Jedro

Sodišče prve stopnje je napravilo pravilen zaključek, da pri obtoženem A. A. ni šlo za silobran, saj ni podlage za zaključek, da je B.-jev napad nek samostojni dogodek, temveč je bilo celotno dogajanje en sam povezan dogodek, ki se je začel s protipravnim napadom obtoženca in neznanega storilca zoper C. C. ter da je z napadom na obtoženca B. odvračal istočasen protipravni napad na prijatelja C. C., silobran zoper silobran pa ni mogoč.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. in državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil pod točko I) kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in pod točko II) kaznivo dejanje nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1. Obtožencu je na podlagi citiranih določil za dejanje pod točko I) določilo kazen pet let zapora in za dejanje pod točko II) sedem mesecev zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka in tretjega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora ter mu na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo v izrečeno zaporno kazen čas prebit v priporu od 21. 8. 2021 od 8.40 ure dalje, ko mu je bila odvzeta prostost. Oškodovanca B. B. je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo, da na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP obtoženec plača stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sta pritožbi vložila: - zagovornik obtoženega A. A. zaradi kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in odločbe o stroških, ki je Višjemu sodišču v Ljubljani predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom oziroma še podredno, da obtoženemu izreče milejšo kazensko sankcijo ter - državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu za poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 določi kazen šest let in pet mesecev zapora, nakar naj mu skladno z določili 53. člena KZ-1, pri čemer naj se kazen sedem mesecev zapora za kaznivo dejanje nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1 šteje za določeno, izreče enotna kazen šest let in enajst mesecev zapora.

3. Na pritožbo državnega tožilca je odgovoril obtoženčev zagovornik in predlagal, da višje sodišče pritožbo državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno in odloči tako kot je predlagano v pritožbi zagovornika zoper navedeno sodbo.

4. Sodišče druge stopnje je v zvezi s predlogom obtoženčevega zagovornika opravilo pritožbeno sejo v navzočnosti strank, na katero sta pristopila obtoženec in njegov zagovornik, medtem ko kljub izkazanemu obvestilu o seji državni tožilec na slednjo ni pristopil. Odsotnost državnega tožilca pa v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP ni predstavljala ovire, da se pritožbena seja ne bi opravila v nenavzočnosti slednjega.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

**K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.:** _Glede kršitev določb kazenskega postopka:_

6. Obtoženčev zagovornik v zvezi s kršitvami določb kazenskega postopka uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanjem, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje konkretnih razlogov glede vprašanja opisa kaznivega dejanja oziroma biti kaznivega dejanja, ki naj bi ga oškodovanec B. B. izpolnil, zaradi česar izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti glede vprašanja, ali je oškodovanec B. B. dejansko deloval v silobranu ali ne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve v zvezi z zavrnitvijo obtoženčevega zagovora, češ da je deloval v silobranu, gradilo na izvedenih dokazih in napravilo tudi po oceni višjega sodišča pravilen zaključek, da se obtoženi A. A. na silobran ne more sklicevati. Zagovornik pri uveljavljanju absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka najmanj spregleda, da se oškodovancu B. B. ne očita storitev kaznivega dejanja, zato sodba sodišča prve stopnje tudi ne vsebuje obrazložitve, katero kaznivo dejanje naj bi B. B. s tem, ko se je vmešal v pretep, uresničil oziroma bit katerega kaznivega dejanja naj bi uresničil s svojim ravnanjem, saj je glede na povsem pravilno ugotovljeno dejansko stanje izkazano, da se je oškodovanec B. B. v pretep vključil takrat, ko je ugotovil, da je njegov prijatelj C. C., s katerim sta bila skupaj v lokalu D., v povsem podrejenem položaju, ko se ni mogel braniti pred obtožencem in neugotovljenim sostorilcem. Ravnal je z namenom, da od svojega prijatelja C. C. odvrne istočasen protipravni napad nanj. Glede na ugotovitev, da je bil prav obtoženec tisti, ki je prvi udaril oškodovanega C. C., skupaj z neznancem nato udarjal po njem in pri tem uporabil tudi nož ter oškodovanca porezal, ni nikakršnega dvoma, da je bil obtoženec tisti, ki je začel protipravni napad na oškodovanega C. C. in torej ne oškodovani B. B., ker pa je šlo za eno samo celovito dogajanje, iz katerega se je sicer C. C. nato umaknil, pa ni mogoče govoriti o dveh ločenih dogajanjih, kot skuša skozi celotno pritožbo prikazati pritožnik. Glede slednjega ima sodba sodišča prve stopnje obširne, tehtne in prepričljive razloge, ki jim pritrjuje tudi drugostopenjsko sodišče in se bo glede slednjega opredelilo še v nadaljevanju in sicer pri obravnavi dela pritožbe obtoženčevega zagovornika, ki se nanaša na pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona.

