Jedro

Po ustaljeni sodni praksi mora zavarovalna vsota pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. Sistem omejenega kritja zavarovalnic oziroma limita ima pomen le, če gre za vsoto ali kritje, ki vedno zadošča za plačilo odškodnin iz povprečnega škodnega dogodka. V konkretni zadevi je škoda nastala v prometni nezgodi z dvema udeleženima motornima voziloma in več oškodovanci, ki so utrpeli hujše poškodbe, dva smrtne, druga tožnica pa izjemno hude poškodbe. Zavarovalna vsota v takšnih škodnih dogodkih mora zadoščati za plačilo odškodnine tudi več oškodovancem in tudi za primer, ko so utrpeli hujše poškodbe, vključno s katastrofalno škodo in posledico, kot je na primer paraplegija ali tetraplegija. Zato v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno obveznosti prve toženke v izreku sodbe omejiti z zavarovalno vsoto.

Izrek

I. Pritožbam se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje: - v drugem in tretjem odstavku I. točke izreka tako spremeni, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati drugi tožnici še 25.000,00 EUR (poleg prisojenega zneska 62.723,83 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila; - v prvem odstavku II. točke izreka razveljavi v delu, ki glasi: „od 10. 5. 2010 dalje“.

II. V ostalem se pritožbe zavrnejo in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem oziroma nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo tožencema naložilo, da sta dolžna nerazdelno plačati prvemu tožniku A. A. 13.271,69 EUR, drugi tožnici B. B. pa 62.723,83 EUR odškodnine, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Kar sta zahtevala tožnika v okviru primarnega tožbenega zahtevka več ali drugače, je zavrnilo (I. točka izreka). Tožencema je naložilo, da sta dolžna nerazdelno plačevati drugi tožnici od 10. 5. 2010 dalje mesečno rento v višini 1.070,00 EUR mesečno, in sicer posamezni obrok do vsakega 15. dne v mesecu, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila. Kar je zahtevala druga tožnica v okviru podrednega tožbenega zahtevka za plačilo rente v bodoče več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Tožencema je naložilo, da sta dolžna nerazdelno poravnati tožnikoma pravdne stroške v znesku 7.298,50 EUR, pri čemer je prva tožena stranka dolžna plačati še 3.424,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnika v delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo, prisojeno drugi tožnici in glede odločitve o stroških postopka, toženca pa v delu, ki se nanaša na dosojeno zapadlo in bodočo rento drugi tožnici ter na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Sklicujejo se na pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagajo spremembo oziroma razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu.

3. Tožnika v pritožbi navajata, da odškodnina drugi tožnici za nepremoženjsko škodo nikakor ni primerna in pravična. Poudarjata, da bi moralo sodišče v večji meri upoštevati načelo individualizacije ter načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Sodišče bi moralo podati razloge in pojasnila, kako je pri odločitvi o odškodnini sledilo obema načeloma. Dosojena odškodnina pa po pritožbenih trditvah ne upošteva relevantnih okoliščin konkretnega primera ter okvirov oziroma meril, ki jih je izoblikovala sodna praksa. Že iz opisa poškodb in izdelanih izvedenskih mnenj, ki jih pritožba deloma povzema, izhaja, da je tožnica ob škodnem dogodku utrpela zelo hude telesne poškodbe in zelo hude nevšečnosti. Sodišče v ničemer strokovno in jasno argumentirano ne obrazloži, zakaj meni, da je dosojena odškodnina primerna. Prenizko je odmerilo tudi odškodnino za škodo iz zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Dejstvo je, da je prometna nezgoda drugi tožnici bistveno spremenila celoten način in kakovost njenega življenja. Utrpela je tako hudo poškodbo glave, da je ta povzročila intenzivno zmanjšanje njenih mentalnih sposobnosti, a ker vseeno zelo intenzivno zaznava in čuti, je zmedena in negotova, stopnjevano anksiozna in še manj življenjsko funkcionalna, saj ni zmožna prilagoditve racionalizacije in samovarovalne miselne mehanizme. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti hčerke, ob dejstvu, da se druga tožnica izgube hčerke zaveda in jo zelo intenzivno podoživlja, nikakor ne zadošča in je povsem neprimerna. Ker je sodišče napak presodilo višino denarne odškodnine za drugo tožnico, je posledično napačno odločilo tudi o stroških postopka.

4. Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče odločitev o premoženjski škodi oprlo na prepozne trditve in prepozne dokaze tožeče stranke. Tožeča stranka bi morala, poleg trditve, da tožnica potrebuje pomoč 24 ur na dan, kakšna je ta pomoč, zakaj in pri katerih opravilih jo potrebuje, postaviti tudi trditev o tem, koliko znaša vrednost urne postavke. Tožeča stranka je šele v pripravljalni vlogi, vloženi po prvem naroku, navajala, da je vrednost storitve tuje pomoči mogoče ustrezno finančno ovrednotiti ter zato vztrajala pri izvedencu ter predložila cenik oskrbe na domu. Prvostopenjsko sodišče je brez podlage v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnico opozorilo na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago v zvezi z zahtevkom za rento. Sodišče je brez ustrezne trditvene podlage samo ugotavljalo, koliko ur na dan oziroma na teden tožnica tujo pomoč potrebuje oziroma bi moralo ugotoviti, koliko ur pomoči in koliko ur nadzora potrebuje. Sodišče ni upoštevalo ugovora glede omejitve obveznosti prvotožene stranke z zavarovalno vsoto. Napačno je dosodilo tudi obresti, tako za zapadlo, kot za bodočo rento. Izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, da je tožena stranka dolžna do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plačati v 15-ih dneh. Glede stroškovnega dela je sodišče zmotno zaključilo, da sta bila tožnika uspešna po temelju, kar je upoštevalo pri ugotavljanju uspeha v pravdi. V konkretnem pravdnem postopku spora o temelju ni bilo. Upošteva se lahko le uspeh glede na višino, ki znaša za tožeči stranki 19 %, za toženi pa 81 %.

5. Drugi toženec v pritožbi najprej opozarja, da sta tožnika s spremembo tožbe v zadnji pripravljalni vlogi dejansko povečala tožbeni zahtevek, saj sta zahtevala več, kot sta vtoževala s prvotno tožbo, ko sta zahtevala plačevanje rente za naprej, to je od trenutka, ko jo bo sodišče pravnomočno prisodilo. Sodišče mora odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka znotraj zatrjevanega temelja in podanega tožbenega predloga. Obe toženi stranki sta že v odgovoru na tožbo opozorili, da je zahtevek druge tožnice v delu, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode, nesklepčen oziroma da so trditve in dokazi tožeče stranke pomanjkljivi. Kljub navedenemu je sodišče neutemeljeno v okviru materialnoprocesnega vodstva tožeče stranke pozvalo, da svoje trditve glede zahtevka za plačilo rente za tujo pomoč ustrezno dopolni. Ker so bile trditve tožeče stranke podane prepozno, po prvem naroku za glavno obravnavo, jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati in bi moralo tožbeni zahtevek v delu glede rente zavrniti. Glede odločitve o pravdnih stroških pritožba poudarja, da temelj sploh ni bil sporen, zato je sodišče nepravilno štelo, da sta tožeči stranki po temelju uspeli v celoti. Poleg tega je nepravilna tudi odločitev o uspehu po višini, ker bi moralo upoštevati, da sta tožnika s primarnim zahtevkom propadla, s podrednim tožbenim zahtevkom pa uspela le v 10 %, kar pomeni, da sta po medsebojnem pobotu tožeči stranki dolžni povrniti drugi toženi stranki pravdne stroške.

6. Tožnika sta odgovorila na pritožbi obeh toženih strank, predlagata zavrnitev obeh pritožb in potrditev sodbe v delu, ki ga toženki izpodbijata s pritožbo.

7. Druga tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v delu, ki ga izpodbija tožeče stranka.

8. Pritožbe so delno utemeljene.

9. Pritožbi prve in druge tožene stranke sodišču neutemeljeno očitata kršitev procesnih pravil o prekluziji pri odločanju o podrejenem zahtevku druge tožnice za plačevanje mesečne denarne rente za tujo pomoč in oskrbo. Po stališču tožene stranke tožeča stranka ni pravočasno ponudila ustrezne trditvene in dokazne podlage za odločitev o tej obliki premoženjske škode, zato prvostopenjsko sodišče njenih kasnejših navedb in dokazov glede vrednosti storitve tuje pomoči pri odločitvi ne bi smelo upoštevati.

