Jedro

Sodišče druge stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je izrek odločb regulatornega organa povsem jasen. Ob takšni ugotovitvi je pravilno tudi nadaljnje stališče, da za presojo vpliva teh odločb na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ni odločilno, kako je regulatorni organ te odločbe kasneje tolmačil. Tožena stranka z revizijskim sklicevanjem na posamezne dokaze, ki jih je ponujala v tem postopku, poskuša v resnici izpodbiti dejansko stanje, ki je bilo relevantno za samo izdajo regulatornih odločb, kar bi morala uveljavljati s pravnimi sredstvi v upravnem postopku. Ob tem, ko regulatorni organ cenovnega nadzora v svojih odločbah ni omejil zgolj na segment trga klicev iz notranjega omrežja, takšnega omejenega učinka tožena stranka ne more doseči niti s sklicevanjem, da so odločbo v zožanem smislu upoštevali vsi operaterji pri sklepanju pogodbenih razmerji z drugimi pogodbenimi strankami, niti s sklicevanjem na primerljivo ureditev regulacije v drugih državah EU.

Izrek

I. Zavrne se predlog za izvedbo postopka predhodnega odločanja po določbi 267. člena PDEU.

II. Revizija se zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 14.054,40 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je s tožbo, v delu, ki je relevanten za odločanje o reviziji, od tožene stranke uveljavljala ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini razlike med ceno, ki jo je tožena stranka tožeči stranki zaračunala za obdobje od aprila do avgusta 2009 na podlagi sklenjene pogodbe med pravdnima strankama in zneskom, ki ga je tožeča stranka toženi že plačala. Plačilo istega zneska (981.063,63 EUR) je tožena stranka kot tožeča stranka uveljavljala z nasprotno tožbo. Zaradi preglednosti Vrhovno sodišče v nadaljevanju tožečo stranko s tem pojmom enoznačno imenuje tudi, ko nastopa v funkciji tožene stranke po nasprotni tožbi. Enako velja tudi za poimenovanje tožene stranke ne glede na njen položaj tudi kot tožeče stranke po nasprotni tožbi.

2. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugodilo navedenemu ugotovitvenemu zahtevku tožeče stranke in zavrnilo dajatveni zahtevek tožene stranke.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 4. Tožena stranka je v pravočasni reviziji uveljavljala revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 3., 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Vrhovnemu sodišču je predlagala, da skladno z določbo 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) izvede postopek predhodnega odločanja pred sodiščem EU, po zaključenem postopku predhodnega odločanja pa reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje pred sodišče druge ali prve stopnje, oziroma da s sodbo izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ugodi zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi, tožeči stranki pa naloži povrnitev revizijskih stroškov tožene stranke skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne in predlog tožene stranke za izvedbo postopka predhodnega odločanja, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka tožeče stranke skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe

6. Odločitvi sodišč prve in druge stopnje temeljita na naslednji dejanski podlagi, na katero je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - Tožeča stranka je družba, ki opravlja storitve zaključevanja govornih klicev v omrežju mobilnih operaterjev v Sloveniji.

- Tožena stranka je na upoštevnem trgu „Zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih (medoperaterski trg)“ operater s pomembno tržno močjo.

- Pravdni stranki sta dne 24. 3. 2009 sklenili pogodbo o medomrežnem povezovanju med fiksnim omrežjem tožeče stranke in mobilnim omrežjem tožene stranke (v nadaljevanju Pogodba).

- V Pogodbi je bila dogovorjena cena zaključevanja klicev v omrežju tožene stranke v višini 0,072 EUR/min brez DDV za klice iz nacionalnih javnih omrežij in 0,2 EUR/min za zaključevanje klicev iz mednarodnih omrežij.

Glede očitka o sodni nepristojnosti

7. Sodišči prve in druge stopnje sta kot pravno relevantne upoštevali naslednje odločbe, ki jih je na podlagi Zakona o elektronskih komunikacijah(1) (ZEKom) izdal regulatorni organ (Agencija za pošto in telekomunikacije - v nadaljevanju APEK): - Odločba št. 3824-13/2007-10 z dne 13. 4. 2007 (priloga A3), ki med ostalim v 5. točki izreka nalaga toženi stranki obveznost cenovnega nadzora, v okviru katerega je morala tožena stranka ceno zaključevanja govornih klicev iz javnih mobilnih telefonskih omrežij prilagoditi tako, da ni znašala več kot 0,0954 EUR brez DDV; - Odločba št. 38294-1/2009-5 z dne 16.4.2009 (začasna odločba) (priloga A4), s katero je bil med ostalim toženi stranki v točki I.2 izreka naložen začasni ukrep, da se razveljavi obveznost cenovnega nadzora iz 5. točke odločbe z dne 13. 4. 2007 in se ji naloži nova obveznost cenovnega nadzora in sicer, da mora od vključno tekočega obračunskega obdobja (mesec april) dalje uveljaviti ceno za zaključevanje klicev v svojem javnem mobilnem telefonskem omrežju v višini največ 0,0523 EUR na minuto brez DDV; - Odločba št.38294-7/2009-13 z dne 24. 9. 2009, s katero je bila toženi stranki med ostalim v 1. alineji 5. točke izreka naložena obveznost cenovnega nadzora, v okviru katerega je morala ceno zaključevanja govornih klicev v njenem javnem mobilnem telefonskem omrežju z dnem vročitve odločbe oblikovati tako, da ni znašala več kot 0,0523 EUR/min brez DDV, začasna odločba z dne 16. 4. 2009 pa se razveljavi.

8. Predmet odločanja sodišč v tem postopku je vprašanje (ne)obstoja obveznosti tožene stranke, ki naj bi izvirala iz pogodbenega razmerja s tožečo stranko. Gre torej za klasični premoženjskopravni spor, ki se presoja v pravdnem postopku (1. člen ZPP).

9. Neutemeljen je tudi očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje s svojima odločbama posegli v vsebino regulatorne odločbe in pristojnost regulatornega organa po določbah ZEKom. Regulatorni organ je imel na podlagi 27. člena ZEKom pooblastila, da z upravno odločbo naloži operaterju s pomembno tržno močjo obveznosti v zvezi s pokrivanjem stroškov in kontrolo cen. Gre za zakonsko podlago reguliranja cen in s tem za poseg v pogodbeno avtonomijo pogodbenih strank (3. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Kot je pravilno povzelo sodišče druge stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, gre za zakonsko pooblastilo za predhodno (ex ante) regulacijo na trgu, na katerem ni zagotovljena zadostna konkurenca. Poseg regulatornega organa na trgu ima za posledico dolžno postopanje operaterja s pomembno tržno močjo, da pri sklepanju novih pogodbenih razmerij upošteva cenovne omejitve, ki mu jih je naložil regulatorni organ. Hkrati pa ima poseg reguliranja cen s strani regulatornega organa učinek tudi na obstoječa trajna pogodbena razmerja. Pogodba od uveljavitve regulirane cene dalje izgubi pravno podlago v tistem delu, kolikor (predhodno) dogovorjena cena odstopa od regulirane cene s strani regulatornega organa (delna ničnost pogodbe - prvi odstavek 88. člena OZ). Enako sankcijo je pripisati tudi v primeru odstopanja od regulirane cene v novo sklenjenih pogodbenih razmerjih.

