Jedro

Tožnik ne more uspeti s tožbo, saj kot stranka v upravnem postopku ni niti zatrjeval in tudi ne izkazoval, da bi se vse od svoje dokončne zapustitve Republike Slovenije konec leta 1992 dalje kadarkoli sploh poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju Upravna enota) zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi 1. odstavka 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) v ponovljenem postopku po odločbi Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-273/2014/2 (1312-03) z dne 13. 11. 2014, ki jo v svoji obrazložitvi tudi povzema. V ugotovitvenem postopku, med katerim je bil tožnik 5. 2. 2015 zaslišan na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Skopju, je Upravna enota tako ugotovila, da vzrok za njegovo zapustitev Slovenije ni bil izbris njegove tedaj mladoletne hčerke A.A. z dne 26. 2. 1992, za kar je tožnik izvedel šele kasneje, enako kot za izbris ostalih družinskih članov, in sicer v času, ko je že prebival v Republiki Makedoniji. Iz njegovih izjav na ustnem zaslišanju in izjav njegove soproge B.B. je razvidno, da je družina dejansko zapustila Slovenijo zaradi izgube službe obeh zakoncev, zaradi težkega finančnega stanja in ker je tožnik dobil novo službo v vojski Republike Makedonije in tudi stanovanje v Skopju. Tožnik je na ustnem zaslišanju izpovedal, da je Slovenijo zapustil zaradi težkega življenja in ker je ostal brez službe in denarja, za izbris hčerke A.A. pa je kasneje izvedel šele, ko je z družino že živel v Republiki Makedoniji, potem ko je konec leta 1992 po lastni volji in odločitvi zapustil Slovenijo in se zatem v Slovenijo ni niti poskušal več vrniti in nadaljevati z dejanskim življenjem, saj se je takoj po zapustitvi Slovenije zaposlil v vojski Republike Makedonije in si uredil prebivanje ter od tedaj dalje živi skupaj z družino v Skopju, v svojem lastnem stanovanju. Navedeno kaže na to, da središče njegovih življenjskih interesov predstavlja Republika Makedonija, na podlagi česar Upravna enota ugotavlja, da tožnik na podlagi določil ZUSDDD ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, saj je bilo v ponovnem postopku ponovno ugotovljeno, da od zapustitve države leta 1992 pa vse do izdaje izpodbijane odločbe ne obstajajo dejanske ali pravne povezave med tožnikom in Slovenijo, razen tega, da je tožnik izrazil željo, da se želi vrniti v Slovenijo skupaj z družino.

2. V nadaljevanju Upravna enota ugotavlja, da je odločitev tožnika za nadaljevanje življenja v Republiki Makedoniji po letu 1992 nastala na njegovi strani, saj se je po lastni volji odločil, ko je ob koncu meseca septembra 1992, po tem, ko je še zadnjič vstopil v Slovenijo, da dokončno zapusti državo in tudi vojaško stanovanje v Ljubljani ter se nato v Slovenijo ni več vračal. Po ugotovitvi Upravne enote vzrok za njegovo zapustitev Slovenije ne more biti njegov izbris iz registra stalnega prebivalstva ali izbris njegove hčerke iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožnik z družino zapustil državo še pred izbrisom in je sam izjavil, da je za izbris izvedel potem, ko je Slovenijo že zapustil, oziroma potem, ko je že bil v Republiki Makedoniji. Obdobje od konca leta 1992 do izdaje izpodbijane odločbe je po oceni Upravne enote zelo dolgo obdobje, tožnik pa v tem času ni izkazal nobene aktivnosti ali prizadevanja, da bi se vrnil v Slovenijo in v njegovem primeru tudi niso bile podane okoliščine, ki bi mu preprečevale življenje v Sloveniji. Prav tako v upravnem postopku tudi ni navedel nobenih konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na to, da mu je izbris iz registra stalnega prebivalstva v navedenem obdobju preprečil uveljavljanje osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih dejanskih in trajnih vezi s Slovenijo, zato je Upravna enota glede na navedeno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, ker ni mogoče upoštevati upravičene petletne odsotnosti iz razlogov po 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD glede izpolnjevanja nadaljnjega pogoja, to je dejansko življenje v Republiki Sloveniji, tožnik pa v obdobju nadaljnjih petih let ni izkazal ravnanj, ki bi kazala na to, da bi se v nadaljnjem obdobju petih let poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z življenjem v Republiki Sloveniji, zato je njegovo prošnjo Upravna enota zavrnila zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD glede dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

3. Pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopenjsko odločbo je pritožbeni organ druge stopnje zavrnil s svojo odločbo z dne 1. 9. 2015 na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obrazložitvi se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, ki jih dopolni s tem, ko odgovarja na pritožbene navedbe. Pritožbeni ugovor o zatrjevanih napačnih interpretacijah prvostopenjskega organa v zvezi s tožnikovimi izjavami na zaslišanju dne 5. 2. 2015 tožena stranka zavrača z navedbo, da je bil pritožnik na zaslišanju seznanjen s pomenom določb 11., 62. in 73. člena ZUP ter 284. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-1) in je tedaj izjavil, da razume jezik, v katerem teče postopek ter da ne potrebuje tolmača in tudi na zapisnik, ki mu je bil glasno prebran, tožnik ni imel nobenih pripomb in je svoje izjave kot stranka v postopku potrdil s svojim lastnoročnim podpisom. Kar zadeva pritožbeno navedbo, da je že sam izbris iz registra stalnega prebivalstva, glede na 1. alinejo 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, razlog za opravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, jo tožena stranka označuje kot zmotno in meni, da navedeno stališče tožnika sploh ne drži, ker 1. alineja 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD namreč kot razlog za opravičeno odsotnost iz Republike Slovenije določa zapustitev Republike Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru, če stranka kot razlog za odsotnost iz Republike Slovenije v postopku navaja izbris iz registra stalnega prebivalstva, oziroma posledice le-tega, potrebno ugotoviti, kakšne posledice so stranki dejansko nastale zaradi njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Po presoji pritožbenega organa je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik Slovenije ni zapustil zaradi posledic izbrisa njegove tedaj mladoletne hčerke A.A. iz registra stalnega prebivalstva z dne 26. 2. 1992, saj je po lastnih navedbah zapustil Slovenijo zaradi težkega življenja in ker sta z ženo ostala oba brez zaposlitve, stanovanja in denarne pomoči, kar vse je bilo še preden je izvedel, da je bila njegova hčerka A.A. sploh izbrisana, tožnik pa je po svoji volji prekinil življenje v Sloveniji konec leta 1992 in se od tedaj dalje ni več niti poskušal vrniti, kar izhaja iz njegovih izjav z dne 23. 5. 2014 in 5. 2. 2015, iz katerih tudi izhaja, da je bil njegov odhod in odhod ostalih družinskih članov prostovoljen in posledice izbrisa njegove hčerke A.A. niso vplivale na njegovo odločitev, saj je za njen izbris izvedel šele potem, ko je že bival v Republiki Makedoniji, tožnik pa tudi ni izkazal nobenih aktivnosti, ki bi nakazovale, da se je skušal vrniti v Slovenijo in torej ni imel namena niti nadaljevati z nekdanjim življenjem v Sloveniji, kar izkazuje tudi nesodelovanje tožnika v postopku za pridobitev državljanstva na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ko se ni odzval na več vabil na zaslišanje v letu 1992 in 1993. Zato je bil tudi ustavljen postopek za njegov sprejem v slovensko državljanstvo zaradi nesodelovanja v postopku, kar prav tako izkazuje, da je tožnik Slovenijo zapustil po lastni volji že pred koncem leta 1992. Okoliščine, ki jih kot razlog za zapustitev Slovenije navaja tožnik, in sicer, da je odšel zaradi izgube dela, zaradi težkega življenja ter groženj in žalitev sosedov po stališču tožene stranke skladno s 3. odstavkom 1.č člena ZUSDDD niso razlogi, zaradi katerih bi bila odsotnost upravičena in bi bil zakonski pogoj dejanskega življenja izpolnjen, saj je tožnik prostovoljno zapustil Slovenijo še preden je izvedel za izbris hčerke A.A. iz registra stalnega prebivalstva in še preden je bil tudi sam izbrisan, pri izbiri bivališča pa je ravnal po lastni svobodni volji, saj nobena dejstva in okoliščine ne kažejo na to, da je bodisi njegov izbris iz registra stalnega prebivalstva ali izbris njegove hčerke A.A. preprečil uveljavljanje osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih dejanskih in trajnih vezi z Republiko Slovenijo ob dejstvu, da tožnik vse od konca leta 1992, ko je po lastni volji zapustil državo, doslej ni poskušal nadaljevati življenja v Sloveniji in je v tem obdobju vse življenjske aktivnosti opravljal v Republiki Makedoniji ter se v Slovenijo ni vračal, kar je prav tako rezultat njegove svobodne volje in odločitve.

