti pogoji morajo biti znani vnaprej, biti morajo jasni in ne smejo kršiti načela pravne varnosti in načela sorazmernosti. Upoštevati je treba torej zaščito dobrovernih davčnih zavezancev. Navedbe prvostopenjskega in drugostopenjskega organa pa temeljijo zgolj na ocenah oziroma predpostavkah.

Tožnik še navaja, da je bil po izdaji izpodbijane odločbe sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 85/2009), ki je določil, da s 1. 1. 2010 začne veljati nova določba o solidarni odgovornosti za plačilo DDV (76. b. člen). Iz navedene določbe izhaja, da je pravna podlaga za nepriznanje pravice do odbitka DDV davčnemu zavezancu, ki ni vedel, pa bi domnevno moral vedeti, da posluje z goljufivimi subjekti, nastala šele s 1. 1. 2010. To pa je v času, ko je tožnik že izvedel sporne pravne posle, pa tudi sicer je navedena določba po mnenju tožnika ustavno pravno sporna in krši ustavno prepoved retroaktivnosti.

V konkretni zadevi je drugostopenjski organ povzel prvostopenjsko odločbo, ne da bi odgovoril na tožnikove pritožbene navedbe. V postopku so bile storjene bistvene kršitve določb davčnega postopka ter kršena vsa temeljna načela ZUP, takšno ravnanje davčnega organa je v nasprotju z ustavnimi določbami (2., 25., 33., 67., 74., 153., 154. in 155. člen Ustave), drugostopenjski organ pa se je pri svoji odločitvi oprl na spremembe ZDDV-1, čeprav tega ni izrecno navedel. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti plačani znesek DDV z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi kot tudi plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnik v tožbi ponavlja že v pritožbi navedene razloge, na katere je tožena stranka v celoti odgovorila, zaradi česar predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnik v prvi pripravljalni vlogi prilaga dokumentacijo, ki se nanaša na dobavljeno opremo od družbe A. d.o.o., in poleg tega še fotografije te opreme ter zapisnik Ministrstva za kmetijstvo, Agencije RS za kmetijske trge z dne 22. 5. 2008. Iz dokumentacije, ki se sicer že nahaja v spisu, in sedaj priloženih fotografij ter navedenega zapisnika je razvidno, da je vsa oprema še sedaj pri tožniku v proizvodni funkciji in da je obstoj te opreme in verodostojnost nabave te opreme preverila Služba za kontrolo navedene Agencije. Tožnik meni, da je ta postopek povsem drugačen od drugih tovrstnih postopkov, saj je v konkretnem primeru celo prvostopenjski organ ob ogledu ugotovil, da se oprema nahaja pri tožniku in da ima večina opreme tudi ustrezne etikete proizvajalcev. Račun družbe A. d.o.o. tako ne more biti fiktiven, saj je bila oprema dobavljena in obstoji. Zato je nerazumljiva trditev, da je račun družbe A. d.o.o. in račun družbe B. d.o.o. fiktiven, saj je bila oprema dobavljena in obstoji. Tožena stranka tudi ni pojasnila, od kod naj bi tožnik to dejansko dobavljeno in še sedaj obstoječo opremo sploh dobil. Če tožena stranka meni in priznava, da oprema obstoji, vendar da dokumentacija v zvezi s to opremo ni pravilna, potem naj sodišče postavi izvedenca kmetijske stroke, ki bo lahko na podlagi ogleda opreme podal mnenje, ali je šlo pri tej opremi za opremo, ki jo je dobavila družba A. d.o.o. in ali gre za takšno opremo, ki bi jo npr. lahko izdelal tožnik sam. Tožnik poudarja, da ima v konkretnem primeru izpodbijana odločitev za tožnika še dodatne posledice. Agencija RS za kmetijske trge je namreč že po vložitvi tožbe v tem postopku podala tožniku zahtevek z dne 1. 3. 2011, iz katerega je razvidno, da ta Agencija zahteva od tožnika vračilo prav vseh sredstev, ki jih je tožnik pridobil iz programa EPD, in sicer prav zaradi dokončne odločbe tožene stranke in trditve tožene stranke v tej odločbi, da je račun družbe A. d.o.o. z dne 11. 8. 2008 fiktiven. Posledice dokončne izpodbijane odločbe tako lahko pomenijo za tožnika konec poslovanja in stečaj. Tožnik vztraja, da sodišče ugotovi pravilno dejansko stanje na glavni obravnavi z izvedbo vseh dokazov.

