Jedro

Neutemeljena je trditev obsojenčevega zagovornika, da v izreku opisano ravnanje obsojenca v razmerju do oškodovanega C. C. ne dosega pravnega standarda spravljanja v podrejen položaj. Iz opisa kaznivega dejanja nasilništva je razvidna tako visoka stopnja intenzitete fizičnega napada obsojenca na oškodovanca, da za izpolnitev zakonskih znakov spravljanja v podrejen položaj zadostuje že enkratno ravnanje storilca.

Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča in pravilo, da silobran zoper silobran ni mogoč, je sodišče utemeljeno zaključilo, da obsojenec v razmerju do oškodovanega B. B. ni mogel ravnati v silobranu.

Neutemeljena je trditev zahteve, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni ugotovilo „biti kaznivega dejanja, ki naj bi ga izpolnil oškodovani B. B.“, ker bi šele ugotovitev obstoja konkretnega kaznivega dejanja lahko vodila do zaključka, da je oškodovanec ravnal v silobranu. Obsojenčev zagovornik prezre, da se oškodovanemu B. B. v tem kazenskem postopku ni očitala storitev nobenega kaznivega dejanja. Sodišče zato ni imelo pooblastila ugotavljati, katero konkretno kaznivo dejanje naj bi oškodovani B. B. storil s tem, ko se je vmešal v pretep. Z ugotavljanjem pravne opredelitve tega kaznivega dejanja bi namreč sodišče, v nasprotju z obtožnim načelom, samo prevzelo funkcijo pregona, ki je v rokah državnega tožilca. Upoštevaje navedeno za presojo, da je oškodovani B. B. ravnal v razmerju do obsojenca v okoliščinah silobrana, povsem zadoščajo ugotovitve sodišča, da je od svojega prijatelja C. C., ki je bil žrtev kaznivega dejanja nasilništva, odvračal istočasen, resničen in protipraven napad.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 44531/2021 z dne 26. 4. 2022 je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1. Sodišče mu je za kaznivo dejanje poskusa uboja izreklo kazen 5 let zapora, za kaznivo dejanje nasilništva pa kazen sedem mesecev zapora. Na podlagi pravil o steku mu je izreklo enotno kazen 5 let in 6 mesecev zapora, v katero je vštelo čas, ki ga je obsojenec prebil v priporu. Odločilo je, da se oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo in da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 44531/2021 z dne 7. 12. 2022 pritožbi obsojenčevega zagovornika in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je odločilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, kršitve ustavnih pravic, bistvenih določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdi, da je obsojenec pri kaznivem dejanju poskusa uboja ravnal v silobranu, da ni podano kaznivo dejanje nasilništva, ker ni bil dosežen pravni standard podrejenega položaja, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov, da je oškodovani B. B. ravnal v silobranu, da sodba nima razlogov glede obsojenčevega direktnega naklepa, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obsojenčeve obrambe za odvzem krvi, ki je bil usmerjen v ugotavljanje obsojenčeve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja, da je sodišče s podaljševanjem pripora v obravnavani zadevi kršilo videz nepristranskosti sojenja in da je sodišče kršilo določbo 49. člena KZ-1, ker je pri odmeri kazenske sankcije kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da obsojenec ni pomagal oškodovancu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanih kaznivih dejanj oziroma podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Vrhovna državna tožilka spec. Mateja Jadrič Zajec je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da ima izpodbijana pravnomočna sodba ustrezne razloge o tem, zakaj je oškodovanec B. B. ravnal v silobranski situaciji, da ima sodba prav tako razumne in logične razloge o obsojenčevem direktnem naklepu, da ne drži trditev zahteve, da se sodišči nista ukvarjali z vprašanjem obsojenčeve prištevnosti, da je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obsojenčeve obrambe za izvedbo dokaza z odvzemom krvi, da so neutemeljene trditve zahteve v zvezi s kršitvijo videza nepristranskosti sojenja, da je sodišče utemeljeno ugotovilo, da dejansko stanje konkretne zadeve utemeljuje sklep, da je bil oškodovanec v podrejenem položaju, da pri odmeri sankcije ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu in da zahteva na več mestih uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi izrazil nasprotovanje stališčem vrhovne državne tožilke, obširno ponovil trditve zahteve in poudaril, da bi se moralo sodišče, še preden se je spustilo v morebitno presojo elementov silobrana, opredeliti do biti konkretnega kaznivega dejanja, ki naj bi ga izvršil oškodovanec, ker je to pogoj, da je oškodovanec sploh lahko ravnal v silobranu.

B.

5. Obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona s trditvama, da je v obravnavanem primeru izključena protipravnost obsojenčevega ravnanja, ker je ravnal v silobranu in da pri kaznivem dejanju nasilništva po 296. členu KZ-1 ni dosežen pravni standard podrejenega položaja. Kršitvi utemeljuje z navedbami, da bi moralo v zvezi z očitkom poskusa kaznivega dejanja uboja sodišče obsojenca obsoditi največ za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe oziroma posebno hude telesne poškodbe, da so v izpodbijani pravnomočni sodbi izostali razlogi, da je oškodovanec B. B. ravnal v silobranu, ravno na podlagi te okoliščine pa je sodišče sklepalo, da (nasprotni) silobran obsojenca zoper oškodovančevo ravnanje ne more biti podan. Vložnik zahteve poudarja, da bi moralo sodišče primarno ugotoviti, bit katerega, točno določenega kaznivega dejanja je izpolnil oškodovanec, da bi lahko v naslednjem koraku zaključilo, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno iz razloga, ki je deloval v silobranu. V zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva poudarja, da gre pri podrejenem položaju za subjektivni občutek oškodovanca. V obravnavanem primeru oškodovanec in zaslišane priče niso izpovedali, da bi se oškodovani C. C. v domnevnem pretepu z obsojencem na kakršenkoli način čutil podrejenega. Uveljavljano kršitev v zvezi z zatrjevanim neobstojem zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj sklene z navedbo, da enkratno ravnanje obsojenca v razmerju do oškodovanca ni bilo dovolj intenzivno, da bi bilo na njegovi podlagi mogoče sklepati, da ga je spravil v podrejen položaj.

6. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa uboja je, da je oškodovancu B. B. z nožem, z rezilom dolžine najmanj 7 cm, poskušal vzeti življenje, s tem, da ga je trikrat zabodel v prsni koš in trebuh, s čimer mu je povzročil vbodno rano v levo prsno votlino s poškodbo arterije mamarije, vbodno rano v steno trebuha s poškodbo epigastične arterije ter vbodno rano v trebuh in jetra, zaradi česar je izgubil okoli 2,5 litrov krvi, njegovo življenje pa je bilo neposredno ogroženo in v nevarnosti, zaradi česar je moral biti tudi urgentno operiran, obsojenec pa je z ravnanjem prenehal šele po posegu varnostnika.

7. Bistvo kazenskopravnega očitka v zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva je, da je obsojenec medtem, ko je neznanec oškodovanca C. C. s pestjo petnajstkrat udaril po telesu in glavi, z nožem od zadaj oškodovanca porezal po hrbtu in vratu in ga tudi udaril, oškodovanec pa se je pred storilcema poskušal zavarovati tako, da se je sklonil in se pokril z rokama, ker se glede na intenzivnost nasilja ni uspel ubraniti in je bil primoran trpeti njuno fizično nasilje, obsojeni A. A. pa mu je s konico noža povzročil nekaj milimetrov veliko odrgnino na vratu – zatilju in 15 centimetrov dolgo odrgnino – prasko v predelu hrbta. S takšnim ravnanjem je bil oškodovanec spravljen v podrejen položaj, saj sta se na njega spravila dva napadalca, podvržen je bil intenzivnemu fizičnemu nasilju, ki se mu ni uspel ubraniti, temveč je bil primoran trpeti fizično nasilje, pred katerim se je poskušal zavarovati tako, da se je sklonil in zavaroval z rokami.

8. Vrhovno sodišče se pri presoji, ali so podani zakonski znaki določenega kaznivega dejanja omeji na obtožbeni očitek oziroma opis kaznivega dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi.

9. Iz opisa kaznivih dejanj so v obravnavanem primeru razvidni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa uboja in nasilništva. Neutemeljena je trditev obsojenčevega zagovornika, da v izreku opisano ravnanje obsojenca v razmerju do oškodovanega C. C. ne dosega pravnega standarda spravljanja v podrejen položaj. Iz opisa kaznivega dejanja nasilništva je razvidna tako visoka stopnja intenzitete fizičnega napada obsojenca na oškodovanca, da za izpolnitev zakonskih znakov spravljanja v podrejen položaj zadostuje že enkratno ravnanje storilca. Poleg tega je iz opisa kaznivega dejanja določno razvidno, da se je oškodovanec zaradi ravnanja obsojenca in neznanega storilca sključil v obrambno držo, si z rokami zavaroval vitalne dele telesa in bil zaradi nezmožnosti, da bi se ubranil pred napadom, primoran trpeti intenzivno fizično nasilje. Iz takšnega opisa kaznivega dejanja je torej jasno razvidno, da je bil oškodovanec spravljen s strani obsojenca in neznanega storilca v podrejen položaj.

10. Obsojenčev zagovornik z navedbami, da oškodovani C. C. in zaslišane priče niso izpovedali, da se je oškodovanec kakorkoli počutil podrejenega, da je oškodovanec, ki je po poklicu varnostnik, bistveno večji in močnejši od domnevnih napadalcev, da v obravnavanem primeru ni šlo za močne udarce, ki bi bili zmožni oškodovanca spraviti v podrejen položaj in da oškodovanec noža, ki naj bi bil uporabljen v pretepu, ni videl oziroma zaznal, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

11. Neutemeljeni sta tudi trditvi zahteve, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je obsojenec ravnal v silobranu in da izpodbijana pravnomočna sodba ne vsebuje konkretnih razlogov glede kaznivega dejanja oziroma biti inkriminacije, ki naj bi ga storil oškodovani B. B. 12. Opisa obsojencu očitanih kaznivih dejanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje sledita tehniki opisa kaznivih dejanj, ki ju je v obtožnici ponudilo okrožno državno tožilstvo. Kaznivi dejanji si tako ne sledita v časovnem, kronološkem zaporedju, temveč je pod točko 1. opisano kaznivo dejanje poskusa uboja, pod točko 2. izreka sodbe pa kaznivo dejanje nasilništva, čeprav je poskus uboja časovno gledano sledil kaznivemu dejanju nasilništva.

13. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče1 je v konkretnem primeru odločilno, da je šlo življenjsko gledano za eno samo, celovito dogajanje na škodo dveh različnih oškodovancev. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je tako razvidno, da je obsojenec skupaj z neznanim storilcem najprej z oškodovanim C. C. ravnal nasilno in ga spravil v podrejen položaj, nato pa se je v dogajanje vmešal oškodovani B. B., ki ga je obsojenec trikrat zabodel z nožem, z ravnanjem pa je odnehal šele, ko sta se vmešala varnostnika.

14. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi obširno in razumno pojasnilo, zakaj je štelo, da je oškodovani B. B. ravnal v silobranski situaciji, ko je od prijatelja C. C. odvračal istočasen, protipraven napad in zakaj je štelo, da ravnanje obsojenca ni mogoče pravno opredeliti kot silobran.2 Podrobno je pojasnilo, da je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je oškodovani B. B. od svojega prijatelja C. C., ki je bil zaradi ravnanja obsojenca in neznanega storilca v popolnoma podrejenem položaju, odvračal istočasen in protipraven napad. Po presoji sodišča je tako v obravnavanem primeru šlo za pravno dopustno obrambo prijatelja pred resničnim in istočasnim napadom nanj. Upoštevaje takšne dejanske ugotovitve sodišča in pravilo, da silobran zoper silobran ni mogoč, je sodišče utemeljeno zaključilo, da obsojeni A. A. v razmerju do oškodovanega B. B. ni mogel ravnati v silobranu.

15. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni ugotovilo „biti kaznivega dejanja, ki naj bi ga izpolnil oškodovani B. B.“, ker bi šele ugotovitev obstoja konkretnega kaznivega dejanja lahko vodila do zaključka, da je oškodovanec ravnal v silobranu. Obsojenčev zagovornik prezre, da se oškodovanemu B. B. v tem kazenskem postopku ni očitala storitev nobenega kaznivega dejanja. Sodišče zato ni imelo pooblastila ugotavljati, katero konkretno kaznivo dejanje naj bi oškodovani B. B. storil s tem, ko se je vmešal v pretep. Z ugotavljanjem pravne opredelitve tega kaznivega dejanja bi namreč sodišče, v nasprotju z obtožnim načelom, samo prevzelo funkcijo pregona, ki je v rokah državnega tožilca. Upoštevaje navedeno za presojo, da je oškodovani B. B. ravnal v razmerju do obsojenca v okoliščinah silobrana, povsem zadoščajo ugotovitve sodišča, da je od svojega prijatelja C. C., ki je bil žrtev kaznivega dejanja nasilništva, odvračal istočasen, resničen in protipraven napad.

16. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov glede obsojenčevega direktnega naklepa. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi,3 podrobno pojasnilo, da se je obsojenec zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ga hotel storiti. Takšen zaključek je napravilo na podlagi obsojenčevega ravnanja in nastale prepovedane posledice. Ugotovilo je, da je obsojenec s smrtonosnim orodjem – nožem, katerega rezilo je bilo dolgo najmanj 7 cm, meril v vitalne dele oškodovančevega telesa, zaradi česar je bilo neposredno ogroženo oškodovančevo življenje. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da je obsojenec s svojim ravnanjem odnehal šele, ko sta se v dogajanje vmešala varnostnika. Na podlagi takšnih konkretnih dejstev je napravilo utemeljen sklep, da se je obsojenec zavedal protipravnosti svojega ravnanja, s katerim je hotel odvzeti življenje oškodovancu.

17. Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in temeljnih jamstev poštenega postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog za odvzem obsojenčeve krvi. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je obramba s predlaganim dokazom želela ugotoviti stopnjo obsojenčeve alkoholiziranosti. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da se v obravnavanem primeru sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem obsojenčeve prištevnosti, čeprav je ugotovilo, da so bili vsi udeleženci pod vplivom alkohola.

18. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je sodišče dne 22. 8. 2021 v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišalo pridržanega obsojenca v navzočnosti njegove tedanje zagovornice. Obsojenec se na zaslišanju ni zagovarjal, obsojenčeva zagovornica pa je nasprotovala predlogu državnega tožilstva za odreditev pripora. Dokaznega predloga za ugotavljanje stopnje alkohola v obsojenčevi krvi ni podala.

19. Obsojenčevi zagovorniki so šele dne 26. 8. 2021, torej 5 dni po obravnavanem dogodku, podali pisni dokazni predlog, naj se obsojencu odredi odvzem krvi in urina ter vse potrebne preiskave za ugotovitev ali je imel dne 21. 8. 2021 v telesu prisoten alkohol ali droge.4 Sodišče temu dokaznemu predlogu (po posveti z izvedenko forenzične alkoholometrije, ki je pojasnila, da odvzem krvi in urina po preteku 24 ur od dogodka, ni smiseln za ugotavljanje, ali je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom alkohola, prisotnost prepovedanih drog pa je mogoče ugotoviti najkasneje tretji ali četrti dan po storitvi kaznivega dejanja) ni ugodilo.

20. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče5, s takšnim ravnanjem ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe oziroma poštenega postopka. Sodišče namreč ni dolžno izvesti tistega dokaznega predloga, ki je materialnopravno nerelevanten. V obravnavanem primeru odvzem obsojenčeve krvi 5 dni po storitvi kaznivega dejanja ne bi bil smiseln oziroma primeren za ugotavljanje predmeta dokazovanja – stopnje alkohola, ki jo je imel obsojenec v krvi v času storitve kaznivega dejanja.

21. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da so bili vsi udeleženci dogodka, torej tudi obsojenec, v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom alkohola, vendar pa v obsojenčevo prištevnost ni podvomilo.6 O njegovi sposobnosti zavedati se prepovedanosti svojega ravnanja je namreč utemeljeno sklepalo na podlagi okoliščin, da je obsojenec med dogodkom enega izmed varnostnikov poklical po imenu, da mu je rekel naj se v dogajanje ne vmešava, neposredno po dogodku pa je s kraja dejanja pobegnil. 22. Neutemeljena in hkrati nerazumljiva je tudi trditev zahteve, da je bil v obravnavanem primeru kršen videz nepristranskosti sodišča, s katero obsojenčev zagovornik nakazuje na kršitev določbe 23. člena Ustave. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je sodišče s sklepom z dne 17. 9. 2021 najprej zavrnilo predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani za podaljšanje pripora, nato pa je „z napori, usmerjenimi v podaljšanje pripora zoper obsojenca, omogočilo podaljšanje pripora“.

23. Ne le da obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pojasni, kako naj bi ravnanje sodišča ob podaljšanju pripora v kazenski preiskavi vplivalo na videz nepristranskosti sojenja sodnika posameznika, ki je zoper obsojenca vodil glavno obravnavo in ga spoznal za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, temveč tudi iz podatkov kazenskega spisa ni razvidno, da bi sodišče obsojencu pripor nezakonito podaljšalo. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je preiskovalna sodnica zoper obsojenca najprej odredila hišni pripor, dva dni kasneje pa je bil zoper njega s sklepom zunajobravnavnega senata odrejen pripor. Dne 13. 9. 2021 je državni tožilec zoper obsojenca predlagal podaljšanje pripora za dva meseca. Predlog je bil s sklepom zunajobravnavnega senata z dne 17. 9. 2021 zavrnjen, ker je sodišče presodilo, da v predlogu za podaljšanje pripora ni ustrezno obrazložen obstoj utemeljenega suma. Dan kasneje, torej še pred iztekom pripora, je državni tožilec vložil nov, ustrezno obrazložen predlog za podaljšanje pripora še za dva meseca, ki mu je sodišče sledilo. Iz takšnega ravnanja sodišča ni mogoče razbrati nezakonitosti v zvezi s podaljšanjem pripora, prav tako pa, kot že rečeno, iz zahteve za varstvo zakonitosti ni razvidno, kako naj bi opisano ravnanje sodišča v fazi kazenske preiskave vplivalo na videz nepristranskosti sojenja pred sodnikom posameznikom okrožnega sodišča. 24. Obsojenčev zagovornik s ponavljanjem pritožbenih trditev v zahtevi (da silobranskih okoliščin nista zatrjevala niti sama oškodovana B. B. in C. C.; da se je oškodovani B. B. v pretep vmešal, ko se je ta že praktično zaključil; da je bil B. B. tisti, ki je začel s protipravnim napadom na obsojenca; da obsojenec ni imel naklepa, da oškodovanemu B. B. odvzame življenje; da je uporabljal ozek in sorazmerno kratek nož, z uporabo katerega je prenehal takoj, ko ga je B. B. prenehal pretepati; da je z ravnanjem prenehal samoiniciativno in ne šele po posredovanju varnostnika) po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč v celoti izraža nestrinjanje z obširno in razumno obrazložitvijo izpodbijane pravnomočne sodbe. Zato te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

25. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja še, da je sodišče v izreku kazenske sankcije v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa uboja kršilo določbo 49. člena KZ-1. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da obsojenec oškodovancu ni pomagal. Kršitev sklene z navedbo, da gre za okoliščino, ki po naravi spada v bit inkriminacije kaznivega dejanja poskusa uboja, poleg tega pa nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, zato je ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine.

26. Sodišče s takšno obrazložitvijo ni kršilo zakona pri izreku kazenske sankcije. Upoštevalo je okoliščino po že storjenem kaznivem dejanju, ki v širšem smislu kaže na odnos obsojenca, ki se je v svojem zagovoru skliceval na ravnanje v silobranu, do storjenega kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru se je namreč poskus kaznivega dejanja uboja zaključil, ko je obsojenec (zaradi posredovanja varnostnikov) prenehal z zabadanjem oškodovanca, zato ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da opustitev pomoči oškodovancu nasprotuje sami biti kaznivega dejanja uboja oziroma, da je v nasprotju z zaključki sodišča o obliki krivde, s katero je ravnal obsojenec. Za takšno situacijo bi šlo, če bi sodišče kot obteževalno okoliščino obsojencu štelo, da od izvrševanja kaznivega dejanja ni prostovoljno odstopil. V tem primeru pa, kot že rečeno, obsojenec ob opustitvi pomoči hudo ranjenemu oškodovancu, zakonskih znakov kaznivega dejanja ni več izvrševal, vložnik zahteve pa z nasprotovanjem obstoju te obtoževalne okoliščine po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

27. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

28. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje študent brez dohodkov in premoženja, ki ga preživlja mati, na podlagi določb 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, oprostilo plačila sodne takse.

29. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 6. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 2 41. do 44. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 6. in 16. do 19. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 3 48. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 7. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 4 Listovna številka 137 spisa. 5 9. točka razlogov sodbe. 6 47. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje.