Jedro

Vročitev pisanja, ki naj bi vsebovalo vabilo na zagovor in pisno obdolžitev, ni bila opravljena po določbah ZPP, ki veljajo za osebno vročitev.

Odgovornost za nepravilno vročitev je prvenstveno na strani tožene stranke. Prav tako niso odločilne navedbe o kršitvi delovnih obveznosti tožnika in povzročitvi škode; odpoved je nezakonita že zaradi opustitve zagovora.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 919,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 9. 2012, tožniku priznalo delovno razmerje za čas od 28. 9. 2012 do 10. 7. 2015 s pravicami iz delovnega razmerja ter v presežku zavrnilo reintegracijski zahtevek in zahtevek za reparacijo. Presodilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora. Tožena stranka namreč vabila na zagovor in pisne obdolžitve tožniku ni poslala v skladu s pravili, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) glede osebne vročitve.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odgovornost za nevročitev pisne obdolžitve in vabila na zagovor tudi na strani tožnika, ker se je izogibal vročitvi in pošiljke ni prevzel. Sama je storila vse potrebno, da bi tožniku omogočila podati izjavo. Zato bi moralo sodišče po načelu sorazmernosti presojati tožnikovo ravnanje kot tudi ravnanje tožene stranke. Da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je tožena stranka zatrjevala že v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi. Zato je zmotna presoja sodišča druge stopnje o prekluziji glede navedb o obstoju opravičljivih okoliščin za opustitev pravice do zagovora. S tem v zvezi uveljavlja tudi bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je toženi stranki neutemeljeno očitalo, da ni predlagala izvedbe dokaza glede zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu (v zvezi z njegovim zahtevkom za nadomestilo plače).

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas in imenovan za direktorja tožene stranke od 15. 7. 1995 dalje. Tožena stranka mu je dne 19. 9. 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1 in 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami).

8. Sodišči nižje stopnje sta presodili, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožniku ni bil omogočen zagovor pred izredno odpovedjo (drugi odstavek 83. člena ZDR).

9. V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca to neupravičeno pričakovati. Na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu vabilo na zagovor vročiti v skladu s 87. členom ZDR, to je po pravilih pravdnega postopka in osebno. ZPP ima za ta primer relevantne določbe o vročanju v 140. in 142. členu. Po prvem odstavku 140. člena ZPP se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti, če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju. Če vročitev po 140. členu ZPP ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (tretji odstavek 142. člena ZPP). Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (četrti odstavek 142. člena ZPP).

10. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka tožniku priporočeno z „roza“ povratnico po pošti poslala pisanje, v katerem naj bi bilo vabilo na zagovor in pisna obdolžitev. Tožnik pisanja ni prejel, ker se je vrnilo z oznako "ni dvignil".

11. Vročitev pisanja, ki naj bi vsebovalo vabilo na zagovor in pisno obdolžitev, ni bila opravljena po določbah ZPP, ki veljajo za osebno vročitev. Ni bilo namreč ugotovljeno, da bi bilo pisanje izročeno tožniku, kateremu od odraslih članov gospodinjstva, ali da bi vročevalec pustil obvestilo z opozorilom iz tretjega odstavka 142. člena ZPP (1). Zato posledično sploh ni mogla nastopiti fikcija vročitve. Zadeve, na katere se sklicuje tožena stranka v reviziji, in sicer VIII Ips 35/2016 z dne 5. 4. 2016 in II Ips 1264/2008 z dne 11. 11. 2010 niso primerljive. Tožena stranka nepravilnost vročanja tudi ne more sanirati na način, da odgovornost za nevročitev prelaga na tožnika.

12. Tožena stranka v reviziji tudi navaja, da je že v postopku na prvi stopnji zatrjevala okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje kot delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Sodišču druge stopnje očita zmotno presojo glede prekluzije navedb o obstoju okoliščin, ki bi opravičevale opustitev zagovora (286. člen ZPP), vendar neutemeljeno. Navedbe, ki jih tožena stranka povzema v reviziji in iz katerih naj bi bilo razvidno, da je pravočasno podala ustrezno trditveno podlago glede obstoja opravičljivih okoliščin za opustitev zagovora, ne izhajajo iz odgovora na tožbo in prve pripravljalne vloge. V odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi je namreč utemeljevala samo obstoj očitane kršitve oziroma pojasnjevala ravnanje tožnika, ki je bilo podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šele na drugem naroku za glavno obravnavo 5. 3. 2014, torej prepozno, je začela zatrjevati, "da ni bilo mogoče pričakovati, da bi tožnik s samim zagovorom lahko kakorkoli pojasnil in opravičil svoje dejanje, zato bi bil zagovor zgolj nepomembna formalnost, ki ne bi spremenila odločitve". Ne drži torej, da je ustrezno trditveno podlago podala še pred prvim narokom za glavno obravnavo, medtem ko naj bi na naroku dne 5. 3. 2014 navajala samo ustrezno pravno podlago. Presoja sodišča druge stopnje, da je bila glede trditev o obstoju opravičljivih okoliščin za opustitev zagovora prekludirana, je pravilna.

13. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev glede obstoja opravičljivih okoliščin za opustitev zagovora. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da sodišče prve stopnje trditev glede obstoja opravičljivih okoliščin za opustitev zagovora utemeljeno ni presojalo, ker je bila tožena stranka v tem delu prekludirana. S tem naj bi po prepričanju tožene stranke tudi samo zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitani kršitvi že upoštevajoč njuno zakonsko opredelitev nista podani; izpodbijana sodba vsebuje razloge (sodišče druge stopnje je na pritožbeni očitek izrecno odgovorilo) in jo je mogoče preizkusiti. Tožena stranka tudi sicer ne opredeli, v čem izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti in v čem naj bi v odločilnih dejstvih obstajala nasprotja.

14. Revizijske navedbe o tem, da bi moralo sodišče sorazmerno presojati ravnanje obeh strank in upoštevati tudi ravnanje tožnika pred in po podaji izredne odpovedi, niso odločilne. Odgovornost za nepravilno vročitev je prvenstveno na strani tožene stranke. Prav tako niso odločilne navedbe o kršitvi delovnih obveznosti tožnika in povzročitvi škode; odpoved je nezakonita že zaradi opustitve zagovora. Prav zato sodišči utemeljenosti odpovednega razloga po vsebini niti nista presojali.

15. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja za čas od 28. 9. 2012 do 10. 7. 2015. Tožena stranka se je šele v pritožbi začela sklicevati na novo zaposlitev tožnika, ki bi morala biti ustrezno upoštevana pri obračunu in plačilu nadomestila plače. Sodišče druge stopnje je pritožbeno navedbo o novi zaposlitvi zavrnilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožena stranka tudi ni izkazala, da trditev o novi zaposlitvi tožnika brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Presoje o nedovoljeni pritožbeni novoti tožena stranka v reviziji sicer ne izpodbija.

16. Po prepričanju tožene stranke ni utemeljeno samo njej očitati, da ni predlagala izvedbe dokazov glede nove zaposlitve tožnika, ker naj bi tožnik v postopku na prvi stopnji dejstvo nove zaposlitve prikrival. Vendar tudi to tožene stranke ne razbremeni postopanja po pravilih ZPP, torej prerekanja navedb tožnika v tem delu in predlaganja primernih dokazov.

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Tožniku se na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) priznajo stroški odgovora na revizijo v višini 919,88 EUR, od tega 734,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3300 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, skupaj z 22 % DDV. Revizijsko sodišče tožniku ni priznalo nagrade za prvi pravni posvet s stranko in nagrade za preizkus možnosti uspeha odgovora na revizijo.

(1) Tožena stranka tega ni niti zatrjevala.