V drugi pripravljalni vlogi tožnik navaja, da si davčna organa zmotno tolmačita pojem „missing trader“. S tem pojmom se v praksi razume podjetje, ki izkaže dobavo blaga oz. opravi storitev, ki sploh ni bila opravljena oz. se za takšno podjetje šteje podjetje, ki je res dobavilo blago oz. opravilo storitev in utajilo DDV, kupcu pa se očita, da pri poslovanju s takšnim podjetjem ni bil dovolj skrben in je zato udeležen pri utaji DDV. V konkretnem primeru je bila oprema dobavljena in prevzeta oz. storitve opravljene, kupnina pa nakazana navedenima podjetjema, tožnik pa vodi navedeno tehnološko opremo v osnovnih sredstvih. Tožena stranka je prišla do domnevne ugotovitve o fiktivnosti računov na podlagi sklepanja in brez kakršnihkoli dokazov. Tožnik je za svoje trditve predložil dokaze, davčni organ pa za svoje zaključke, razen sklepanja ni ponudil ničesar. Tožena stranka je na podlagi stanja spisa enostavno zaključila, da tožnikova neskrbnost niti ni pomembna, ker da je tožnik plačal blago oz. storitve na podlagi fiktivnih računov. Pri tem je drugostopenjski organ odločil na podlagi svojega subjektivnega prepričanja. Tožnik ne more pristati na to, da se mu naloži plačilo DDV zgolj zato, ker je posloval z missing trader subjektom. Ne zadošča sklicevanje prvostopenjskega organa, da odgovorne osebe C.C. in D.D. ni našel s klici po telefonu in poizvedbami na naslovu. Tožnik zato predlaga, da vsaj sodišče zasliši D.D. in C.C. z namenom, da bosta izpovedala o tožnikovih trditvah, da so bile dobave blaga in storitve izvedene. Tožnik je predložil vse relevantne dokumente, ki se zahtevajo po SRS za katerokoli dobavo ali storitev. Računi obeh missing traderjev zato ne morejo biti fiktivni. Domnevni zaključek tožene stranke, da missing traderja nista imela realnih možnosti opraviti dobavo blago oziroma izvesti storitev je zato zmoten. Tožnik v nobenem primeru ni mogel vedeti, da je šlo v konkretnem primeru za neke dvomljive posle z navedenimi družbami, katerim namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Tožniku ni mogoče očitati nobene neobičajne poslovne prakse, saj je predložil dokazila o dobavi oziroma prevzemu opreme in storitev in torej ne zgolj račune, ampak tudi podpisane dobavnice s strani dobavitelja in prevzemnika, ponudbo in drugo poslovno dokumentacijo, ki se nahaja v spisu. Pri sklepanju davčnega organa, da izdajatelja računov nista opravila dobav blaga je grobo kršeno načelo nevtralnosti. Tožnik vztraja, da sodišče neposredno zasliši vse sodelujoče odgovorne osebe pri izvajanju posla, poleg predlaganih oseb še zastopnika tožnika in davčne inšpektorice prvostopenjskega davčnega organa.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi dveh računov, ki sta ju izdali družba A. d.o.o. in družba B. d.o.o., za kateri prvostopenjski organ ugotavlja, da sta „neplačujoča gospodarska subjekta“ oziroma tudi t. i. „missing traderja“, glede spornih dveh računov pa davčni organ ugotavlja, da navedeni družbi dobav in storitev, zaračunanih po navedenih dveh računih, nista opravili in da sta bila navedena računa izdana le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.

