Jedro

Prav Intenzivnost čustvenega doživljanja izgube hčerke v povezavi z okoliščino, da je ob čustvih, katerih vzroka ne razume povsem, še dodatno zbegana, po presoji revizijskega sodišča ne utemeljuje nižje odškodnine, kot se sicer prisoja v sodni praksi. Prej obratno, saj posledica škodnega dogodka niso zgolj duševne bolečine, temveč tudi izguba sposobnosti racionalizacije teh bolečin, torej mehanizma, s katerim se sicer ljudje s takimi bolečinami spopadajo in jih poskušajo omiliti.

Z datumsko neopredeljenim zahtevkom za plačevanje bodoče periodične terjatve, ki je podan v tožbi, tožeča stranka dejansko zahteva plačevanje te terjatve od trenutka vložitve tožbe dalje. Datumska neopredelitev začetka plačevanja rente v obravnavanem primeru ne more pomeniti, da je začetek te obveznosti vezan na dan izdaje ali celo na pravnomočnost sodbe ter s tem prepuščen hitrosti sodnih postopkov.

Izrek

I. Revizija prvega tožnika se zavrže. II. Reviziji druge tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki njenega izreka spremeni tako, da se: - njena prva alineja glasi: "v drugem in tretjem odstavku I. točke izreka tako spremeni, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati drugi tožnici še 29.605,24 EUR (poleg prisojenega zneska 62.723,83 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila;" - njena druga alineja črta.

III. V preostalem se revizija druge tožnice zavrne.

IV. Tožnika in drugi toženec krijejo vsak svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnika sta vtoževala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki sta jo utrpela v prometni nesreči, ki jo je povzročil drugi toženec (zavarovanec prve toženke).

2. Sodišče prve stopnje je tožencema nerazdelno naložilo plačilo 13.271,69 EUR prvemu tožniku in 62.723,83 EUR drugi tožnici, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostanku pa je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožencema je nerazdelno naložilo tudi plačilo mesečne rente v višini 1.070,00 EUR drugi tožnici, in sicer od 10. 5. 2010 dalje, v preostanku pa je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) Odločilo je še o pravdnih stroških (III. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbam vseh pravdnih strank ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je drugi tožnici prisojeni znesek 62.723,83 EUR zvišalo še za 25.000,00 EUR (prva alineja I. točke izreka). V delu, ki se nanaša na plačilo mesečne rente, pa je razveljavilo odločitev, da se renta plačuje "od 10. 5. 2010 dalje" (druga alineja I. točke izreka). V ostalem je pritožbe zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (III. točka izreka).

4. Tožnika sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Prvenstveno predlagata spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodiščema nižjih stopenj. Priglašata revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožencema. Nanjo je odgovoril drugi toženec in primarno predlagal njeno zavrženje, podrejeno pa njeno zavrnitev ter priglasil revizijske stroške.

6. Ker je revizijsko sodišče revizijo prvega tožnika zavrglo (glej 16. do 18. točko obrazložitve te odločbe), v nadaljevanju povzema ugotovljeno dejansko stanje in odločitev sodišč nižjih stopenj le v delu, ki se nanaša na drugo tožnico.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

7. Drugi toženec je 5. 7. 2005 povzročil hudo prometno nesrečo, v kateri sta bila tožnika (mati in sin) hudo poškodovana, oče in sestra prvega tožnika oziroma mož in hči druge tožnice pa sta izgubila življenje.

8. Druga tožnica je v nesreči (takrat stara 45 let) utrpela udarnino čelnih režnjev možganov, posledica česar je bila najprej nezavest ter možganska krvavitev, kasneje pa nevrološke motnje in popoškodbeni psihoorganski sindrom. Utrpela je tudi zlom 4. vratnega vretenca, odkrušenje podlahtnice v komolčnem sklepu, zlom 2. rebra, udarnine na obrazu in prsnem košu, več ran ter tekočino v prsni in trebušni votlini. Gre za poškodbe v rangu od I. do V. stopnje po Fischerju. Pet tednov je trpela hude telesne bolečine, 10 dni srednje hude bolečine, nato pa lahke telesne bolečine, ki jih občasno trpi še danes. Bila je operirana na obrazu, večkrat je bila izpostavljena škodljivemu ionizirajočemu žarčenju, pri čemer je skupaj prejela za polovico večjo dozo od letne profesionalne dovoljene doze, priključena je bila na ventilator ter imela vstavljeno cevko za odvod seča. Prejemala je analgetike, antibiotike, sredstva proti strjevanju krvi ter infuzijo. Več kot pol leta je bila hospitalizirana, od tega 25 dni v intenzivni negi, nato pa je prestala še pet mesecev fizioterapije, nevropsihološko rehabilitacijo in več kot 30 pregledov pri kirurgu, nevrologu, splošnemu zdravniku in psihiatru. Primarnega strahu ni utrpela, pač pa je do konca psihiatrične hospitalizacije trpela hud sekundarni strah. Leta 2006 je bila z odločbo ZPIZ spoznana za invalidko I. kategorijo s 60 % telesno okvaro. Zdravljenje je zaključila decembra 2007. Še vedno hodi vsakodnevno v rehabilitacijski zavod Korak.

9. Tožnica ima trajne anatomske (na možganih in okoli predela zlomov, brazgotine na obrazu), funkcionalne (zmanjšana gibljivost levega komolca in podlahti ter vratne hrbtenice, motnja ravnotežja) in duševne posledice (hud psihoorganski sindrom, ki se ne izboljšuje, posledično pa resen upad mentalnih sposobnosti). Je opravilno nesposobna, popolnoma nesamostojna in potrebuje stalen nadzor in tujo pomoč pri osebni higieni, oblačenju, prehranjevanju, ipd. Prizadete so njene spominske, miselne, spoznavne in druge funkcije. Ni sposobna abstraktnega mišljenja, časovnega predvidevanja, samostojnega sklepanja, povezovanja vzrokov in posledic in razvijanja prilagoditvenih mentalnih strategij. Duševnih motenj pa se zaveda in zaradi njih dodatno trpi. Čeprav na abstraktni ravni ni zmožna prepoznati vzroka in pomena duševnih bolečin, jih intenzivno občuti kot neugodje, tesnobo, zbeganost, notranjo napetost in stisko, tako zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi zaradi izgube moža in hčerke (jih pogreša, sprašuje po njih, joka, išče slike). Ker se z njimi ni sposobna soočiti z racionalnimi mehanizmi, na katere bi se naslonila umsko zdrava oseba, je še toliko manj življenjsko funkcionalna. Njene življenjske funkcije in dejavnosti so po mednarodni klasifikacijo WHO v povprečju zmanjšane za 50 %.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

10. Prva toženka je drugi tožnici na račun nepremoženjske škode že pred pravdo izplačala 78.000,00 EUR, tožnica pa je v pravdi zahtevala še dodatnih 242.000,00 EUR. Menila je, da je primerna odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju 100.000,00 EUR (od tega naj bi ji prva toženka že plačala 29.000,00 EUR), zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti 200.000,00 EUR (od tega naj bi ji prva toženka že plačala 29.000,00 EUR), zaradi duševnih bolečin zaradi strahu pa 20.000,00 EUR (kar naj bi ji prva toženka že v celoti plačala). Sodišče prve stopnje je presodilo, da znaša primerna odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju 35.000,00 EUR, sodišče druge stopnje pa je ta znesek zvišalo na 50.000,00 EUR. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti ji je sodišče prve stopnje prisodilo 50.000,00 EUR, sodišče druge stopnje pa je ta znesek zvišalo na 60.000,00 EUR. Primerno odškodnino za strah sta sodišči nižjih stopenj ocenili na 4.000,00 EUR. Primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako po oceni sodišč nižjih stopenj znaša 114.000,00 EUR. Ker prva toženka pri izplačilu nespornega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo ni specificirala posameznih postavk te škode, sta sodišči izplačilo upoštevali na račun celotne nepremoženjske škode. Upoštevaje že izplačani revalorizirani znesek sta tožencema naložili še plačilo 30.150,00 EUR.

11. Posebej je druga tožnica zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi smrti hčerke. Na ta račun ji je prva toženka že pred pravdo izplačala 7.344,35 EUR, tožnica pa je v pravdi zahtevala še dodatnih 7.260,89 EUR. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da znaša primerna odškodnina po tej postavki 10.000,00 EUR in (upoštevaje že izplačani revalorizirani znesek) tožencema naložili še plačilo 1.443,83 EUR.

