Jedro

Odločbo APEK, s katero so bile toženi stranki naložene obveznosti operaterskega dostopa, je tožena stranka dolžna kot kogentna pravila upoštevati.

Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno izhajalo tudi iz namena zakona (ZEKom) in odločb APEK. Namen ZEKom je med ostalim varstvo konkurence na trgu elektronskih komunikacij, v ta okvir pa sodi tudi cenovni nadzor. To pomeni, da je pravilo, da se trg elektronskih komunikacij regulira v skladu z zakonskimi zahtevami v obliki regulative in je nereguliran (prosti) trg izjema. Takšna izjema bi zato morala biti v izreku za odločitev pomembnih odločb APEK posebej zapisana.

Pogodba o medomrežnem povezovanju je sicer res sui generis pogodba, vendar je glede na vsebino blizu prodajni pogodbi. Predmet prodaje so bile namreč v konkretni pogodbi veleprodajne storitve zaključevanja klicev v omrežju tožene stranke, zanje je bila izrecno dogovorjena tudi višina kupnine oziroma cena. Ta cena je bila najkasneje z začasno odločbo APEK predpisana v drugačni višini, kot je bilo dogovorjeno med strankama v pogodbi. To pa pomeni, da višina cene ni bila več v dispoziciji strank, ampak določena s prisilnim predpisom. Zato tožeča stranka dolguje toženi stranki le plačilo storitev po predpisani ceni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 11.248,40 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi z izdano delno sodbo ugodilo (drugemu) tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev, da ne obstajajo terjatve (tožene stranke) po računih: - za mesec april št. 90111672 z dne 13. 5. 2009 v znesku 210.894,49 EUR z DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2009 dalje do plačila; - za mesec maj št. 90113201 z dne 11. 6. 2009 v višini 286.215,48 EUR z DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2009 dalje do plačila; - za mesec junij št. 90114802 z dne 16. 7. 2009 v višini 198.217,00 EUR z DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2009 dalje do plačila; - za mesec julij št. 90115733 z dne 10. 8. 2009 v višini 206.478,01 EUR z DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2009 do plačila in - za mesec avgust št. 90117268 z dne 11. 9. 2009 v višini 79.258,65 EUR z DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2009 dalje do plačila.

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 981.063,63 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 210.894,49 EUR od 13. 6. 2009 do plačila; - 286.215,48 EUR od 12. 7. 2009 do plačila; - 198.217,00 EUR od 16. 8. 2009 do plačila; - 206.478,01 EUR od 10. 9. 2009 do plačila in - 79.256,65 EUR od 12. 10. 2009 do plačila.

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške 26.486,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

S popravnim sklepom XII Pg 353/2010 z dne 17. 3. 2014 je sodišče prve stopnje popravilo očitno pisno pomoto v nazivu tožeče stranke v uvodu sodbe.