7. Nadaljnja pritožbena teza, da izpodbijana sodba nima vsebinskih razlogov o odločilnih dejstvih glede vprašanje presoje subjektivnega odnosa obtoženega A. A. do dejanja in domnevne prepovedane posledice, to je glede direktnega naklepa obtoženega, da naj bi želel oškodovancu B. B. vzeti življenje, je prav tako neutemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razloge glede obstoja direktnega naklepa navedlo v točki 48 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Na obstoj obtoženčevega naklepa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo glede na posledico, ki je nastala, to je na poškodbe, ki jih je utrpel oškodovani B. B., saj drugače tudi ni moglo ravnati. Dokazni postopek je namreč dokazal, da je bil prav obtoženec tisti, ki je poškodbe B. B. z nožem prizadejal, da je z nožem meril v vitalne dele telesa, kar že po naravi stvari pomeni, da je oškodovancu hotel vzeti življenje, posledice - to je poškodbe vitalnih delov telesa, pa odražajo voljno komponento obtoženca, da je bilo njegovo ravnanje usmerjeno v odvzem življenja. Zato tudi pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v razloge, ki jih je glede obstoja direktnega naklepa v izpodbijani sodbi navedlo prvostopenjsko sodišče. 8. Zagovornik obtoženega, sklicujoč se na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili udeleženci pretepa med samim dogodkom nedvomno vinjeni, poskuša prepričati, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil ob izvršitvi kaznivega dejanja obtoženec prišteven oziroma ali je bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana. Zatrjuje, da izpodbijana sodba glede slednjega nima nikakršnih vsebinskih razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana, saj prištevnost obtoženca tekom celotnega kazenskega postopka nikoli ni bila problematizirana. Prištevnost storilca je pravna domneva, kar pomeni, da se sodišče spusti v obravnavanje prištevnosti zgolj tedaj, kadar na to nakazujejo resni dvomi. Res je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili udeleženci pretepa, torej tudi obtoženec, opiti, vendar pa sama vinjenost še ne pomeni, da je obtoženčeva prištevnost kakorkoli prizadeta oziroma njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana. Glede na ugotovljene okoliščine, da je obtoženec z nožem poškodoval kar dva oškodovanca, enega od obeh varnostnikov poklical po imenu in zaklical, da ni zajebancije in naj se ne meša, nato pa s kraja zbežal, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v obtoženčevo prištevnost oziroma zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje, zato takšne pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.

9. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do poštenega postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS), ko navaja, da sodišče prve stopnje obrambi ni omogočilo dokazovanja, saj ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe, da se obtoženemu odvzame kri z namenom, da se ugotovi stanje alkoholiziranosti ob izvršitvi kaznivega dejanja. Pri tem višje sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je obramba obtoženca dne 26. 8. 2021, torej pet dni po obravnavanem dogodku, v fazi preiskave podala pisni dokazni predlog (list. št. 137) in predlagala, da sodišče prve stopnje pribavi oziroma odredi obtožencu odvzem krvi in urina ter vse potrebne preiskave za ugotovitev o tem, ali je imel osumljeni dne 21. 8. 2021 v telesu prisoten alkohol ali droge. Sodišče prve stopnje je že naslednji dan opravilo telefonske poizvedbe pri izvedenki forenzične alkoholometrije dr. E. E. ki je sodišču pojasnila, da odvzem krvi in urina, ki je vzet več kot 24 ur po dogodku, ni smiseln za ugotavljanje, ali je bil obtoženi v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom alkohola, glede prisotnosti drog pa je zadnji dan za preiskave 3. ali 4. dan po storitvi kaznivega dejanja ter da je torej razpon med očitanim kaznivim dejanjem in morebitnim odvzem krvi in urina prevelik, da bi se lahko karkoli ugotavljalo. Tako se izkaže pritožbena navedba, da bi odvzem krvi obtoženemu v času, ko je to predlagala obramba, obtoženemu omogočilo učinkovito obrambo, kot protispisna trditev, saj je očitno, da sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, ker bi bil kot takšen glede na opravljene poizvedbe pri izvedenki tudi povsem nesmiseln, zaradi česar sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker naj bi slednje nujno vplivalo na nezakonitost sodne odločbe. Res tega dokaza sicer ni več možno izvesti, kot to zatrjuje v pritožbi obtoženčev zagovornik, vendar pa ga ni bilo mogoče izvesti niti ob podaji dokaznega predloga, ker je bil ta posredovan prepozno. Ob vsem navedenem pa tudi ni mogoče spregledati, da ta dokazni predlog oziroma dokazni predlog v zvezi z ugotavljanjem obtoženčeve prištevnosti niti na predobravnavnem naroku niti na glavni obravnavi s strani obrambe ni bil predlagan, kot že obrazloženo pa se sodišču prve stopnje glede obtoženčeve prištevnosti ni pojavil nikakršen pomislek, zato zatrjevana relativna kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. členu ZKP zaradi posegov v pravico do obrambe po 29. členu URS in 6. člena EKČP, kot jo uveljavlja obtoženčev zagovornik, ni podana.

10. Neutemeljena je pritožbena teza, da je sodišče prve stopnje grobo kršilo videz nepristranskosti sodišča, ko je obtožencu podaljšalo pripor kljub temu, da je predlog državnega tožilca 17. 9. 2021 zavrnilo, nato pa je pripor odredilo. Po oceni pritožbenega sodišča takšne pritožbene navedbe na prvostopenjsko sodbo, ki je predmet pritožbenega preizkusa, nima nikakršnega vpliva. Pripor je namreč ukrep, ki se odredi oziroma podaljša ob obstoju pripornega temelja in obstoju pripornih razlogov, ki sta bila pri obtožencu izkazana. V pritožbeno izpostavljeni situaciji je bil obtožencu (takrat še osumljencu) s sklepom preiskovalne sodnice 22. 8. 2021 odrejen hišni pripor, dne 24. 8. 2021 pa s sklepom zunajobravnavnega senata pripor. Dne 13. 9. 2021 je državni tožilec predlagal podaljšanje pripora za dva meseca, ki je bil s sklepom zunajrazpravnega senata prvostopenjskega sodišča 17. 9. 2021 zavrnjen zaradi neobrazloženosti predloga tožilca v delu obstoja utemeljenega suma. Dan kasneje je državni tožilec vložil nov, obrazložen predlog za podaljšanje pripora za dva meseca, ki je bil vročen obtožencu (takrat obdolžencu) in njegovi takratni zagovornici, ki je na predlog odgovorila, sodišče pa je v navzočnosti obtoženca in njegove zagovornice opravilo še narok po drugem odstavku 205. člena ZKP, nato pa 20. 9. 2021 s sklepom obtožencu pripor podaljšalo za dva meseca. S takšnim postopanjem sodišča videz nepristranskosti le-tega ni bil "grobo kršen", kot to zatrjuje pritožnik, saj je sodišče prve stopnje odločalo skladno z določbami ZKP, obtoženec je imel možnost izjaviti se o predlogu državnega tožilstva in zatem sklep izpodbijati s pravnimi sredstvi, kar je tudi udejanjil z vložitvijo pritožbe, ki pa je bila na sodišču druge stopnje zavrnjena kot neutemeljena. Ker po presoji višjega sodišča videz nepristranskosti ni bil kršen niti z vsebino uradnega zaznamka na listovni številki 261 spisa, ki ga izpostavlja pritožnik, saj iz tega izhaja zgolj zapis preiskovalne sodnice o načinu vročanja sklepa o zavrnitvi predloga državnega tožilca, pritožbene navedbe o pristranskosti sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljene.

