Jedro

Obrazložitev izpodbijanega sklepa je pomanjkljiva, ker se tožena stranka ni opredelila do navedb tožnikov o domnevno neustreznem ravnanju madžarskih organov. Tožniki so namreč v tožbi navajali vire, iz katerih izhaja, da ravnanje madžarskih organov do tistih prosilcev za azil, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi, ni ustrezno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-203/2013/43 (1313-05) z dne 24. 2. 2014 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da ne bo obravnavala prošenj tožnikov za mednarodno zaščito, saj bodo predani Republiki Madžarski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito. Pri svoji odločitvi se sklicuje na c. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Sklicuje se tudi na b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Od Republike Madžarske je tožena stranka prejela odgovor, da je odgovorna država članica za obravnavanje prošenj.

Tožniki so zoper navedeni sklep vložili tožbo, v kateri zatrjujejo, da tožena stranka ni preizkusila varnosti predaje in se sklicujejo na to, da so tožniki zatrjevali, da jim bodo s predajo Republiki Madžarski kršene njihove temeljne človekove pravice. Tožniki se v tožbi sklicujejo na ravnanje madžarskih oblasti z njimi, ki je bilo po njihovem mnenju neustrezno. Sklicujejo se tudi na to, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v primeru predaje prosilca iz Sudana iz Avstrije Madžarski ustavilo transfer zaradi razmer v priporu in uporabe koncepta varne tretje države. Prav tako se sklicujejo na sodbo avstrijskega sodišča z dne 31. 10. 2011, iz katere je razvidno slabo stanje pogojev za bivanje prosilcev za mednarodno zaščito na Madžarskem, sklicujejo pa se tudi na poročilo Hungarian Helsinki Committe, iz katerega izhaja, da so prosilci, ki so že zaprosili za mednarodno zaščito na Madžarskem in nato državo zapustili, preden je bilo odločeno o njihovi prošnji, in bili nato vrnjeni na Madžarsko, izpostavljeni tveganju, da bodo vrnjeni v svojo izvorno državo, iz navedenega poročila pa tudi izhaja, da je avtomatičen odvzem svobode prosilcem za mednarodno zaščito, ki lahko traja celo 12 mesecev. Prav tako se v tožbi sklicujejo na upoštevanje največje koristi otrok. Navajajo tudi to, da če ima tožena stranka, ki zatrjuje, da so tožniki na Madžarskem zaprosili za azil in potem prošnje umaknili, kar sami zanikajo, drugačno informacijo, bi morala z njo tožnike soočiti. Predlagajo odpravo izpodbijanega sklepa oziroma podrejeno, naj se sklep odpravi in vrne zadeva v ponoven postopek.

Tožniki so predlagali tudi izdajo začasne odredbe, kateri je sodišče ugodilo in izdalo sklep opr. št. I U 440/2014-6 z dne 14. 3. 2014, s katerim je odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Sodišče je po prejemu odgovora na tožbo in pripravljalne vloge tožeče stranke tožbo zavrnilo. Ocenilo je, da so podane okoliščine iz Dublinske uredbe, zaradi katerih je za obravnavanje prošenj tožnikov odgovorna Republika Madžarska. Ocenilo je tudi, da glede na opis dogodkov na Madžarskem, kot so jih tožniki navedli v ponovni prošnji, ni razlogov za domnevo, da bi bili podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da zato ni razloga, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti ugotavljati, kakšne so razmere na Madžarskem. Dogodek iz sodbe ESČP je treba obravnavati kot specifičen individualen primer. Tožniki ob izročitvi Madžarski niso bili zaprti ali vrnjeni v izvorno državo in zato sodišče ni sledilo tistim navedbam v tožbi, s katerimi so poskušali utemeljiti bojazen, da bi se jim kaj takega zgodilo. Ugotovilo pa je, da tožena stranka ni ravnala pravilno, ker se v izpodbijanem sklepu ni opredelila do navedb tožnikov o domnevno neustreznem ravnanju madžarskih organov, vendar pa je ocenilo, da to ni taka pomanjkljivost, da bi zaradi tega moralo sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje. Glede upoštevanja največje koristi otrok pa je sodišče zavzelo stališče, da je Republika Madžarska kot članica EU zavezana, da spoštuje Listino EU o temeljnih pravicah in da zato ne obstaja tveganje, da se tudi v Republiki Madžarski največje koristi otrok ne bi upoštevale.

Tožniki so se zoper sodbo upravnega sodišča pritožili, vrhovno sodišče pa je pritožbi ugodilo in sodbo upravnega sodišča razveljavilo ter vrnilo zadevo upravnemu sodišču v nov postopek. V obrazložitvi sklepa vrhovno sodišče navaja, da so tožniki svoje trditve o slabih razmerah na Madžarskem utemeljevali s sodbo ESČP, s sodbo avstrijskega sodišča ter s poročilom Madžarskega helsinškega komiteja. Vrhovno sodišče meni, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb tožnikov o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Madžarskem in pogoji za sprejem prosilcev, kar bi po zatrjevanju tožnikov lahko povzročilo nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru njihove ponovne deportacije v to državo. Vrhovno sodišče je v tem sklepu zavzelo stališče, da upravno sodišče ni odgovorilo na povsem konkretne tožbene ugovore, ki se nanašajo na obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito (razmere v azilnih domovih, odrejanje pridržanja, nesuspenzivnost tožbe v primeru zavrnitve ponovne prošnje in nespoštovanje načela non refoulement).

