Jedro

Glede stroškov, ki jih revidentka uveljavlja, je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da gre za stroške, ki jih je imela revidentka kot vlagateljica v denacionalizacijskem postopku, torej sploh ne gre za stroške zaradi opravljanja skrbniških dolžnosti.

Revidentka torej ni upravičena vlagateljica zahteve za izplačilo nagrade, ki jo predvideva določba 196. člena ZZZDR.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo tožene stranke, št. 490-19/2006-49 z dne 10. 5. 2013. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se revidentkin predlog za povračilo stroškov (v višini 34.344,48 EUR), ki jih je imela v zvezi z denacionalizacijo premoženja, podržavljenega njenemu pravnemu predniku, zavrne (1. točka izreka), ker tedaj še ni bila določena za skrbnico za posebni primer, stroške denacionalizacijskega postopka pa bi morala kot vlagateljica zahteve za denacionalizacijo uveljavljati do izdaje odločbe o denacionalizaciji; njen predlog za odmero nagrade (v višini 15 % vseh izplačil na podlagi obveznic, prejetih kot odškodnino za podržavljeno avtoprevozniško podjetje A. A.) za upravljanje v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja, kar je opravila kot skrbnica za posebni primer, pa zavrže (2. točka izreka), ker ni upravičena zahtevati te nagrade, saj se o taki nagradi odloča po uradni dolžnosti.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke in se sklicuje na določbe 67. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), 196., 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Revidentka dovoljenost revizije utemeljuje z vrednostjo spornega zahtevka, ki presega 20.000,00 EUR, torej s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 196. člena ZZZDR, ki bi jo moralo uporabiti smiselno. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. V tem primeru je revizija dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj višina spornega zahtevka presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Vrhovno sodišče meni, da je revizija v celoti neutemeljena in pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje in tožene stranke, da revidentka ni upravičena do povračila stroškov denacionalizacijskega postopka in da ne more zahtevati nagrade za skrbnika za poseben primer.

9. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in izpodbijane odločbe tožene stranke, kar potrjujejo podatki v predloženih spisih, je revidentka v svoji zahtevi dne 10. 8. 2012 zahtevala povračilo stroškov, ki naj bi jih imela kot skrbnica za poseben primer, vendar je bilo ugotovljeno, da gre za stroške v zvezi z vračanjem podržavljenega avtoprevozniškega podjetja A. A., to je stroškov, ki so se nanašali na obdobje pred izdajo denacionalizacijske odločbe z dne 14. 1. 2008, ki je postala pravnomočna 22. 2. 2008. Zahtevala je tudi, da se ji kot skrbnici za poseben primer, za kar je bila določena z navedeno denacionalizacijsko odločbo, za opravljeno delo določi nagrada v smislu 196. člena ZZZDR. Sporno pri tem pa je, ali je revidentka upravičena do povračila stroškov denacionalizacijskega postopka oziroma zahtevati nagrado skrbniku za poseben primer.

10. Revidentka je bila za skrbnico za poseben primer postavljena z denacionalizacijsko odločbo z dne 14. 1. 2008, ki je postala pravnomočna 22. 2. 2008. Ta odločba je bila izdana v postopku, ki se je začel (tudi) na njeno zahtevo, vendar je v tem postopku do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji nastopala kot upravičena vlagateljica, pravna naslednica prejšnjega lastnika podržavljenega podjetja, ne pa kot skrbnica za poseben primer. Stroški, ki ji uveljavlja (stroški cenitve, potni stroški, stroški fotokopiranja, stroški revidentkinega dela v denacionalizacijskem postopku), pa so stroški, ki jih je imela v zvezi z denacionalizacijskim postopkom pred izdajo denacionalizacijske odločbe, torej, ko še ni bila skrbnica za poseben primer. Zato ti stroški niso stroški zaradi opravljanja nalog skrbnice za poseben primer in ji jih že iz tega razloga ni mogoče povrniti, kar je pravilno pojasnjeno že v izpodbijani sodbi in izpodbijani odločbi.

11. Ker je revidentka povračilo navedenih stroškov uveljavljala v vlogi z dne 10. 8. 2012, torej po izdaji denacionalizacijske odločbe z dne 14. 1. 2008, ji teh stroškov ni mogoče priznati niti kot vlagateljici denacionalizacijske zahteve, to pa zato, ker se je navedeni denacionalizacijski postopek začel na zahtevo stranke in bi bil tudi sicer ta zahtevek prepozen. Po določbah ZUP/86, ki se v denacionalizacijskih postopkih glede na določbo drugega odstavka 6. člena ZDen uporablja, v postopku, ki se začne na zahtevo stranke, ta (aktivna) stranka nosi svoje stroške postopka (114. člen ZUP/86). O tem obstaja tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 190/2001, I Up 657/2003). Tudi sicer pa mora stranka povrnitev stroškov zahtevati pravočasno, tako da lahko organ o njih odloči pravočasno z odločbo (četrti odstavek 114. člena ZUP/86).

12. Pravna podlaga, da je bila z odločbo o denacionalizaciji revidentka postavljena za skrbnico za poseben primer, je določba tretjega odstavka 67. člena ZDen. Ta določa, da se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere (211. člen ZZZDR), če je upravičenec - prejšnji lastnik podržavljenega premoženja umrl (za takšen primer gre v obravnavani zadevi). Za skrbnika za posebne primere je lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik, v tem primeru je to revidentka.

13. V navedeni določbi se torej ZDen v zvezi s skrbnikom za poseben primer navezuje na 211. člen ZZZDR. Ta določa, da center za socialno delo postavi skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, pa tudi nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika.

14. Po določbi 196. člena ZZZDR ima skrbnik pravico do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti, center za socialno delo pa lahko določi skrbniku za njegovo delo tudi ustrezno nagrado.

15. Glede stroškov, ki jih revidentka uveljavlja, je bilo, kot je že navedeno v 9. in 10. točki te obrazložitve, v postopku pravilno ugotovljeno, da gre za stroške, ki jih je imela revidentka kot vlagateljica v denacionalizacijskem postopku, torej sploh ne gre za stroške zaradi opravljanja skrbniških dolžnosti.

16. Pravilno pa je tudi stališče v izpodbijani sodbi in izpodbijani odločbi, da se nagrada skrbniku za posebni primer ne določi na podlagi njegove zahteve, temveč po uradni dolžnosti. Torej revidentka ni upravičena vlagateljica zahteve za izplačilo nagrade, ki jo predvideva določba 196. člena ZZZDR. K temu pa Vrhovno sodišče še dodaja, da je revidentka imenovana za skrbnico za posebni primer kot pravna naslednica prejšnjega lastnika denacionaliziranega premoženja, torej je/bo do pravnomočnosti sklepa o dedovanju upravljala z denacionaliziranim premoženjem, ki je v lasti skupnosti dedičev, med katere spada tudi revidentka. Denacionalizirano premoženje je namreč na dediče prejšnjega lastnika prešlo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji na podlagi drugega odstavka 78. člena ZDen, ki določa, da pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Stroški upravljanja z vrnjenim premoženjem - zapuščino, tudi morebitna nagrada za upravljanje takega premoženja, pa bremenijo lastnike tega premoženja.

17. Iz navedenih razlogov so revizijski ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.