11. Prav tako neutemeljeno pa zagovornik v pritožbi zatrjuje, da je bil videz nepristranosti sodišča kršen, ko je sodišče nekritično sledilo spremembi kazenskopravnega očitka obtoženemu glede kaznivega dejanja na škodo C. C., ker je tožilstvo obtožencu v zvezi z dejanjem na škodo C. C. prvotno očitalo kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ko pa je bilo ugotovljeno, da iz izvedenskega mnenja prof. dr. F. F. obstoj lahkih telesnih poškodb ni izkazan, je tožilstvo dejanje prekvalificiralo v hujše kaznivo dejanje, to je v kaznivo dejanje nasilništva po 296. členu KZ-1. Drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno očitana kršitev ni izkazana, saj sme nenazadnje po prvem odstavku 344. člena ZKP državni tožilec še na glavni obravnavi obtožbo glede na dokaze, ki se izvajajo, spremeniti, pri tem pa ni vezan le na pojav novih dokazov, zadošča že njegova drugačna subjektivna ocena izvedenih dokazov, s čimer se zasleduje uresničitev načela materialne resnice. V konkretni zadevi pa ni šlo za spremembo obtožnice, temveč je že vložena obtožnica obtožencu v točki II) očitala kaznivo dejanje nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1, očitek pa je temeljil na v preiskavi izvedenih dokazih, zato ni mogoče slediti pritožniku, da je tožilec ravnal v nasprotju s procesnimi pravili, sodišče pa naj bi temu nekritično sledilo. Obtoženčeve pravice s takšnim očitkom v točki II) obtožnice po presoji višjega sodišča niso bile prizadete, ker z ničemer ni izkazano, da bi državni tožilec svoja pooblastila, ki mu jih daje ZKP, zlorabil. Obtoženčeva pravica do obrambe ni bila okrnjena, saj ni bil postavljen v položaj presenečenja, zoper obtožnico je ugovarjal in pred pričetkom glavne obravnave je vnaprej lahko pripravil obrambo, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožilčevemu opisu ter posledično takšni pravni kvalifikaciji, kar vse sodišče druge stopnje utrjuje v prepričanju, da očitane kršitve niso nastale.

_Glede nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja:_ _- očitek kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1_

12. Zagovornik obtoženca v zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1 zatrjuje, da ne drži, da je neznanec C. C. s pestjo najmanj 15-krat udaril, obtoženec pa slednjega porezal po hrbtu ter ga na tak način spravljal v podrejen položaj, saj meni, da dokazni postopek tega ni potrdil. Ni izkazano, da bi sled poškodbe na hrbtu oškodovanca C. C. nastala z nožem, še manj pa, da naj bi ga porezal prav obtoženi. Pritožbeno sodišče takšne pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene, saj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svoje stališče, na podlagi česa ugotavlja, da je oškodovanec C. C. utrpel sled poškodbe na hrbtu in vratu, oprlo na izpovedbe prič in zlasti na vsebino izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. F. F. Slednji sicer res ugotavlja, da ni mogoče izključiti, da sta bili odrgnini povzročeni z ostrim predmetom, kot je nož, ni pa tega mogoče zanesljivo trditi. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča korektno ugotavlja, da okoliščina, da je obtoženec C. C. porezal z nožem, dodatno izhaja iz izpovedi B. B., ki je slednje opisal, o nožu v roki obtoženca pa izpovedujeta tudi oba zaslišana varnostnika G. G. in H. H. Da sta obtoženca pretepali dve osebi, torej poleg obtoženca še neznanec, pa izhaja iz izpovedi C. C., ki izpove, da so ga udarjale dve ali tri moške osebe, da ga je prvi udaril obtoženec, da je prejel najmanj 15 udarcev. Njegovo izpoved tudi po presoji višjega sodišča potrdi B. B., ki izpoveduje o tem, da sta C. C.pretepali dve osebi in je obtoženec mahal z nožem, o pretepanju dveh oseb enega izpoveduje tudi I. I., do česar vse se je izčrpno opredelilo tudi prvostopenjsko sodišče. O še eni osebi poleg obtoženca izpovedujeta tudi G. G. in H. H., prav tako pa tudi ni prezreti izvedenskega mnenja izvedenca prof. dr. F. F., ki pri oškodovancu C. C. ugotavlja udarnino desne ličnice, ki je bila najverjetneje povzročena s topim udarcem z roko, kar izpovedi prič glede udarcev še dodatno potrjuje.

13. Oškodovani B. B. ni izpovedoval, da naj bi A. A. istočasno pretepal oškodovanca C. C. in hkrati z nožem skakal okrog njega ter ga neuspešno skušal zabosti, kot to izpostavlja pritožba. Pač pa je izpovedal, da je videl, da je obtoženec imel nož v roki in se z njim nahajal za hrbtom oškodovanca ter ga skušal zabosti. Je pa oškodovani C. C. izpovedal, da je bil obtoženec tisti, ki ga je naprej udaril, nato pa sta ga tepla oba z neznancem in mu prizadejala več udarcev. Obe izpovedi v tem delu sta tudi po presoji višjega sodišča upoštevaje vsebino drugih izvedenih dokazov verodostojni in prepričljivi, zato jima enako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, verjame brez zadržkov. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi B. B., čeprav je njegovo izpovedbo v delu, v kateri je navajal, da se ni fizično vmešal v pretep, ocenilo kot povsem neprepričljivo, po presoji višjega sodišča ni problematična. Sodišče prve stopnje je vsak del B. B. izpovedbe analiziralo in ugotovilo, da je v tem delu njegovi izpovedbi slediti, saj se je nenazadnje uporaba noža potrdila tudi z drugimi dokazi ter z okoliščino, da je bil oškodovani C. C. poškodovan, smiselno pa način nastanka poškodb z nožem izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Gre torej za tehtno in jasno obrazloženo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki ji sodišče druge stopnje pritrjuje.