10. V določbi 286. člena ZPP je uzakonjena obveznost strank, da najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navedeta vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njunih predlogov, da ponudita dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njunih navedb in da se izjavita o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih za glavno obravnavo pa se lahko navajajo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Prvostopenjsko sodišče je glede rentnega zahtevka druge tožnice za tujo pomoč pravilno ocenilo, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke primerna in zadostna ter pravočasno uveljavljena, kar velja tudi za ponujene dokaze. Že iz tožbe izhaja, da trajne posledice prometne nezgode drugi tožnici onemogočajo samostojno življenje, zato potrebuje stalno, vsakodnevno in celodnevno obsežno pomoč drugih ljudi. Tožeča stranka je v tožbi opredelila višino premoženjske škode za tujo pomoč v znesku 1.200,00 EUR mesečno ter kot dokaz predlagala postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki naj bi ugotovil, koliko znaša tržna cena za nego, oskrbo in pomoč druge tožnice, upoštevaje njen specifičen položaj. Zdravstveno stanje druge tožnice in njena nesposobnost samostojnega življenja ter obseg potrebne pomoči izhaja tudi iz tožbi priloženega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, na katerega se tožeča stranka utemeljeno sklicuje kot na del trditvene podlage. Četudi je ta že v tožbi zadostna, jo je kasneje tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi in na prvem naroku za glavno obravnavo pravočasno še dopolnjevala in še bolj natančno utemeljevala obseg tuje pomoči in oskrbe, ki jo potrebuje druga tožnica. Glede cene urne postavke je sicer res, da jo je tožeča stranka določno opredelila po prvem naroku za glavno obravnavo, potem, ko jo je prvostopenjsko sodišče pozvalo v okviru aktivnosti, ki mu ga narekuje materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP). Vendar se tožena stranka v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na prekluzijo že zato, ker je tožeča stranka predlagala izvedenca za dokazovanje višine premoženjske škode za tujo pomoč, pa tudi zato, ker do zavrnitve tega dokaznega predloga oziroma zaključka glavne obravnave ni mogla vedeti, da sodišče tega dokaza ne bo izvajalo. Materialno procesno vodstvo, glede na tek postopka in ugovore tožene stranke, po presoji pritožbenega sodišča ni bilo prekoračeno, ampak ustrezno. Prvostopenjsko sodišče je moralo za pravilno uporabo določbe 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pri presoji upravičenosti do denarne rente kot povračila za škodo najprej izhajati iz zdravstvenega stanja druge tožnice in njene (ne)zmožnosti za samostojno življenje in zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, torej ugotoviti obseg potrebne tuje pomoči, nato pa na primeren način ovrednotiti višino premoženjske škode, kar je po ustaljeni sodni praksi lahko tudi preračun po urni postavki za določena opravila. Obseg in trajanje potrebne tuje pomoči drugi tožnici, ki ga je sodišče ugotovilo po zaslišanju prvega tožnika in priče C. C. ter z izvedencem medicinske stroke, toženca s pritožbo ne izpodbijata. Pač pa očitata prvostopenjskemu sodišču procesno kršitev o tem, da naj bi odločitev o višini urne postavke oprlo na prepozen in zato nedopusten dokaz – cenik opravil v prilogi A 57. Tudi ta očitek ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je zaključek, da je primerno nadomestilo drugi tožnici za pomoč svojcev in drugih oseb, ki jo potrebuje v povprečju 10 ur na dan, skladno s sodno prakso določilo po prostem preudarku (216. člen ZPP), upoštevaje ustaljeno sodno prakso, po kateri se urna postavka za takšna opravila svojcev določa pretežno v višini 4,00 do 6,00 EUR.(1) Cenik storitev Doma upokojencev ... je uporabilo le kot primerjavo pri oceni ustreznosti nove postavke.

11. Pritožbi prve toženke in drugega toženca pa utemeljeno opozarjata na prekoračitev tožbenega zahtevka, ki je v tem, da jima je sodišče naložilo nerazdelno plačilo mesečne rente drugi tožnici od vložitve tožbe (10. 5. 2010 dalje). Druga tožnica je v podrednem tožbenem zahtevku, o katerem je prvostopenjsko sodišče odločalo po zavrnitvi primarnega, uveljavljala plačilo mesečne rente od vložitve tožbe dalje šele v vlogi z dne 1. 12. 2015, po koncu glavne obravnave. Ker gre za povečanje tožbenega zahtevka, saj je druga tožnica v tožbi zahtevala plačevanje mesečne rente, torej od odločitve prvostopenjskega sodišča naprej, gre za spremembo tožbe, ki je dopustna le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP). Drugačnim razlogom sodbe, da modifikacijo tožbe sodišče ne šteje za spremembo tožbe, ker da je tožeča stranka jasno začrtala obdobje, za katero zahteva rento v bodoče, pritožbeno sodišče ne more pritrditi, ker so napačni. Drugi tožnici je prisodilo več od tistega, kar je zahtevala, zato je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo pritožbeno sodišče lahko sàmo sanira z razveljavitvijo sodbe v delu, v katerem je bilo odločeno preko zahtevka (357. člen ZPP). Četudi bi bilo res, da je prišlo pri oblikovanju podrednega tožbenega zahtevka za plačilo mesečne rente do pomote, ki jo je tožeča stranka skušala popraviti, bi moralo prvostopenjsko sodišče odločiti znotraj oblikovanega tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP).

