Jedro

Po načelu proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba.

Izrek

Zahtevi obsojene T.S. in zagovornika obsojenega O.S. za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojenca sta dolžna plačati povprečnino vsak po 800 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 13. 6. 2007 obsojena T.S. in O.S. spoznalo za kriva, obsojenega O.S. kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, obsojeno T.S. pa kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ ter jima je izreklo denarni kazni, prvemu 600 EUR, drugi pa 400 EUR s plačilnim rokom dveh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino vsak po 600 EUR in da morata nerazdelno povrniti stroške pooblaščenca oškodovane M.P. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.1.2008 zavrnilo pritožbi obsojene T.S. in zagovornika obsojenega O.S. kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati povprečnino vsak po 300 EUR.

Obsojena T.S. in zagovornik obsojenega O.S. sta zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in napadeno pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ker zatrjevane kršitve zakona niso podane.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencema in zagovorniku, ki se o njem niso izjavili.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po mnenju vložnikov zahtev je oškodovana M.P. fizično napadla obsojeno T.S., ki ji je šel pomagat obsojeni O.S. Ko je videl, da je oškodovanka udarila njegovo hčer, je vstopil vmes in reševal življenje svoje hčerke. Obsojenca nista storila dejanj niti v obliki direktnega niti eventualnega naklepa, ampak v obliki silobrana. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po vpogledu v pravdni spis, ki vsebuje psihiatrični izvid in mnenje za oškodovanko. Zato je obsojencema bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njuno korist iz 29. člena Ustave RS, v posledici neizvedbe predlaganega dokaza pa sodbi prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnem dejstvu. Vložnika zahtev grajata tudi zaključek sodišča, da obrambi ni uspelo z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljiti pravne relevantnosti dokaza. Povzemata vsebino in mnenje primarija dr. G.V. ter ocenjujeta, da je zaradi značajskih lastnosti oškodovanke prišlo do inkriminiranega dogodka. Zaključujeta, da je več kot očitno, da obsojencema dejanji nista dokazani oziroma sta ga storila v silobranu.

V obsegu, v katerem vložnika zahtev izpodbijata presojo nižjih sodišč, ki sta glede na ugotovljeno dejstveno podlago sklepali, da obsojenca dejanj nista storila v silobranu, v bistvu uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče je namreč dejansko stanje ugotovilo v skladu z v obtožbi opisanim očitkom, ki ga je povzelo v izrek izpodbijane sodbe. Na podlagi sprejetih dejanskih zaključkov je presodilo, da sta obsojenca storila kaznivi dejanji z direktnim naklepom. Kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP) bi bila podana le, če bi sodišče na podlagi dejstev, ki bi bila drugačna od dejstev, ugotovljenih v tem postopku, zmotno presodilo, da ne gre za ravnanji v silobranu. V položaju, v katerem je sodišče ugotovilo, da s strani oškodovanke ni šlo za protipraven napad, vložnika zahtev pa ne sprejemata takega dejanskega zaključka, ni mogoče sklepati na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Zagovornik je predlagal, da sodišče pribavi pravdni spis Okrožnega sodišča v Mariboru in iz tega spisa izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke za oškodovano M.P. Iz zaključka izvedenskega mnenja izhaja, da je pri oškodovanki sedaj še prisotna vznemirjenost, depresivnost in konverzivna simptomatika, tesnobnost in razvoj specifičnih fobij, ki jih je mogoče le v majhni meri povezati s škodnim dogodkom. Na glavni obravnavi je dokazni predlog ponovil, pri čemer ga ni utemeljil. Sodišče je izvedbo dokaza zavrnilo z obrazložitvijo, da ne bo prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja in bi njegova izvedba zgolj zavlekla postopek. V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje so v zvezi s to odločitvijo navedeni enaki razlogi. V pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo sta pritožnika obrazložila, da je za ta kazenski postopek bistvena ugotovitev, ali je do spornega (inkriminiranega) dogodka prišlo zaradi značajskih lastnosti oškodovanke, predvsem pa zaradi njenega duševnega stanja, ko je odreagirala na povsem normalno življenjsko situacijo s kričanjem in z direktnim napadom na obdolženo T.S. Pri tem povzemata bistveno vsebino mnenja dr. G.V. Sodišče druge stopnje je takšne navedbe, ki jih vložnika v zahtevi ponovita, presodilo. Utemeljilo je, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih takih okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati, da je ravnanje obsojencev posledica ravnanja oškodovanke. Pribava in vpogled v navedeno mnenje po presoji pritožbenega sodišča ne bi privedlo do drugačnih dejanskih in pravnih zaključkov, kot jih je že sprejelo sodišče prve stopnje.

V sodni praksi so se oblikovali kriteriji, na podlagi katerih sodišče odloča o dokaznih predlogih. Po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočne sodbe, je sodišče sodbo oprlo predvsem na oškodovankino izpovedbo in izpovedbe prič A.Š., L.K. ter R.Š. in na izvid ter mnenje izvedenca medicinske stroke dr. M.B. Zagovora obsojencev in izvedene dokaze je ocenilo, svojo presojo pa tudi obrazložilo (sodba sodišča prve stopnje na 6. in 7. strani). Sodišče je glede na vsebino izvedenih dokazov, ki jih je presodilo kot verodostojne, sklepalo, da ni šlo za oškodovankin napad ter zato tudi izključilo ravnanje obsojencev v silobranu. Glede na vsebino zahtev je mogoče sklepati, da naj bi izvedba predlaganega dokaza pokazala, da je oškodovanka zaradi njenih značajskih lastnosti odreagirala na povsem življenjsko situacijo s kričanjem in direktnim fizičnim napadom na obsojeno T.S. Slednje dejansko pomeni trditev, da bi navedeni dokaz lahko odločilno vplival na presojo oškodovankine izpovedbe. Pri tem je treba upoštevati, da zaključek o tem, da sta kaznivi dejanji obsojencema dokazani, ne temelji le na oškodovankini izpovedbi, temveč tudi na ostalih izvedenih dokazih in da v zahtevah za varstvo zakonitosti predstavljene oškodovankine karakterne lastnosti same po sebi ne ustvarjajo dvoma glede presoje verodostojnosti njene izpovedbe, ki sta jo sprejeli nižji sodišči. Ker v podatkih kazenskega spisa in v izvedenih dokazih ni zaslediti objektivnih okoliščin, na podlagi katerih bi ob zatrjevanih oškodovankinih motnjah bilo mogoče resno dvomiti v sprejeto presojo njene izpovedbe, zahtevi nista z zadostno stopnjo verjetnosti izkazali pravne relevantnosti predlaganega dokaza. Glede na takšno stanje stvari sta nižji sodišči utemeljeno zavrnili izvedbo predlaganega dokaza in odločitev tudi v zadostni meri obrazložili. Zato zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena in 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) niso podane.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi obsojene T.S. in zagovornika obsojenega O.S. zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnin je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojencev, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).