14. S trditvijo pritožbe, da ne drži zaključek izpodbijane sodbe, da naj bi tezo, da sta dve osebi pretepali oškodovanca C. C. potrdil tudi priča I. I., češ da naj bi opisoval predvsem pretep oškodovanca B. B. in obtoženega, ne pa tudi predhodne faze pretepa, ni sprejemljiva in predstavlja zgolj drugačno oceno izvedenih dokazov, kot jih je opravilo sodišče prve stopnje. Priča I. I. je namreč jasno izpovedal, da je videl pretep, ki se je izvajal stoje in izpovedal je tudi, da sta bila dva na enega. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da I. I. opisuje pretep na škodo C. C., saj je dokazni postopek pokazal, da se je drugi del dogajanja, v katerega je posegel B. B., pretežno odvijal na tleh. Ne gre torej za protispisno povzemanje pričine izpovedbe, temveč za realno povzemanje tega, kar je priča na glavni obravnavi dne 17. 2. 2022 tudi izpovedala, zato sodišče druge stopnje takšne pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene ter ugotavlja, da ni podana pritožbeno očitana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi šlo za neskladje med razlogi sodbe in vsebino listin v sodnem spisu glede vsebine izpovedbe priče I. I. 15. Zagovornik obtoženca v pritožbi meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se C. C. ni mogel braniti in da je bil v podrejenem položaju. Poudarja, da je oškodovanec izpovedal, da se mu je med pretepom nekako uspelo izmakniti, kar po stališču obrambe še dodatno negira zaključek sodišča prve stopnje o podrejenem položaju. Zaključki prvostopenjskega sodišča o obstoju podrejenega položaja pri oškodovancu C. C. so po presoji višjega sodišča povsem pravilni. Jasno je sodišče prve stopnje navedlo, da sam osebni občutek oškodovanca, da ni izpostavljal svojega podrejenega položaja, še ne pomeni, da ta tudi ni obstajal. Kot povzema tudi zagovornik, je oškodovanec C. C. povedal, da se je branil, kolikor se je mogel. Vendar pa zagovornik očitno prezre, da je oškodovani C. C. v nadaljevanju izpovedal še, da se je sključil v obrambno pozo in udarce trpel, kar po oceni pritožbenega sodišča zagotovo ne pomeni, da se je lahko - svojemu poklicu varnostnika navkljub - uspešno obranil dveh oseb, ki sta z njim fizično obračunavala, pri čemer je eden od njiju pri tem uporabil tudi nož. Zato je glede na navedeno in ob ugotovitvi, da je šlo ob tem še za hiter, silovit in intenziven napad dveh na enega, pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da iz takšnih objektivnih okoliščin izhaja oškodovančeva podrejenost. Toliko bolj, ker je šlo za kar dva nasilna storilca ter je bila podana tudi visoka intenzivnost ogrožanja oškodovančeve varnosti, tako zaradi udarcev (oškodovanec C. C. izpoveduje o vsaj 15-ih udarcih, ki jih je prejel), kot tudi zaradi uporabe noža, ki ga je imel obtoženec in s katerim je oškodovanca poškodoval. Tako je pravni kvalifikaciji, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče (kaznivo dejanje nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1) potrebno pritrditi in zavrniti temu nasprotne pritožbene navedbe.

_- očitek kaznivega dejanja poskusa uboja po 115. členu KZ-1:_

16. Rdeča nit pritožbe je, da obtožencu ni mogoče očitati, da naj bi poskušal vzeti življenje oškodovancu B. B. Zagovornik obtoženca meni, da je sodišče napačno ocenilo, da je oškodovani B. B. ravnal v silobranu, saj da izostane že element istočasnosti napada in domnevnega odvračanja le-tega kot predpogoj, da obstoj silobrana sploh presojamo, saj zatrjuje, da je šlo za dva ločena pretepa in da je bil prvi pretep (pri čemer se sklicuje na izpoved priče H. H.) že skoraj zaključen, ko se je B. B. aktivno vmešal vanj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni šlo za dva pretepa, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je šlo, kot to zaključuje prvostopenjska sodba, za eno samo dogajanje, ki se je sprva začelo na način, da sta obtoženec in neznanec fizično napadla oškodovanega C. C., nato pa se je v ta pretep vmešal še oškodovani B. B. 17. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da se je oškodovani B. B., ko je videl, da njegovega prijatelja C. C. pretepata dve osebi, vmešal v pretep z namenom odvrniti napad na C. C., kar je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v točkah 41 do 44 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je torej ugotovilo, da je pri C. C. prišlo do protipravnega napada nanj, to pa opravičuje B. B. pravno dopustno obrambo prijatelja, pri čemer je bil ta napad istočasen in resničen. Res je sicer H. H. izpovedal, da se je po njegovi oceni pretep (na škodo C. C.) že skoraj zaključil, ko je B. B. priletel iz lokala in obtoženca podrl na tla, vendar pa višje sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je šlo za istočasnost, da je torej B. B. napadel obtoženca, ko je ta skupaj s sostorilcem še pretepal C. C. Zato se kot neutemeljena izkaže pritožbena trditev, da B. B. ni odvračal istočasnega napada na C. C., temveč se je obtožencu z udarci maščeval za predhodni pretep z njegovim prijateljem C. C. Ob zgolj subjektivni oceni H. H. o skorajšnjem zaključku pretepa, namreč ni mogoče mimo izpovedbe C. C., da sta ga obtoženec in neznanec pretepala, nato pa je kar naenkrat videl na tleh ležati B. B., pa tudi slednji izpove, da je bil C. C. v čisto podrejenem položaju, ker je bil z obeh strani napaden in da je sam hotel doseči, da to stanje preneha, kar vse pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je šlo za eno samo intenzivno dogajanje še potem, ko se je v pretep vključil tudi B. B. Pri tem nenazadnje ni spregledati niti zagovora obtoženca, ki celotno dogajanje tudi sam opisuje kot enovito dogajanje. Sodba sodišča prve stopnje ima o tem prepričljive razloge, ki jih drugačna ocena dokazov obrambe ne more omajati. Glede na vse obrazloženo višje sodišče zato ugotavlja, da pritožbeno zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni podana.