10. Pravilnost in zakonitost postopanja regulatornega organa pri izvajanju pooblastil iz 27. člena ZEKom je bilo mogoče preizkušati le s pravnimi sredstvi zoper odločbo, izdano v upravnem postopku. Tožena stranka niti ni zatrjevala, da bi jih kot stranka, na katero so se regulatorni ukrepi nanašali, izpodbijala. Zato sta bili tudi sodišči prve in druge stopnje vezani na vsebino izrečenih ukrepov v izreku regulatornih odločb, ko sta presojali vpliv le-teh na pogodbeni položaj tožeče stranke. Ta vezanost je izraz prirejenosti postopkov(2) in s tem odraz načela pravne države. V tem okviru se vsebina regulatornih odločb kaže kot del materialnega prava. Preizkus pravilnosti tega sklepanja sodišča prve stopnje je zato del materialnopravnega preizkusa te odločitve s strani sodišča druge stopnje. Tako se v izhodišču izkaže kot neutemeljen očitek revidenta, da sta sodišči prve in druge stopnje odločali o sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. 11. Enako velja za revizijski očitek, da bi sodišče moralo prekiniti postopek in počakati na odločitev pristojnega upravnega organa. Tožena stranka očitno prezre, da sta sodišči prve in druge stopnje odločitev oprli prav na odločbe, ki jih je regulatorni organ (že) izdal v okviru svojih zakonskih pooblastil. Glede očitka kršitve 2. člena Ustave

12. Revident z očitki na nejasnost, nepredvidljivost in nedoločljivost odločb regulatornega organa poskuša v civilni pravdi uveljavljati tiste pomanjkljivosti, ki bi jih lahko uveljavljal le s pravnimi sredstvi v upravnem postopku. V tem (pravdnem) postopku so upravne (regulatorne) odločbe le del materialnopravne podlage, na katero je sodišče vezano. Izključitev uporabe te podlage za odločanje sodišča bi bila mogoča samo v primeru, da bi bila vsebina odločitve tako nejasna, da sploh ne bi bilo mogoče opredeliti dolžnega ravnanja tožene stranke (neizvršljiva odločba). Da v konkretnem primeru ne gre za tak primer, izhaja že iz samih navedb tožene stranke, da je naloženo cenovno regulacijo vseskozi upoštevala na segmentu zaključevanja klicev v omrežju tožene stranke za klice iz nacionalnih javnih omrežij.

13. Ker so vprašanja obsega pooblastil regulatornega organa pri izdaji svojih odločb povezana z vprašanjem zakonitosti upravnih odločb, jih revident ne more uveljavljati kot revizijski razlog, saj so sodišča na pravnomočne odločitve upravnih organov vezana. Zato se kot neupoštevna izkažejo vsa sklicevanja revidenta na nepravilnosti v izdanih upravnih odločbah, vključno s sklicevanjem na zatrjevano odločanje izven pristojnosti glede na veljavno regulacijo telekomunikacijskih trgov v EU oziroma na zavzeta drugačna stališča s strani regulatornih organov v drugih članicah Evropske unije. Vrhovno sodišče se zato do navedenih (sicer obširnih ) navedb revidenta ni dolžno opredeljevati.

Glede predloga za postopek predhodnega odločanja po 267. členu PDEU

14. V tem postopku je predmet odločanja vpliv odločbe, ki jo je izdal slovenski regulatorni organ, na pogodbeni položaj pravdnih strank, ki sta pravni osebi s sedežem v Republiki Sloveniji. Pri odločanju sodišča v tem postopku ne gre niti za vprašanje razlage Pogodb Evropske unije niti za vprašanje razlage aktov, institucij in organov Evropske unije. Zato že iz tega razloga niso izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 267. člena PDEU za začetek postopka predhodnega odločanja pri Sodišču Evropske unije. Vrhovno sodišče je zato tovrsten predlog tožene stranke kot neutemeljenega zavrnilo.

