Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanja, ki jih zastavlja revident, ne ustrezajo zahtevi po natančni in konkretni navedbi spornih pravnih vprašanj (torej vprašanja, ki so odločilna v konkretni zadevi).

Glede na pojasnjene nosilne razloge izpodbijane sodbe (glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku) se izkaže, da revident s prvim vprašanjem (po vsebini) oporeka dejanskemu stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, kar pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Ker revident ni uspel izkazati predpisanega pogoja dejanskega življenja v obdobju prvih petih let po zapustitvi Republike Slovenije, vprašanje, ki se nanaša na izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja po četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD v nadaljnjih petih letih, ni pomembno za odločitev v obravnavani zadevi.

Če se je o določenem ustavnopravnem vprašanju v svoji praksi že izreklo Ustavno sodišče, po presoji Vrhovnega sodišča ponovna obravnava vprašanja brez pomembnih novih pravnih argumentov ne more doprinesti k prej navedenim ciljem.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 214-12274/2013-25 z dne 26. 5. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ni izpolnil pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD).1 Drugostopenjski upravni organ je z odločbo, št. 2140-273/2014/6 (1312-16) z dne 1. 9. 2015, tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnil. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik zapustil Republiko Slovenijo konec leta 1992 (iz registra stalnega prebivalstva pa je bil izbrisan 9. 9. 1993), ker sta z ženo ostala brez zaposlitve2 in se od tedaj dalje do danes vanjo ni vrnil. Tožnik v postopku ni izkazal (tega pa ni niti zatrjeval), da bi se kadarkoli poskušal vrniti in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, zato ni izkazal upravičene odsotnosti iz RS niti za obdobje (prvih) petih let na podlagi tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD in s tem pogoja dejanskega življenja v tem obdobju.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-13 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora namreč izkazati, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. Ker Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015), v nadaljevanju zaradi pojasnila revidentu navaja le bistvene preudarke, zaradi katerih revizije ni vsebinsko obravnavalo.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Kakšne so zahteve za to, da je mogoče revizijo dovoliti zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.4 Revident tem zahtevam ni zadostil. 7. Revident v uvodnem delu revizije (v zvezi z njeno dovoljenostjo) navaja, da je nedopustno ravnanje Vrhovnega sodišča, ki dovoljenost revizije po 83. členu ZUS-1 obravnava po enakih kriterijih kot dopuščenost revizije po bistveno drugačni zakonski ureditvi revizije v ZPP. Meni, da pri reviziji dovoljenosti ni treba dokazovati posebej (kot je to treba pri reviziji po ZPP, kjer se o tem odloča v posebnem ločenem postopku), ampak mora Vrhovno sodišče o dovoljenosti revizije odločiti na podlagi vsebine revizije kot celote. Navaja, da gre v obravnavanem primeru za odločitev o več pomembnih pravnih vprašanjih. V nadaljevanju revizije našteva naslednja vprašanja: "napačna interpretacija pojma zapustitve države zaradi posledic izbrisa, "napačna interpretacija pogoja izkazanih poskusov vračanja" in "neustavnost četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD." Navaja še, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi "nedopustno meša problem neustavne razlage zakonskih določb in problem njihove neustavnosti."

8. Na enake očitke revidenta v zvezi z uporabo kriterijev dopustitve revizije po ZPP pri razlagi določb ZUS-1 o dovoljenosti revizije je Ustavno sodišče odgovorilo že v zadevah Up-80/16 z dne 25. 10. 2016 in Up-936/16 z dne 19. 1. 2017. Pri presoji očitkov pritožnikov o kršitvi 22. člena Ustave je v obeh navedenih sklepih zapisalo, da že iz narave pravnega sredstva, še posebej izrednega, izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva - revident - izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo obravnavo. To pomeni, da sta tako trditveno in dokazno breme dokazovanja izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta. ZUS-1 sicer govori o dovoljeni reviziji, vendar gre po vsebini za kombinacijo z zakonom dovoljene revizije in t. i. dopuščene revizije, tj. revizije, ki jo dopusti sodišče (odločba št. Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009). Med drugim je poudarilo, da so bili namen in cilji zakonodajalca pri uvajanju novega sistema izrednih pravnih sredstev pred Vrhovnim sodiščem po ZUS-1 enaki kot po ZPP (13. in 14. točka obrazložitve), zato je presodilo, da Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati arbitrarnosti, če je pri presoji uveljavljanega pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 glede standarda natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja uporabilo enake kriterije, kot so določeni v četrtem odstavku 367. člena ZPP. V zadevi Up -936/16 z dne 19. 1. 2017 pa je Ustavno sodišče pri presoji očitane kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave - kar po vsebini zatrjuje revident v obravnavani zadevi - presodilo, da so očitki pritožnika, da Vrhovno sodišče neenake položaje obravnava enako, neutemeljeni. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da je zakonodajalec z novelo ZPP-E način vlaganja revizij in odločanje o njeni dopustnosti v upravnem sporu v bistvenih rešitvah poenotil z ureditvijo v ZPP.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanja, ki jih zastavlja revident, ne ustrezajo zahtevi po natančni in konkretni navedbi spornih pravnih vprašanj (torej vprašanj, ki so odločilna v konkretni zadevi). Vprašanja, ki bi lahko bilo pomembno v konkretni zadevi, namreč revident sploh ne izpostavi.

10. Iz dejanskega stanja zadeve, na katero bi bilo Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano tudi v postopku revizije, izhaja, da je bila za odločitev sodišča prve stopnje ključna dejanska ugotovitev, da revident v postopku ni uspel izkazati predpisanega pogoja dejanskega življenja5 v prvem petletnem obdobju, saj ni izkazal upravičene odsotnosti iz RS niti za obdobje (prvih) petih let na podlagi tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je revident zapustil RS pred izbrisom in da njegov odhod iz RS ni bil posledica izbrisa takrat mld. hčerke (torej ni bil izpolnjen pogoj upravičene odsotnosti iz prve alineje tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD - da je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva), revident pa v postopku tudi ni niti navajal niti izkazal kakršnegakoli poskusa vzpostavitve (ponovne) dejanske in trajne povezave z Republiko Slovenijo in s tem želje nadaljevati z življenjem v Republiki Sloveniji (interes po obnovitvi statusa), kar je tudi bistvena sestavina splošne opredelitve dejanskega življenja iz prvega odstavka in pogoja iz četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD.

11. Glede na pojasnjene nosilne razloge izpodbijane sodbe (glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku) se izkaže, da revident s prvim vprašanjem (po vsebini) oporeka dejanskemu stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, kar pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Sicer pa je po presoji Vrhovnega sodišča določba prve alineje tretjega odstavka 1č. člena jasna in ne potrebuje dodatne razlage.

12. Ker revident ni uspel izkazati predpisanega pogoja dejanskega življenja v obdobju prvih petih let po zapustitvi Republike Slovenije, vprašanje, ki se nanaša na izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja po četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD v nadaljnjih petih letih, ni pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. Razlaga, ki bi jo morda želel uveljaviti revident, da zakonska zahteva po poskusu vračanja vključuje tudi vsakršno odsotnost poskusa vračanja v Republiko Slovenijo, pa je očitno napačna in v nasprotju z vsemi ustaljenimi metodami razlage prava. Enako velja tudi za vprašanje ustavnosti četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

13. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da je Vrhovno sodišče v več svojih odločitvah6 že odločilo, da so vprašanja, ki izpostavljajo ustavnopravne vidike določene ureditve, tako kot vsa druga pravna vprašanja pod že navedenimi pogoji lahko pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Če pa se je o določenem ustavnopravnem vprašanju v svoji praksi že izreklo Ustavno sodišče, potem po presoji Vrhovnega sodišča ponovna obravnava vprašanja brez pomembnih novih pravnih argumentov ne more doprinesti k prej navedenim ciljem.7 Ustavno sodišče se je o ustavnopravnih vprašanjih v zvezi z ureditvijo 1.č člena ZUSDDD že opredelilo v odločbah št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, št. U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 in št. U-I-48/13 z dne 8. 1. 2015. V odločbi št. U-II-1/10 je med drugim zapisalo (35. točka obrazložitve), da zakonske rešitve, ki se nanašajo na pogoj dejanskega življenja v ZUSDDD po presoji Ustavnega sodišča na ustavnoskladen način odpravljajo protiustavnost, ugotovljeno v odločbi št. U-I-246/02. Zapisalo je, da določbe niso nejasne in vsebinsko ohlapne, vsaj ne bolj, kot je to pri podobnih zakonskih določbah, ki sicer urejajo pridobitev dovoljenja za prebivanje ali za sprejem v državljanstvo. V odločbi z dne 8. 1. 2015 je dodalo še, da tudi iz sodbe velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012 izhaja, da ravnanje dveh pritožnikov, ki nista na noben način izrazila želje prebivati v Republiki Sloveniji (tj. nista uporabila pravnih sredstev, da bi uredila svoj status prebivanja), kaže na to, da za to nista imela dovolj interesa in da ne moreta biti razbremenjena obveznosti, da bi vsaj formalno zaprosila za dovoljenje za prebivanje. Ker revident ob kritiki zakonske ureditve le splošno navaja, da gre za neustavnost, ne da bi sploh vsebinsko opredelil, s katero ustavno normo je navedena ureditev v nasprotju (kar je ugotovilo pri obravnavi njegove tožbe tudi že sodišče prve stopnje), Vrhovnemu sodišču ni omogočil, da bi njegovo zadevo lahko ovrednotilo kot pomembno za rešitev (novih) ustavnopravnih vprašanj, povezanih z ustavnostjo navedene zakonske ureditve.

14. Ker pogoji za dovoljenost revizije tako niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 1 ZUSDDD ureja poseben pravni položaj določene skupine tujcev kot lex specialis v razmerju do Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki na sistemski ravni ureja pravni položaj tujcev. Gre za posebno ureditev, ki omogoča pridobitev dovoljenja za prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, kot to velja za ostale tujce po ZTuj-2. 2 Da je bil tožnikov odhod iz RS prostovoljen in ni bil posledica izbrisa tožnikove (takrat mld.) hčerke, je prvostopenjski upravni organ ugotovil v ponovnem postopku (na podlagi odločbe drugostopenjskega upravnega organa z dne 13. 11. 2014). Ugotovljeno je bilo, da je tožnik za hčerkin izbris izvedel šele, ko je že prebival v Makedoniji, zato je organ štel, da ni podana tožnikova upravičena odsotnost iz prve alineje tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD in s tem pogoj dejanskega življenja za prvo petletno obdobje ("če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva"). 3 Ker je bila v obravnavani zadevi sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), se v postopku pred Vrhovnim sodiščem določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). 4 Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 3. 2014. 5 Pojem dejanskega življenja v RS opredeljuje 1.č člen ZUSDDD kot središče življenjskih interesov posameznika v Republiki Sloveniji, ki se presoja po primeroma naštetih merilih - osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da ima posameznik v Sloveniji dejanske in trajne povezave. 6 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 26/2015 in X Ips 72/2015. 7 Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 3/2017.