12. Za že zapadlo premoženjsko škodo je druga tožnica zahtevala 72.208,64 EUR, povračilo bodoče premoženjske škode pa je v primarnem tožbenem zahtevku zahtevala v obliki kapitalizirane rente v enkratnem znesku 432.000,00 EUR (1.200,00 EUR mesečno za 30-letno obdobje), v podrednem tožbenem zahtevku pa kot mesečno rento v višini 1.298,44 EUR. V vlogi z dne 1. 12. 2015, to je po zaključku glavne obravnave, je podredni tožbeni zahtevek popravila tako, da je bodočo mesečno rento zahtevala od vložitve tožbe (to je od 10. 5. 2010) dalje. Sodišče prve stopnje ji je za zapadlo škodo prisodilo 56.130,00 EUR, povračilo bodoče škode pa ji je prisodilo kot mesečno rento v višini 1.070,00 EUR od 10. 5. 2010 dalje. Popravka tožbenega zahtevka ni štelo za spremembo tožbe. Sodišče druge stopnje je odločitev o bodoči mesečni renti na podlagi 357. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) razveljavilo v delu, da se renta plačuje "od 10. 5. 2010 dalje". Presodilo je, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je druga tožnica plačilo mesečne rente "od dneva vložitve te tožbe dalje" uveljavljala prepozno. Gre namreč za povečanje tožbenega zahtevka, torej za spremembo tožbe, ta pa je dopustna le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP).

**Povzetek revizijskih navedb**

13. Revidenta izpodbijata odločbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu (konkretizirano glede plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo druge tožnice), ter v razveljavitvenem delu, to je glede plačevanja denarne rente od 10. 5. 2010 dalje do izdaje oziroma pravnomočnosti prvostopenjske sodbe.

14. Odškodnina za nepremoženjsko škodo druge tožnice iz naslova telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega naj bi bila odmerjena prenizko in v nasprotju z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine. Tožnici naj bi pripadala celotna vtoževana odškodnina. Revidenta posebej opozarjata na obseg in težo tožničinih poškodb in bolečin, dolžino hospitalizacije, visoko dozo prejetega ionizirajočega žarčenja ter druge nevšečnosti med zdravljenjem. Nesreča naj bi tožnici bistveno spremenila način in kakovost življenja, pri čemer v prihodnosti ni mogoče pričakovati izboljšanja, pač pa kvečjem poslabšanje njenega stanja. Njene mentalne sposobnosti so močno zmanjšane, hkrati pa svojega stanja ni sposobna racionalizirati in zato še bolj trpi, kar še zlasti velja za bolečine ob izgubi hčerke. Sklicujeta se na odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 393/2011, II Ips 287/2014, II Ips 566/2006, II Ips 20/2010, II Ips 1132/2008, II Ips 629/2008, II Ips 220/2009, II Ips 1099/2007 in II Ips 887/2007. 15. V zvezi z denarno rento revidenta navajata, da dopolnitve oziroma popravka tožbenega zahtevka v vlogi z dne 1. 12. 2015 ni mogoče šteti za spremembo tožbe, saj so bile v postopku podane navedbe glede začrtanega obdobja ves čas jasne. Že v tožbi naj bi navedla, da tožnici vsak mesec nastajajo stroški v vtoževani višini, kar pomeni, da so nastajali tudi v času vložitve tožbe; zamudne obresti je zahtevala od dneva vložitve tožbe; zapadlo rento pa je terjala le do dneva vložitve tožbe. Tudi če bi šteli, da gre za spremembo tožbe, pa naj bi bila ta dopustna, saj je sodišče na naroku po odločitvi o koncu glavne obravnave pridržalo izdajo sodbe do poteka roka za pripombe na prepis zvočnega posnetka in za predložitev listinskih dokazov, zato naj bi glavna obravnava dejansko ne bila končana vse do poteka teh rokov. Iz odločitve sodišča druge stopnje naj bi tudi ne bilo jasno, od kdaj naj bi potem renta tožnici dejansko pripadala.