12. Prvostopenjsko sodišče je drugi tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 35.000,00 EUR denarne odškodnine, višji znesek do 100.000,00 EUR pa je kot neutemeljen zavrnilo. Pritožba tožeče stranke sicer nima prav, ko sodbi očita tako pomanjkljive razloge glede odločitve o višini nepremoženjske škode, da predstavljajo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pač pa je sodišče pri odločitvi delno zmotno uporabilo materialno pravo. Prisojena odškodnina mora skladno z merili iz 179. člen OZ ustrezno odražati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati mora biti primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Tožnica v pritožbi utemeljuje višjo odškodnino za uveljavljeno nepremoženjsko škodo, poleg upoštevanja relevantnih okoliščin konkretnega primera, predvsem s sklicevanjem na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, pri čemer pa tudi pritožba ne izpostavi nobenega podobnega odškodninskega primera oziroma prisojene odškodnine ne primerja z drugimi odškodninami v podobnih zadevah.

13. Tožnica je nedvomno utrpela v prometni nezgodi dolgotrajne in zelo intenzivne telesne bolečine, prav tako zelo hude nevšečnosti, kar je vse natančno povzeto v obrazložitvi sodbe. Velja le poudariti, da je druga tožnica najhujšo stopnjo bolečin trpela kar 33 dni, da je bila hospitalizirana šest mesecev in pol, nato pa nadaljevala zdravljenje v rehabilitacijskem zavodu ter da je bilo zdravljenje zaključeno šele po dveh letih in petih mesecih. Pri tem je treba upoštevati, da je tožnica utrpela več hudih poškodb, a najhujše so bile poškodbe glave, teža te poškodbe je po Fischerjevem sistemu uvrščanja poškodb v V. oziroma VI. skupini (zelo hude in izjemno hude telesne poškodbe). Pritožbeno sodišče je obravnavano zadevo primerjalo z nekaj primeri poškodb v sodni praksi, kjer so oškodovanci utrpeli poškodbe glave in možganov. Primerjalo je zadevi VSRS II Ips 393/2011 ter II Dor 211/2016, v kateri je bila oškodovancu za precej krajše obdobje hudih telesnih bolečin in manjši obseg nevšečnosti prisojena enaka odškodnina kot drugi tožnici ter zadeve VSRS II Ips 132/2013, II Ips 204/2013, II Ips 224/2014, v katerih je bila oškodovancem v delno podobnih, a še težjih odškodninskih primerih (poleg psihoorganskega sindroma še močno zmanjšana sposobnost gibanja), prisojena za telesne bolečine in nevšečnosti višja odškodnina kot tožnici. Pritožbeno sodišče ocenjuje za primerno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti 50.000,00 EUR, torej za 15.000,00 EUR več, kot jo je ocenilo prvostopenjsko sodišče. 14. Tudi pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče v premajhni meri upoštevalo hude posledice poškodb, zaradi katerih se je drugi tožnici življenje popolnoma spremenilo tako, da ni več sposobna skrbeti zase. Upoštevaje ugotovitve sodbe o tem, v kolikšni meri in v kakšni obliki je druga tožnica zmožna trpeti duševne bolečine, ki so povzete iz izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke(2) ter upoštevajoč podoben obseg škode pri oškodovancih v zgoraj navedenih odškodninskih primerih, je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova za 10.000,00 EUR višja, kot jo je ocenilo prvostopenjsko sodišče. Pritožba ima sicer prav, ko povzema mnenje izvedenke, da druga tožnica zaradi intenzivnega zmanjšanja njenih mentalnih sposobnosti ni zmožna vseh posledic omiliti oziroma jih postaviti v ustrezen razumski okvir, kot bi to storila umsko sposobna oseba. Vendar ta okoliščina ne upravičuje toliko višje odškodnine (200.000,00 EUR), ki jo zahteva druga tožnica za to vrsto škode.(3)

15. Pri višini odškodnine za duševne bolečine druge tožnice zaradi smrti hčerke je moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati, v kolikšni meri je druga tožnica glede na upad njenih splošnih mentalnih sposobnosti zmožna trpeti duševne bolečine zaradi izgube ljubljene osebe. Upoštevanje te okoliščine, natančno opisane v razlogih sodbe, pa se pokaže, da je prisojena odškodnina ustrezna in primerno umeščena med druge odškodnine za to vrsto škode (prvi odstavek 180. člena OZ).