18. Pritožba na več mestih povzema H. H. izjavo, da je B. B. obtoženca "demoliral od batin", s čimer skuša vnesti dvom v pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje je to izjavo povzelo v svoje razloge, ko je povzemalo H. H. izpoved, vendar B. B. napad na obtoženca po oceni višjega sodišča ni bil tako silovit, kot to skuša prikazati obramba z večkratnim ponavljanjem H. H. besed in z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje prezrlo okoliščino, da je B. B. očitno "na tleh brutalno obračunaval z obtoženim A. A. in ga demoliral od batin." Že obtoženec v zagovoru omenja zgolj "nekaj močnejših udarcev" ki mu jih je dal B. B., da sta padla na tla in da se je prestrašil ter ga nekajkrat "udaril z nožem v roki". Sklepanja o silovitosti napada B. B. ne potrdi tudi pritožbeno zatrjevana B. B. fizična premoč, saj je, kot izhaja iz podatkov spisa in izpodbijane sodbe, B. B. visok 183 oz. 184 cm, obtoženec pa okrog 175 cm. Obramba izpodbijani sodbi očita, da povsem spregleda izpoved I. I., iz katere izhaja, da je B. B. obtoženca na tleh udarjal v glavo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v tem napadu B. B. na obtožencu, ko sta padla na tla in da ga je udarjal, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prezrlo (mestoma sicer nejasno) I. I. izpovedbo. Pritožnik pa povsem prezre, da je obtoženec na tleh kar trikrat z nožem zabodel oškodovanega B. B. in mu tako prizadejal dve hudi telesni poškodbi in eno posebno hudo telesno poškodbo, kar po oceni sodišča druge stopnje ob že izpostavljenih okoliščinah prav tako ne potrjuje pritožbene teze o B. B. premoči, saj je izvedenec medicinske stroke pojasnil, da so tri vrezne rane razmeroma globoke in so (kot to izhaja iz izpovedb prič, ko sta bila oba na tleh in se je B. B. nahajal zgoraj) nastale, ko sta bila med seboj v tolikšni razdalji, da je obtoženec rezilo lahko izvlekel, ga malo premaknil in spet zabodel. Upoštevaje vse obrazloženo zato pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeno trditev, da je ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi v očitnem nasprotju z vsebino dokazov ter da je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ter da ima očitno zmotno ugotovljeno dejansko stanje za podlago tudi kršitev določb kazenskega zakona.

19. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi jasno zavrnilo tezo obrambe o obtoženčevem silobranu, tem razlogom, ki jim pritrjuje, pa tudi višje sodišče nima kaj dodati. Silobran je tista obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad, za obstoj silobrana pa morajo biti kumulativno podani naslednji pogoji: 1) da je napad resničen in protipraven, 2) da sta napad in obramba istočasna, 3) da je obramba naperjena zoper napadalca, 4) da je obramba neizogibno potrebna za odvrnitev napada in 5) da je podana sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe. V kolikor slednja okoliščina ni podana, ker je storilec prekoračil meje sorazmernosti med napadom in obrambo, govorimo o tako imenovanem prekoračenem silobranu (tretji odstavek 22. člena KZ-1), pri katerem protipravnost ni izključena, se pa sme storilec mileje kaznovati. Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče ugotoviti najmanj, da je B. B. s svojim početjem očitno prekoračil dovoljeni silobran ter opozarja, da sodba morebitne prekoračitve silobrana s strani oškodovanca B. B. sicer vsebinsko sploh ni presojala ter da je na ta način podana še nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je napravilo pravilen zaključek, da pri obtoženem A. A. ni šlo za silobran, saj ni podlage za zaključek, da je B.-jev napad nek samostojni dogodek, temveč je bilo celotno dogajanje en sam povezan dogodek, ki se je začel s protipravnim napadom obtoženca in neznanega storilca zoper C. C. ter da je z napadom na obtoženca B. odvračal istočasen protipravni napad na prijatelja C. C., silobran zoper silobran pa ni mogoč. Za takšne zaključke je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive in tehtne razloge, ki jim pritrjuje tudi višje sodišče. Ker je sodišče prve stopnje jasno zavrnilo tezo o obstoju silobrana pri obtožencu, pa tudi ni imelo osnove ugotavljati, ali je obtoženec ravnal v prekoračenem silobranu in slednjega tudi ni bilo dolžno obrazložiti, zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni nastala. Pri prekoračenem silobranu morajo namreč biti izpolnjene vse druge predpostavke silobrana, med njimi tudi istočasnost napada in obrambe, storilec pa ne upošteva elementa sorazmernosti.1

