Jedro

Izvedeni dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni omogočal zaključka, da je tožena stranka vedela za možnost zlitja vode s cerade tovornjaka, ki je bil v času pregleda ceste parkiran na parkirišču gostišča. V razlogih sodbe sodišča druge stopnje gre torej za drugačno dokazno oceno glede odločilnega dejstva, kaj je tožena stranka vedela o tistem vzroku poledice, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar bi ji utegnilo narekovati preventivno posipanje spornega odseka ceste. Taki razlogi sodišča druge stopnje predstavljajo procesno kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnica je 7.12.1992 na cesti Vransko - Kaplje v desnem ovinku pri gostišču Grof zaradi poledenele ceste zdrsnila v jarek. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode na avtomobilu, ker je na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati krivde za poledenelost 200 m dolgega odseka ceste, saj je svoje delo opravljala redno in v skladu s pravilnikom ter planom zimske službe. Sporni odsek ceste je bil ob pregledu dobro uro pred nesrečo suh, poledenel je bil le v času nesreče, sicer pa je bila cesta suha. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odsek ceste očitno poledenel zaradi vode, ki je odtekla s cerade tovornjaka, ki je bil pred tem parkiran na parkirišču gostišča. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje o glavni stvari spremenilo tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici v obravnavanem škodnem dogodku (zdrs z vozilom na neposipani cesti). V razlogih je poudarilo nekatere dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in ocenilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu s 57. členom Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ul. SRS, št. 11/88), po katerem bi morala cesto posipati takoj, ko se zazna poledica. Poledica je bila tako nevarna, da sta se zgodili kar dve nesreči. Tožena stranka je v pravdi zatrjevala, da naj bi se voda zlila na cestišče s cerade parkiranega tovornjaka. Ta trditev pa ravno kaže, da je bila takšna možnost toženi stranki znana in bi morala s takšno nevarnostjo računati. Sicer pa sodišče prve stopnje o tem ni izvedlo nobenega neposrednega dokaza, saj je to možnost domnevala le tožena stranka. Tožena stranka bi morala glede na padavine prejšnji dan pred nesrečo cesto preventivno posipati, saj so ji bile znane temperature pod lediščem. Zato ni dokazala, da je opravljala zimsko službo kot povprečno skrben vzdrževalec.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje oziroma tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožničina pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Po oceni revizije ni bilo pogojev za izpodbijano spremembo sodbe.

Sodišče druge stopnje neutemeljeno očita toženi stranki, da bi morala računati z nevarnostjo zliva vode s cerade tovornjaka, parkiranega na parkirišču ob spornem odseku ceste, v zvezi s tem pa napravi dodatno dokazno oceno, da je bila toženi stranki taka možnost znana. Tožena stranka vse do takrat še ni obravnavala nobene nesreče, katere vzrok bi bil izliv vode s cerade ob cesti parkiranega tovornjaka in nato posledična poledica. Ta vzrok sta ugotovila šele policist in preglednik ceste po nesreči, posebej pa sta vzrok ugotavljala prav zaradi dejstva, da je bila cesta povsod drugod suha. Sodišče druge stopnje je v svojih razlogih poudarilo, da je prvo sodišče v celoti ugotovilo dejansko stanje, kljub temu pa je nato samo napravilo dodatno dokazno oceno, kaj naj bi tožena stranka vedela, kar predstavlja očitano procesno kršitev. Po mnenju revizije je materialnopravno zmotna presoja sodišča druge stopnje, da naj tožena stranka ne bi opravljala zimske službe kot povprečno dober vzdrževalec, zaradi česar naj bi bila podana njena odškodninska odgovornost po 184. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Poledeneli odsek ceste je bil nepričakovan tako za tožnico, kot tudi za toženo stranko. Napačen in nerazumljiv je zaključek sodišča druge stopnje, da naj bi tožena stranka zaradi padavin en dan pred nesrečo morala cesto preventivno posipati. Cesta je bila povsem suha, padavin v tistem času ni bilo in zato toženi stranki tudi pravilnik ni narekoval dodatnih nalog. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da bi tožena stranka morala pričakovati nevarnost zliva vode s cerade tovornjaka, predstavlja materialnopravno napačen zaključek, taka zahteva pa tudi presega okvir tistih nalog, ki jih je imela tožena stranka kot vzdrževalec ceste v ugotovljenih vremenskih prilikah in ob suhem stanju vozišča v času pregleda ceste.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku 1977).

