Jedro

V obravnavani zadevi je nesporno, da bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5009/2022/14 (1221-09) z dne 2. 3. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 Zavrnilo pa je tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje potrdilo pravilno uporabo merila iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III za določitev Republike Hrvaške kot odgovorne države članice. Ta je svojo odgovornost že potrdila, za predajo pa tudi ni ovir, saj tožnik ni izpodbil domneve, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). V zvezi z začasno odredbo je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, saj ga bo Slovenija v primeru uspeha s pravnim sredstvom morala ponovno sprejeti v skladu s tretjim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so mu hrvaški policisti do sedaj že štirikrat onemogočili, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ga nasilno vrnili v Bosno in Hercegovino. Ob tem so ga tudi fizično in psihično maltretirali.2 Zaradi razmer, v katerih je bil, tudi v petem poskusu ni mogel zaprositi za azil. Trdi, da se sodišče prve stopnje do teh okoliščin ni opredelilo. Opozarja, da vprašanje, ali navedene okoliščine pomenijo, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev in kakšne so obveznosti toženke v zvezi s tem, v slovenski sodni praksi še ni rešeno. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da z opisom ravnanja hrvaške policije ni utemeljil domneve, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Trdi, da ima pri tej presoji ključno vlogo prav ravnanje policistov, ki tujcem ne omogočajo podaje prošnje. Prav tako predložena poročila vsebujejo elemente nečloveškega ravnanja s tujci, ki so potencialni prosilci za azil. Sodišču prve stopnje očita tudi, da se ni opredelilo do (različnih) sodnih praks tujih nacionalnih sodišč v zvezi s predajo prosilcev Republiki Hrvaški, ki jih vsebujeta poročili AIDA z dne 22. 4. 2022 in EUAA z dne 28. 6. 2022. Meni, da sistemske pomanjkljivosti ne morejo biti edini pogoj za to, da prepreči svojo vrnitev na Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III. Glede odločitve o zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovni postopek, še podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep toženke odpravi in ji vrne zadevo v ponovni postopek. Predlaga tudi ugoditev pritožbi zoper zavrnjeno začasno odredbo tako, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano odločitev in do pravnomočne odločitve odloži izvršitev sklepa toženke.

4. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščin, da je bil pritožnik že večkrat nasilno vrnjen v Bosno in Hercegovino in da so mu hrvaški policisti onemogočili vložitev prošnje za azil. Sodišče prve stopnje je namreč v 32. in 33. točki obrazložitve sodbe presodilo, da pritožnik z izjavami o policijskem nasilju in nezakonitem vračanju v Bosno in Hercegovino ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem. Pojasnilo je, da je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje in pritrdilo toženki, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Kot relevantne informacije za presojo sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški je upoštevalo tiste, ki se nanašajo na stanje na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, in ne tiste, iz katerih je razvidno le neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško (in (še) niso prosilci za mednarodno zaščito). Da ne gre za pomanjkljivo obrazložitev v sodbi, izhaja tudi iz same pritožbe, v kateri pritožnik nasprotuje navedenemu stališču in vztraja, da je za presojo sistemskih pomanjkljivosti ključno ravnanje hrvaške policije, ki tujcem ne omogoča podaje prošnje.

7. Ne drži niti to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do poročil AIDA z dne 22. 4. 2022 in EUAA z dne 28. 6. 2022 v zvezi s sodno prakso nekaterih tujih nacionalnih sodišč glede predaje prosilcev Republiki Hrvaški. V 33. točki obrazložitve sodbe je namreč pojasnilo, da ob upoštevanju navedenega poročila AIDA in odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov, tudi na tej podlagi, ko so sodišča odločala v konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Hrvaška pritožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in ga bo izpostavila življenjskih razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pojasnilo je, da takšno stališče ni razvidno niti iz navedenega poročila EUAA, ki zgolj opisuje navedeno različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da pritožnik v Republiki Hrvaški ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, jo je pa vložil v Republiki Sloveniji. Prav tako ni sporno, da je v Republiko Hrvaško vstopil z nezakonitim prečkanjem meje Republike Hrvaške z Bosno in Hercegovino in da je Republika Hrvaška zato na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

9. Sporno je predvsem, ali zaradi ravnanj hrvaške policije na meji med Republiko Hrvaško ter Bosno in Hercegovino in nadaljnje policijske obravnave pritožnika obstaja ovira za njegovo predajo Republiki Hrvaški iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve,3 da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

10. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.4

11. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske Unije kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.5

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na vprašanje, katero ravnanje hrvaških oblasti ali drugih oseb je pomembno za presojo obstoja ovir za predajo Republiki Hrvaški, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi je nesporno, da bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Pritožnik pa v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je v zvezi z ravnanjem policije opisoval le dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito.

13. Pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško – bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, torej ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču. 14. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

15. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

16. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Pritožnik trdi, da naj bi jih hrvaška policija nagnala s pomočjo psov in pušk, jih pretepala, razbila očala, v zadnjem poskusu naj bi jih 12 ur pustili čakati na cementu, niso jim dali vode in hrane, prstne odtise so jim odvzeli na silo, do besede jim niso pustili in so jim grozili. 3 Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je glede na tuje različice prevoda tega odstavka namesto izraza „utemeljene domneve“ primernejši izraz „izkazanih tehtnih razlogov“. 4 Glej npr. sodbe I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, I Up 223/2022 z dne 14. 12. 2022 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022. 5 Glej npr. sodbe Sodišča Evropske unije v Združeni zadevi Aranyosi in Căldăraru proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17 (Bashar Ibrahim in drugi proti Zvezni Republiki Nemčiji, Zvezna Republika Nemčija proti Tausu Magamadovu) z dne 19. 3. 2019 ter sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016, I Up 309/2016 z dne 6. 9. 2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.