4. V tožbi tožnik uvodoma navaja, da kot utemeljitev tožbe v nadaljevanju v celoti citira besedilo svoje pritožbe z dne 18. 6. 2015 zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo, ker jo je pritožbeni organ v celoti potrdil kot pravilno, brez kakršnegakoli novega argumenta, ampak je le ponovil razloge prvostopenjske odločbe z delno drugačnimi besedami in ker iz pravnega pouka izhaja, da upravni spor zoper odločbo pritožbenega organa ni dopusten, ampak le zoper prvostopenjsko odločbo.

5. Po mnenju tožnika bi bilo kot edini dodaten argument pritožbenega organa mogoče šteti kvečjemu navedbe v predzadnjem odstavku obrazložitve drugostopenjske odločbe, vendar naj bi izostal odgovor glede napačnih interpretacij tožnikovih izjav na njegovem zaslišanju 5. 2. 2015. Po mnenju tožnika gre za nelogično izmikanje pritožbenega organa, kot da ne bi razumel, kaj pomeni pritožbeni ugovor, da so bile izjave stranke na zapisnik kasneje v odločbi napačno interpretirane in ne, da so bile takrat napačno zapisane.

6. Tožnik pritožbenemu organu nadalje še očita, da je v nadaljnjih treh stavkih omenjenega odstavka uporabljen tako imenovani polemični „trik“ zamenjave teze, ko pritožbeni organ „odgovarja“ na nekaj, kar ni bilo pritožnikovo stališče glede domnevne „pritožbeno navedbo, da je že sam izbris iz registra stalnega prebivalstva, glede na 1. alinejo tretjega odstavka 1.č člena razlog za opravičeno odsotnost“ in ne posledica tega izbrisa. Tožnik se sprašuje, kje bi pritožbeni organ v pritožbi sploh našel tako pritožbeno navedbo, pri čemer dobesedno citira svojo pritožbo in navaja, da z zanimanjem pričakuje, kako bo na ta pritožbeni, sedaj tožbeni ugovor, odgovorilo sodišče. 7. V nadaljevanju tožbe pod točko A in B citira celotno besedilo svoje pritožbe z dne 18. 6. 2015, ki jo je vložil po tedanjem pooblaščencu in v kateri se sklicuje tudi na vse svoje ugovore, ki jih je navedel že v svoji prvi pritožbi zoper pozneje odpravljeno prvostopno odločbo z dne 10. 9. 2014, češ da se pritožbeni organ in organ prve stopnje v ponovljenem postopku do njih nista opredelila ali pa sta tedaj izpodbijana stališča spet ponovila v sedaj izpodbijani odločbi, zato naj se ti ugovori štejejo za ponovljene tudi v tem postopku. Nadalje v obrazložitvi pod točko B tožnik citira posamezne navedbe iz svojega odgovora na seznanitev z ugotovitvami v postopku z dne 29. 8. 2014. Posebej poudarja, da so ga ob vrnitvi v Slovenijo z družino spustili čez mejo po dveh urah mučnega razgovora s policijo, zatem pa so jih poklicali na Občino Šiška zaradi predložitve pogodbe za stanovanje, ki je bilo vojaško stanovanje, češ da so jim tam rekli, da so oni „kar za na cesto“. Tožniku pa naj bi, ko je šel po rojstni list za otroka, tudi rekli, da je njegov štiri leta star otrok tujec in izbrisan iz evidence 26. 2. 1992, za tem pa naj bi se začeli še večji problemi (zdravstvo, denar, sociala, služba), tako da niso vedeli, kaj narediti, enkrat pa so jim vdrli v stanovanje. Govorili so jim, naj gredo na jug, psihološki pritiski in maltretiranja pa so se stopnjevali, kar vse pomeni, da so tedaj štiriletno A.A. takrat že izbrisali in da so bili enakega ravnanja okolice in uradnih organov deležni tudi ostali člani družine, saj kot prava neuki niso vedeli, da bi vse do odločitve o njihovi prošnji za državljanstvo morali uživati enake pravice kot državljani Slovenije, kar pa jim ob takratnem sovražnem odnosu uradnikov in okolja do „južnjakov“, zlasti povezanih z JLA, ne bi nič pomagalo. Čeprav v septembru 1992 formalno še niso bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev, razen tožnikove hčerke A.A., naj bi se znašli v enakem položaju kot izbrisani, na njihove prošnje za državljanstvo iz novembra 1991 pa niso prejeli do tedaj nobenega odgovora. Ob izpostavljenosti hudim pritiskom sovražno razpoložene okolice so si ob vsem tem mislili, da se jih Slovenija hoče znebiti in so potem tudi zaradi finančne stiske raje sami odšli. Pri tem kot neizpodbitno dejstvo izpostavlja, da je bil en član družine tedaj že izbrisan in s tem formalno brez pravic. Zato je po mnenju tožnika nedopustno in v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem ter materialnim pravom trditi, da tožnik kot oče A.A. tedaj Slovenije ni zapustil zaradi posledic izbrisa.

