Jedro

Ko je pravno pomembna le zakonitost prečkanja državne meje tiste države članice Evropske unije, v katero prosilec vstopi iz tretje države, ki ni članica, ni odločilno, ali je imel tožnik že v Republiki Hrvaški namen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito.

Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu Evropske koncencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III za državo obvezna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 25. 10. 2022 v skladu s petim odstavkom 42. člena ZMZ-1 odvzeti prstni odtisi in poslani v Centralno evidenco EURODAC, iz katere pa izhaja, da je vanjo tožnika kot tujca vnesla Republika Hrvaška 18. 10. 2022. Zato je tožena stranka Republiki Hrvaški 11. 11. 2022 posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 11. 1. 2023 prejela odgovor, da je v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za kirundi jezik (tožnik je navedel, da je to njegov materni jezik) seznanila s potekom dublinskega postopka in zgornjimi ugotovitvami, nato pa povzela tožnikove izjave na osebnem razgovoru. V zvezi z izjavami glede nerazumevanja postopka na hrvaški policijski postaji je pojasnila, da je dublinski postopek, v katerem bo tožnik predan, del azilnega postopka, v okviru katerega mora biti zagotovljen tolmač. Tožena stranka je povzela tudi tožnikove izjave, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker države ne pozna in ni bila njegova destinacija, in presodila, da so za dublinski postopek brezpredmetne tožnikove želje, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, saj mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati glede na merila iz III. poglavja Uredbe Dublin III odgovorna država članica Evropske unije.

4. Po oceni tožene stranke niso utemeljene niti tožnikove izjave, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti zaradi bojazni za osebno varnost in da na podlagi preteklih izkušenj ne verjame, da bi bil tam obravnavan pravično v primeru vrnitve v dublinskem postopku. Prav tako je povzela tožnikove izjave, da ga je tepel policist in da so ga policisti v Republiki Hrvaški obravnavali neprimerno. S tem v zvezi je ugotovila, da je policija tožnika obravnavala kot tujca in ne kot prosilca za mednarodno zaščito ter poudarila, da je tudi tožnik izjavil, da nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, saj tega niti ni želel. Navedeno pa po presoji tožene stranke ne zadošča za utemeljen zaključek, da bi s tožnikom v Republiki Hrvaški ravnali nečloveško ali poniževalno, če bi ji bil predan.

5. Tožena stranka je proučila tudi Informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je v postopku predložil tožnikov pooblaščenec. Ocenila je, da se veliko teh informacij navezuje na ravnanja s prebežniki, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se poročilo Amnesty International za Hrvaško nanaša na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila. V zvezi s tako imenovanim ravnanjem "push back", torej sistemsko nezakonitim vračanjem migrantov v sosednjo državo, se tožena stranka sklicuje na poročilo AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022, iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka, zaradi česar je bil njihov postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavljen, morajo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za pridobitev mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je po potrebi prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Nato je tožena stranka ponovno povzela tožnikove izjave, da mu je uspelo priti v Republiko Hrvaško v petem poskusu, da tam nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker države ne pozna in ni bila njegova destinacija ter da hrvaški policiji ni izrazil namere za vložitev prošnje. Zato je ocenila, da je policija v Republiki Hrvaški tožnika vsakokrat obravnavala kot tujca in ne kot prosilca za mednarodno zaščito.

6. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnikove izjave na osebnem razgovoru o razmerah v Republiki Hrvaški ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik tja ne bi mogel biti vrnjen v dublinskem postopku. Poudarila je, da se azilni postopek za tožnika še ni začel, saj je bil obravnavan le v policijskem postopku zaradi nezakonitega prehoda ozemlja Republike Hrvaške. Poleg tega je ob sklicevanju na zapisnik o opravljenem razgovoru ocenila, da je imel tožnik težave le s policisti, ki so ga obravnavali kot tujca, ki je bil nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, in ne z drugimi uradnimi osebami. Prisotnost policijskih psov, glasno usmerjanje tujcev in začasna omejitev gibanja s strani policije, pa po prepričanju tožene stranke ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Menila je namreč, da morajo policisti nadzorovati osebe, ki so nezakonito na ozemlju države v večji skupini, saj je to del njihovega dela.

7. V nadaljevanju je tožena stranka presojala letno poročilo Agencije evropske unije za azil (EUAA) za leto 2022, iz katerega je razvidno, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega postopka ali da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski svet za begunce je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški, in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zaradi česar je bilo treba pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena.

8. Glede na navedeni poročili AIDA in EUAA je po presoji tožene stranke jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka, in da ni znakov, da omenjene osebe po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Zato je tožena stranka štela, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zaradi česar načeloma ni ovir za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka. Tožena stranka je ob sklicevanju na bazo podatkov AIDA še ugotovila, da je tako stališče julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

9. Iz nadaljnjih razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da še ni bila izdana sodba v zvezi s postopkom pred Regionalnim upravnim sodiščem v Hannovru, ki je z odločitvijo 7. 9. 2022 prekinilo izvedbo predaje po dublinskem postopku in dovolilo pritožbo. Tudi Regionalno upravno sodišče v Stuttgartu je z odločitvijo z dne 2. 9. 2022 dovolilo pritožbo zoper predajo prosilca Republiki Hrvaški in med drugim ugotovilo, da ostaja nejasno, ali se bodo dublinski povratniki soočili s kršitvijo človekovih pravic. S tem v zvezi tožena stranka pojasnjuje, da tožnik ni omenil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali deportiran v drugo državo, ki ni članica Evropske unije, tako stanje pa ni razvidno niti iz sodne prakse drugih držav članic Evropske unije. Sodbe, s katerimi so bile odpovedane predaje prosilcev Republiki Hrvaški, se po presoji tožene stranke nanašajo na konkretne primere in ne na predaje na splošno, na kar nakazuje praksa držav, ki še vedno izvajajo dublinske predaje v to državo. Tožena stranka poudarja, da se "push back" ravnanje v omenjenih sodbah nanaša na tujce in ne na osebe v dublinskem postopku. Poleg tega iz najnovejšega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet za begunce, in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. Takšna poročila imajo po mnenju tožene stranke veliko težo in so zaupanja vreden vir ter utemeljujejo odločitev o predaji tožnika Republiki Hrvaški.

10. Tožena stranka je obravnavala tudi tožnikovo vprašanje Hrvaškemu pravnemu centru, ali obstaja uradna organizacija za nadzor nad dublinskimi postopki, ki zagotavlja, da lahko vse v dublinskem postopku vrnjene osebe vstopijo v hrvaški azilni postopek, če to želijo. Iz odgovora Hrvaškega pravnega centra je razvidno, da takšne organizacije, ki bi nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ni že tri leta, so pa bili v dublinskem postopku vrnjeni ljudje pred tem nameščeni v sprejemne centre za prosilce za mednarodno zaščito, če so njihovi primeri še potekali ali pa so bili postopki prekinjeni in so ponovno zaprosili za mednarodno zaščito po vrnitvi. Ta odgovor je po presoji tožene stranke skladen z zgornjo ugotovitvijo, da imajo osebe, vrnjene v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka, in da iz prakse ni razviden primer, ki bi dokazoval nasprotno.

11. Glede na navedeno ima Republika Hrvaška po oceni tožene stranke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije, torej tudi Uredbo Dublin III, tožnik pa za nasprotno stališče ni navedel konkretnih dogodkov in s tem razlogov za to, da ne bi bil predan.

_Tožnikove trditve_

12. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga njegovo odpravo, podrejeno tudi vrnitev zadeve v ponoven postopek.

13. Po tožnikovem mnenju je treba v obravnavani zadevi presoditi, ali obstaja zadostna verjetnost, da bi ga Hrvaška vrnila "v tretjo državo ob tveganju za kršitev prepovedi nečloveškega ravnanja". Poudarja, da mora tožena stranka presojati načelo medsebojnega zaupanja v primeru, ko prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka (tožnik uporablja izraz "arguable claim") glede 3. in 4. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ali 19. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Ob takem izhodišču trdi, da je imel v času izvrševanja ukrepa premestitve na Hrvaško "arguable claim", ki je razviden že iz njegove izpovedbe, in da so ob izvršitvi izpodbijanega sklepa obstajale javno dostopne informacije, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za tveganje, da bo kršena pravica iz 4. člena Listine, te informacije pa je tožnik predložil toženi stranki 18. 1. 2023 po e-pošti ter kot odgovor na COI tožene stranke po e-pošti dne 10. 2. 2023. Iz navedenega naj bi izhajalo, da je Hrvaška tožniku že štirikrat kršila pravice iz 4. in 19. člena Listine in onemogočila dostop do azilnega postopka.

14. Tožena stranka naj bi zmanjševala pomen tožnikovih okoliščin, ko jih upošteva v okviru ravnanja hrvaške policije s tujci. Tožnik se strinja, da policijski postopki pravno formalno niso del azilnega postopka, vendar pa ima po njegovem mnenju hrvaška policija ključno vlogo pri nadaljnjem razvoju dogodkov, saj ima prvi stik z nezakonitimi prebežniki, nato sledi fizično in psihično maltretiranje ter nasilno verižno vračanje v BIH. Ljudje naj ne bi imeli možnosti zaprositi za azil in zaradi nadrejenega odnosa naj ne bi bili v položaju, ko bi lahko spraševali in izražali svoje želje, ampak se zaradi nasilja in travme uklonijo ukazom policije. Po tožnikovem mnenju gre za v slovenski sodni praksi nerešeno vprašanje, ali okoliščina, da je bil tujec v preteklosti že večkrat nasilno vrnjen v BiH, pomeni, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem. Iz sodbe IU 405/2022-8 z dne 20. 4. 2022 naj bi bilo po tožnikovem mnenju razvidno, da to ni nepomembna okoliščina, zaradi česar bi morala tožena stranka v obravnavani zadevi od hrvaških organov pridobiti ustrezno zagotovilo (potrditev), da bi izključila dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve.

15. Iz nadaljnjih tožbenih trditev je razvidno, da tožena stranka ni preverila, ali med Slovenijo in Hrvaško obstaja načelo vzajemnega zaupanja. Poleg tega naj ne bi presojala obstoja nevarnosti glede prepovedi mučenja in proučila objektivnih podatkov o razmerah na Hrvaškem glede sistemskih pomanjkljivosti, izhajajočih iz sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), sodnih odločb odreditvene države članice ter odločb, poročil in drugih dokumentov Sveta Evrope ali Združenih narodov. S tem povezano povzemanje tujih sodnih odločb naj bi bilo nepregledno, zaključki pa nejasni.

16. Ob upoštevanju sodnih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 253/2014 in I Up 276/2014 po tožnikovem stališču v zvezi z ugotavljanjem obstoja sistemskih pomanjkljivosti zadostuje dokazni standard utemeljene domneve, ki je izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnemu človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito. Meni, da je navedel utemeljene razloge, zaradi katerih ga Slovenija ne bi smela vrniti v Hrvaško, in povzema svoje izjave na osebnem razgovoru dne 17. 1. 2023 – "da je bil s strani hrvaške policije deležen fizičnega nasilja in psihičnega maltretiranja (nagnali so jih s pomočjo psov in pušk, v marici so prižgali klimo, da jih je še bolj zeblo, streljanje v tla in za njimi, uničenje SIM kartic, pustili so jih brez hrane in vode, ki so jo morali piti iz stranišča, nasilno odvzemanje prstnih odtisov, izročanje odločb v hrvaškem jeziku, pretepanje, razbili so mu očala, slekli so jih do golega); da mu je šele v petem poskusu uspelo vstopiti na Hrvaško, štirikrat pa je bil že nasilno vrnjen nazaj v BiH, zaradi česar mu podaja prošnje za azil štirikrat sploh ni bila omogočena; in da med postopkom ni imel pravice do tolmača, ničesar jih niso vprašali in jim razložili".

17. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na v upravnem postopku predložene informacije, ki naj bi dokazovale, da ima "arguable claim" in iz katerih naj bi bilo razvidno: - da Hrvaška begunce, migrante in državljane tretjih držav sistemsko in nezakonito prisilno vrne čez mejo v sosednje tretje države, ne da bi jim bilo dovoljeno zaprositi za azil; - fizično in psihično nasilje hrvaške policije nad nezakonitimi prebežniki in migranti; - da so nacionalna sodišča Nemčije, Nizozemske, Švice in Italije prekinila izvedbo dublinskih predaj zaradi sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem in tveganja kršitve 3. člena EKČP; - da je ESČP leta 2020 izdala dve sodbi, s katerima je bila Hrvaška obsojena zaradi nasilnih "push back" ravnanj v tretje države.

18. Glede na navedeno se tožnik ne strinja s presojo tožene stranke, da ni primera, ko bi bil prosilec ob predaji Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v drugo državo, ki ni članica EU, in se ponovno sklicuje na 2. točko informacij, ki jih je predložil PIC, nanašajočih se na odločitve sodišč o prekinitvi izvedbe dublinskih transferjev zaradi nevarnosti tveganja nezakonitih vračanj.

19. V zvezi s tožbenim ugovorom glede bistvenih kršitev pravil postopka je tožnik ponovil, da so v obravnavani zadevi za odločitev ključne okoliščine, v katerih je potekal postopek na Hrvaškem, v katerem ni zaprosil za mednarodno zaščito. Trdi, da je bil prisiljen v podpis njemu neznanih dokumentov in da so mu na silo vzeli prstne odtise. Meni, da bo imel v primeru vrnitve na Hrvaško v dublinskem postopku status tujca brez dovoljenja za bivanje in ne statusa prosilca za mednarodno zaščito. Navaja, da so iz dokumenta tožene stranke o razmerah na hrvaškem z dne 3. 2. 2023 razvidni nekateri vidiki, ki so tožniku v korist, kljub temu pa jih tožena stranka pri izdaji odločbe ni upoštevala. Iz poročila AIDE z dne 22. 4. 2022 naj bi namreč izhajale različne prakse nacionalnih sodišč v zvezi s predajo migrantov Republiki Hrvaški, ki naj bi bile razvidne tudi iz dokumenta PIC z dne 18. 1. 2023, kar naj bi tožena stranka povsem prezrla. Tudi iz Poročila EUAA z dne 28. 6. 2022 naj bi bilo razvidno, da je Švicarski svet opozoril na problem različnih sodnih praks in priporočil izogibanje predaji prosilcev Hrvaški ter poudaril pomen pridobitve individualnih jamstev pri izvedbi predaje. Poleg tega naj bi iz poročila AIDA za leto 2021 izhajalo, da se v primeru že vložene prošnje za azil na Hrvaškem domneva, da prosilec ne bo deportiran v tretje države; vendar pa tožena stranka naj ne bi upoštevala, da tožnik na Hrvaškem ni podal prošnje za azil, zaradi česar mu grozi deportacija v BIH. Poročilo naj bi omenjalo tudi različne odločitve nizozemskih sodišč, ki so jih v tem postopku omenjali tudi tožnikovi prejšnji pooblaščenci.

20. V zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik predlagal, da sodišče do pravnomočne odločitve odloži izvršitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da v njegovem primeru kljub morebitnemu uspehu v upravnem sporu ne bo možna vzpostavitev prejšnjega stanja, če bo izročen Hrvaški pred odločitvijo sodišča. Trdi, da tretji odstavek 27. člena Uredbe Dublin III ne določa pogoja težko popravljive škode, odločilno naj bi bilo, da ima tožnik zahtevek po drugem odstavku 19. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen, zaradi česar bi morala imeti tožba zoper izpodbijani sklep suspenzivni učinek.

21. Iz tožnikove pripravljalne vloge je še razvidno, da ravnanja hrvaške policije ni mogoče ločiti od ravnanja drugih uradnih oseb hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve. Zato meni, da je za obravnavano zadevo bistveno, da je bil že večkrat žrtev nasilnega verižnega vračanja v BiH in da mu je hrvaško mejo uspelo prečkati šele v petem poskusu. Navaja, "da ni mogoče trditi, da hrvaška policija s svojim fizičnim in psihičnim mučenjem, ki mu je bil tožnik večkrat podvržen, ne vpliva bistveno na nadaljnji potek postopka, torej na to, ali nekdo sploh poda namero za azil".

_Trditve tožene stranke_

22. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Izpostavlja, da se je opredelila do vseh tožnikovih izjav, ki se po njenem mnenju nanašajo na ravnanje hrvaške policije, ko je tožnika obravnavala kot tujca in ne kot prosilca za mednarodno zaščito, kar po mnenju tožene stranke ne more nakazovati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Ponavlja tožnikove izjave, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker države ne pozna in ni bila njegova destinacija. Poudarja, da bo tožnik na Hrvaško vrnjen kot prosilec za mednarodno zaščito s pripadajočimi pravicami in da tam do sedaj razen s policisti ni imel stika z drugimi uradnimi osebami.

_Presoja tožbe_

23. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika, zavrnilo pa je njegov dokazni predlog, naj sodišče odredi toženi stranki predložitev dokumentov, ki naj bi jih tožnik podpisal na Hrvaškem.

**K I. točki izreka:**

24. Tožba ni utemeljena.

25. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

26. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

27. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru, ki ga je na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III opravila 17. 1. 2023, in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na prvem odstavku 13. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala in to odgovornost sprejela.

28. Na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je prosilec iz tretje države vstopil nezakonito. Ugotovitvi, da je nezakonito vstopil na ozemlje Republike Hrvaške, tožnik ne nasprotuje. Poleg tega je iz podatkov centralnega sistema EURODAC razvidno, da je tožnik pri omembi navedene države opredeljen s sklicno številko (case ID) "2", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot osebi, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 14. člena Uredbe (EU) št. 603/2013).2 Glede na omenjeno razlago merila iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III, ko je pravno pomembna le zakonitost prečkanja državne meje tiste države članice Evropske unije, v katero prosilec vstopi iz tretje države, ki ni članica, pa po presoji sodišča ni odločilno, ali je imel tožnik že v Republiki Hrvaški namen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito.3 Ob navedenih okoliščinah, nanašajočih se na nezakonitost tožnikovega vstopa na ozemlje Republike Hrvaške, sodišču tudi ni bilo treba naložiti toženi stranki, naj predloži dokumente, ki naj bi jih tožnik tam podpisal. 29. Tožnik prav tako izpodbija pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine4, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

30. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,5 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil6 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,7 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje8. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.9

31. Ustavno sodišče je pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem pojasnilo, da prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III za državo obvezna. Iz tega izhaja obveznost pristojnih organov in sodišča, da tudi v postopkih po Uredbi Dublin III v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presodijo vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.10

32. Z izjavami o policijskem nasilju in nezakonitem vračanju v BiH je tožnik zatrjeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti, do česar pa se je tožena stranka po presoji sodišča opredelila in sprejela pravilno stališče, da niso podane. Ob upoštevanju podatkov AIDA in EUAA je namreč pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je pravilno presodila, da sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz informacij, ki jih je predložil tožnik, saj ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, ampak je iz njih razvidno le neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško (in še niso prosilci za mednarodno zaščito).

33. Iz sodb SEU in ESČP je sicer razvidno, da je možno izpodbiti učinke domneve, da vse v Dublinski sistem vključene države članice spoštujejo temeljne pravice. Vendar pa tožnikove izjave tudi po presoji sodišča ne dajejo podlage za izpodbojnost domnevne baze. Članki, na katere se je skliceval v okviru dokumenta z naslovom „Informacije o stanju na Hrvaškem“, namreč ne opisujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, ampak domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, poročilo Amnesty International za Hrvaško pa se nanaša na onemogočen dostop do azila, kar za obravnavano zadevo očitno ne velja, saj je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje. Iz 2. točke informacij, ki so jih tožnikovi pooblaščenci (PIC) predložili toženi stranki 18. 1. 2023, je sicer razvidno, da so nemška, nizozemska in švicarska sodišča (in nizozemski državni svet) v odločitvah iz februarja do maja 2022 v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo ter da sta bili s tem v zvezi pred ESČP leta 2020 vloženi dve pritožbi, o katerih pa, kot je razvidno iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, še ni bilo odločeno. Vendar pa ob upoštevanju navedenega poročila AIDA z dne 22. 4. 2022 (povzetek je v 5. točki obrazložitve te sodbe) in odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR)11, 12, 13, po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so sodišča odločala v konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tako stališče ni razvidno niti iz poročila EUAA z dne 28. 6. 2022, ki zgolj opisuje navedeno različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve (povzetek je v 7. točki obrazložitve te sodbe). Za obravnavano zadevo prav tako niso upoštevni članki v zvezi z "Informacijami o nasilju hrvaških policistov nad begunci", ki se nanašajo na domnevno različno obravnavanje beguncev na hrvaški meji glede na njihovo narodnost, čemur tožnik ne bo izpostavljen, saj bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku, in članki v zvezi z "Informacijami glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo", ki se nanašajo na dostop do psihološke pomoči, saj tožnik ni zatrjeval, da bi v Republiki Hrvaški potreboval takšno pomoč.

34. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije, ki ga je ponovil tudi v izpovedbi na glavni obravnavi, sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev14, tožnik pa tudi ni zatrjeval, da bi obstajale kakšne druge okoliščine (npr. njegovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine.15 Ob takih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, pa je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, zaradi česar ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da do kršitve pravice ne bo prišlo. Zato toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

35. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

36. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 _Ghezelbash_ z dne 7. 6. 2016 namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

37. Glede na navedeno stališče za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

38. V zvezi s standardom težko popravljive škode pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).16 Pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, torej ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.17 Po stališču Vrhovnega sodišča je treba navedene konkretne okoliščine v vsakem konkretnem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico Evropske unije ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati.18

39. Glede na navedeno tožnik nevarnosti nastanka težko popravljive škode zgolj z navedbami, da kljub morebitnemu uspehu v upravnem sporu ne bo možna vzpostavitev prejšnjega stanja, če bo izročen Hrvaški pred odločitvijo sodišča, ni izkazal. Zato jo je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Iz besedila prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III izhaja, da se dejstvo nepravilnega prečkanja meje in s tem nepravilnega vstopa v državo članico ugotovi na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz tretjega odstavka 22. člena te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe št. 603/2013 (Uredba EURODAC). 3 Táko stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi in sklepu I Up 309/2016 z dne 6. 9. 2017 (16. točka obrazložitve). 4 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 5 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 6 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 7 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 8 C-411/10 (88. točka). 9 Prav tam, 94. točka. 10 Celoten odstavek je prepis 10. odstavka sodbe Vrhovnega sodišča I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022. 11 Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo v zadevi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. 12 Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 13 Kot je razvidno iz novejše sodne prakse, tovrstni dokumenti niso poznani niti Vrhovnemu sodišču (I Up 193/2022, 12. točka obrazložitve). 14 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, četudi se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve). 15 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji. 16 Sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve). 17 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018 (19. točka obrazložitve). 18 Prav tam.