Jedro

Določba tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne določa neupravičenega izostanka. Po tej določbi je že po zakonu razlog za izredno odpoved v tem, da delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 26. 11. 2008, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo, ga prijavi v obvezna zavarovanja, mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve obračuna in izplača plačo, vse druge prejemke ter povrne stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neopravičenih izostankov z dela od 1. 11. 2008, ker se ni od takrat dalje več javil na svojem delovnem mestu in svojega izostanka ni opravičil. Po odločbi imenovanega zdravnika je bil tožnik sposoben za delo od 1. 11. 2008, vendar se na delo ni javil. Najmanj 12. 11. 2008 je tožena stranka vedela, da se bo tožnik na odločbo pritožil, zdravniška komisija pa je nato z odločbo z dne 15. 12. 2008 odločila, da je utemeljen stalež za čas od 1. 11. 2008 do 1. 12. 2008. Tožena stranka je vedela, da je tožnik že dalj časa v bolniškem staležu, pa je vseeno hitela s postopkom odpovedi in jo sprejela 26. 11. 2008, ko je imel tožnik priznan bolniški stalež.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnik je svojo odsotnost opravičeval z obrazložitvijo, da za delo dejansko ni sposoben, kar izhaja tudi iz ugotovitve komisije v odločbi z dne 15. 12. 2008. Kot neutemeljeno je zavrnilo v pritožbeno navedbo, da dejstvo upravičene odsotnosti ni bil bistven element same izredne odpovedi, pri čemer naj bi tožena stranka spregledala, da je bila tožniku pogodba odpovedana zaradi neupravičenih izostankov. Soglašalo je tudi „s smiselno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 110. člena ZDR“.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ZDR v tretjem odstavku (tretji alineji prvega odstavka) 111. člena zahteva dva kumulativno določena pogoja: da delavec vsaj 5 dni zaporedoma ne pride na delo in da o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca. Po odločbi ZZZS je bil tožnik od 1. 11. 2008 sposoben za delo in s tem dnem bi moral priti na delo ali pa sporočiti razloge za svojo odsotnost. Tožnika na delo ni bilo, o njegovi odsotnosti pa je bila tožena stranka obveščena šele 12. 11. 2008. Ne iz prvostopne ne iz drugostopne sodne odločbe ni mogoče ugotoviti, zakaj sodišče meni, da je tožnik izpolnil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, čeprav svoje odsotnosti ni pravočasno javil delodajalcu. V tem bistvenem delu sta sodbi povsem neobrazloženi in se jih ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa sta tudi materialno pravno zmotni.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizijski očitek bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljuje tožena stranka s tem, da naj bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti - ker se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi s tem, da tožnik ni opravičil svoje odsotnosti. Ta očitek ni utemeljen, saj v tem delu izpodbijana sodba ni tako pomanjkljiva, da se je ne bi dalo preizkusiti. Ali je takšna odločitev pravilna, ni vprašanje bistvene kršitve določb postopka, temveč uporabe materialnega prava.

8. Izredna odpoved tožnika temelji na razlogu iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR: če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

9. Tožena stranka utemeljeno navaja, da določba 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne določa neupravičenega izostanka (1). Po tej določbi je že po zakonu razlog za izredno odpoved v tem, da delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Iz določbe drugega odstavka 111. člena ZDR izhaja, da je dejstvo neupravičene odsotnosti z dela delavca lahko pomembno le pri določitvi datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne pa pri opredelitvi razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZDR, po katerem mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, navedeno pomeni, da je delavec kljub (pravočasni ali naknadno ugotovljeni) nezmožnosti za delo, v primeru če najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, delodajalca dolžan obvestiti o razlogih za svojo odsotnost. 10. Sodišči druge in prve stopnje sta se sklicevali na to, da se je tožnik pritožil zoper odločitev imenovanega zdravnika o zaključku bolniškega staleža in zmožnosti za delo od 1. 11. 2008 dalje. To pa za presojo ni odločilno, saj tudi pričakovanje delavca, da bo njegovi pritožbi ugodeno in mu bo naknadno priznan stalež (začasni nezmožnosti za delo), ne izključuje njegove obveznosti, da delodajalca obvesti oziroma seznani z razlogom svoje odsotnost. Tožena stranka s tem v zvezi pravilno opozarja, da razlog za izredno odpoved po navedeni alineji predstavlja že okoliščina, da delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Torej je v konkretnem primeru pomembno obdobje od 1. 11. 2008 do 12. 11. 2008, ko je tožnikova žena poklicala delodajalca in sporočila, da se bo tožnik pritožil na odločbo imenovanega zdravnika. To je storila šele na poziv delodajalca tožniku, naj sporoči razloge za svojo odsotnost z dela.

11. Glede na navedeno sta tako sodišče druge kot sodišče prve stopnje izhajali iz zmotnega izhodišča o tem, kaj je po določbi tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sta posledično tudi nepopolno ugotovili dejansko stanje. Ker zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče ugodilo reviziji, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče bo moralo ponovno odločiti ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča o vsebini določbe tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in v zvezi s tem po potrebi dopolniti tudi dokazni postopek. Kolikor bo presodilo, da je dokazan utemeljen odpovedni razlog, bo moralo odločiti tudi, ali je za zakonitost odpovedi podan pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

12. Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej tudi sklepe Vrhovnega sodišča VIII Ips 151/2010, VIII Ips 183/2010 in VIII Ips 305/2010, vse z dne 9. 1. 2012