Jedro

Javni uslužbenec je za obdobje veljavnosti novega plačnega sistema (od 1. 8. 2010) upravičen do zakonito določene plače, ne da bi za priznanje in izplačilo takšne plače podajal pisne zahteve pri delodajalcu (tudi v primeru, če je v njegovi pogodbi o zaposlitvi določena plača v drugačni - nezakoniti - višini). Takšna zahteva lahko sicer glede na četrti odstavek 3.a člena ZSPJS predstavlja procesno predpostavko za sodno varstvo, ne more pa vplivati na pravico javnega uslužbenca do priznanja in prejemanja zakonito določene plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno spremeni, tako da se: v točki I izreka sklep tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2010 delno spremeni, tako da se tožnici dodatek za dvojezičnost prizna od 1. 8. 2008 dalje; v točki II izreka toženi stranki naloži, da tožnici prizna in izplača dodatek za dvojezičnost v višini 12 % osnovne plače za nedoločen čas od 1. 8. 2008 dalje; v točki III izreka toženi stranki naloži, da tožnici obračuna in izplača razliko v plači iz naslova dodatka za dvojezičnost s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer za mesece: - avgust 2008: 224,05 EUR bruto, od tega zneska obračuna in poravna vse predpisane prispevke in davke, tožnici pa izplača neto znesek 118,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2008 do plačila; - september 2008: 224,05 EUR bruto, od tega zneska obračuna in poravna vse predpisane prispevke in davke, tožnici pa izplača neto znesek 119,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2008 do plačila; - oktober 2008: 224,05 EUR bruto, od tega zneska obračuna in poravna vse predpisane prispevke in davke, tožnici pa izplača neto znesek 125,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2008 do plačila; - november 2008: 224,05 EUR bruto, od tega zneska obračuna in poravna vse predpisane prispevke in davke, tožnici pa izplača neto znesek 125,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2008 do plačila; - december 2008: 251,44 EUR bruto, od tega zneska obračuna in poravna vse predpisane prispevke in davke, tožnici pa izplača neto znesek 113,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2009 do plačila; - januar 2009: 233,18 EUR bruto, od tega zneska obračuna in poravna vse predpisane prispevke in davke, tožnici pa izplača neto znesek 132,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2009 do plačila; - februar 2009: 233,18 EUR bruto, od tega zneska obračuna in poravna vse predpisane prispevke in davke, tožnici pa izplača neto znesek 128,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2009 do plačila; - marec 2009: 233,18 EUR bruto, od tega zneska obračuna in poravna vse predpisane prispevke in davke, tožnici pa izplača neto znesek 111,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2009 do plačila; vse v roku 8 dni, pod izvršbo; v točki IV izreka toženi stranki naloži, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 725,12 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (zavrnitev tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2010 v celoti, za obračun in izplačilo dodatka za dvojezičnost za mesec januar 2010).

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 191,04 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Pritožba se v delu, v katerem se nanaša na obračun in plačilo dodatka za dvojezičnost za mesec januar 2010, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno spremenilo sklep tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2010 o določitvi višine dodatka za dvojezičnost tožnici, tako da je datum veljavnosti sklepa od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 nadomestilo z datumom od 6. 4. 2009 dalje. V ostalem je sklep nespremenjen pustilo v veljavi. Kar je tožnica zahtevala več (razveljavitev sklepa v celoti), je zavrnilo (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici prizna in izplača dodatek za dvojezičnost v višini 12 % osnovne plače za nedoločen čas (brez pogoja omejitve obveznosti na delavčevo prisotnost na delu) od 6. 4. 2009 dalje (točka II izreka), da ji obračuna del plače iz naslova dodatka za dvojezičnost za posamezne mesece od aprila 2009 do decembra 2009 v bruto zneskih, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe, ter po odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske, ki so prav tako navedeni v izreku izpodbijane sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v prihodnjem mesecu. Višji tožbeni zahtevek (za priznanje in izplačilo dodatka za dvojezičnost od 1. 8. 2008 dalje) je zavrnilo (točka III. izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 676,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

