Jedro

Če Vrhovno sodišče zaradi kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ki jih zakrivi prvostopenjsko sodišče, prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek ter mu da navodila za nov postopek, je sodišče prve stopnje vezano na odločitev in napotke Vrhovnega sodišča, in mora samo odpraviti očitne kršitve, ne pa odpraviti upravni akt in zadevo vrniti upravnemu organu v nov postopek. Če v ponovljenem postopku ugotovi, da je dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno, mora v skladu s 75. členom ZMZ opraviti glavno obravnavo in odločiti na podlagi dopolnjenega dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi. Sodba Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 1035/2014-20 z dne 9. 7. 2014 se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 191/2014 z dne 18. 6. 2014 na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo sklep tožene stranke, št. 2142-203/2013/43/1313-05) z dne 24. 2. 2014. Z navedenim sklepom je tožena stranka v 1. točki izreka odločila, da se združijo zadeve tožnikov v en postopek, v 2. točki pa, da ne bo obravnavala ponovne prošnje tožnikov za mednarodno zaščito, ker bodo na podlagi določb Uredbe (EU), št. 604/2013, Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki v eni od držav članici vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Dublinska uredba) predani Republiki Madžarski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnjuje, da je v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek. Glede tožbenega sklicevanja na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), na sodbo avstrijskega sodišča z dne 31.10. 2011 in poročilo madžarskega helsinškega komiteja je sodišče prve stopnje že v predhodnem postopku ugotovilo, da je to pomanjkljivost izpodbijanega sklepa tožene stranke, vendar jo je štelo za nebistveno in zato sklepa ni odpravilo. Glede na sklep Vrhovnega sodišča z dne 18. 6. 2014 pa je ocenilo, da je pomanjkljivost obrazložitve izpodbijanega sklepa tožene stranke, ker se ta ni opredelila do virov, ki so jih v tožbi v zvezi slabim ravnanjem madžarskih oblasti s prosilci za mednarodno zaščito navedli tožniki, tako velika, da se zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti in je zato treba izpodbijani sklep odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka se bo morala v ponovljenem postopku opredeliti do navedb tožnikov, ne glede na to, kakšna bo njena odločitev.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zaradi bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom iz sklepa Vrhovnega sodišča z dne 18. 6. 2014 in ni samo ponovilo postopka, temveč je z napotki, ki mu jih je dalo Vrhovno sodišče, odpravilo izpodbijani sklep, pri tem pa je prezrlo, da so se tožniki šele v tožbi začeli sklicevati na različna poročila, avstrijsko sodno prakso in sodbo ESČP. Torej se do tega tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni mogla opredeliti. Zato odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna in ni korektna. Osnovno breme dokazovanja je na tistem, ki kaj zatrjuje, torej v tem primeru na tožnikih. Ti pa v upravnem postopku niso navedli prepričljivih in resnih argumentov, da bi toženi stranki vzbudili dvom v ustreznost varstva njihovih pravic na Madžarskem in da bi zato preverjala, ali na Madžarskem obstojajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Očitki o pomanjkljivi obrazložitvi v sklepu Vrhovnega sodišča z dne 18. 6. 2014 so usmerjeni v sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 14. 3 .2014, vendar te pomanjkljivosti sodišče prve stopnje ni odpravilo, temveč je breme prevalilo na toženo stranko, čeprav navedb o sistemskih pomanjkljivostih madžarskega azilnega sistema v postopku pred toženo stranko sploh ni bilo. Glede sistemskih pomanjkljivosti na Madžarskem pa pojasnjuje, da navedbe tožnikov temeljijo na zastarelih poročilih in sodni praksi, ki ni več aktualna. V zvezi s predajo prosilcev za mednarodno zaščito iz Avstrije na Madžarsko sta bili po sodbi ESČP, ki jo omenjajo tožniki, izdani še dve sodbi ESČP (Mohammed proti Avstriji - 2283/12 z dne 6. 6. 2013 in in Mohammadi proti Avstriji - 71932/12 z dne 3. 7. 2014), v katerih je ESČP ugotovilo, da predaja prosilcev Madžarski na podlagi Dublinske uredbe II oziroma III ne bi pomenila kršitev 3. člena EKČP. Zlasti v slednji pa je veliko informacij, ki nasprotujejo temu, kar v obravnavanem primeru zatrjujejo tožniki. Zato tožena stranka meni, da je njen v tem upravnem sporu izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Tožniki v odgovoru na pritožbo prerekajo pritožbene navedbe. Ni pomembno, da so dokaze o razmerah prosilcev za mednarodno zaščito na Madžarskem priložili šele tožbi, saj so že v upravnem postopku navajali slabe razmere na Madžarskem, vendar se tožena stranka do tega ni opredelila, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri tem se sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 471/2012 z dne 18. 10. 2012. Tožena stranka bi ob njihovih navedbah v upravnem postopku morala poiskati relevantne informacije, ne pa da se do njihovih navedb niti ni opredelila, kar tudi sama priznava v pritožbi. Vrhovno sodišče se je v svojem sklepu z dne 18. 6. 2014 sklicevalo tudi na drugi odstavek 3. člena Direktive Dublin III, na podlagi katerega bi morala tožena stranka, ker je bila podana utemeljena dilema, po uradni dolžnosti sama preveriti sistemske pomanjkljivosti za sprejem prosilcev na Madžarskem. Ko prosilec navede, da gre za slabe razmere za prosilce v določeni državi, se dokazno breme že prevesi na toženo stranko, da dokaže, da domneva oziroma dvom ni utemeljen. Tožena stranka z navedbami v pritožbi ne more odpraviti absolutne bistvene kršitve pravil postopka - neobrazloženega upravnega akt, ki jih je zakrivila v upravnem postopku. Predlagajo, da se pritožba zavrne.

