Jedro

Ob upoštevanju, da določba 83. člena ZDR-1 temelji na 49. členu Ustave RS, ki prepoveduje prisilno delo, je pogodbeno določilo, ki delavcu prepoveduje podati odpoved pogodbe o zaposlitvi pred nastopom dela ali v roku enega meseca po nastopu dela, zaradi nasprotovanja določbam ustave in prisilnim določbam ZDR-1 nično. Stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji glede ničnosti upoštevati, koliko časa takšna pogodbena kazen zavezuje stranki in da bi lahko govorili o ničnosti pogodbene kazni le v primeru, ko je delavec celotno obdobje zaposlitve pod pritiskom plačila pogodbene kazni v primeru, če bi odpovedal pogodbo o zaposlitvi in bi lahko le takrat šteli, da gre za pretiran poseg delodajalca v pogodben odnos, je napačno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, za plačilo pogodbene kazni v znesku 3.542,98 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v znesku 838,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev prvenstveno oprlo na sodbo VDSS, opr. št. Pdp 264/2020, v kateri je drugostopenjsko sodišče pojasnilo, da je omejevanje pravice do odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca s pogodbeno kaznijo v nasprotju z ustavo (49. člen Ustave RS) in prisilnimi predpisi (83. člen ZDR-1), zaradi česar je takšno pogodbeno določilo nično, na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ. V zadevi, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, so bile dejanske okoliščine popolnoma drugačne in zato neprimerljive z dejanskim stanjem v predmetnem postopku, ko delavec po podpisu pogodbe ni nastopil dela. Pogodbena kazen nikakor ni pretirana in preveč omejujoča, če je predvidena izključno za obdobje do nastopa dela in nato še mesec po nastopu dela, pri tem pa takšna pogodbena kazen zasleduje nek legitimen interes delodajalca, da bo izbrani delavec dejansko nastopil delo, ne pa zgolj podpisal pogodbe o zaposlitvi zaradi zasledovanja nekih lastnih interesov. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju v konkretnem primeru aplicirati test sorazmernosti, kot se uporablja v ustavno sodni praksi, preden je zavzelo stališče, da je neko določilo protiustavno. Pravica delavca, da lahko odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve, ob upoštevanju odpovednega roka, je nesporna, vendar pa je mogoče vezati na takšno odpoved tudi pogodbeno kazen, če gre za varovanje pravic in interesov, ki jih ima na drugi strani delodajalec. S pogodbeno kaznijo za primer nenastopa dela delodajalec z ničemer ne posega v pravice delavca do odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavca z ničemer ne prisiljuje v delo, ampak gre za zgolj za utrditev pogodbenih obveznosti med delavcem in delodajalcem. Prisilno delo je v Konvenciji MOD št. 29 opredeljeno kot vsako delo ali storitev, ki zahteva od posameznika opravljanje dela, za katero se le-ta ni prostovoljno odločil, pod pretnjo kakršnekoli kazni. Pogodbene kazni pa ni mogoče šteti kot kaznovanje v smislu konvencije, zato tudi ni mogoče zaključiti, da tovrstna pogodbena kazen nasprotuje Ustavi RS. Stališče sodišča prve stopnje pa je tudi v nasprotju z obsežno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki pogodbene kazni v delovnem razmerju dopušča. Pogodbena kazen zaradi nenastopa na delo je torej edino možno in zakonito sredstvo, da se prepreči samovoljno ravnanje delavca, pred in kratek čas po nastopu na delo. Sicer pa je tudi na prvi stopnji Delovno in socialno sodišče v Celju s sodbo opr. št. Pd 2000/2020 odločilo, da je tovrstna pogodbena kazen dopustna. Ker odločitev sodišča prve stopnje temelji na napačni uporabi materialnega prava, je posledično sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka, saj ni zaslišalo s strani tožeče stranke predlaganih prič, ki bi izpovedale o dejstvih, ki so za odločitev o tem sporu relevantna.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožeče stranke v pritožbi ter navedla, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita in zato predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka s tožencem dne 19. 11. 2020 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vodja inženiring projektov, s poskusnim delom dveh mesecev. V pogodbi sta se stranki dogovorili, da se delovno razmerje sklepa od 1. 1. 2021 dalje in da delavec nastopi delo 4. 1. 2021. V 15. členu pogodbe o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da je s podpisom pogodbe o zaposlitvi pogodba sklenjena, zato sta delodajalec in delavec dolžna spoštovati zakonsko določene razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi in odpovedne roke ter v kolikor delavec neupravičeno ne prične z delom dne 4. 1. 2021 oziroma mu pogodba o zaposlitvi preneha po njegovi volji ali krivdi pred pričetkom dela ali v roku enega meseca po pričetku dela, je dolžan delodajalcu plačati pogodbeno kazen v višini ene bruto plače. Med strankama je bilo nesporno, da toženec dne 4. 1. 2021 dela pri tožeči stranki ni nastopil in da je z dopisom z dne 20. 11. 2020 od pogodbe o zaposlitvi odstopil. Kot razlog za odstop je navedel, da odstopa zaradi dela, ki mu je bilo naloženo in bi ga moral opraviti čez vikend, do 23. 11. 2020, torej v času pred nastopom dela (4. 1. 2021). Toženec pa je pojasnil tudi svoje pravno stališče o neobstoju obveznosti iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je odstop od pogodbe toženca sprejela (e-sporočilo z dne 23. 11. 2020), hkrati pa ga je pozvala k plačilu pogodbene kazni v višini 3.542,98 EUR.

7. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo sodbi VDSS, opr. št. Pdp 264/2020 in da je svojo odločitev prvenstveno oprlo na to sodbo ter da ni mogoče pavšalno in za vse primere enako zaključiti, da je nična pogodbena kazen, ki je vezana na odpoved delavca. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na prvi odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 23/13 s spremembami), ki določa, da lahko delavec redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve, pri čemer mora upoštevati zakonsko oziroma pogodbeno določen odpovedni rok (93. člen ZDR-1). Ob upoštevanju, da določba 83. člena ZDR-1 temelji na 49. členu Ustave RS, ki prepoveduje prisilno delo, je pogodbeno določilo, ki delavcu prepoveduje podati odpoved pogodbe o zaposlitvi pred nastopom dela ali v roku enega meseca po nastopu dela, zaradi nasprotovanja določbam ustave in prisilnim določbam ZDR 1, nično. Stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji glede ničnosti upoštevati, koliko časa takšna pogodbena kazen zavezuje stranki in da bi lahko govorili o ničnosti pogodbene kazni le takrat, kadar je delavec celotno obdobje zaposlitve pod pritiskom plačila pogodbene kazni v primeru, če bi odpovedal pogodbo o zaposlitvi in bi lahko le takrat šteli, da gre za pretiran poseg delodajalca v pogodben odnos, je napačno. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na sodno prakso (Pdp 264/2020 z dne 23. 6. 2020), da je omejevanje pravice do odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca s pogodbeno kaznijo, v nasprotju z ustavo (49. člen Ustave RS) in prisilnimi predpisi (83. člen ZDR-1), zaradi česar je takšno določilo nično na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ. Ker je pogodbeno določilo, ki delavcu prepoveduje podati odpoved pogodbe o zaposlitvi pred nastopom dela ali v roku enega meseca po nastopu dela nično, zaradi nasprotovanja določbam ustave in prisilnim predpisom, na drugačno presojo sodišča prve stopnje dejansko ni moglo vplivati zatrjevanje tožnice, da je bil toženec dolžan vztrajati pri zavezah iz pogodbe o zaposlitvi le relativno kratko obdobje. Glede na navedeno za odločitev v zadevi tudi ni pomembno, zaradi čigave krivde je toženec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, zato sodišče prve stopnje v ta namen pravilno ni izvedlo predlaganih dokazov tožeče stranke.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je stališče sodišča prve stopnje v nasprotju z obsežno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki pogodbene kazni v delovnem razmerju dopušča (npr. sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 173/2017). Obsežna sodna praksa vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožeča stranka, se nanaša predvsem na spore o plačilu odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Pri razlagi konkurenčnih klavzul vrhovno sodišče sicer sledi načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij, vendar pa smiselna uporaba pravil civilnega prava, na katero napotuje 11. člena ZDR-1, ne pomeni, da se ta pravila neposredno uporabljajo, temveč, da jih je treba razlagati v skladu z načeli in pravili delovnega prava (VS RS, sodba VIII Ips 7/2020 z dne 9. 6. 2020). V sodbi, na katero se sklicuje tožeča stranka, opr. št. VIII Ips 173/2017, je vrhovno sodišče zapisalo, da ima dogovor o pogodbeni kazni pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša (249. člen OZ), torej ima akcesorno naravo in v primeru ničnosti konkurenčne klavzule tudi dogovor o pogodbeni kazni nima nobenih pravnih učinkov, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v konkretni zadevi. V sodbi VIII Ips 173/2017 je vrhovno sodišče obravnavalo predvsem spor o plačilu pogodbene kazni (odškodninski odgovornosti) delavca zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Izrecno je navedlo, da stališče revizijskega sodišča glede pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule ne pomeni, da bi se možnost pogodbene kazni za kršitev lahko enostavno razširila tudi na vsa druga področja delovnega prava oziroma kršitve (s strani delavca) v času delovnega razmerja.

9. Glede sklicevanja tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti test sorazmernosti in odgovoriti na vprašanje, če je ukrep pogodbene kazni primeren za dosego zastavljenega cilja in nujen v tej meri, da ne obstaja milejše sredstvo za dosego tega cilja, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljene pritožbene novote.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožeče stranke, da v nobenem primeru ni mogoče šteti kot prisilno delo tisto delo, za katero se delavec prostovoljno zaveže s pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka se je sklicevala na definicijo prisilnega dela v Konvenciji MOD št. 29. Razlaga tožeče stranke predstavlja osnovno razlago prisilnega dela, ki pa ne predstavlja edine razlage, in je ni mogoče tolmačiti tako ozko kot jo tolmači tožeča stranka. Dejansko prisilno delo predstavlja vsako delo, katerega delavec opravlja pod prisilo (grožnjo kazni). Tako ustava kot tudi ZDR-1 namreč delavcu omogočata, da lahko redno odpoved pogodbe o zaposlitvi poda brez razlogov kadarkoli, zato je sporna določba pogodbe o zaposlitvi (15. člen) nična že iz razloga, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR-1. 11. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP), toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče ji je na podlagi Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.) priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, 7,5 točke materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR.