Jedro

Izostanek z dela v spornem obdobju ni bil neupravičen, saj je bilo naknadno z odločbo ZZZS ugotovljeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 26. 11. 2008, s katero je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 1. 11. 2008, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tožena stranka pa ga je dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela izplačati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal in mu plačati vse druge zaostale prejemke iz delovnega razmerja ter mu za navedeno obdobje plačati prispevke za obvezna zavarovanja, mu vpisati delovno dobo vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 775,09 EUR v osmih dneh pod izvršbo, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je odločilo, da je tožena stranka dolžna sama trpeti svoje stroške postopka in stroške za izvedenko v višini 571,32, EUR, ki so bili plačani iz sredstev predujma.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijano sodbi povsem zgrešilo bistvenih del izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve, ki je nepopolna in sodišče v njej ne odgovori na vsa pravno relevantna navajanja tožene stranke, s čimer je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, izhaja, da sodišče meni, da je bila odpoved nezakonita, ker naj bi bila tožena stranka od 12. 11. 2008 seznanjena s tem, da je tožnik zoper odločitev zavoda za zdravstveno zavarovanje vložil pritožbo, ZZZDR pa je z odločbo z dne 15. 12. 2008 za nazaj odločil, da je bil tožnik od dela upravičeno odsoten. Sodišče se z odpovednim razlogom ne ukvarja. Samo dejstvo upravičene odsotnosti tožnika z dela ni bilo očitek in razlog (bistven element same) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se tako sodba ne more opirati samo na to ugotovitev. Bistveno je, da tožnik delodajalca ni obvestil o svoji odsotnosti z dela. Tretji odstavek 111. člena (pravilno: 3. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR) ZDR namreč določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. ZDR torej zahteva dva kumulativno določena pogoja. ZZZS je dne 2. 10. 2008 izdal odločbo, s katero je ugotovil, da je ponoven bolniški stalež utemeljen le v primeru hospitalizacije in da je tožnik od 1. 11. 2008 sposoben za delo. Tožnika na delo ni bilo, razloga za svojo odsotnost pa ni sporočil več kot pet dni, kar pomeni, da so vsi pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni. Iz izvedenskega mnenja dne 22. 3. 2010 namreč izhaja, da je bil tožnik v takšnem psihofizičnem stanju, da je lahko popolnoma razumel svoja ravnanja in bi svoj izostanek z dela lahko upravičil. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, zakaj sodišče meni, da je ravnanje tožnika takšno, da je svoje obveznosti iz delovnega razmerja izpolnil. Zapiše le, da je tožena stranka na dan odločanja o izredni odpovedi vedela za razlog odsotnosti tožnika od dela in da je kljub temu odpovedala pogodbo. Tožena stranka je vedela, da se je tožnik zoper odločbo pritožil, vendar pa tožnik nikoli, niti na zagovoru ni pojasnil, zakaj razloga svoje odsotnosti ni javil. Tudi sama okoliščina, da naj bi žena tožnika 12. 11. 2008 obvestila toženo stranko, da se je tožnik zoper odločbo ZZZS pritožil, ne spremeni dejstva, da tožnik do 12. 11. 2008 delodajalca ni obvestil o razlogih svoje odsotnosti, prav tako pa je bil od dela odsoten pet zaporednih dni. Navaja, da tožnik kar dva tedna svojega delodajalca o razlogih odsotnosti ni obvestil. Vse kar bi moral tožnik storiti v začetku novembra 2008 je, da obvesti delodajalca, da se ne čuti sposobnega za delo in da ga za to na delo ni. Tožnik vse do dne, ko je bil vabljen na zagovor, ni obiskal nobenega zdravnika. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da mu je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala zaradi neupravičene odsotnosti z dela in ne le samo zaradi tega, ker delodajalca tožnik ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Po odločbi ZZZS z dne 15. 12. 2008 je bilo odločeno, da je tožnik od 1. 11. 2008 do 1. 12. 2008 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Tožena stranka je za status tožnika vedela, kljub temu pa mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, katere očita pritožba tožene stranke in na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Dejstvo, da se tožena stranka s temi razlogi ne strinja, še ne pomeni, da je sodba pomanjkljiva.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja: Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 3. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po kateri lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet delovnih dni zapored ne pride na delo, o razlogih odsotnosti pa delodajalca ne obvesti, čeprav bi moral in mogel storiti.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi njegovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Ugotovilo je, da tožnik od 1. 11. 2008 dalje ni neupravičeno izostal, saj je zdravstvena komisija ZZZS z odločbo z dne 15. 12. 2008 odločila, da je bil tožnik nezmožen za delo od 1. 11. 2008 do 1. 12. 2008. Ugotovilo je, da je žena tožnika 12. 11. 2008 toženo stranko obvestila, da se je tožnik na odločbo, s katero mu je bil bolniški stalež zaključen z dne 1. 11. 2008, pritožil, tožena stranka pa je kljub temu izvedla postopke izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Po 4. členu konvencije MOD št. 158 delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec mora po 31. členu ZDR vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Po določbi 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Tožnik je svojo odsotnost z dela za obdobje od 1. 11. 2008 dalje opravičeval z obrazložitvijo, da za delo pri toženi stranki dejansko ni bil sposoben. Dejstvo, da tožnik v spornem obdobju ni bil sposoben za delo, izhaja tudi iz ugotovitve komisije, ki mu je z odločbo z dne 15. 12. 2008 priznala bolniški stalež od 1. 11. 2008 do 1. 12. 2008. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da samo dejstvo upravičene odsotnosti z dela ni bil očitek in bistven element izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč očitek, da tožnik delodajalca ni obvestil o odsotnosti z dela. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se tožniku izredno odpoveduje pogodba o zaposlitvi zaradi neopravičenih izostankov od 1. 11. 2008 dalje, iz obrazložitve odpovedi pa izhaja, da se tožnik od 1. 11. 2008 ni več javil na delovnem mestu, niti ni svojega izostanka opravičil. Pritožbeno sodišče soglaša s smiselno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Redno prihajanje na delo v skladu z navodili delodajalca je temeljna obveznost delavca (31. člen ZDR). Izostanek z dela po 1. 11. 2008 je tožnik z odločbo ZZZS z dne 15. 12. 2008 upravičil, saj je bilo ugotovljeno, da je bil od 1. 11. 2008 do 1. 12. 2008 začasno nezmožen za delo. Tožena stranka je bila seznanjena, da se je tožnik zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 3. 11. 2008, s katero je bilo odločeno, da je tožnik od 1. 11. 2008 dalje zmožen za delo, pritožil, poleg tega pa je žena tožnika toženi stranki sporočila, da se bo tožnik na odločbo pritožil. Tožena stranka je bila torej obveščena, da se je tožnik na odločbo imenovanega zdravnika pritožil, kljub temu pa je tožena stranka pohitela s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne da bi se prepričala, ali je tožnik, glede na to, da je bil že dalj časa nezmožen za delo, tudi po 1. 11. 2008 za delo sposoben. Tudi sicer sodišče v delovnem sporu ni vezano na negativno ugotovitev organov zdravstvenega zavarovanja o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni, temveč lahko tudi samo ugotavlja okoliščine o upravičeni odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene nezmožnosti za delo. Tožena stranka v pritožbi sicer uveljavlja, da dejstvo upravičene odsotnosti ni bil bistven element same izredne odpovedi, pri tem pa tožena stranka spregleda, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi neupravičenih izostankov od 1. 11. 2008 dalje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bila tožniku dana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki nezakonita, zato je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti navedene odpovedi, na reintegracijo in reparacijo.

Glede na navedeno in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere po določbi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške iz razloga, ker s pritožbo ni uspela in ker delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1- Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji).