Jedro

Stroški, ki so nastali, preden je nastopilo skrbniško razmerje, ne morejo biti kriti kot stroški skrbnika za posebni primer. Toženka je glede na to, da se vsi navedeni stroški nanašajo na obdobje pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ravnala pravilno, ko je stroškovni zahtevek na podlagi 196. člena ZZZDR s 1. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnila. Status skrbnika se pridobi z odločbo o imenovanju skrbnika in šele od takrat dalje gre tej osebi pravica do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imela pri opravljanju skrbniških dolžnosti kot skrbniku za posebni primer.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za povračilo upravičenih stroškov skrbnice za poseben primer (tožnice) v višini 34.344,48 EUR (1. točka izreka) ter zavrgla predlog za odmero nagrade skrbnici za posebni primer (tožnici) v višini 15 % vseh izplačil na podlagi obveznic, prejetih kot odškodnina za podržavljeno avtoprevozniško podjetje A.A., … (2. točka izreka). V obrazložitvi citira določbo 196. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 809/2010 in ugotavlja, da je bila tožnica postavljena za skrbnico za posebni primer šele z denacionalizacijsko odločbo z dne 14. 1. 2008, ki je postala pravnomočna 22. 2. 2008. To pomeni, da tožnici šele od takrat dalje pripada pravica do povračila stroškov, ki bi jih imela kot skrbnica za posebni primer. Stroški, katerih povrnitev tožnica zahteva v tem postopku, pa se v celoti nanašajo na izdatke, ki so tožnici nastali pred izdajo odločbe o denacionalizaciji. Gre torej za stroške, ki so nastali pred začetkom skrbniškega razmerja in preden je tožnica sploh pridobila status skrbnice za posebni primer. Takšni stroški pa ne morejo biti kriti kot stroški skrbnika za posebni primer, saj niso nastali pri opravljanju skrbniških dolžnosti, zato je odločila, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. V zvezi s predlogom za določitev nagrade skrbnici za posebni primer pa navaja, da predstavlja določitev nagrade skrbniku zakonito možnost, ki je dana odločujočemu organu, ne pa tudi pravno zavarovane pravice. Zakon namreč za takšno nagrado ne opredeljuje kriterijev niti za njeno priznanje, niti za določitev njene višine. Priznanje nagrade skrbniku zato predstavlja zgolj diskrecijsko pravico organa, da o njej odloči, sam skrbnik pa do zahtevanja nagrade ni upravičen. Zato je toženka v tem delu zahtevek tožnice zavrgla po 1. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Tožnica v tožbi navaja, da je do izdaje denacionalizacijske odločbe z dne 14. 1. 2008 prišlo v večjem delu po njeni zaslugi, saj je v pridobivanje gradiva za začetek postopka denacionalizacije in nato za dosego tako visoke odškodnine vložila ogromno truda, časa in denarja - skupaj s popisom in obračunom nastalih stroškov v višini 34.344,48 EUR. Poudarja, da so bile praktično vse njene skrbniške naloge opravljene pred 14. 1. 2008. Vendar meni, da določba 196. člena ZZZDR ne predpisuje, da lahko skrbniku nastanejo upravičeni stroški le po tem, ko je formalno postavljen za skrbnika, kot to zmotno navaja toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Prepričana je namreč, da ima skrbnik za poseben primer pravico do povračila vseh stroškov, ki so mu nastali pri opravljanju njegovih skrbniških dolžnosti. Pri tem izpostavlja, da je v tem primeru „varovanec“ denacionalizirano premoženje, kar zahteva izpeljavo postopkov za njegov nastanek, konkretno postopkov, v katerih pride do izdaje odločbe, s katero se je priznala odškodnina za podržavljeno premoženje. Te postopke pa je bilo treba izpeljati že pred imenovanjem tožnice za skrbnico za posebni primer. Brez te aktivnosti tožnice, kot skrbnice za poseben primer, denacionaliziranega premoženja sploh ne bi bilo in tudi odločba o postavitvi skrbnika za posebni primer ne bi bila nikoli izdana. Pri tem navaja, da zakonodajalec določb ZZZDR ni pisal z mislijo na skrbnika denacionaliziranega premoženja, zato bi toženka te določbe morala uporabiti smiselno. Zmotno je tudi stališče toženke, da je bila tožničina zahteva za povrnitev stroškov vložena prepozno. Skrbništvo za posebni primer namreč preneha takrat, ko preneha potreba, zaradi katere je bil skrbnik postavljen, v tem primeru pa je zapuščinski postopek v zvezi s tem premoženjem še vedno v teku. Meni, da je napačno tudi stališče toženke, da je bilo o njenih stroških že pravnomočno odločeno s 6. točko izreka odločbe o denacionalizaciji. Ta se namreč nanaša samo na stroške pravnega zastopanja, tožnica pa v predmetnem primeru ne zahteva samo stroškov pravnega zastopanja, ampak tudi druge stroške, o katerih še ni bilo odločeno. V zvezi z njeno zahtevo za priznanje nagrade skrbnici za posebni primer pa izpostavlja, da se toženka v izpodbijani odločbi napačno sklicuje na zavrženje na podlagi prve točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj ta odločba upravnemu organu nalaga, da zahtevo s sklepom zavrže, če ne gre za upravno zadevo. Določitev nagrade skrbnici za posebni primer pa seveda je upravna zadeva. Navaja še, da iz konteksta celotnega besedila določbe 196. člena ZZZDR izhaja, da je njen namen priznati skrbniku za posebni primer nagrado takrat, kadar je bil obseg njegovih del oziroma nalog v povezavi z oskrbovanim premoženjem tolikšen, da tega ni mogoče spregledati. V takšnem primeru po prepričanju tožnice upravni organ nima diskrecije glede odločitve, ali bo priznal nagrado, temveč ima kvečjemu le diskrecijo glede odločitve, koliko bo ta nagrada znašala. Poudarja, da se je s postopki glede plačila odškodnine za podržavljeno podjetje ukvarjala preko 15 let, prevozila preko 22.000 km, odposlala preko 70 dopisov in opravila brezštevilne telefonske klice. Pri tem je bila vseskozi vestna prizadevna in ravnala v korist premoženja, ki je sedaj v njeni oskrbi. Zato je prepričana, da ji pripada nagrada vsaj v višini 15 % pridobljenega premoženja. Četudi pa bi sodišče presodilo, da je toženka imela prosti preudarek glede določitve nagrade, pa je prepričana, da je bil prosti preudarek uporabljen nepravilno. Ocenjuje, da narava stvari dopušča, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in nato samo odloči o stvari, saj zanesljivo podlago za to dajejo podatki postopka. Tako sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da ima tožnica pravico do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imela pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti v zvezi s premoženjem, ki predstavlja odškodnino za podržavljeno avtoprevozniško podjetje A.A., ..., in sicer v višini 34.344,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2012 dalje ter da ji za njeno delo pripada nagrada v višini 15 % vseh izplačil na podlagi obveznic, prejetih kot odškodnina za podržavljeno avtoprevozniško podjetje A.A., … ter da ji je toženka dolžna povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica kot skrbnica za posebni primer upravičena do povrnitve stroškov in odmere nagrade po določbi 196. člena ZZZDR.