Revizija je utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) in datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Revizijsko sodišče je v začetku obrazložitve odločbe nekoliko obširneje povzelo razloge obeh sodišč, saj že ta povzetek prikazuje določeno neskladje med dejanskimi ugotovitvami in razlogi obeh sodišč. Tako je prvo sodišče ugotovilo, da je cesta na obravnavanem odseku "očitno poledenela zaradi odtekle vode s cerade kamiona", ki je bil pred tem parkiran na parkirišču gostišča Grof. Sodišče druge stopnje se do tako ugotovljenega vzroka poledice ni jasno opredelilo, saj je navedlo, da sodišče prve stopnje o tem, da se je voda res zlila s cerade, ni izvedlo nobenega neposrednega dokaza (čeprav je zaslišalo dve priči in pridobilo dve izvedenski mnenji) in da je to možnost domnevala le tožena stranka. Taki razlogi govorijo v prid drugačnemu vzroku poledice, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar potrjujejo nadaljnji poudarki sodišča druge stopnje o dežju prejšnjega dne in nizkih temperaturah ter tudi zaključek, da bi tožena stranka zato morala sporni odsek preventivno posipati. Pri teh razlogih je sodišče druge stopnje prezrlo pomembno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila cesta ob pregledu eno do dve uri pred nesrečo tudi na spornem odseku suha in nadaljnjo dejansko ugotovitev, da ta odsek ni bil opredeljen kot kritičen, torej takšen, na katerem bi morala tožena stranka v skladu z določbo 57. člena že omenjenega pravilnika cesto preventivno posipati. Kljub nejasnim razlogom o tistem vzroku poledice, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je sodišče druge stopnje opozorilo, da je bila tožena stranka tista, ki je zatrjevala, da naj bi se voda zlila na cestišče s cerade tovornjaka in nato zaključilo, da je bila torej toženi stranki takšna možnost znana in bi morala s takšno nevarnostjo računati. Taki razlogi predstavljajo nejasnost in tudi medsebojno nasprotje razlogov o odločilnih dejstvih. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču revizije, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede razlogov sodišča druge stopnje o tem, kaj je tožena stranka vedela o vzroku poledice. Izvedeni dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje res ni omogočal zaključka, da je tožena stranka vedela za možnost zlitja vode s cerade tovornjaka, ki je bil v času pregleda ceste parkiran na parkirišču gostišča. Nasprotno, v razlogih sodbe prve stopnje ni ugotovitve, da naj bi bila ta možnost toženi stranki znana, pač pa razlogi vsebujejo ugotovitev, da tožena stranka glede na vse ugotovljene okoliščine in tudi vremenske razmere poledice na tem delu ceste ni mogla pričakovati in da tudi sicer ne gre za kritičen odsek. V razlogih sodbe sodišča druge stopnje ne gre torej samo za dodatno dokazno oceno, kot to opredeljuje revizija, temveč za drugačno dokazno oceno glede odločilnega dejstva, kaj je tožena stranka vedela o tistem vzroku poledice, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar bi ji utegnilo narekovati preventivno posipanje spornega odseka ceste. Taki razlogi sodišča druge stopnje predstavljajo procesno kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Zaradi utemeljeno uveljavljane procesne kršitve se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z revizijsko izpodbijano uporabo materialnega prava pred sodiščem druge stopnje. Na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP je moralo reviziji tožene stranke ugoditi, sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo odločanje. Izrek o revizijskih stroških tožene stranke je na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.