8. V nadaljevanju tožbe pod točko C še navaja, da so ugotovitve in stališča v izpodbijani odločbi nezakonite, neresnične, pomanjkljive ali tendenciozne, zaradi ignoriranja večine ugovorov, navedenih pod točko A in B, češ da se je izpodbijana odločba temu preprosto izognila. Kot tendenciozno označuje tudi interpretacijo njegovih izjav na zaslišanju 5. 2. 2015, češ da gre za napačno vrednotenje drugih razlogov in tudi napačno vrednotenje objektivnega pomena hčerkinega izbrisa za ravnanje celotne tožnikove družine, ne glede na subjektivno dojemanje dogajanja prizadetih, čeprav je tudi njihovo subjektivno dojemanje slabo raziskano, napačno ugotovljeno, izjave na zaslišanju pa napačno interpretirane. Po mnenju tožnika je bil pri tem prvostopni organ zaveden tudi z napačnimi stališči pritožbenega organa, češ da ne zadošča le ugotovitev, da je bila njegova hčerka A.A. res izbrisana že 26. 2. 1992, ampak da naj bi moral tožnik v postopku dodatno dokazovati tudi posledice tega izbrisa, kot, na primer, izgubo zdravstvenega zavarovanja, socialnih prejemkov in podobno, saj če je bil nekdo takrat izbrisan, se danes dobro ve, kakšne so bile posledice in za notorna dejstva, ki morajo biti upravnim organom znana in jih zato v postopkih ni treba šele dokazovati.