Zoper zgoraj opisano sodbo sodišča prve stopnje se je v zavrnilnem delu in v zvezi z odločitvijo o povračilu stroškov postopka pritožila tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek izpodbijanega dela sodbe v nasprotju s predloženimi listinami ter izpovedmi strank. Poleg tega je pri odločitvi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je tožnico že v mesecu septembru 2008 obvestila o dodelitvi dodatka za dvojezičnost v višini 12 % ter jo pozvala, naj predloži ustrezne listine, iz katerih bo izhajalo, da je njeno znanje italijanskega jezika na višjem nivoju. Pri tem se je oprla na Kriterije za določanje višine dodatka za dvojezičnost iz meseca avgusta 2008. S temi kriteriji je bila višina dodatka ustrezno konkretizirana glede na 28. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji). Že v mesecu septembru 2008 se je tožena stranka zavedala, da tožnici dodatek za dvojezičnost pripada, tožnica pa je bila ves čas prepričana, da bo dodatek prejela, ne da bi pozivala toženo stranko. Kljub temu je toženo stranko ves čas pozivala na plačilo dodatka, s strani tožene stranke je bila zavedena. V tem se dejansko stanje konkretne zadeve razlikuje od dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bilo odločeno s sodbo opr. št. Pdp 1104/2009, na katero se v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe sklicuje sodišče prve stopnje. V tej drugi zadevi je tožnik - javni uslužbenec - opravljal delo kot novinar v slovenskem uredništvu in mu tožena stranka ni izdala obvestila, da mu pripada dodatek za dvojezičnost. Iz tega razloga je moral toženo stranko posebej opomniti, da mu dodatek pripada. V konkretnem primeru pa tožnica tega ni bila dolžna, saj jo je tožena stranka, kot že povedano, sama obvestila, da ji dodatek pripada. Tožnica je ves čas pričakovala, da bo dodatek prejela. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo dokazov, ki jih je predložila tožnica. Tožnica opravlja delo na delovnem mestu novinar - specialist. V opisu tega delovnega mesta je med funkcionalnimi znanji določeno obvezno znanje italijanskega jezika na višji ravni. Tožnica je listine, s katerimi je znanje dokazala, predložila. Na naroku za glavno obravnavo je tudi izpovedala, da pri svojem delu vseskozi uporablja italijanski jezik, saj dela v italijanskem uredništvu. Tožena stranka ji je s 1. 2. 2010 izdala sklep, s katerim je ugotovila, da izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 12 %. Po tem, ko se je tožnica zoper ta sklep pritožila (ker je izdan le za določen čas od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 in ker vsebuje omejitev, da se dodatek prizna le za dneve prisotnosti na delu), je tožena stranka izdala dopis z dne 25. 2. 2010, v katerem je navedla kot nesporno, da tožnici pripada dodatek od 1. 8. 2010, da pa se bo poračun za nazaj opravil šele po dogovoru s socialnimi partnerji. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožena stranka torej ni nasprotovala, da ima tožnica pravico do dodatka za dvojezičnost od 1. 8. 2010 dalje. Tožnica je lahko neposredno zahtevala plačilo dodatka za celotno obdobje, za katero ji pripada. Dodatek za dvojezičnost je določen v aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008, na podlagi tega je imela tožena stranka le dolžnost, da višino dodatka določi glede na 28. člena ZSPJS. To je storila s sprejemom Kriterijev za določanje višine dodatka za dvojezičnost. Zahteva, ki jo je na toženo stranko naslovila tožnica, predstavlja le procesno predpostavko za vložitev tožbe, kot je določeno v 3.a členu ZSPJS. Na podlagi te zahteve je tožnica upravičen do dodatka za dvojezičnost za celotno vtoževano obdobje. V pritožbi je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje oziroma podredno da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, v odgovoru je prerekala pritožbene navedbe tožnice, predlagala je, da se pritožba kot neutemeljena zavrne. Navedla je, da bi bilo treba tožbo zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnice, če bi šteli kot resnično, da naj bi ji tožena stranka z obvestilom z dne 16. 9. 2008 priznala pravico do dodatka za dvojezičnost. S tožbo tožnica uveljavlja priznanje te pravice, kar ne predstavlja čiste denarne terjatve. Tožnica je morala najprej uveljavljati notranje varstvo pri toženi stranki (kar je storila z zahtevo z dne 6. 4. 2009). Obvestila, na katerega se sklicuje, ni mogoče opredeliti kot sklep o priznanju pravice do dodatka za dvojezičnost. Tožnica nadalje zatrjuje, da naj bi v tem sporu uveljavljala le plačilo že priznanega dodatka za dvojezičnost, kar ne drži, kot je razvidno iz tožbenega zahtevka, zahteva tudi priznanje pravice same. Iz tega razloga je konkretna zadeva primerljiva z zadevo opr. št. Pdp 1104/2009. V obeh zadevah tožeča stranka ni prejela sklepa o priznanju pravice do dodatka za dvojezičnost, iz tega razloga sta obe tožeči stranki najprej pri toženi stranki vložili zahtevo za priznanje dodatka. Okoliščina, da je tožnica prejela obvestilo glede predložitve dokazil o znanju italijanskega jezika, ne spremeni dejstva, da ji sklep, s katerimi bi ji bila priznana pravica do dodatka, ni bil izdan. Pravica do prejemanja dodatka je vezana na takšen sklep. Določba v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, na katero se sklicuje pritožba, je le splošna določba, ki ne more predstavljati podlage za izplačilo dodatka. Zahteva za priznanje in izplačilo dodatka ne predstavlja le procesne predpostavke, ampak gre tožnici dodatek šele od zahteve dalje. Takšno stališče je uveljavljeno tudi v sodni praksi pritožbenega sodišča (zadevi opr. št. Pdp 1104/2009 in opr. št. Pdp 982/2005).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je zaradi zmotne materialnopravne presoje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje in izplačilo dodatka za dvojezičnost za obdobje od avgusta 2008 do marca 2009. Ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje tožnica. Ta kršitev bi bila podana, če bi imel izpodbijani del sodbe pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju (14. točka), pa tudi če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi listinami oziroma zapisniki (15. točka). Izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, sprejeta odločitev je ustrezno obrazložena, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Tudi nasprotja med vsebino listin in zapisnikov ter razlogi sodbe ni zasledilo. Pritožbene očitke je razumelo kot nestrinjanje s stališči sodišča prve stopnje glede uporabe materialnega prava in z zaključki, ki jih je napravilo pri ugotavljanju dejanskega stanja.

Kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo (poravnalnega naroka) z dne 12. 4. 2011 je sodišče prve stopnje konkretno zadevo obravnavalo kot vzorčno po določbi 279.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/09 in nadaljnji), v osmih istovrstnih zadevah pa je postopek prekinilo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu novinar specialist, za katero se zahteva med drugim višja raven znanja jezika narodnosti (za novinarje v Kopru in Lendavi). Takšno znanje tožnica ima (kot izhaja iz predloženega potrdila o diplomi na ... fakulteti Univerze v ...). Pri toženi stranki dela v italijanskem uredništvu in pri svojem delu izključno uporablja italijanski jezik. Z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008, ki ga je izdala tožena stranka zaradi prehoda v nov plačni sistem, je v 7. točki določeno, da ji pripadajo dodatki k plači v skladu z določbami ZSPJS in internimi akti tožene stranke. Dodatek za dvojezičnost ji je priznan z sklepom z dne 25. 2. 2010 (ki je izpodbijan v tem sporu), pri čemer je veljavnost sklepa omejena na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 ter na način, da tožnici dodatek pripada le za dneve, ko je prisotna na delu.

Med strankama je bilo sporno: (1) ali je tožnica upravičena do dodatka za dvojezičnost tudi za čas pred obdobjem, za katero ji ga je priznala tožena stranka z zgoraj citiranim sklepom, to je za obdobje od prehoda v nov plačni sistem dne 1. 8. 2008 (do 31. 12. 2009), in (2) ali je tožena stranka ravnala pravilno, ker je upravičenost do dodatka omejila na dneve, ko je tožnica prisotna na delu. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo prikrajšanja iz naslova dodatka za dvojezičnost za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 1. 2010 delno ugodilo, zavrnilo je tožbeni zahtevek za obdobje pred mesecem aprilom 2009, saj je štelo, da tožnica za čas pred podajo zahteve za odpravo kršitev (6. 4. 2009) do dodatka ni upravičena. Kar se tiče pogoja prisotnosti na delu pa je štelo, da ni podana pravna podlaga, ki bi opravičevala določitev takšnega pogoja v izpodbijanem sklepu.