Iz obsežnih ugotovitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, s katerimi se strinja tudi sodišče, je utemeljen očitek, da je tožnik sodeloval pri transakcijah, ki so bile del utaje davka na dodano vrednost. Navedeno je obširno in podrobno opisano v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. nista mogli dobaviti blaga oziroma storitev, ker sploh nista poslovali in nista imeli za to niti kadrovskih niti materialnih pogojev, prav tako dobav blaga oz. storitev zanju ni opravil nihče drug, saj iz prometa na transakcijskih računih ni razvidno plačilo podizvajalcev. Tožnik ni kontaktiral z direktorjem navedenih družb in ne z nobenim pogodbenim izvajalcem teh družb. Tožnik se je v postopku skliceval na osebo, s katero naj bi kontaktiral (D.D.) in ki naj bi fizično podpisovala listine, vendar pa je davčni organ ugotovil, da na listinah omenjena oseba ni podpisana, pač pa je podpisan direktor omenjenih dveh družb. Glede omenjene osebe pa je davčni organ ugotovil, da sploh ne obstoja. Na podlagi ugotovitev iz davčnega nadzora pri družbi E. d.o.o. je davčni organ tudi ugotovil, da omenjena družba ni poslovala z družbo A. d.o.o. V postopku je bilo prav tako ugotovljeno, da naj bi družba B. d.o.o. opravila storitve na opremi, še preden je le-ta bila listinsko dobavljena od družbe A. d.o.o. Račun od družbe B. d.o.o. z dne 12. 12. 2007, na katerem je zaračunana optimizacija opreme, ki naj bi jo dobavila družba A. d.o.o., je tožnik prejel v knjigovodstvo 13. 12. 2007, prej kot je sploh prejel račun od družbe A. d.o.o. z dne 18. 12. 2007, katerega je prejel 20. 12. 2007, in ki je bil plačan še istega dne. Nenavadno je tudi, da bi tožnik posodabljal, popravljal, dopolnjeval in dograjeval opremo, ki je bila v garancijskem roku in za katero še sploh ni dobil računa, pri tem pa je v obeh primerih sodeloval z isto osebo.

Iz prakse Sodišča EU v primeru Halifax Plc. (št. C-255/02), sodba v združenih zadevah št. C 439/04 in C 440/04 (Axel Kittel) je razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. Tudi po mnenju sodišča gre tožniku na podlagi okoliščin, ki jih podrobno pojasnjujeta oba davčna organa, utemeljeno očitek, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da gre za transakcije, ki pomenijo goljufijo DDV. V izpodbijani odločbi je namreč pojasnjena vrsta objektivnih dejavnikov. Iz navedenih okoliščin med drugim tudi izhaja, da je tožnik sklenil posel z družbama, ki sta bili ustanovljeni šele kratek čas (v istem letu, kot sta izdali račun), omenjeni družbi izstopnega DDV nista plačali in jima je bila v letu 2008 odvzeta identifikacijska številka za DDV. Tožnik pa je na podlagi prejetih računov uveljavil pravico do odbitka vstopnega DDV. Na podlagi vseh pojasnjenih okoliščin je v konkretnem primeru mogoče zaključiti, da imajo sporne transakcije za cilj pridobiti davčno ugodnost, tožnik pa dobrovernosti, na katero se sklicuje, ni izkazal. Tožnik se sicer sklicuje na listine (račun, dobavnica, naročilo...), za katere meni, da izkazujejo, da so bile dobave oziroma storitve po omenjenih dveh računih res opravljene. Vendar pa je davčni organ na podlagi vseh ugotovitev v postopku ugotovil, da dobave oz. storitve, ki so predmet omenjenih dveh računov, v resnici niso bile opravljene s strani družb, ki sta izdali omenjena računa. Tožnik nasprotnega v postopku ni dokazal. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve in dobave njemu opravljene s strani izvajalca, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil v to, da v postopku predložene listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnih dogodkov, bi tožnik moral za svoje trditve, da listine odražajo resnično dejansko stanje, predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožnik ni storil. Ne zadošča ugotovitev, da so bile storitve opravljene, pač pa je treba dokazati, da sta storitve oziroma dobave opravila izdajatelja računov. Tega pa tožnik ni uspel izkazati. Ni vseeno kdo dejansko tožniku opravi določeno storitev oz. dobavi blago. Tožnikov dejanski dobavitelj bi bila lahko npr. tudi oseba, ki ni davčni zavezanec za DDV. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da tožnik izpolnjuje zakonske pogoje za odbitek vstopnega DDV.

Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve določb postopka. V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dokazati nasprotno. Vendar tožnik ni dokazal, da bi dobave in storitve po spornih dveh računih, od katerih je odbijal vstopni DDV, res opravila izdajatelja računov ali njuni podizvajalci. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova, zato je navedena okoliščina pomembna, saj je treba dokazati, da so bile zanj opravljene dobave in storitve s strani izdajateljev računov (63. člen in 67. člen ZDDV-1), navedenega pa tožnik ni izkazal, zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, iz katerih izhaja, da so bile dobave in storitve opravljene, pri čemer se tožnik sklicuje tudi na fotografije obstoječe opreme. V konkretnem primeru je bilo kljub predloženim listinam tudi po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da dobav in storitev, na katere se nanašata sporna računa, nista opravila izdajatelja računov in tudi ne njuni podizvajalci. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika na posledice izpodbijane odločbe, zaradi katere zahteva Agencija RS za kmetijske trge od tožnika vračilo sredstev, ki jih je dobil iz programa EPD. Dejstvo, da je bil tožnik prejemnik sredstev iz programa EPD, je po mnenju sodišča še dodaten razlog za to, da bi pri svojem poslovanju moral ravnati še z večjo mero skrbnosti.

Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembna tudi sama dobava oz. oprava storitve. Zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru.

Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da se davčni organ pri svojih zaključkih posredno sklicuje na pojasnila Davčne uprave Republike Slovenije, ki se nanašajo na poslovanje z neplačujočimi gospodarskimi subjekti, ki so bila objavljena šele 11. 1. 2008, in tožniku v obdobju, ki je relevantno v konkretni zadevi, niso bila znana. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana ob upoštevanju relevantnega in v času izpodbijane odločbe veljavnega predpisa (63. člen ZDDV-1), zaradi česar je neutemeljeno tudi sklicevanje tožnika na kasneje sprejeti Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDDV-1. Pravilno je tudi sklicevanje davčnega organa na sodbo Sodišča EU, ki pomeni razlago predpisa, ki je veljal v relevantnem obdobju, iz navedene sodbe pa ne izhaja, da lahko pravico do vstopnega DDV odvzame le nacionalno sodišče in ne davčni organ. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da so stališča, navedena v sodbi Sodišča ES št. C-384/04 v korist dobrovernih davčnih zavezancev. Domneve, da je oseba vedela ali bi morala vedeti, da davek ni bil plačan namreč po stališču, navedenem v tej sodbi, ni mogoče oblikovati tako, da bi bilo praktično nemogoče ali pretirano težavno, da jih ta oseba izpodbija z nasprotnimi dokazi. Vendar pa v obravnavanem primeru tožeči stranki dokazovanja niso onemogočili predpisi, na katerih temelji izpodbijana odločitev, niti ji to ni bilo onemogočeno v postopku samem. Tožeča stranka je v postopku sodelovala, vendar ni predložila nasprotnih dokazov.

Ob okoliščinah, ki so pojasnjene in izhajajo iz davčnega inšpekcijskega nadzora, po drugi strani pri omenjenih družbah, ki sta izdali sporna računa, ni bilo nobenih realnih pogojev, da dobave oziroma storitve opravita, zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto Direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS (ki jo je nadomestila Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006) je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (zadeva opr. št. X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, zadeva opr. št. X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2011). Zato v navedeni zadevi ne gre za kršitev načela nevtralnosti.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.