20. Pritožba meni, da sodišče prve stopnje z dokaznim postopkom ni ugotovilo, da bi obtoženi ravnal z direktnim naklepom, da bi B. B. vzel življenje, saj je obrazložitev v točki 48 sodbe očitno ostala zgolj na nivoju analize intelektualne sestavine obtoženčevega direktnega naklepa, medtem ko glede zavestne sestavine sodba ne vsebuje nikakršnih razlogov. Pritožbeno sodišče takšne pritožbene navedbe zavrača in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obstoj direktnega naklepa obrazložilo z vso jasnostjo, se opredelilo do okoliščine, da se v predelu prsnega koša nahajajo človekovi vitalni organi in da je glede na število in pozicijo vbodnih ran nujen sklep, da je obtoženi hotel prizadejati in tudi je prizadejal poškodbe prav teh vitalnih organov, po presoji višjega sodišča pa je posledično voljna komponenta podana, ker je vse navedeno nedvoumni pokazatelj, da je bila obtoženčeva namera usmerjena v odvzem življenja B. B. Nobenega dvoma namreč ni, da je bil prav oškodovani B. B. tisti, ki je potreboval takojšnjo zdravniško pomoč in bi, če bi hitra reakcija njegovih prijateljev in varnostnikov na kraju samem izostala, ter če zdravstvena oskrba ne bi bila hitra in učinkovita, nenazadnje tudi umrl, čeprav za poskus uboja zadostuje že aktivnost storilca, ki je voljno usmerjena v odvzem življenja in torej ni nujno, da do dejanskih posledic sploh pride. Ob navedenem tudi ne gre spregledati, da izhaja tako iz sodne prakse2 kot tudi iz pravne literature,3 da je o naklepu storilca mogoče sklepati na podlagi okoliščin izvršitve dejanja, med katerimi je tudi storilčevo merjenje na vitalne dele telesa z ustrezno smrtonosnim orodjem oziroma orožjem.

21. Pritožba zatrjuje tudi, da je glede na velikost raztrganin na majici moralo biti rezilo široko največ 1 cm ter da slednje nakazuje, da je šlo zgolj za naključje, da je med pretepom B. B. utrpel eno izmed vbodnih ran, ki jo je izvedenec kvalificiral kot posebno hudo. Takšne pritožbene navedbe predstavljajo golo sklepanje, ki v izvedenih dokazih nimajo nikakršne opore. Sodišče prve stopnje je po presoji višjega sodišča z vso gotovostjo zaključilo, na kakšen način so poškodbe (tri vbodne rane) pri oškodovancu B. B. nastale in sicer, da so posledica vbodov obtoženca z nožem. Pri tem se je oprlo na izpovedi zaslišanih prič, zlasti pa na vsebino izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, kar vse je podrobno obrazloženo v točkah 36 in 37 obrazložitve izpodbijane sodbe, čemur zato, da se ne bi ponavljalo, pritrjuje tudi višje sodišče. Ker je izvedensko mnenje izdelano strokovno, nepristransko in jasno ter ga tudi sodišče druge stopnje sprejema kot verodostojnega, je kljub temu, da izvedenec širine rezila noža oziroma nožu podobnega rezila ni mogel ugotoviti, z vsebino izvedenskega mnenja izkazano tudi, da pri rezilu dolžine vsaj 7 cm, ni šlo za slučajni vbod v trebuh in jetra. Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi ni moglo prezreti, da ni šlo le za en vbod, temveč za tri vbodne rane (vbodna rana v levo prsno votlino, vbodna rana v trebuh in jetra in vbodna rana v steno trebuha), s čimer je upoštevaje zgoraj izpostavljeni del izvedenskega mnenja ovržena teza obrambe o naključnem vbodu obtoženca v oškodovančev trebuh in jetra.

22. Obtoženčev zagovornik v vloženi pritožbi neuspešno uveljavlja tudi, da je z vidika presoje obtoženčevega naklepa bistveno, da je bila tekom dokaznega postopka v celoti ovržena teza tožilstva, da naj bi želel obtoženi nadaljevati z zabadanjem B. B., v kolikor mu ne bi tega preprečili varnostniki. Da je takšno stališče zmotno, izhaja iz izpovedbe H. H. na glavni obravnavi 17. 2. 2022, ko je potrdil svojo izpoved iz preiskave, ko je povedal, da je obtoženec, ki je bil ravno v zamahu, prenehal zamahovati z nožem takrat, ko sta pristopila varnostnika in se je verjetno prestrašil, ko je videl, da sta dva. Sodišče prve stopnje je zato v točki 43 glede slednjega napravilo pravilne zaključke, medtem ko pritožnik izpoved H. H., češ da naj bi izpovedal, da je obtoženi prostovoljno nehal zabadati B. B., povzema protispisno.

_Glede kršitve kazenskega zakona:_ _- glede kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1_

23. Zagovornik, sklicujoč se na obstoječo sodno prakso vztraja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da je bil pri oškodovancu C. C. dosežen pravni standard spravljanja v podrejeni položaj. Opozarja, da je šlo za kratkotrajno gostilniško prerivanje med mlajšimi fanti, ki so očitno pod vplivom alkohola želeli svoje nesoglasje rešiti po moško, da je sodišče premajhno težo dalo ugotovitvi, da je oškodovanec C. C. profesionalni varnostnik, ki je pet let delal v različnih lokalih, da je tudi profesionalec na področju borilnih veščin, da si je med pretepom pokril glavo in se sklonil ter da je do domnevnega napada prišlo v centru Ljubljane, da je C. C. nadpovprečno močne postave ter da je šlo za kratek pretep, ki niti po trajanju niti po intenzivnosti ni bil sposoben pri oškodovancu C. C. vzbuditi občutka podrejenosti, ki ga tudi sicer C. C. nikoli ni izpovedal ter da tudi noža ni opazil. 24. Pritožbeno sodišče se je glede pravne opredelitve dejanja, opisanega v točki II) sodbenega izreka v tej sodbi že opredelilo in pritrdilo razlogom prvostopenjske sodbe, da gre glede na opis dejanja in nedvomno ugotovljeno dejansko stanje pri ravnanju obtoženca na škodo C. C. za kaznivo dejanje nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. členu KZ-1, zato se, da se po nepotrebnem ne bi ponavljalo, na vse zapisano tudi sklicuje.