Pri odločitvi (da se zavrne tožbeni zahtevek za priznanje in plačilo dodatka za dvojezičnost za obdobje od avgusta 2008 do marca 2009) je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz stališča, da je bila tožnica kot javna uslužbenka dolžna najprej zahtevati odpravo nezakonitosti pri (določitvi in) izplačilu plače. Iz tega razloga je štelo, da tožnica za obdobje pred podajo zahteve ni upravičena do (priznanja in) izplačila dodatka za dvojezičnost. Takšno stališče se nanaša na spore iz naslova prikrajšanja pri plači (v zvezi z določitvijo količnika za izračun osnovne plače, dodatkov k plači in podobno) po predpisih, ki so veljali do uveljavitve novega plačnega sistema, to je do 1. 8. 2008 (na primer z zadevi opr. št. Pdp 982/2005). Po uveljavitvi ZSPJS pa glede določanja plače in ravnanja v primeru nezakonitosti, vključno z varstvom pravic pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo, veljajo določbe ZSPJS kot specialnega predpisa, to pa so zlasti določbe 3. in 3.a člena (drugi, tretji in četrti odstavek), ki dopuščajo izplačilo razlik v plači za nazaj, če je javnemu uslužbencu izplačana nižja plača od pripadajoče, po drugi strani pa javnega uslužbenca zavezujejo, da vrne delodajalcu preveč izplačane zneske, če je izplačana višja plača, kot bi mu pripadala po zakonu in drugih predpisih. Tožnici je bila s tem, ko ni prejela dodatka za dvojezičnost, plača izplačana v nasprotju s predpisi. Že z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 so ji bili priznani dodatki v skladu z veljavno zakonodajo (med drugim z ZSPJS in internimi akti tožene stranke), kar pomeni, da je bil tožnici priznan tudi dodatek za dvojezičnost, kot ga ureja 28. člen ZSPJS. Četudi bi šteli, da tožnica dodatka za dvojezičnost ni pridobila na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi ali da kriteriji tožene stranke ne more biti relevantni, je do dodatka upravičena ob pravilni uporabi petega odstavka 3. člena ZSPJS, ki določa, da se uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi, ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca, kot sestavni del pogodbe o zaposlitvi, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (to pomeni v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, ter kolektivnimi pogodbami). Pravica do dodatka za dvojezičnost pripada delavcu (javnemu uslužbencu), ki izpolnjuje pogoje za priznanje te pravice, na podlagi zakona, to je 5. alinee prvega odstavka 23. člena ZSPJS. V kolikor v pogodbi o zaposlitvi (aneksu k pogodbi) ta dodatek ni določen in v kolikor ni izplačan, gre za nezakonitost. To nezakonitost pa je treba glede na zgoraj citirani peti odstavek 3. člena ZSPJS odpraviti in to za nazaj. Tožnici tako dodatek za dvojezičnost pripada za obdobje od uveljavitve ZSPJS in prehoda na nov plačni sistem dalje, torej tudi za vtoževano obdobje, v višini, kot ga zahteva, saj gre za najnižjo višino, kot jo določa drugi odstavek 28. člena ZSPJS (dodatek je določen v razponu od 12 % do 15 %, pri čemer skladno s tretjim odstavkom istega člena ZSPJS višino dodatka določi predstojnik na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela). Takšna višina dodatka ne nazadnje izhaja iz Kriterijev za določanje višine dodatka za dvojezičnost tožene stranke, ki jih je izdal generalni direktor tožene stranke.

Sistem plač v javnem sektorju na podlagi drugega odstavka 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji) ureja poseben zakon. Ta zakon je ZSPJS, ki v 28. členu ureja dodatek za dvojezičnost, v četrtem odstavku 3.a člena ZSPJS pa predpisuje poseben postopek varstva pravice do plače, kadar javni uslužbenec meni, da je plača določena in izplačana nezakonito. Za odločitev v tem sporu je bistvenega pomena, kot že povedano, določba tretjega odstavka 3. člena ZSPJS, da se v primeru nasprotja med določbo o plači v pogodbi o zaposlitvi in določbami zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi, ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca, uporabljajo slednje (s katerimi je plača zakonito določena) kot sestavni del pogodbe o zaposlitvi. Iz te določbe je izpeljati zaključek, na podlagi katerega je pritožbeno sodišče sprejelo odločitev, to je, da je javni uslužbenec za obdobje veljavnosti novega plačnega sistema (od 1. 8. 2010) upravičen do zakonito določene plače, ne da bi za priznanje in izplačilo takšne plače podajal pisne zahteve pri delodajalcu (tudi v primeru, če je v njegovi pogodbi o zaposlitvi določena plača v drugačni - nezakoniti - višini). Takšna zahteva lahko sicer glede na četrti odstavek 3.a člena ZSPJS predstavlja procesno predpostavko za sodno varstvo, ne more pa vplivati na pravico javnega uslužbenca do priznanja in prejemanja zakonito določene plače. Pritožbeno sodišče je dosedaj v dveh istovrstnih zadevah opr. št. Pdp 1104/2009 in opr. št. Pdp 141/2011 zavzelo drugačno stališče, to je stališče, ki je veljalo v času pred uveljavitvijo ZSPJS. V tej zadevi je od tega stališča odstopilo, ker je ocenilo, da pravilna uporaba materialnega prava (predvsem tretjega in petega odstavka 3. člena ZSPJS) vodi k odločitvi, ki omogoča priznanje in plačilo prikrajšanja pri plači (do katerega pride zaradi neizplačevanega dodatka za dvojezičnost, kot je v konkretnem primeru) tudi za nazaj, za ves čas veljavnosti ZSPJS (to je od 1. 8. 2008 dalje) ne glede na to, ali in kdaj je javni uslužbenec podal zahtevo za odpravo nezakonitosti pri obračunu in izplačilu plače. Glede drugega med strankama spornega vprašanja, to je vprašanja, ali je zakonita določba, da je delavec (javni uslužbenec) upravičen do dodatka k plači le za dneve, ko je prisoten na delu, je treba izhajati iz dejstva, da plača pripada delavcu za opravljeno delo (prvi odstavek 126. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji) in da je sestavni del plače tudi dodatek k plači (drugi odstavek istega člena ZDR). Za dneve, ko dela ne opravlja, pa je po različnih pravnih podlagah upravičen do nadomestila plače (137. člen ZDR), ki se obračuna na podlagi preteklih izplačanih plač. Torej se tudi pri nadomestilu plače upošteva dodatek, ki je bil izplačan skupaj s preteklimi plačami.

Na podlagi navedenega (ker je ob pravilni uporabi materialnega prava tožnica upravičena do dodatka za dvojezičnost tudi za vtoževano obdobje v višini, kot jo je pravilno izračunal sodni izvedenec finančne stroke) je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in po določbi 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti.

Sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo dodatka za dvojezičnost za mesec januar 2010, zaradi česar se šteje pritožba v delu, v katerem se nanaša na ta zahtevek, kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe po prvem odstavku 325. člena ZPP.

Zaradi spremenjene odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče po drugem odstavku 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroški postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnici je okviru prijavljenih stroškov, po prvem odstavku 155. člena ZPP in Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in nadaljnji) priznalo nagrado za postopek (113,10 EUR), nagrado za narok (190,80 EUR) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (20,00 EUR), kar skupaj z davkom na dodano vrednost in stroški za izdelavo izvedenskega mnenja znaša 725,12 EUR. Ta znesek je tožnici, ki je v sporu uspela v pretežni meri, dolžna povrniti tožena stranka po tretjem odstavku 154. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP, prvim odstavkom 155. člena ZPP in ZOdvT. Tožnici, ki je s pritožbo skoraj v celoti uspela, je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (139,20 EUR) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (20,00 EUR), skupaj z davkom na dodano vrednost 191,04 EUR. Navedeni znesek je naložilo v plačilo toženi stranki. Hkrati je odločilo, da slednja, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.