5. Pritožba je utemeljena.

6. S sklepom z dne 18. 6. 2014 je Vrhovno sodišče razveljavilo prejšnjo sodbo Upravnega sodišča v tej zadevi z dne 11. 4. 2014. To pa zato, ker prvostopenjsko sodišče s splošnimi navedbami, da ni razlogov za domnevo, da bodo tožniki v primeru izročitve Madžarski podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, in da ni razlogov, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti ugotavljati, v kakšnih razmerah živijo prosilci v tej državi in kakšnim postopkom so podvrženi, glede sodbe ESČP pa, da je potrebno dogodek, ki ga obravnava ta sodba, presojati kot specifičen in individualen primer (ne da bi pojasnilo zakaj), kljub sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, ni odgovorilo na povsem konkretne tožbene ugovore, ki se nanašajo na obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito (razmere v azilnih domovih, odrejanje pridržanja, nesuspenzivnost tožbe v primeru zavrnitve ponovne prošnje in nespoštovanje načela non refoulement) na Madžarskem. Zaradi pomanjkljive obrazložitve navedene prvostopenjske sodbe ni bilo mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje zakrivilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V novem postopku bi moralo sodišče prve stopnje konkretno odgovoriti na vse relevantne tožbene navedbe.

7. Vendar sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni sledilo odločitvi in napotkom Vrhovnega sodišča iz sklepa z dne 18. 6. 2014, temveč je tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (kršitve pravil postopka v upravnem postopku) ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, pri čemer niti ni navedlo, za katero kršitev gre in zakaj kršitev, ki jih očita toženi stranki, ni samo odpravilo. To se od prvostopenjskega sodišča zahteva v določbi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi, če spozna, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena tega zakona), pa sodišče v svojem postopku takih kršitev ni odpravilo in ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena tega zakona.

8. Ker sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča iz sklepa z dne 18. 6. 2014, ni pa se niti opredelilo, zakaj toženi stranki očitanih kršitev pravil postopka ni samo odpravilo, je ponovno bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, kar je vplivalo na odločitev (1. točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Če bi sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku samo začelo odpravljati napake, ki jih je storilo v predhodnem postopku, in bi spoznalo, da jih zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma napačnega sklepa o dejanskem stanju ne more odpraviti, pa bi moralo v skladu s 75. členom ZMZ opraviti glavno obravnavo.

9. Že zaradi v 8. točki te obrazložitve navedenih razlogov je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v ponoven postopek, v katerem naj upošteva napotke iz sklepa tega sodišča z dne 18. 6. 2014 in iz tega sklepa ter v ponovljenem postopku sprejme stališča do tožbenih navedb, če pa zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanska stanja tega ne more storiti, pa naj v skladu s 75. členom ZMZ opravi glavno obravnavo in odloči tudi na podlagi dejanskega stanja, ki ga bo na tej obravnavi ugotovila.

10. V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da tožena stranka z navedbami pritožbi oziroma v odgovoru na tožbo oziroma pritožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, vendar je v tem primeru vprašanje, ali je obrazložitev izpodbijanega upravnega akta res pomanjkljiva. To bo moralo v ponovljenem postopku ugotovitvi sodišče prve stopnje iz izpodbijanega sklepa tožene stranke in upravnega spisa (ki pa ni voden v skladu s pravili o upravnem poslovanju, saj ni zvezan in ni narejen njegov popis, tako da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je popoln, glej Uredbo o upravnem poslovanju), saj bo moralo natančno analizirati izjave tožnikov v upravnem postopku, in oceniti, ali so, kot sami trdijo, res zatrjevali, da so na Madžarskem sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci za mednarodno zaščito, ali pa so to začeli zatrjevati šele v tožbi, kot navaja tožena stranka. Oceniti bo tudi treba, ali bi tožniki z izjavami, ki so jih podali v upravnem postopku glede svojega bivanja in ravnanja madžarskih organov z njimi, pri uradni osebi oziroma pri povprečnem človeku lahko vzbudili utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito na Madžarskem (ki je, kot je splošno znano, ena od članic Evropske unije in je že ob svojem vstopu v članstvo morala med drugim izkazati, da se na Madžarskem spoštujejo človekove pravice), kar bi pomenilo, da mora tožena stranka zaradi obrnjenega dokaznega bremena v takem primeru sama ugotoviti stanje glede teh okoliščin na Madžarskem in šele nato odločiti o predaji prosilcev Madžarski. Po preučitvi in oceni vseh za odločitev pomembnih okoliščin tega primera pa bo moralo sodišče prve stopnje v zadevi ponovno odločiti, če bo treba, po opravljeni glavni obravnavi.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da opravi nov postopek.