6. Iz upravnih spisov zadeve izhaja, da je bila tožnica postavljena za skrbnico za posebni primer z denacionalizacijsko odločbo Ministrstva za gospodarstvo št. 490-19/2006-37 z dne 14. 1. 2008, ki je postala pravnomočna 22. 2. 2008, in sicer je bilo s 3. točko izreka navedene odločbe odločeno, da se obveznice SOD d.d. v višini 135.956,19 EUR da v začasno upravljanje skrbnici za posebni primer - tožnici. Navedeno med strankama ni sporno. Tožnica je nato z vlogo z dne 10. 8. 2012 pri toženki prijavila stroške in podala predlog za odmero nagrade skrbnice za posebni primer po 196. členu ZZZDR, o kateri je toženka odločila z izpodbijano odločbo.

7. Po določbi tretjega odstavka 67. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) se, če je upravičenec - prejšnji lastnik podržavljenega premoženja umrl ali je razglašen za mrtvega, z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere (211. člen ZZZDR). ZZZDR skrbništvo določa v členih od 178 do 223. V skladu z določbo 196. člena ZZZDR ima skrbnik pravico do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti, organ pa lahko določi skrbniku za njegovo delo tudi ustrezno nagrado.

8. Sodišče se strinja s stališčem toženke, da stroški, ki so nastali, preden je nastopilo skrbniško razmerje, ne morejo biti kriti kot stroški skrbnika za posebni primer. Glede na to, da je bila tožnica nesporno postavljena za skrbnico za posebni primer z denacionalizacijsko odločbo z dne 14. 1. 2008, ki je postala pravnomočna 22. 2. 2008, ter glede na to, da so stroški, ki jih tožnica uveljavlja v tem postopku, nastali pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, saj to tožnica sama navaja v tožbi, je odločitev toženke v 1. točki izpodbijane odločbe pravilna. Res je sicer, kot zatrjuje tožnica v tožbi, da v predmetni vlogi z dne 10. 8. 2012, v kateri je prijavila stroške in predlagala odmero nagrade skrbnici za posebni primer, ni uveljavljala le stroškov zastopanja v postopku denacionalizacije, temveč tudi ostale stroške, in sicer kot izhaja iz navedene vloge, stroške cenitve, potne stroške, stroške fotokopij, svojo članarino v Združenju B. ter stroške svojega dela, ki ga je ovrednotila po urni postavki 35,00 EUR/uro, vendar pa je toženka glede na to, da se, kot že povedano, vsi navedeni stroški nanašajo na obdobje pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, kar izhaja tudi iz navedene vloge, ravnala pravilno, ko je njen stroškovni zahtevek na podlagi 196. člena ZZZDR s 1. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnila. Status skrbnika se namreč tudi po presoji sodišča pridobi z odločbo o imenovanju skrbnika in šele od takrat dalje gre tej osebi pravica do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imela pri opravljanju skrbniških dolžnosti kot skrbniku za posebni primer. Stroški, ki so nastali, preden je nastalo skrbniško razmerje, zato ne morejo biti kriti kot stroški skrbnika za posebni primer1. Skrbniške dolžnosti (na primer redno upravljanje denacionaliziranega premoženja) je namreč tožnica začela opravljati s postavitvijo za skrbnico za posebni primer – to je z izdajo odločbe o denacionalizaciji dne 14. 1. 2008. Sodišče pa glede na tožbene trditve dodaja, da pri tem ni relevantno, ali gre za skrbnika osebe ali premoženja. Stroške, ki jih tožnica uveljavlja z vlogo z dne 10. 8. 2012, pa bi tožnica, kot je pravilno pojasnila že toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, lahko uveljavljala v morebitnih drugih postopkih.

9. Po presoji sodišča pa je pravilna tudi odločitev toženke v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, ko je zavrgla tožničin predlog za odmero nagrade. Vendar pa sodišče sodi, da tožnica v tožbi utemeljeno opozarja, da se je toženka nepravilno oprla na določbo 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in meni, da bi se morala opreti pravilno na 2. točko prvega odstavka tega člena, po kateri organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Glede na zgoraj citirano določbo 196. člena ZZZDR namreč tudi po presoji sodišča skrbnik za posebni primer ni upravičen predlagatelj odmere nagrade, temveč je to v pristojnosti organa samega, da odloči o tem, da je skrbnik za posebni primer za njegovo delo upravičen do ustrezne nagrade.

10. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavku 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.