Jedro

Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena za opravljanje javnih del, ne more transformirati v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V podobni zadevi je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da se v primeru, če razlog za sklenitev pogodbe ni podan (tudi, če je sklenjena za izvajanje javnih del - po 9. alineji prvega odstavka 52. člena ZDR), v skladu s 54. členom ZDR šteje, da je sklenjena za nedoločen čas.

Institut sodne razveze po 118. členu ZDR-1 se lahko uporabi tudi v sporu o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijani del sodbe: - delno spremeni v zavrnilnem delu v točkah III, IV in VI tako, da se v tem delu na novo glasi: "III. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 16. 9. 2016, temveč ji še traja.

IV. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 15 dni pozvati nazaj na delo po zadnji pogodbi o zaposlitvi.

VI. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer od dne 16. 9. 2016 do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plač v mesečni višini 1.687,80 EUR bruto, od bruto zneskov nadomestil plač odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost, tožeči stranki pa izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo, to je od 6. dne za plačo preteklega meseca, do plačila." - delno razveljavi v točki V. izreka.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdita nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 195,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je: razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 9. 11. 2016 (I. točka izreka sodbe); odločilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas št. ... z dne 8. 1. 2015 transformira v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter se šteje, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 8. 1. 2015 dalje (II. točka izreka sodbe); ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 16. 9. 2016, temveč traja do 21. 6. 2017 (III. točka izreka sodbe); zavrnilo reintegracijski zahtevek (IV. točka izreka sodbe); toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 4.704,15 EUR bruto, od navedenega zneska odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost ter tožniku izplačati ustrezni neto znesek v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka sodbe); toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer od dne 16. 9. 2016 do 21. 6. 2017 obračunati nadomestila plače v mesečni višini 1.687,80 EUR bruto, od bruto zneskov nadomestil plač odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost, tožniku pa izplačati neto zneske v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka sodbe); zavrnilo je tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 16. 1. 2014 v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in priznanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki za nedoločen čas od dne 16. 1. 2014 dalje (VII. točka izreka sodbe). Sodišče je zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva, da mu tožena stranka obračuna regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače in mu omogoči izrabo pripadajočega letnega dopusta (I. točka izreka sklepa) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.049,99 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper I. točko sklepa se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik se ne strinja z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za priznanje delovnega razmerja pri toženi stranki za nedoločen čas od 16. 1. 2014 dalje. Meni, da je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kljub ugotovitvi, da tožnik dejansko ni opravljal dela iz programa javnih del, ampak drugo delo, štelo, da je tožnik sklenil posebno pogodbo o zaposlitvi, ki se sklepa le za določen čas in ne more transformirati v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Glede na to, da tožnik ni opravljal dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi iz programa javnih del, ampak drugo delo, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, saj razlog iz 10. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1 ni bil podan. Zato se šteje, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Sklicuje se na sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 522/2008 z dne 6. 12. 2010. Ne strinja se z zavrnitvijo reintegracijskega zahtevka in navaja, da je smisel 56. člena ZDR-1 v tem, da se odpravi nezakonito stanje, to je, da delavec dejansko ostane zaposlen za nedoločen čas. S tem se posredno "sankcionira" tudi delodajalca, ki se je želel izogniti zaposlitvi za nedoločen čas. Institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi zato pri transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ne pride v poštev. Meni tudi, da sodba v tem delu ni obrazložena. Sodišče svojo odločitev utemeljuje s tem, da naj bi bili odnosi med pravdnima strankama močno skrhani, vendar tega konkretneje ne pojasni. Sodišče se sklicuje zgolj na izpovedi zakonitega zastopnika A.A. in B.B., ki sta izpovedala, da s tožnikom ne moreta več sodelovati. Sodišče ne obrazloži, v čem naj bi bil razlog za nemožnost sodelovanja. Tožnik je izpovedal, da se njegov odnos do tožene stranke ni spremenil, zato ni ovir za nadaljnje opravljanje dela. Sodišče njegovi izpovedi ni sledilo, pri čemer ni pojasnilo, zakaj sta izpovedi zakonitega zastopnika in B.B. bolj verodostojni. Poudarja, da noben od zaslišanih ni oporekal njegovi strokovnosti, iz njunih izpoved pa tudi ne izhaja, da bi tožnik na kakršen koli način na delu postopal nepravilno in bi zato izgubili zaupanje vanj. Tožena stranka ni izkazala okoliščin, ki bi utemeljevale sodno razvezo. Tožnik nasprotuje tudi višini priznanega denarnega povračila, saj je sodišče zmotno presodilo, da lahko brez težav najde novo zaposlitev. Vztraja, da znaša primerna odškodnina 18 povprečnih mesečnih plač.

Sodišče je nepravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal regres za letni dopust in izrabo letnega dopusta. Navaja, da so skladno s sodno prakso dovoljeni opisni tožbeni zahtevki, tožnik pa je zahteval plačilo regresa najmanj v višini minimalne plače, ki je zakonsko določena in sodišču znana. Ne drži obrazložitev sodišča, da tožnik ni navedel, za katero leto zahteva regres za letni dopust in izrabo letnega dopusta. Tožnik je zahtevek podal v okviru 4. točke tožbenega zahtevka, in sicer: " … tj. od dne 16. 9. 2016 do vrnitve na delo." Sodišču je bilo torej znano, da tožnik zahteva regres in izrabo letnega dopusta za leto 2016 ter za vsa nadaljnja obdobja do vrnitve na delo. Poleg tega bi moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva tožnika pozvati, da dopolni pomanjkljive navedbe o pomembnih dejstvih, pa tega ni storilo.

Ne strinja se z zavrnitvijo povračila priglašenih potnih stroškov za pristop pooblaščenke na narok za glavno obravnavo in nagrado za odsotnost iz pisarne zaradi potovanja na narok. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS zajema tudi pravico do svobodne izbire odvetnika. V kolikor si stranka izbere odvetnika izven svojega bivališča, pa ji sodišče iz tega razloga ne povrne stroškov odvetnika, to pomeni kršitev navedenega člena Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in glede stališča, da se pogodba o zaposlitvi za izvajanje javnih del, ki je sklenjena za določen čas, ne more transformirati v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki v času tožnikove zaposlitve, to je od 16. 1. 2014 do 16. 9. 2016, sklenili pet pogodb o zaposlitvi za določen čas z različnimi razlogi za sklenitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da že v času sklenitve tretje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 8. 1. 2015, ki je bila sklenjena za čas od 9. 1. 2015 do vrnitve začasno odsotne javne uslužbenke B.B. na delo, ni obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot je določen v prvem odstavku 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS; št. 56/2002, in naslednji), tj. nadomeščanje začasno odsotnega delavca, saj tožnik B.B. ni nikoli nadomeščal. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tudi razloga za sklenitev četrte in pete pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 6. 11. 2015 (začasno povečan obseg dela) in z dne 7. 1. 2016 (začasno povečan obseg dela) v času sklenitve nista obstajala, pri čemer pa je pravilno zaključilo, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas že na podlagi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2015, ki se je transformirala iz določenega v nedoločen čas.

7. Sodišče je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, in sicer zlasti na določbo 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, in naslednji), ki se po tretjem odstavku 68. člena ZJU uporablja tudi za javne uslužbence glede omejitev sklepanja zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas in glede posledic kršitev določb prvega odstavka 68. člena ZJU. V 56. členu ZDR-1 je namreč določeno, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

8. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje, kljub ugotovitvi, da dejansko ni opravljal dela iz programa javnih del, ampak drugo delo, štelo, da se pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena za opravljanje javnih del, ne more transformirati v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da tožnik ni opravljal dela po pogodbah o zaposlitvi za določen čas z dne 16. 1. 2014 (ki je bila sklenjena za obdobje od 16. 1. 2014 do 31. 12. 2014) in z dne 30. 12. 2014 (ki je bila sklenjena za obdobje od 1. 1. 2015 do 15. 1. 2015). Obe pa sta bili sklenjeni za opravljanje javnih del, natančneje za nudenje pomoči pri izvajanju programov za občane, temveč ravno nasprotno, ugotovilo je, da je tožnik ta dela opravljal (v smislu nudenja brezplačne pravne pomoči), sicer v manjšem obsegu. Zato ni primerljiva odločitev VS RS, opr. št. VIII Ips 522/2008, ki jo tožnik izpostavlja v pritožbi, saj v tej zadevi tožnica dejansko ni opravljala dela iz programa javnih del in je šlo zato v tem primeru za zlorabo instituta vključitve v javna dela, kar pa v tožnikovem primeru ni bilo ugotovljeno.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da so javna dela posebna oblika opravljanja dela brezposelnih oseb in se izvajajo v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje. Po Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami) javna dela predstavljajo poseben program v okviru ukrepa kreiranja delovnih mest (49. člen ZUTD) in so namenjena aktiviranju brezposelnih oseb, ki so več kot eno leto neprekinjeno prijavljene v evidenci brezposelnih oseb, njihovi socialni vključenosti, ohranitvi ali razvoju delovnih sposobnosti ter spodbujanju razvoja novih delovnih mest (prvi odstavek 50. člena ZUTD). Dolgotrajno brezposelna oseba je lahko vključena v javna dela največ eno leto, zaradi stanja na trgu dela pa se lahko ponovno vključi, vendar pri istem izvajalcu javnih del najdlje še za eno leto (drugi odstavek 50. člena ZUTD). Zmotna je sicer presoja sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena za opravljanje javnih del, ne more transformirati v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V podobni zadevi opr. št. VIII Ips 522/2008 je VS RS v zadevi zavzelo stališče, da se v primeru, če razlog za sklenitev pogodbe ni podan (tudi, če je sklenjena za izvajanje javnih del – po 9. alineji prvega odstavka 52. člena ZDR), v skladu s 54. členom ZDR šteje, da je sklenjena za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo, da bi šlo za zlorabo instituta vključitve v javna dela, zato je utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da se je pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 16. 1. 2014 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 16. 1. 2014 dalje.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, v katerem je od tožene stranke uveljavljal izrabo pripadajočega letnega dopusta in regres za letni dopust. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik zahtevka ni oblikoval dovolj določno. Tožnik namreč zahtevka, da mu tožena stranka omogoči izrabo pripadajočega letnega dopusta ni specificiral. Prav tako ni navedel, za katero leto zahteva plačilo regresa za letni dopust, niti ni opredelil njegove višine. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev 285. člena ZPP. Materialno procesno vodstvo, kot ga določa 285. člen ZPP, se nanaša na dejanske navedbe, dokazni postopek in pravna vprašanja. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka pa je predvsem stvar tožnika samega. Zato pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s kršitvijo 285. člena ZPP ni podan.

11. Utemeljena pa je pritožba tožnika zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za vrnitev nazaj na delo oziroma o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki ji tožnik nasprotuje. Po 118. členu ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

12. Tožena stranka je predlog za sodno razvezo podala v pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2017. V obrazložitvi predloga je navedla le, da je glede na žaljive navedbe tožnika (da naj bi občina izdajala dokumente, v katerih so navedeni drugačni podatki, kot izhajajo iz uradnih evidenc) in glede na druge zavajajoče trditve tožnika jasno, da je odnos med njima tako porušen, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tožnik je predlogu tožene stranke nasprotoval in vztrajal pri reintegraciji. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožene stranke, razvezalo pogodbo o zaposlitvi na dan odločitve oziroma izdaje sodbe in tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 4.704,15 EUR.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se lahko institut sodne razveze po 118. členu ZDR-1 uporabi tudi v sporu o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (primerjaj odločitev VS RS, opr. št. VIII Ips 240/2012), Zato so pritožbene navedbe, ki takšnemu stališču nasprotujejo, neutemeljene. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno navaja, da tožena stranka predloga za sodno razvezo ni ustrezno obrazložila niti ni predlagala izvedbe kakšnih dokazov v zvezi s tem.

14. Materialno pravno zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru podane takšne okoliščine in interesi pogodbenih strank, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi oprlo na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. in B.B., da so odnosi s tožnikom slabi in da z njim ne moreta več sodelovati ter zaključilo, da so odnosi med strankama porušeni v takšni meri, da nadaljnje delo tožnika pri toženi stranki ni več mogoče. Pri tem je izpostavilo izpoved B.B., ki je povedala, da so se po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki "dogajale zelo neprijetne stvari – od različnih groženj do podobnih zadev", zaradi česar tožniku ne more več zaupati in bi težko delala z njim. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni konkretizirala, zakaj s tožnikom ni mogoče več sodelovati, to pa ne izhaja niti iz izpovedi zakonitega zastopnika in priče B.B.. B.B. je namreč le pavšalno izpovedala, da so se po tožnikovem prenehanju delovnega razmerja "dogajale zelo neprijetne stvari – od različnih groženj do podobnih zadev". Zakoniti zastopnik tožene stranke pa tudi ni konkretneje pojasnil zatrjevanega porušenega zaupanja do tožnika. Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s presojo sodišča prve stopnje o obstoju okoliščin in interesov, zaradi katerih delovnega razmerja tožnik pri toženi stranki ne bi mogel več nadaljevati. Ob upoštevanju tožnikovega interesa za vrnitev nazaj na delo in dejstva, da tožena stranka ni dokazala okoliščin, zakaj tožniku ni mogoče več zaupati oziroma v čem so njuni medsebojni odnosi tako porušeni, da s tožnikom sodelovanje ni več mogoče, ni zadostne podlage za zavrnitev tožnikovega zahtevka za reintegracijo k toženi stranki oziroma za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka kakršnihkoli drugih dokazov, ki bi bili relevantni za presojo (ne)utemeljenosti predloga za sodno razvezo, tudi ni predlagala. Pritožba je torej utemeljena v delu, v katerem se zavzema za to, da sodišče tožbenemu zahtevku za vrnitev na delo ugodi.

15. Tožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča o zavrnitvi povrnitve priglašenih potnih stroškov za pristop pooblaščenke na narok za glavno obravnavo in nagrade za odsotnost iz pisarne zaradi potovanja na narok, ker ne gre za stroške, potrebne za pravdo. Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi (primerjaj sklep VDSS opr. št. Pdp 507/2014 z dne 20. 10. 2014 in opr. št. Pdp 19/2014 z dne 9. 1. 2014), ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja bivališča stranke oziroma sodišča (v tem delovnem sporu ima tožnik bivališče v C., pooblaščenec ima sedež v D.). Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku pa v 22. členu Ustave Republike Slovenije izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015), vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP.

16. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za vrnitev nazaj na delo in tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja vse do vrnitve nazaj na delo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Glede na takšno odločitev je bilo potrebno na podlagi 354. člena ZPP razveljaviti odločitev o povračilu namesto reintegracije v V. točki izreka izpodbijane sodbe, tj. odločitev o podrednem tožbenem zahtevku tožnika (za denarno povračilo v višini 18 plač), saj zaradi ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku (za vrnitev na delo) (tretji odstavek 182. člena ZPP) ni podlage za odločanje o podrednem zahtevku. Sprememba prvostopenjske sodbe ni vplivala na sicer že pravilno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka.

17. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP , 353. člen in 365. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel le v sorazmerno majhnem delu, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP, 165. člen ZPP). Tožnikovi stroški v skladu z Odvetniško tarifo znašajo: 375 točk za pritožbo in 20 točk materialnih stroškov, kar je skupno 195,52 EUR. Tožena stranka pa po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS; št. 2/04, s spremembami) v tovrstnih sporih sama krije svoje stroške postopka, ne glede na izid spora.