**Presoja dovoljenosti revizije**

16. Revizija prvega tožnika ni dovoljena.

17. Prvi tožnik in druga tožnica sta (preko svojega skupnega pooblaščenca) vložila enotno revizijo. Drugi toženec v odgovoru na revizijo opozarja, da revizije ni vložila upravičena oseba.

18. Tožnika sta navadna materialna sospornika, zaradi česar se dovoljenost njune revizije presoja za vsakega od njiju posebej. Prvi tožnik je v pravdi vtoževal plačilo 18.312,38 EUR, pri čemer mu je bilo pravnomočno prisojenih 13.271,69 EUR. Vrednost, ki bi še lahko bila revizijsko sporna,1 torej ne presega pragu 40.000,00 EUR za dovoljeno revizijo, prav tako pa ni izkazano, da bi Vrhovno sodišče revizijo dopustilo (drugi in tretji odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato revizijo, kolikor jo vlaga prvi tožnik, zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP) (I. točka izreka).

19. Drugi toženec navaja še, da tudi sicer, upoštevaje vrednost spornega predmeta, revizija ni dovoljena glede pravnomočne odločitve o mesečni renti. Ker naj bi bila dopolnitev zahtevka za plačilo rente prepozna, naj bi se štelo, da za obdobje "od dneva vložitve tožbe dalje" tožnica rente sploh ni zahtevala, zato naj bi tega zneska ne bilo mogoče zajeti v vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe.

20. Odločitev o razveljavitvi dela prvostopenjske sodbe zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka (brez vrnitve zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje) je po svoji pravni naravi sklep (357. člen ZPP), s katerim je bil v tem delu postopek pravnomočno končan. Revizija zoper tak sklep je zato dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP), razen v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo, torej tudi ne v sporih, kjer vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe ne presega 40.000 EUR (drugi odstavek 384. člena ZPP). V konkretni zadevi je v zvezi z denarno rento revizijsko sporna pravilnost odločitve sodišča druge stopnje, da zahtevek za plačevanje rente za obdobje od vložitve tožbe do izdaje sodbe ni bil pravočasno postavljen. Drugi tožnici ni mogoče odvzeti pravice do revizije z razlogovanjem, da tak zahtevek - ker ni bil pravočasno postavljen - ne "obstaja" in je njegova vrednost nič, torej ne presega revizijskega pragu 40.000 EUR.2 Tako razlogovanje bi namreč pomenilo že vsebinsko presojo glede (ne)pravočasnosti tožbenega zahtevka; taka presoja pa mora rezultirati v meritorni in ne v formalni odločitvi o reviziji. Revizija je zato dovoljena tudi glede pravnomočne odločitve o mesečni renti za sporno obdobje.

**Presoja utemeljenosti revizije**

21. Revizija je delno utemeljena.

_Glede nepremoženjske škode_

22. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.3

23. Po presoji revizijskega sodišča sta bili v obravnavanem primeru pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti obe načeli pravilno upoštevani.

24. Primerjava zadev, na katere se pri očitku o prenizko odmerjeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju sklicuje revidentka (odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 393/2011, II Ips 287/2014 in II Ips 566/2006), pokaže, da je v prvi zadevi oškodovanec utrpel približno pol lažje telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter posledično dobil tudi polovico nižjo odškodnino kot revidentka. V drugi zadevi je bila prisojena višja odškodnina, a je oškodovanka bistveno dlje trpela hude telesne bolečine, v tretji zadevi pa je bila za nekoliko večji obseg poškodb ter telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena celo nižja odškodnina. Revizijski očitki so zato neutemeljeni.

25. Enako velja za revizijske očitke o prenizko odmerjeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da se odškodnine za nepremoženjsko škodo za primerljiv obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti gibljejo v širokem razponu, pri čemer pa primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da prisojena odškodnina v konkretnem primeru - četudi je res ni mogoče uvrstiti med višje prisojene odškodnine - ne odstopa od spodnje meje.4 Revidentka se neutemeljeno sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 287/2014 in II Ips 20/2010, kjer je bila prisojena odškodnina relativno visoka, a je bil pri obeh oškodovancih podan ne le upad mentalnih sposobnosti, temveč tudi hujše trajne telesne okvare. Revizijsko sodišče hkrati pritrjuje pojasnilu pritožbenega sodišča, da se odškodnina v taki skupni višini, kot jo je zahtevala revidentka, prisoja le za primere katastrofalne škode, obravnavani primer pa ni tak. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine pa je neutemeljena.

26. Iz primerov, na katere se sklicuje revidentka glede odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 1132/2008, II Ips 629/2008, II Ips 220/2009, II Ips 1099/2007, II Ips 629/2008 in II Ips 887/2007), izhaja, da se za duševne bolečine zaradi smrti otrok staršem prisojajo odškodnine nad 14 povprečnimi neto plačami, medtem ko sta v obravnavani zadevi sodišči nižjih stopenj ocenili, da bi bila primerna odškodnina v višini približno 9,5 povprečne mesečne plače. Iz obrazložitve sodb sodišč nižjih stopenj je mogoče posredno razbrati, da sta revidentki odškodnino za duševne bolečine priznali, ker ta duševne bolečine vsekakor občuti, a jih občuti na drugačen način zaradi upada njenih kognitivnih sposobnosti. Ugotovljeno je bilo, da revidentka duševne bolečine intenzivno občuti mimo zavestnih miselnih procesov, na emocionalnem področju, kot tesnobo, nesrečnost in pogrešanje, četudi se ne zaveda njihove abstraktne dimenzije in jih ne zna artikulirati. Prav ta intenzivnost njenega čustvenega doživljanja izgube hčerke v povezavi z okoliščino, da je ob čustvih, katerih vzroka ne razume povsem, še dodatno zbegana, po presoji revizijskega sodišča ne utemeljuje nižje odškodnine, kot se sicer prisoja v sodni praksi. Prej obratno, saj posledica škodnega dogodka niso zgolj duševne bolečine, temveč tudi izguba sposobnosti racionalizacije teh bolečin, torej mehanizma, s katerim se sicer ljudje s takimi bolečinami spopadajo in jih poskušajo omiliti. Oškodovanki zato pripada vsaj taka odškodnina, ki je na spodnji meji odškodnin v primerih duševnih bolečin zaradi izgube otrok. Tak pa je tudi znesek, ki ga je kot primernega ocenila revidentka in (ustrezno zmanjšanega za že izplačani znesek) zahtevala s tožbo.5 Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in ji iz tega naslova prisodilo še dodatnih 4.605,24 EUR.

_Glede denarne rente za premoženjsko škodo_

27. Druga tožnica je v 3. točki podrednega tožbenega zahtevka zahtevala naslednjo odločitev: "Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačevati drugotožeči stranki mesečno rento v višini 1.289,44 EUR mesečno, in sicer posamezni obrok do vsakega 15. dne v mesecu, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila." Zastavlja se vprašanje, ali je že na podlagi tako postavljenega zahtevka mogoče zaključiti, da plačevanje mesečne rente zahteva od dneva vložitve tožbe dalje, ali pa je to mogoče razbrati šele iz "dopolnitve oziroma popravka" (kot ga sama poimenuje) z besedilom "od dneva vložitve te tožbe dalje" v vlogi z dne 1. 12. 2015 (ki je, če bi ga bilo treba šteti za dopolnitev tožbe, sicer res prepozen6).

28. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Oblikovanje tožbenega zahtevka je v dispoziciji tožeče stranke: tožba mora obsegati določen zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP), ki naj ga sodišče (načeloma) samo prenese v sodbeni izrek. Druga tožnica je v zahtevku specificirala višino mesečne rente in opredelila dan v mesecu, do katerega naj bi bila plačana renta za vsak posamični mesec, umanjkala pa je navedba datuma, od katerega dalje naj se renta plačuje. Vendar je taka pomanjkljivost zgolj navidezna. Z datumsko neopredeljenim zahtevkom za plačevanje bodoče periodične terjatve, ki je podan v tožbi, tožeča stranka dejansko zahteva plačevanje te terjatve prav od trenutka vložitve tožbe dalje. Datumska neopredelitev začetka plačevanja rente v obravnavanem primeru ne more pomeniti, da je začetek te obveznosti vezan na dan izdaje ali celo na pravnomočnost sodbe ter s tem prepuščen hitrosti sodnih postopkov. Tožničine navedbe v vlogi z dne 1. 12. 2015 zato ne pomenijo prave spremembe tožbe, s katero bi tožnica zahtevala nekaj več kot prej. Pravzaprav so bile celo nepotrebne, saj bi sodišče prve stopnje lahko datum začetka plačevanja rente (ki je datum vložitve tožbe) v sodbenem izreku navedlo tudi samo. Sodišče res ne bi moglo sámo domnevati - na primer - da njeno plačevanje tožnica zahteva za nazaj - v tem primeru ne bi šlo več za bodočo terjatev. Prav tako ji je ne bi moglo prisoditi, če bi bil zahtevek preuranjen. Vendar v tem primeru ne gre za to, da bi sodišče moralo ugibati, ali tožnici morda pripada še kaj več oziroma ali je pomotoma zahtevala manj, kot ji pripada. Šteti je moralo, da rento terja od dneva vložitve tožbe dalje in ugotoviti, ali tak zahtevek podpira tudi trditvena podlaga in izvedeni dokazi. Odgovor na to pa je bil pritrdilen. Sklep sodišče druge stopnje, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, je zato zmoten.

**Odločitev o reviziji**

29. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče reviziji deloma ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe (prvi odstavek 380. člena ZPP). V preostanku pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) (III. točka izreka).

**Stroški postopka**

30. Sprememba izpodbijane sodbe po presoji revizijskega sodišča ni vplivala na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, niti na odločitev o pritožbenih stroških, zato revizijsko sodišče v to odločitev ni posegalo.

31. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker prvi tožnik z revizijo ni uspel, druga tožnica pa je z njo uspela le delno, prav tako je bil delno utemeljen odgovor na revizijo, ki ga je vložil drugi toženec, v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP vsak od njih sam krije svoje stroške revizijskega postopka (IV. točka izreka).

1 Tudi sicer revizija konkretizirano izpodbija le odločitev, ki se nanaša na drugo tožnico. 2 Naknadne nove ocene vrednosti spornega predmeta taka sprememba tožbe ni terjala, saj bi se - ker gre za bodočo ponavljajočo terjatev - tudi po spremembi tožbe izračunala na enak način kot prej: kot seštevek vrednosti mesečnih terjatev za petletno obdobje. Vrednost zahtevane mesečne terjatve je namreč ostala enaka. 3 Enako VS RS v zadevah II Ips 20/2010 z dne 16. 5. 2013, II Ips 142/2010 z dne 7. 11. 2013, II Ips 273/2013 z dne 22. 10. 2015 idr. 4 Glej npr. odločbe VS RS v zadevah II Ips 393/2011 z dne 8. 12. 2011, II Ips 648/2005 z dne 17. 1. 2008, II Ips 229/2004 z dne 16. 6. 2005, II Ips 235/2004 z dne 24. 3. 2005. 5 Primerna odškodnina naj bi po njenih navedbah znašala 14.605,24 EUR, ob že izplačanih 7.344,35 EUR je tako zahtevala še 7.260,89 EUR. Sodišči nižjih stopenj sta za primerno ocenili odškodnino v višini 10.000,00 EUR in ji (ob odbitku revalorizirane že izplačane vrednosti, to je 8.556,17 EUR) prisodili 1.443,83 EUR. 6 Revizija namreč zmotno meni, da glavna obravnava dejansko ni bila končana vse do poteka rokov za podajo pripomb na prepis zvočnega posnetka zaslišanja prič na zadnjem naroku za glavno obravnavo in za predložitev dodatnih listin in izjasnitev o njih. Glavna obravnava je končana, ko je zadeva obravnavana v zadostni meri, da se lahko izda odločba (prim. 291. člen ZPP). Stranke so na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 17. 11. 2015 imele še vse možnosti za izjavljanje, nato pa je sodeča sodnica sklenila, da je glavna obravnava končana. Izdaja sodbe je bila odložena do poteka rokov, ki jih izpostavlja revizija. Strankam je bila torej dana vsebinsko omejena možnost dodatnega izjavljanja, ki se je nanašala le na prepis zvočnega posnetka in na vsebino dodatno predloženih dokazov.