Sodišče je v ponovljenem postopku, upoštevajoč sklep vrhovnega sodišča, ugotovilo, da je tožba utemeljena.

Vrhovno sodišče je očitalo upravnemu sodišču, da se ni opredelilo do povsem konkretnih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito na Madžarskem. S tem v zvezi upravno sodišče ugotavlja, da so se tožniki v tožbi poleg opisov dogodkov na Madžarskem, ki so jih sami doživeli, sklicevali tudi na sodbo ESČP v primeru predaje prosilca iz Sudana iz Avstrije Madžarski, ki je ustavilo transfer zaradi razmer v priporu in uporabe koncepta tretje varne države. Nadalje se v tožbi sklicujejo tudi na sodbo avstrijskega sodišča z dne 31. 10. 2011, ki kaže na stanje pogojev za bivanje prosilcev za mednarodno zaščito na Madžarskem. Iz navedene sodbe izhaja, da so prosilci za azil, vrnjeni po dublinskem postopku, na Madžarskem v veliki večini primerov pridržani, v nekaterih objektih, kjer se to pridržanje izvaja, je strog zaporniški režim, izpostavljen je tudi problem prosilcev, ki so na ta način vrnjeni na Madžarsko, da tožba nima avtomatično suspenzivnega efekta. Nadalje se tožniki v tožbi sklicujejo na poročilo Madžarskega helsinškega komiteja, iz katerega izhaja, da so prosilci za azil, ki so že na Madžarskem prosili za mednarodno zaščito, pa so državo zapustili, preden je bilo odločeno o njihovi prošnji, in bili nato vrnjeni na Madžarsko, izpostavljeni tveganju, da bodo vrnjeni v svojo izvorno državo. Iz tega poročila tudi izhaja, da je v takem primeru skoraj avtomatičen odvzem svobode prosilcem za mednarodno zaščito, ki lahko traja celo 12 mesecev. Iz njega tudi izhaja, da je na Madžarskem možno izreči odvzem svobode tudi družinam, ki prosijo za mednarodno zaščito.

Upoštevajoč tožbene navedbe, ki se nanašajo na sodbo ESČP, na sodbo avstrijskega sodišča in poročilo Madžarskega helsinškega komiteja, ki se nanašajo na vprašanja, ali se na Madžarskem upošteva načelo nevračanja, ali so res prosilcem omejena gibanja tudi če imajo družine ter ali res obstaja omejitev gibanja lahko tudi do 12 mesecev, sodišče ugotavlja, da tožniki v tožbi navedene vire citirajo z namenom, da bi dodatno dokazali, da se naj z njimi ne bi ravnalo ustrezno, ko so bili že enkrat vrnjeni na Madžarsko. Sodišče je že v svoji sodbi opr. št. I U 440/2014-14 z dne 11. 4. 2014 opozorilo na to, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni opredelila do navedb tožnikov o domnevno neustreznem ravnanju madžarskih organov in je hkrati ugotovilo, da je to pomanjkljivost izpodbijanega sklepa. Vendar pa je takrat ocenilo, da to ni taka pomanjkljivost, da bi sodišče zaradi tega moralo sklep odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Upoštevajoč stališče iz sklepa vrhovnega sodišča, da se mora sodišče bolj podrobno opredeliti do navedb v tožbi, pa je sodišče pri ponovnem odločanju odločilo, da je pomanjkljivost obrazložitve izpodbijanega sklepa, ker se tožena stranka ni opredelila do navedb tožnikov o domnevno neustreznem ravnanju madžarskih organov, tako velika, da je zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijani sklep potrebno odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Pri svoji odločitvi je skladno s sklepom vrhovnega sodišča upoštevalo, da so tožniki v tožbi navajali vire, iz katerih izhaja, da ravnanje madžarskih organov do tistih prosilcev za azil, ki so vrnjeni po dublinski uredbi, ni ustrezno. Tožena stranka pa se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelila do navedb tožnikov o domnevno neustreznem ravnanju madžarskih organov. Izpodbijani sklep je torej v svoji obrazložitvi pomanjkljiv, ker se tožena stranka do teh navedb ni opredelila, s tem v zvezi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedeno, kakšne so razmere za prosilce za azil na Madžarskem, ki so vrnjeni po dublinskem postopku (razmere v azilnih domovih, kakšno je odrejanje pridržanja, ali so upoštevane koristi otrok...). Iz teh razlogov je izpodbijani sklep v svoji obrazložitvi tako pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti in je zato sodišče sklep odpravilo zaradi kršitev pravil postopka iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pri ponovnem odločanju opredeliti se do navedb tožnikov v upravnem postopku in obrazložitev sklepa ne glede na to, kakšna bo odločitev, dopolniti tako, kot je navedeno v tej sodbi.