16. Ugovor omejene zavarovalne vsote prve tožene stranke je prvostopenjsko sodišče zavrnilo s pojasnilom, da prisojena odškodnina in valorizirani zneski delnih plačil prve toženke iz zavarovalne police znašajo skupaj 278.094,05 EUR in tako ne presegajo zneska zavarovalna vsote, ki sedaj znaša 459.021,87 EUR. Prva toženka sicer pravilno ugotavlja v pritožbi, da ta okoliščina, glede na bodočo dosojeno rento, ne more biti odločilna. Vendar pritožbeno sodišče opozarja v zvezi s tem ugovorom zavarovalnice na ustaljeno sodno prakso, po kateri mora zavarovalna vsota pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.(4) Sistem omejenega kritja zavarovalnic oziroma limita ima pomen le, če gre za vsoto ali kritje, ki vedno zadošča za plačilo odškodnin iz povprečnega škodnega dogodka. V konkretni zadevi je škoda nastala v prometni nezgodi z dvema udeleženima motornima voziloma in več oškodovanci, ki so utrpeli hujše poškodbe, dva smrtne, druga tožnica pa izjemno hude poškodbe. Zavarovalna vsota v takšnih škodnih dogodkih mora zadoščati za plačilo odškodnine tudi več oškodovancem in tudi za primer, ko so utrpeli hujše poškodbe, vključno s katastrofalno škodo in posledico, kot je na primer paraplegija ali tetraplegija.(5) Zato v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno obveznosti prve toženke v izreku sodbe omejiti z zavarovalno vsoto.

17. V skladu z gornjimi razlogi je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka sodbe. Delno pa je ugodilo tudi pritožbama prve in druge tožene stranke in sodbo delno razveljavilo na podlagi 357. člena ZPP. V preostalem delu pa je v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožbe pravdnih strank (353. člen ZPP).

18. Navedena sprememba odločitve o glavni stvari pa ni vplivala na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. V odškodninskih pravdah sodišča, upoštevajoč okoliščine primera, sicer lahko uporabijo metodo, po kateri se uspeh strank ovrednoti ločeno po temelju in po višini, kadar ugotavljanje temelja povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov. V tej zadevi temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke v pretežnem delu ni bil sporen, sta pa tako prva kot druga tožena stranka ugovarjali sokrivdo (20 % oziroma 30 %) druge tožnice in pokojne D. D. k nastali škodi zaradi neuporabe varnostnega pasu. V tej smeri je sodišče izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem sta mnenji o strokovnih vprašanjih podala izvedenca prometne in medicinske stroke. Upoštevati je potrebno tudi, da je druga tožnica poleg nepremoženjske škode uveljavljala tudi denarno rento ter da je glede tega dela zahtevka, kljub zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka na plačilo kapitalizirane rente, v pretežni meri uspela s podrednim zahtevkom na plačevanje bodoče rente. Upoštevajoč vse te okoliščine primera je skupni uspeh tožeče stranke, glede na delni uspeh po temelju (glede sokrivde) in delni po višini, približno 60 %, kar pomeni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in v skladu z materialnopravno določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

19. Delni uspeh s pritožbo tako tožeče stranke kot tudi prve in druge tožene stranke narekuje pritožbenemu sodišču na podlagi 164. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločitev, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Odločbe VSRS II Ips 129/2012, VSL II Cp 1670/2014, II Cp 2734/2014, II Cp 1363/2016. Op. št. (2): Duševne bolečine pri tožnici se izražajo kot neugodje, tesnoba, nerazpoloženje, notranja napetost. Op. št. (3): Takšno odškodnino sodišča prisojajo za najhujše škodne primere.

Op. št. (4): VSRS II Ips 313/2012, II Ips 285/2012, II Ips 701/2005. Op. št. (5): Mag. Gordana Ristin, Katera zavarovalna vsota (limit) velja? Po odloku v času škodnega dogodka ali po odloku ob odmeri odškodnine oziroma sojenju, Pravna praksa 1/1994.