Glede statusa tožeče stranke kot operaterja javnega komunikacijskega omrežja

15. Tožena stranka z revizijo poskuša izpodbiti ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o statusu tožeče stranke kot operaterja javnega komunikacijskega omrežja po ZEKom-1. Obe sodišči nižje stopnje sta v tem delu zavrnili ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni imela takšnega statusa. V tem delu gre za dejansko ugotovitev, ki je ni mogoče izpodbijati z revizijo (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob tem je neutemeljen revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni vsebinsko pojasnilo svojega stališča. Sodišče druge stopnje je v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe stališču prvostopenjskega sodišča pritrdilo tudi na podlagi ugotovitve, da je tožena tožeči stranki takšen status izrecno priznavala v pogodbi med pravdnima strankama in tudi v začetni fazi te pravde. Očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe v tem delu je torej neutemeljen.

Glede pravilne uporabe materialnega prava

16. Kot je bilo že povzeto v 7. točki te obrazložitve, je APEK toženi stranki kot regulatorni ukrep naložil obveznost cenovnega nadzora, pri čemer je kot predmet cenovnega nadzora v odločbi z dne 16. 4. 2007 (A3) uporabljal besedno zvezo ceno zaključevanja govornih klicev iz javnih mobilnih telefonskih omrežij, v odločbi z dne 16. 4. 2009 (A4) besedno zvezo ceno za zaključevanje klicev v svojem javnem mobilnem telefonskem omrežju, v odločbi z dne 24. 9. 2009 (A5) pa besedno zvezo ceno zaključevanja govornih klicev v njenem javnem mobilnem telefonskem omrežju.

17. Med strankama je bilo sporno, ali so regulatorni ukrepi od tožene stranke terjali izenačitev cene zaključevanja govornih klicev v njenem javnem mobilnem telefonskem omrežju le za notranje klice ali tudi za mednarodne klice. Na izhodišču, da je regulirana cena veljala za vse klice, ne glede na lokacijo izvora, temelji zahtevek tožeče stranke. Tožena stranka pa je vseskozi zastopala stališče, da so regulatorni ukrepi urejali le izenačitev cene notranjih klicev. Namen regulacije naj bi bil le v izenačitvi cen notranjih klicev iz fiksnega in mobilnega omrežja. Tožena stranka tudi v reviziji ponavlja stališče, da je regulatorni organ izenačitev cene klicev ne glede na lokacijo izvora terjal šele od izdaje odločbe z dne 24. 9. 2009 dalje.

18. Vrhovno sodišče pritrjuje materialnopravnim razlogom sodišča druge stopnje v 16. točki izpodbijane sodbe. Odločba APEK, izdana na podlagi pristojnosti iz 27. člena ZEKom, ustvarja oblikovalne učinke na že sklenjena pogodbena razmerja operaterja omrežja s pomembno tržno močjo, oziroma omejuje njegovo pogodbeno svobodo pri sklepanju novih pogodb. Vsebina tovrstnega posega v pogodbeni položaj takšnega operaterja je opredeljena v izreku odločbe, ki jo izda regulatorni organ.

19. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da APEK v svojih odločbah z dne 13. 4. 2007, 16. 4. 2009 in 24. 9. 2009 ni razlikoval med nacionalnimi in mednarodnimi klici v smislu, da bi regulacija cen veljala samo za nacionalne klice. Takšno razlikovanje nima podlage v izrekih navedenih odločb, s katerimi je naložena regulacija cen zaključevanja klicev v javnem mobilnem telefonskem omrežju tožene stranke. V vseh treh odločbah je regulatorni organ uporabljal enoznačno opredeljen pojem cene zaključevanja govornih klicev. Tudi v odločbi z dne 24. 9. 2009, katero tudi sama tožena stranka razume kot izenačitev cene ne glede na izvor klica, regulatorni organ ni drugače opredelil predmeta regulacije cen.

20. Neutemeljeni so revizijski očitki, da naj bi sodišči prve in druge stopnje s svojo razlago spreminjali vsebino odločb APEK. Sodišči sta pravnomočne odločbe regulatornega organa upoštevali tako kot se glasijo. V izreku navedenih odločb ni podlage za zoženo razlago učinkovanja. Nasprotovanje izrečenega ukrepa regulacije cen zasledovanemu namenu oziroma področju urejanja s strani regulatorja bi tožena stranka lahko izpodbijala le s pravnimi sredstvi zoper posamezno odločbo regulatornega organa v upravnem postopku.

21. Takšnega pravilnega sklepanja sodišč prve in druge stopnje ni mogoče izpodbiti niti z revizijskim sklicevanjem na obseg pooblastil regulatornega organa, oziroma, da se APEK v začasni odločbi z dne 16. 4. 2009 ni opredelil do zaključevanja klicev iz mednarodnih omrežij. Glede na pravilno stališče sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, je v odločbi uporabljen splošen pojem (cena zaključevanja klicev v svojem javnem mobilnem telefonskem omrežju), ki ga ni mogoče razlagati zoženo samo za nacionalne klice.

22. V celoti neupoštevno je tudi revizijsko sklicevanje na zavzeta materialnopravna stališča sodišča prve stopnje v sodbi, ki jo je izdalo v zadevi IV Pg 4477/2012 z dne 19. 11. 2014 v pravdi med tožečo stranko in operaterjem, ki ni stranka v tej pravdi. Vrhovno sodišče na zavzeta stališča sodišč nižjih stopenj v drugih zadevah ni vezano, zato na obširna povzemanja teh stališč v reviziji ni dolžno odgovarjati.

23. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni vsebinsko opredelilo do dokazov, ki jih je ponudila tožena stranka (7. točka revizije) in s katerimi naj bi dokazovala drugačno vsebino regulatornih odločb. Sodišče druge stopnje je zavzelo pravilno stališče (16. točka obrazložitve), da je izrek odločb regulatornega organa povsem jasen. Ob takšni ugotovitvi je pravilno tudi nadaljnje stališče, da za presojo vpliva teh odločb na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ni odločilno, kako je regulatorni organ te odločbe kasneje tolmačil. Tožena stranka z revizijskim sklicevanjem na posamezne dokaze, ki jih je ponujala v tem postopku, poskuša v resnici izpodbiti dejansko stanje, ki je bilo relevantno za samo izdajo regulatornih odločb, kar bi morala uveljavljati s pravnimi sredstvi v upravnem postopku. Ob tem, ko regulatorni organ cenovnega nadzora v svojih odločbah ni omejil zgolj na segment trga klicev iz notranjega omrežja, takšnega omejenega učinka tožena stranka ne more doseči niti s sklicevanjem, da so odločbo v zožanem smislu upoštevali vsi operaterji pri sklepanju pogodbenih razmerji z drugimi pogodbenimi strankami niti s sklicevanjem na primerljivo ureditev regulacije v drugih državah EU.

24. Prav tako so neutemeljeni revizijski očitki, da je bila tožena stranka o dopisu regulatornega organa z dne 28. 1. 2009 obveščena šele po sklenitvi pogodbe s tožečo stranko. Revidentka v tem delu niti ne utemelji morebitnega očitka o revizijsko upoštevni bistveni kršitvi postopka sodišča druge stopnje. Iz že povzetega stališča v izpodbijani sodbi izhaja, da ta pojasnilna tolmačenja prej izdanih odločb niso bila odločilna za presojo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da so neutemeljeni očitki revizije o pavšalni opredelitvi sodišča druge stopnje do predlaganih dokazov tožene stranke.

Glede odločitve o reviziji

25. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede stroškov revizijskega postopka

26. Ker tožena stranka ni uspela z revizijo, je dolžna povrniti tožeči stranki nastale stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) in sicer v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi(3) nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300) v znesku 11.500,00 EUR in pavšalni znesek za materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, vse skupaj povečano za 22 % DDV. V primeru neplačila v naloženem roku je tožena stranka dolžna plačati tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti.

(1) Ur. l. RS 43/2004 in 86/2004. (2) J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2006, druga knjiga, stran 423. (3) Ur. l. RS 67/2008.