Jedro

Sodišče druge stopnje je s sklicevanjem na zmotno uporabo materialnega prava nedopustno spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje oziroma brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje. Ocena sodišča druge stopnje, da iz izpovedi zakonitega zastopnika in priče ni razviden porušen odnos med strankama, predstavlja dokazno oceno, ki je drugačna od dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Toženka je navajala okoliščine, ki naj bi kazale na porušeno medsebojno zaupanje in objektivne okoliščine, zaradi katerih tožnika ne more sprejeti na delo. Ker je sodišče druge stopnje brez obravnave spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede porušenega zaupanja in skrhanih medsebojnih odnosov, in ker izpodbijana sodba o objektivnih možnostih sprejeti tožnika nazaj na delo nima razlogov, je revizijski očitek bistvenih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljen.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v I. in III. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep toženke št. 100-0007/2016-2 z dne 26. 9. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. 10051-408/2016/3 z dne 9. 11. 2016. Presodilo je, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 8. 1. 2015 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki za nedoločen čas od 8. 1. 2015 dalje, ter da mu delovno razmerje ni zakonito prenehalo 16. 9. 2016, temveč je trajalo do 21. 6. 2017. Toženki je naložilo obračunati in izplačati nadomestila plač za čas od 16. 9. 2016 do 21. 6. 2017. Zavrnilo pa je reintegracijski zahtevek in toženki naložilo denarno povračilo namesto reintegracije v višini 4.704,15 EUR bruto. Tožbo je v delu za obračun regresa za letni dopust in izrabo letnega dopusta zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za vrnitev nazaj na delo in tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje. Posledično je razveljavilo odločitev o denarnem povračilu namesto reintegracije. Sicer je zavrnilo pritožbo tožnika in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje odločitvi o reintegraciji tožnika. Navaja, da je že v pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2017 zatrjevala okoliščine za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Poleg razlogov, zaradi katerih je prišlo do izgube zaupanja, je zatrjevala tudi, da glede na vsebino in obseg delovnega procesa ne obstoja potreba po zaposlitvi tožnika. Ker sodišče druge stopnje tega ni upoštevalo in je naredilo drugačen dokazni zaključek, kot sodišče prve stopnje, mu očita bistveno kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami).

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Sodišče odloči o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakoniti odpovedi, če obstojijo okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi kot v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem.1

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika toženke M. J. in L. B. zaključilo, da so odnosi med strankama porušeni v tolikšni meri, da nadaljnje delo tožnika pri toženki ni več mogoče. Zato je razvezalo pogodbo o zaposlitvi tožnika z 21. 6. 2017. 9. Sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožnika reintegriralo k toženki ter mu priznalo vse pravice iz delovnega razmerja od 16. 9. 2016 do vrnitve na delo. Spremembo sodbe sodišča prve stopnje je utemeljilo z zmotno uporabo materialnega prava ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju (peta alineja 358. člena ZPP).

10. Toženka nasprotuje reintegraciji tožnika in v reviziji sodišču druge stopnje, ki je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

11. Revizija sodišču druge stopnje utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je s sklicevanjem na zmotno uporabo materialnega prva nedopustno spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje oziroma brez obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v 13. točki sodbe obrazložilo, da so odnosi med strankama skrhani do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče več nadaljevati in da je do tega zaključka prišlo na podlagi izpovedi M. J. in L. B. Po presoji sodišča druge stopnje pa porušen odnos med strankama ne izhaja niti iz izpovedi zakonitega zastopnika toženke, niti iz izpovedi priče L. B. Slednja naj bi le pavšalno izpovedala, da so se po tožnikovem prenehanju delovnega razmerja "dogajale zelo neprijetne stvari, od različnih groženj do podobnih zadev". Zakoniti zastopnik toženke pa naj tudi ne bi konkretneje pojasnil zatrjevanega porušenega zaupanja do tožnika. Ocena sodišča druge stopnje, da iz izpovedi zakonitega zastopnika in priče L. B. ni razviden porušen odnos med strankama, predstavlja dokazno oceno, ki je drugačna od dokazne ocene sodišča prve stopnje. Razlogi, s katerimi sodišče druge stopnje utemeljuje zmotno materialno pravno presojo sodišča prve stopnje, dejansko pomenijo drugačno dokazno oceno izpovedi prič.

12. Možnosti sodišča druge stopnje za poseg v dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje, so določene v 347., 348., 355. in 358. členu ZPP. Zaradi varstva načela neposrednosti je sprememba dokazne ocene na pritožbeni stopnji možna le v primeru, če sta sodišči prve in druge stopnje v enakem spoznavnem položaju. V enakem spoznavnem položaju sta, kadar pritožbeno sodišče drugačno dejansko stanje ugotovi na podlagi pritožbene obravnave (drugi odstavek 347. člena ZPP, 355. člen ZPP, 1. alineja 358. člena ZPP). Brez pritožbene obravnave pa sta sodišči prve in druge stopnje v enakem spoznavnem položaju le v primeru, če se prvostopenjska sodba opira samo na listine, pisne izjave prič, ogledne predmete, ki so v spisu ali pa posredno izvedene dokaze (2. alineja 358. člena ZPP) ali pa če sodišče prve stopnje ni presodilo listin in pisnih izjav prič, oglednih predmetov ter posredno izvedenih dokazov, stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje (3. alineja 358. člena ZPP) oziroma, če gre za indično sklepanje (4. alineja 358. člena ZPP). V vseh ostalih primerih v določbah ZPP ni podlage, da bi pritožbeno sodišče na seji senata spremenilo prvostopenjsko dokazno oceno, ki sloni na neposredno izvedenih dokazih.

13. Prav tako toženka v reviziji utemeljeno opozarja, da sodišče druge stopnje pri presoji ni upoštevalo vseh okoliščin, s katerimi je toženka utemeljevala predlog za sodno razvezo. Toženka ni le pavšalno zatrjevala skrhanih medsebojnih odnosov. Ne drži zaključek sodišča druge stopnje, da ni konkretizirala trditve, da s tožnikom ne more več sodelovati. V pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2017 (glede na določbo tretjega odstavka 118. člena ZDR-1 z navedbami ni bila prekludirana) je navedla, da je porušeno medsebojno zaupanje zaradi ravnanj tožnika po prenehanju delovnega razmerja tako v zvezi z njegovo zaposlitvijo v občinski upravi, kot v zvezi z opravljanjem funkcije poslovodje družbe Š., d. o. o.. V pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2017 pa je zatrjevala tudi obstoj objektivne okoliščine za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, in sicer da glede na vsebino in obseg delovnega procesa nima potrebe po zaposlitvi tožnika, ker delovno mesto "višji svetovalec za okolje in prostor in komunalo" od 7. 11. 2015 ni več sistemizirano in je to delo prevzela L. B., podsekretarka na delovnem mestu za okolje in prostor ter splošne zadeve.

14. Toženka je torej navajala okoliščine, ki naj bi kazale na porušeno medsebojno zaupanje in objektivne okoliščine, zaradi katerih tožnika ne more sprejeti na delo. Ker je sodišče druge stopnje brez obravnave spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede porušenega zaupanja in skrhanih medsebojnih odnosov, in ker izpodbijana sodba o objektivnih možnostih sprejeti tožnika nazaj na delo nima razlogov, je revizijski očitek bistvenih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljen. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in odločitev sodišča druge stopnje o reintegraciji tožnika in o stroških postopka razveljavilo (I. in III. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje) ter zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče druge stopnje v skladu z zgoraj navedenimi izhodišči ob upoštevanju vseh relevantnih navedb strank o tožnikovi pritožbi ponovno odloči. 15. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbo VS RS VIII Ips 7/2013 z dne 18. 3. 2013, VIII Ips 294/2016 z dne 21. 2. 2017, VIII Ips 255/2016 z dne 23. 5. 2017 in VIII Ips 329/2016 z dne 23. 5. 2017.