Jedro

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bila tožena stranka seznanjena s tem, da je bil tožnik potem, ko mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, direktor druge gospodarske družbe. Glede na to bi lahko že tedaj predlagala dokaz s poizvedbami na ZZZS oziroma ZPIZ o tem, ali je bil tožnik zavarovan kot direktor oziroma kot zaposleni v navedeni družbi. Zato se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeliti do pritožbenih navedb, da tožniku ne pripadajo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja celotna nadomestila plače, temveč bi morala biti ta zmanjšana za plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 9. 2012 nezakonita in se razveljavi, zato tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi do 10. 7. 2015, kar je tožnik zahteval več in drugače, pa je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ga prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 28. 9. 2012 do 10. 7. 2015, mu obračunati bruto plače in od njih plačati pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar pa je tožnik zahteval več ali drugače (poziv nazaj na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja po 10. 7. 2015), je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega delovnega spora v znesku 1.692,83 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencih vlaga dve pritožbi tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo tožbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku v plačilo naloži stroške postopka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je dokazala, da je tožnika pravilno vabila na zagovor. Opozarja na nesporno ugotovitev, da je bila tožniku 23. 8. 2015 poslana priporočena pisemska pošiljka, ki je tožnik ni dvignil. Meni, da dejstvo, da je na povratnici navedeno ime zakonitega zastopnika tožene stranke in ne naziv tožene stranke, ne more imeti za posledico neveljavnosti osebne vročitve pošiljke naslovniku. Ker naj bi bili v tem delu razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da je pisno obdolžitev in vabilo na zagovor tožniku vročala osebno, upoštevajoč pravila ZDR in ZPP, in sicer priporočeno s povratnico, tožnik pa pisanja ni dvignil niti doma niti v predpisanem 15 dnevnem roku na pošti, kar izhaja iz potrdila pošte na pisemski ovojnici. Pisemska ovojnica s potrdilom pošte s povratnico je po njenem mnenju dokaz o osebnem vročanju po ZPP. Meni, da z drugimi listinami v zvezi z vročitvijo ne more razpolagati, tako tudi ne z obvestilom iz tretjega odstavka 142. člena ZPP, ki ga je vročevalec naslovniku pustil v hišnem predalčniku. Nasprotuje prevalitvi dokaznega bremena v zvezi s pravilnim postopanjem vročevalca na toženo stranko. Dalje navaja, da je tožniku zagotovila vse objektivne možnosti za zagovor, tožnik pa je zavračal kakršnokoli komunikacijo z njo, zaradi česar ni dvignil pisne obdolžitve in vabila na zagovor. Ob tem opozarja, da obveznost omogočiti zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni absolutna in trdi, da v predmetni zadevi od nje ne bi bilo upravičeno pričakovati, da omogoči zagovor tožniku. Sklicuje se na opozorila in izčrpne argumente v zvezi s tem v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer v vlogah in na glavni obravnavi 5. 3. 2014. Sodišču prve stopnje očita, da se do tega ni opredelilo in zato zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem opozarja na ugotovitve sodišča prve stopnje iz 11. točke glede dokončno porušenih odnosov med strankama. Po njenem mnenju je s stopnjo gotovosti nemogoče dokazati, kaj je bilo v pisemski ovojnici, ki je tožnik ni dvignil, posledic neprevzema pošiljke pa ne more nositi tožena stranka. Navaja, da je na sami pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor izrecno navedeno, da se pisanje vroči delavcu priporočeno s povratnico, zato je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je navedlo, da iz njiju ne izhaja, da naj bi se vročili tožniku. Iz previdnosti pritožnik še opozarja, da je v tem postopku med strankama nesporno, da je bil tožnik v času pred in po izredni odpovedi tudi direktor svoje „bypass“ družbe A. d. o. o. in je kot tak gotovo prejemal plačo, od katere so bili plačani davki in prispevki, zato bi morala biti prisojena reparacija znižana. V zvezi s tem zatrjuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je po izdaji prvostopenjske sodbe pridobila podatke, ki sicer niso preverjeni, da je bil tožnik od 1. 7. 2013 dalje v rednem delovnem razmerju pri družbi A. d. o. o., nakar se je januarja 2015 prezaposlil v družbo B. d. o. o., o tem pa mu ni mogla postavljati vprašanj, ker je neupravičeno izostal z narokov. Predlaga opravo glavne obravnave in izvedbo dokaza s poizvedbami pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o tem, ali je bil tožnik od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do 10. 7. 2015 zaposlen ali prijavljen v obvezna pokojninska in invalidska zavarovanja iz naslova zavarovanja poslovodnih oseb. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tem po uradni dolžnosti izvajati dokaze. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje trajalo vse do 10. 7. 2015, saj bi pri datumu razveze moralo upoštevati zaposlitev pri drugem delodajalcu, ker delavec ne more biti istočasno v rednem delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh različnih delodajalcih.

V drugi pritožbi tožena stranka še dodaja, da je iz teže pošiljke in izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke mogoče ugotoviti, da sta bila v njej vabilo na zagovor in pisna obdolžitev. Opozarja na oteženo komunikacijo s tožnikom, ki se ji je izogibal, pisemske pošiljke z vabilom na zagovor pa ni prevzel. Ponavlja, da obveznost predhodnega zagovora ni absolutna, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Zatrjuje, da gre za primer, ko je bil delodajalec žrtev kršitve, zato tožena stranka tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora, o tem pa sodba nima razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno enačilo posledice neprevzema vabila na zagovor in pisne obdolžitve z nevročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da bi bilo po določbah zakona praktično nemogoče izpeljati zagovor v 30-dnevnem roku. Glede na potek postopka na prvi stopnji označi izpodbijano sodbo kot sodbo presenečenja. Zatrjuje, da je sodba neizvršljiva, ker je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu. Meni, da je dolžna vsaka stranka v postopku pošteno uveljavljati svoje procesne in materialnopravne pravice, zato tožnik dejstva svoje zaposlenosti ne bi smel zamolčati. Predlaga, da sodišče druge stopnje opravi glavno obravnavo in izvede dokaz s poizvedbami pri ZZZS oziroma ZPIZ o tem, ali in v katerem obdobju je bil od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do 10. 7. 2015 tožnik zaposlen pri drugih delodajalcih. Priglaša stroške obeh pritožb. 3. Pritožbi sta bili vročeni tožniku, ki nanju po pooblaščencu odgovarja in predlaga njuno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbi.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje dovolj jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med odločilnimi dejstvi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov, izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zatrjevano dejstvo, da iz samih listin, to je vabila na zagovor in pisne obdolžitve, izhaja, da naj bi se vročali, ker je to na teh dveh listinah navedeno, ni pravno pomembno dejstvo v predmetni zadevi. Poleg tega sama navedba na listini, da se bo ta vročala, ne dokazuje njene pravilne vročitve.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas in imenovan za direktorja tožene stranke od 15. 7. 1995 dalje; - tožniku je bila 19. 9. 2012 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR); - tožena stranka je priporočeno z „roza“ povratnico po pošti poslala tožniku pisanje, v katerem naj bi bila vabilo na zagovor in pisna obdolžitev; - iz izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti, da bi bila vabilo na zagovor in pisna obdolžitev poslana tožniku v skladu s pravili, ki jih določa ZPP glede osebne vročitve; - tožena stranka pred podano izredno odpovedjo tožniku tako ni omogočila zagovora, ker ga nanj ni pravilno vabila in mu ni pravilno vročila pisne obdolžitve.

8. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka pravilno vročala tožniku vabilo na zagovor in pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo z dne 19. 9. 2012, niso utemeljene. Po ZDR je treba vabilo na zagovor in pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo delavcu vročati po pravilih ZPP za osebno vročanje, torej po določbah 142. člena ZPP. V tretjem odstavku 142. člena ZPP je določeno, da mora biti v primeru, da pisanja ni mogoče vročiti, v hišnem predalčniku naslovnika puščeno obvestilo, kje je pisanje, in obvestilo, da ga naslovnik lahko dvigne v 15 dneh, v četrtem odstavku istega člena pa, da mora biti naslovnik obveščen, da se bo vročitev štela za opravljeno po poteku 15 dni tudi, če naslovnik pisanja ne bo dvignil. Vročitev pisne obdolžitve in zagovora ni mogoča s t. i. fikcijo vročitve, če niso upoštevane navedene določbe ZPP, te pa so lahko upoštevane le, če se pošlje pošiljka v ustrezni ovojnici („ZPP“ ovojnica oziroma kuverta za vročanje v pravdnem postopku - Obr. 042). Le iz te namreč izhaja obvestilo naslovniku, da se bo vročitev štela za opravljeno po poteku 15 dni, če pisanja ne bo dvignil, pri tem pa ima pošiljatelj kopijo tega obvestila in kopijo obvestila o tem, da je bila pošiljka puščena v poštnem predalčniku naslovnika ali vrnjena pošiljatelju, če poštnega predalčnika naslovnik nima ali je neuporaben. Tožena stranka je tožniku navedeno pošiljko poslala z navadno priporočeno pošiljko in „roza“ povratnico, ki takega po zakonu obveznega opozorila ne vsebuje in iz katere nedvomno izhaja, da tožnik pisanja ni prejel, saj ga ni prevzel niti doma, niti ga ni prišel iskat na pošto v roku 15 dni (to med strankama ni sporno). Glede na vse navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku vabilo na zagovor in pisna obdolžitev nista bila pravilno vročena, zaradi česar je pravilna tudi ugotovitev, da mu zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bil omogočen in je bila s tem kršena določba ZDR (drugi odstavek 83. člena ZDR).

9. Pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem, ali na pravilnost vročitve navedene pošiljke vpliva dejstvo, da je bil na „roza“ povratnici kot pošiljatelj naveden zakoniti zastopnik tožene stranke, niso pravno pomembne. Ker pošiljke tožnik ni prejel, njena vročitev s fikcijo pa ni mogoča ob vročanju z navadno priporočeno pošiljko z „roza“ povratnico, je pravno nepomembno, kdo je bil naveden na „roza“ povratnici. Prav tako na odločitev o pritožbi ne vplivajo trditve tožene stranke, da se je tožnik izogibal vročitvi. Tudi če bi tožena stranka dokazala, da se je tožnik vročitvi pisanja izogibal, ne bi bilo mogoče šteti, da mu je bilo pisanje vročeno, saj niso bili izpolnjeni pogoji za fikcijo vročitve vabila na zagovor in pisne obdolžitve po 142. členu ZPP.

10. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožene stranke za to, da se ugotovi, da v predmetni zadevi zagovora toženi stranki sploh ni bilo treba omogočiti, zaradi obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo to od delodajalca neupravičeno pričakovati. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v predmetnem individualnem delovnem sporu v zvezi z zagovorom pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ves čas postopka zatrjevala, da je tožniku pravilno vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, zaradi česar mu je bil zagovor omogočen. Glede na to, da je tožena stranka poslala tožniku vabilo na zagovor in pisno obdolžitev priporočeno po pošti in se je na pravilnost vročitve sklicevala tudi v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah ter za to predlagala dokaze, je očitno tudi sama štela, da mu je bila zagovor dolžna omogočiti. Šele na drugem naroku za glavno obravnavo 5. 3. 2014 se je tožena stranka izrecno sklicevala na judikaturo, da v takšnih primerih zagovor niti ni smiseln, ker je od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da bi lahko kakorkoli spremenil svojo odločitev, ter na določbo 83. člena ZDR in 7. člena Konvencije MOD št. 158. Tožena stranka je v pripravljalnih vlogah z dne 22. 1. 2014 in z dne 25. 2. 2014 navajala, da zaradi storjenih hudih zlorab in oškodovanja delodajalca ter tožnikovega zavračanja komunikacije nadaljnje sodelovanje ni bilo mogoče, ter da tožnik glede na vsebino obtožnice za več kaznivih dejanj svojih kaznivih in očitno škodljivih dejanj na škodo tožene stranke ne bi mogel opravičiti. Teh navedb ni mogoče niti smiselno šteti za pravočasno podane trditve o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Pri tem ni nepomembno, da je toženo stranko zastopal kvalificirani pooblaščenec. Trditve o tem, da tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora, je tožena stranka tako podala prepozno in jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo zaradi prekluzije. Glede na to tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka, ker se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do teh trditev tožene stranke.

11. Do pritožbenih navedb, da tožniku ne pripadajo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja celotna nadomestila plače, temveč bi morala biti ta zmanjšana za plačo, ki jo je prejemal pri novem delodajalcu, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Iz trditev tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila nedvomno seznanjena s tem, da je bil tožnik direktor druge gospodarske družbe, za katero zatrjuje, da je šlo za t. i. „bypass“ družbo, saj se nekatere očitane kršitve nanašajo prav na tožnikovo delovanje v drugi družbi. Glede na to bi za ugotovitev delovnopravnega statusa tožnika po podani izredni odpovedi lahko že tedaj predlagala dokaz s poizvedbami na ZZZS oziroma ZPIZ o tem, ali je bil tožnik zavarovan kot direktor oziroma kot zaposleni v navedeni družbi. V pritožbi tožena stranka ne navaja razlogov, zakaj brez svoje krivde ni mogla navesti teh trditev že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato ne gre za dovoljene pritožbene novote, ki bi jih pritožbeno sodišče lahko upoštevalo. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile podane trditve in predlagani dokazi za ugotovitev, da je bil tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposlen pri drugem delodajalcu, ni bilo ugotovljeno, da bi bil tožnik v tem času v delovnem razmerju z drugim delodajalcem. Glede na to tega sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati pri datumu razveze pogodbe o zaposlitvi, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnica.

12. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti izvajati dokaze v zvezi z zaposlitvijo tožnika pri drugem delodajalcu, niso utemeljene. Prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1 dopušča možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti, vendar to stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 124/2015 z dne 22. 9. 2015).

13. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje še, da izpodbijana sodba pomeni sodbo presenečenja. Tožnik je poleg tega, da očitanih kršitev ni storil, že v tožbi navajal tudi, da mu vabilo na zagovor in pisna obdolžitev nista bila vročena, tožena stranka pa je v zvezi s tem podala trditve in predlagala dokaze, zato presoja sodišča prve stopnje ni mogla pomeniti sodbe presenečenja (prim. sobo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 241/2010 z dne 20. 6. 2011). Toženi stranki z izpodbijano sodbo tako ni bila kršena pravica do izjave, zato z izdajo izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni kršilo pravil ZPP in ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).