25. Prav tako pa se je v svoji obrazložitvi (točka 11.) že opredelilo tudi do pritožbeno izpostavljene okoliščine, da "je tožilstvo prekvalificiralo prvotno obravnavano lahko telesno poškodbo v hujše kaznivo dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1", zato sklicujoč se na navedene razloge, tosmerne pritožbene navedbe kot neutemeljene zavrača in ugotavlja, da sodišče ni nesprejemljivo širilo kazenskopravne represije in da obtoženčevo ravnanje izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1 kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, zato očitana kršitev kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ni podana.

_- glede kaznivega dejanja poskusa uboja po 115. členu KZ-1_

26. Obtoženčev zagovornik nepravilno uporabo kazenskega zakona prvostopenjskemu sodišču očita tudi glede kaznivega dejana poskusa uboja. Ponovno izpostavlja, da pri B. B. ni šlo za silobran, ker ni mogoče šteti njegovega ravnanja kot odvračanja istočasnega nezakrivljenega protipravnega napada, da sodišče ni obrazložilo bit katerega kaznivega dejanja je B. B. izpolnil, kar je nedopustno, saj je potrebno protipraven napad obrazložiti z vsemi elementi silobrana tudi v primeru oškodovanca B. B., predvsem s stališča sorazmernosti uporabljene sile. Če je bila sila uporabljena, je bila nesorazmerna in je torej šlo za prekoračeni silobran, ki pa protipravnosti ne izključuje. Zatrjuje, da je bilo prav ravnanje obtoženca tisto, ki je bilo usmerjeno v odvračanje istočasnega protipravnega napada s strani oškodovanca B. B. in da je torej deloval v silobranu. Sodišče druge stopnje se je do izpostavljenih vprašanj silobrana v tej sodbi že opredelilo, zato se na vse obrazloženo sklicuje, da se ne bi ponavljalo in ugotavlja, da kršitev kazenskega zakona, upoštevaje vse že obrazloženo, ni izkazana.

27. Kot neutemeljeno pa zavrača tudi z ničemer izkazano tezo obrambe, da bi smelo sodišče prve stopnje obtoženca obsoditi kvečjemu za kaznivo dejanje povzročitve hude telesne poškodbe ali največ posebno hude telesne poškodbe, nikakor pa ne za kaznivo dejanje poskusa uboja, saj pritožba glede slednjega ponuja zgolj svoje dokazne zaključke, ki nimajo nikakršne podlage v dokazih, izvedenih na glavni obravnavi, do katerih se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo in v sodbi glede odločilnih okoliščin navedlo tudi tehtne in prepričljive razloge. Opozorilo obrambe, da je tudi sama policija na začetku kaznivo dejanje na škodo oškodovanca B. B. obravnavala kot hudo telesno poškodbo, na same ugotovitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi nima nikakršnega vpliva, saj okvir obtožbenega očitka za sodišče predstavlja obtožnica, ki jo na podlagi dotlej zbranih dokazov oblikuje državni tožilec.

28. V nadaljevanju pritožba (znova) izpostavlja tudi dvom v obstoj direktnega naklepa in zastopa stališče, da ni mogoče sklepati o obstoju naklepa s strani obtoženega, da vzame življenje oškodovancu B. B., da se je izkazalo za očitno, da je imel obtoženi možnost, da bi oškodovancu B. B. vzel življenje, pa tega ni storil, da je obtoženec torej z napadom v silobranu prenehal sam in se odmaknil od oškodovanca B. B. ter da je uporabil tanko in ostro rezilo, pa jasno kaže na to, da ni mogoče avtomatično utemeljevati njegovega naklepa, da bi s tem hotel vzeti življenje B. B., temveč je pri njem podan direktni naklep povzročitve hude ali največ eventuelni naklep glede povzročitve posebno hude telesne poškodbe. Pritožbeno sodišče takšne navedbe zavrača, do njih se je že opredelilo v predhodni obrazložitvi in se nanjo v celoti sklicuje ter ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni vzpostavljalo nikakršne domneve o obstoju naklepa glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, temveč se je do slednjega jasno, prepričljivo in obširno opredelilo, čemur se pritožbeno sodišče ob vsem že obrazloženem doslej, tudi pridružuje.

29. Neutemeljena je tudi trditev obrambe, da bi moral biti uporabljen institut prostovoljnega odstopa po drugem odstavku 36. člena KZ-1. Po presoji višjega sodišča obtoženec s svojim ravnanjem ni izpolnil pogoja, ki ga za prostovoljni odstop določa zakon, saj ni prišlo do obtoženčevega prostovoljnega odstopa od izvrševanja kaznivega dejanja. Pri prostovoljnem odstopu gre namreč za prenehanje izvrševanja kaznivega dejanja, ki ni povzročeno s tujim ravnanjem ali višjo silo. Biti mora definitiven, ne zgolj začasen in mora tudi v subjektivnem pogledu pomeniti dokončno opustitev storilčevega naklepa za dokončanje kaznivega dejanja.4 Kot že obrazloženo v 22. točki te obrazložitve, pa obtoženec z zabadanjem oškodovanca B. B. z nožem ni prenehal samoiniciativno, kot to zatrjuje pritožnik, temveč je s tem prenehal šele tedaj, ko sta do njiju pristopila kar dva varnostnika, G. G. in H. H. _Glede kazenske sankcije_ _**in**_ **pritožbe državnega tožilca:**

30. Zagovornik v svoji pritožbi izpodbija kazensko sankcijo glede kaznivega dejanja poskusa uboja, ker da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo drugega odstavka 34. člena KZ-1, ki določa, da se sme storilec za poskus kaznivega dejanja kaznovati v mejah kazni, lahko pa tudi mileje in da bi sodišče moralo uporabiti pooblastilo, ki ga ima ter določiti kazen zapora, ki je nižja od posebnega minimuma, saj da ni zadosti upoštevalo okoliščin, v katerih je obtoženi zabodel oškodovanca B. B. Opozarja pa tudi, da je sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je obtoženec pobegnil in da oškodovancu ni nudil pomoči, kar da je povsem nesmiselno, saj mu ni mogoče hkrati očitati naklepa drugemu vzeti življenje in tega, da oškodovancu ni nudil pomoči. 31. Državni tožilec v vloženi pritožbi nasprotno meni, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo teže storjenega poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, in sicer, da je obtoženec na zabavo s seboj vzel nož, da je z dvema posameznima vbodoma povzročil oškodovancu B. B. dve posamični hudi telesni poškodbi, s tretjim pa posebno hudo telesno poškodbo, da je bilo ogroženo oškodovančevo življenje, da se je po zgoraj navedenih vbodih odmaknil od oškodovanca, nato pa s kraja zbežal in da je cilj obtoženca bil, da oškodovancu B. B. s čim več vbodi vzame življenje, pri čemer mu je bilo to preprečeno s strani obeh varnostnikov, kar vse kaže na to, da obtoženec ni okleval pri uporabi noža in vbodih z njim v oškodovanca B. B. Izpostavlja tudi, da sicer res še ni bil pravnomočno obsojen in da gre za osamljen dogodek, da pa je slednjemu sodišče prve stopnje pripisalo preveliko težo. Zato bi moralo obtožencu za poskus kaznivega dejanja uboja določiti kazen šest let in pet mesecev zapora.

32. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem delu niti pritožba zagovornika niti pritožba državnega tožilca nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je vse okoliščine, ki pomembno vplivajo na to, ali naj bo kazen višja ali nižja, upoštevalo, se do njih opredelilo ter jim dalo tudi povsem primerno težo. Ustrezno se je opredelilo tako do teže samega kaznivega dejanja, tako tistega pod točko I) kot tudi pod točko II) (glede izbire in odmere kazni za to kaznivo dejanje je sodišče druge stopnje uporabilo pooblastilo iz 378. člena ZKP in kazensko sankcijo preverilo po uradni dolžnosti) in ocenilo vse obteževalne in olajševalne okoliščine. Med obteževalnimi ni spregledalo, da gre za eno pomembnejših pravno zavarovanih dobrin, to je človekovo življenje, ki je bilo s kaznivim dejanjem prizadeto, da je bil oškodovanec v resni nevarnosti, da ga je rešila le pravočasna medicinska obravnava, zlasti takojšnje ukrepanje navzočih, da je utrpel tri vbodne rane, in sicer v predel prsnega koša in trebuha, ustrezno pa je ocenilo tudi, da obtoženec oškodovancu ni pomagal in da je pobegnil s kraja dejanja ter da je bila stopnja ogrožanja življenja pri oškodovancu precejšnja. Primerno težo pa je dalo tudi olajševalnim okoliščinam, ki jih je prepoznalo v tem, da gre pri obtožencu za osamljen dogodek, da njegovo prejšnje življenje ne kaže na siceršnje nasilno ravnanje in nagnjenost k nasilju in da doslej še ni bil obsojen. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je kazen, ki jo je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1 na spodnjem minimumu določilo sodišče prve stopnje, primerna vsem izpostavljenim okoliščinam in jih niti pritožbene navedbe zagovornika niti državnega tožilca ne morejo omajati, saj njuni pritožbi že ugotovljenim obteževalnim in olajševalnim okoliščinam dajeta le drugačno težo, kot to izhaja iz tehtne obrazložitve izpodbijane sodbe. Enake ugotovitve veljajo tudi glede določitve sedemmesečne zaporne kazni za kaznivo dejanje nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. členu KZ-1 ter izrečene enotne kazni po pravilih o steku, pri čemer se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, navedene v točkah 55 do 59 obrazložitve izpodbijane sodbe, saj so razlogi jasni, tehtni in prepričljivi, izrečena kazen pa primerna vsem ugotovljenim okoliščinam in pravična ter takšna, da bo tudi po oceni višjega sodišča obtoženca odvrnila od morebitne ponovne izvršitve kaznivega dejanja.

_Glede odločbe o stroških postopka_

33. Obtoženčev zagovornik meni, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo okoliščino, da je obtoženec brez premoženja in brez prihodkov, da je zaključil srednjo šolo in da ni zaposlen ter da je obsojen na daljšo zaporno kazen, zaradi česar ne bo mogel pridobivati sredstev za plačilo stroškov postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev, da mora obtoženec povrniti stroške kazenskega postopka, utemeljeno oprlo na določbo prvega odstavka 95. člena ZKP, hkrati pa v postopku pred sodišče prve stopnje tudi niso bile izpostavljene nobene okoliščine, ki bi nakazovale, da obtoženec stroškov kazenskega postopka ne more povrniti. Ker ugotavlja, da obramba z zgoraj povzetimi pritožbenimi navajanji z ničemer ni izkazala, da bi s plačilom stroškov lahko bilo ogroženo preživljanje obtoženca, takšne pritožbene navedbe zavrača, saj pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe v stroškovnem delu ne morejo učinkovito izpodbiti. Nenazadnje pa vendarle ni nepomembno, da ima obtoženec prvostopenjskemu sodišču še vedno možnost podati predlog za obročno plačilo stroškov kazenskega postopka ali celo oprostitev plačila le-teh, če bi določene okoliščine, ki bi kazale na to, da bi bilo zaradi plačila teh ogroženo vzdrževanje obtoženca, nastopile kasneje.

34. Ker drugostopenjsko sodišče ni ugotovilo kršitev, ki jih izpostavljata obe pritožbi in ker slednjih ni ugotovilo niti po preveritvi sodbe po uradni dolžnosti na podlagi 383. člena ZKP, je pritožbi zagovornika in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

35. Kljub temu, da obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obtoženca, ki nima zaposlitve in je že na predčasnem prestajanju zaporne kazni po navedeni sodbi, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1 M. Šepec, k 22. členu KZ-1, v: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 353 2 tako tudi sodba VSRS I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020. 3 Dr. Korošec D., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 296. 4 smiselno tako tudi sodba VS RS I Ips 382/2008 z dne 9. 7. 2009.