9. V nadaljevanju tožba povzema stališča tožnikovega pooblaščenca, ki zadevajo sestavo zapisnikov ob zaslišanjih strank, ki so brez kvalificirane pravne pomoči, kar naj bi potrjevalo tudi elektronsko pismo tožnikove hčerke A.A., ki ga tožnik citira v nadaljevanju tožbe. Nadalje še navaja, da pregled zapisnika o zaslišanju tožnika pokaže, kaj je pri šestem vprašanju o tem, kdaj je izvedel za A.A. izbris, tožnik odgovoril. V nadaljevanju tožnik obrazlaga, kaj pomeni njegova izjava, da so takrat, leta 1992, samo „predpostavljali“, da je bila njegova hčerka izbrisana, saj tega pojma in zavesti o izbrisu v javnosti sploh ni bilo in so takrat lahko samo „predpostavljali“, da se je zgodilo nekaj, kar je bilo vsem skoraj nerazumljivo. V zvezi z izpostavljenim delom njegovega življenjepisa tožnik navaja, da bi v korektno vodenem postopku moral upravni organ navedeno protislovje v tožnikovih izjavah preveriti in dodaja, kaj navedeno pomeni, in sicer naj bi to pomenilo, da naj bi tožnik za izbris izvedel že tedaj, ne pa šele kasneje v Makedoniji, četudi dopušča možnost, da je tedaj izvedel samo to, da mu za hčerko niso več hoteli izdati rojstnega lista, nato pa so sledili še večji problemi in tipični pritiski, poleg odsotnosti odgovora na vlogo za državljanstvo, kar je bilo skupno vsem takrat izbrisanim, pa če so vedeli ali ne, da so izbrisani. V zvezi z navedbo zapisnika o zaslišanju tožnika pod točko 7 tožnik poudarja, da tudi izobraženi ljudje še 20 let po izbrisu ne ločijo med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in nepridobitvijo slovenskega državljanstva, kar meni, da še toliko bolj velja za prava neukega tujca, glede razumevanja, v čem je razlika med pravnim položajem tožnikove hčerke, ki ji nenadoma nočejo več izdati rojstnega lista, in njegovim položajem glede nesprejema v zaprošeno državljanstvo. Tožnik v zvezi z 9. vprašanjem na njegovem zaslišanju „Zakaj ste konec leta 1992 ponovno zapustili Slovenijo?“ izpostavlja opombo svojega pooblaščenca v upravnem postopku ter dodaja citat svojega odgovora na 10. vprašanje v zapisniku, na katerega je tožnik odgovoril: „Dokončno nisem hotel zapustiti Slovenije, mislil sem, da bo to le začasno, da bom dobil državljanstvo in delo.“

10. V nadaljevanju tožbe kot napačne, tendenciozne ali sporne trditve v odločbi izpostavlja zadnji odstavek na strani 4, drugi odstavek na strani 5 in zadnji odstavek na strani 5 ter drugi odstavek na strani 6, kar šteje za cinizem, na katerega je težko odgovoriti. Zaključno izpostavlja tretji odstavek izpodbijane odločbe na strani 6 in drugi ter tretji odstavek na strani 7, za katerega tožnik navaja, da je v očitnem protislovju z drugimi deli utemeljitve izpodbijane odločbe, za kar upa, da mu ni treba še posebej pojasnjevati, zakaj to trdi, kar enako velja tudi za celoten naslednji odstavek (zadnji odstavek na 7. strani z nadaljevanjem na 8. strani). Smiselno predlaga, da naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v obrazložitvi svoje odločbe z dne 1. 9. 2015 in sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi obeh upravnih aktov prve in druge stopnje v njunih obrazložitvah, ki sta pravilni in zakoniti, glede na ugotovljene, med strankama nesporne, pravno relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera (da je tožnik, sicer državljan Republike Makedonije, roj. 6. 10. 1959 v kraju Rankovce, Makedonija, po lastnih navedbah dokončno zapustil Republiko Slovenijo konec leta 1992, ko se je zaposlil v vojski Republike Makedonije, tam dobil tudi stanovanje ter se potem ni več poskušal vrniti v Slovenijo niti v nadaljnjem obdobju med letoma 1997 in 2002 niti kasneje). Obrazložitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje v njunih odločbah je, glede na vsebino tožbenih navedb, ki so enake pritožbenim navedbam in so predhodno podrobno povzete v obrazložitvi te sodbe pod točkami 4 do 10, zadostna za zavrnitev tožbe, saj je skladna s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, celovita in dovolj natančna glede na materialno - pravni okvir odločanja v konkretnem primeru, tožbeni ugovori pa so le ponovljeni pritožbeni ugovori, na katere je pritožbeni organ že odgovoril v svoji obrazložitvi s svojimi razlogi, ki so pravilni in skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, zato se nanje sodišče lahko v celoti sklicuje, da jih ne ponavlja. Enako odločitev je sodišče sprejelo že v bistveno primerljivi zadevi in z istovrstnimi tožbenimi ugovori, kakor v tožnikovem primeru, ki se je pred tem sodiščem vodila pod št. I U 163/2015 in je s pravnomočno sodbo št. I U 163/2015 z dne 16. 3. 2016 tožbo zavrnilo, pri tem pa je zavzelo pravno stališče, ki je relevantno tudi za odločitev v konkretnem primeru in ga zato sodišče v nadaljevanju mutatis mutandis ponovno navaja, kot sledi:

14. „Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

15. Po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

16. Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. 17. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

18. Upravni organ se je pri svoji odločitvi oprl na določbo 1. člena ZUSDDD. Pri odločitvi je upošteval tudi okoliščine iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa, ob upoštevanju podatkov v spisu, pravilna in zakonita. Sodišče zato skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi.

19. Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da tožnikov odhod iz Slovenije konec leta 1992 ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožnik zapustil Republiko Slovenijo pred svojim izbrisom iz navedenega registra (9. 9. 1993). Pravilno je ugotovil tudi, da tožnik ni izkazal nobene druge okoliščine iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Prav tako je pravilno ugotovil, da tožnik ni izkazal niti zatrjeval poskusov vračanja v Slovenijo. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek upravnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in da posledično ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.“

20. Ker je po povedanem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločitev upravnih organov prve in druge stopnje v obravnavani sporni zadevi po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

21. Pri tem tožniku le še pojasnjuje, da sodišče sicer lahko bodisi na lastno iniciativo bodisi na predlog stranke prekine postopek in zahteva presojo skladnosti zakona z Ustavo, česar pa ni dolžno avtomatično storiti vedno, kadar katera od strank predlaga prekinitev postopka, kar po drugi strani tudi ne pomeni, da sme sodišče, kadar ne soglaša z oceno stranke glede zatrjevane protiustavnosti zakona, to v svoji obrazložitvi povsem prezreti, temveč mora na resne in dovolj obrazložene argumente stranke v zvezi s tem odgovoriti. Enako stališče je zavzelo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-275/06 z dne 29. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 62/08), iz katere med drugim izhaja, da je sodišče v postopku dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe strank glede domnevne protiustavnosti zakona, ki tvori pravno podlago za odločitev v konkretni zadevi, vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. Če namreč sodišče argumente stranke o protiustavnosti zakona sprejme in če torej tudi samo meni, da zakon oziroma posamezna zakonska določba ni v skladu z Ustavo, je dolžno postopek prekiniti in sprožiti postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Vendar v konkretnem primeru sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, kolikor se morebiti nanašajo na domnevno neustavno razlago določb 3. in 4. odstavka 1. č člena ZUSDDD in strankama tega upravnega spora pojasnjuje enako, kot je že večkrat pojasnjevalo v drugih primerljivih zadevah, med drugim v sodbah št. IV U 50/2012 z dne 11. 6. 2013, I U 1377/2014 z dne 5. 11. 2015, I U 1520/2014 z dne 3. 11. 2015, I U 1613/2014 z dne 2. 12. 2015 in I U 1514/2014 z dne 9. 12. 2015, da je bila novela ZUSDDD-B(1), ki predstavlja pravno podlago za odločitev tudi v obravnavani sporni zadevi, sprejeta prav na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da je ZUSDDD, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele, neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja in ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Takrat veljavni 1. člen ZUSDDD pa je bil po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije neustaven, ker ni določno opredeljeval meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (1., 2. in 3. točka izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003). Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije med drugim določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (1.č člen ZUSDDD), kar je novela ZUDDD-B storila tako, da je določila kriterije za določitev tega pojma, opredelila pa je tudi primere upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti.

22. Ti kriteriji pa so bili v obravnavnem primeru, ob upoštevanju razlage Ustavnega sodišča RS v citirani odločbi, upoštevani pravilno, kar nadalje pomeni tudi to, da tožnik ne more uspeti s tožbo, saj kot stranka v upravnem postopku niti zatrjeval in tudi ne izkazoval, da bi se vse od svoje dokončne zapustitve Republike Slovenije konec leta 1992 dalje kadarkoli sploh poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem.

opomba (1) : ZUSDDD-B, Uradni list RS, št. 50/2010.