Tožena stranka in po nasprotni tožbi tožeča stranka (od tu dalje tožena stranka) se zoper delno sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sodbe. Iz obširne pritožbe sodišče druge stopnje v nadaljevanju povzema bistvo pritožbenih očitkov. Sodba je sama s seboj v nasprotju, ker iz razlogov ni mogoče ugotoviti, ali se je sodišče pri odločanju opredelilo tudi do vsebine razlage regulacije AKOS iz odločbe z dne 13. 4. 2007, ali pa je sporno vprašanje presojalo z začasno odločbo AKOS z dne 16. 4. 2009 in odločbo z dne 24. 9. 2009. Sodišče dejanskega stanja v zvezi z regulacijo AKOS, predvsem za leti 2008 in 2009, ni pravilno ugotovilo. Regulatorno ureditev AKOS je razlagalo drugače, kot jo je razlagal in udejanjal sam AKOS, s čemer je neposredno poseglo v avtonomijo AKOS in njene pristojnosti regulacije področja, za katero je bil ustanovljen. Pritožba v nadaljevanju ugotavlja, kako se je regulacija trga „zaključevanja govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih (medoperaterski trg)“ razvijala skozi čas in prakso regulatornega organa. Celotno obdobje od izdaje prve odločbe je AKOS spremljala cene zaključevanja klicev v javno mobilno telefonsko omrežje X. Cene zaključevanja klicev, ki so izvirali iz mednarodnih omrežij, so se razlikovale od cen zaključevanja klicev iz slovenskih omrežij. AKOS od tožene stranke ni zahtevala v regulatorni odločbi izenačitve cen, ni uvedla postopka inšpekcijskega nadzora po takratnem ZEKom. Niti v začasni analizi trga 7 iz leta 2009, niti v izdani začasni odločbi z dne 16. 4. 2009, se AKOS ni opredelila do zaključevanja klicev iz mednarodnih omrežij. Tožena stranka je, tako pred letom 2007, kot pred aprilom 2009, zaračunavala različne cene zaključevanja mednarodnih klicev, ravnala je popolnoma enako kot vsi ostali slovenski operaterji. Začasna odločba AKOS z dne 16. 4. 2009 ni spremenila vsebine ali načina regulacije trga zaključevanja klicev v javnem mobilnem omrežju X v primerjavi s predhodnima dvema odločbama, izdanima na upoštevnem trgu 16. Šele z odločbo 24. 9. 2009 je AKOS prvič odločila, da je potrebno poenotenje cen zaključevanja klicev ne glede na izvor. Glede dejstva, da storitve z zaključevanjem mednarodnih klicev niso bile regulirane, tožena stranka še posebej izpostavlja sledeče dokaze, nasprotne ugotovitvam sodišča: vsebina analize trga AKOS iz leta 2006, iz katere izhaja, da se je AKOS ves čas zavedala, da operaterji zaračunavajo višje cene zaključevanja za klice, ki izvirajo iz tujine; statistični podatki iz četrtletnih poročil AKOS, ki vsebujejo tudi dohodni promet iz mednarodnih omrežij; dopis Evropske komisije št. SG-GREFFE (2009) D/4921; poročila mednarodnega združenja BEREC in ERG; pogodbe o medomrežnem povezovanju tožene stranke z drugimi operaterji; pojasnilo AKOS z dne 18. 5. 2012; zadnja analiza upoštevnega trga 7 AKOS z dne 25. 3. 2013; izpoved predstavnika AKOS M. P., pri katerem sodišče upošteva samo določene dele pričanja; primerjava regulacije v drugih državah članicah EU. Sodišče prve stopnje navedenih dokazov ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo. Sodišče se v sodbi večkrat sklicuje na dopis AKOS z dne 28. 1. 2009, pri odločanju pa se ogne dopisu z dne 18. 5. 2012, v katerem isti pristojni državni organ, regulator telekomunikacijskega področja AKOS, pojasnjuje povsem drugače. Očitno namenoma je tožeča stranka držala toženo v zmoti glede spremembe regulacije AKOS v zvezi s cenami zaključevanja mednarodnih klicev, ker je očitno vedela, da bo AKOS korenito spremenila regulacijo tega področja, kar je storila z odločbo z dne 24. 9. 2009. S tem ravnanjem je kršila temeljno načelo vestnosti in poštenja in s prevaro dosegla sklenitev pogodbe. Tožeča stranka tekom pogajanj za sklenitev pogodbe ni nikdar omenila, da bi bila določena cena sporna, neveljavna, v nasprotju z regulacijo AKOS. Presenetljivo in nerazumljivo tožeča stranka v zvezi s pogodbeno ceno ni sprožila medoperaterskega spora pred AKOS, ki bi v kratkem času razrešil vse dileme glede pravilnosti višine sporne cene. Regulatorne spremembe AKOS z odločbo 24. 9. 2009 in posledično znižanje veleprodajnih cen zaključevanja mednarodnih klicev v omrežje tožene stranke niso imele nobenega pozitivnega učinka za končne uporabnike. Sodišče ni presojalo vseh dokazov, ki so bili izvedeni in ki sta jih predlagali pravdni stranki ter s tem kršilo načelo kontradiktornosti postopka. Napačno je sodišče uporabilo določbo 443. člena OZ. Cena zaključevanja klicev v omrežje tožene stranke, ki so izvirali iz tujine, ni bila določena z regulacijo AKOS, ampak se je do 24. 9. 2009 prosto oblikovala na trgu. Med pravdnima strankama je bila vse do tega dne veljavna pogodbena cena te storitve v višini 0,20 EUR/min brez DDV. Uporaba te določbe je napačna tudi zato, ker je tožeča stranka zavestno sklenila pogodbo za višjo ceno. Pritožba nadalje opozarja, da sodba Upravnega sodišča RS U-503/2006 za primer razmerja med pravdnima strankama ni relevantna. Tožeča stranka od 22. 1. 2009 ni več operater javnega komunikacijskega omrežja v smislu določb ZEKom in ni več izpolnjevala osnovnih pogojev za operaterja, ki bi skladno z zakonodajo lahko od tožene stranke zahteval medomrežno povezovanje pod reguliranimi pogoji veljavnih odločb AKOS. Kljub temu je tožena stranka omogočila tožeči stranki pogoje medomrežnega povezovanja, ki so bili enaki, kot za vse ostale operaterje. Zaključki sodišča so napačni in se jih hkrati ne da preizkusiti.

Tožeča stranka in po nasprotni tožbi tožena (od tu dalje tožeča stranka) je v odgovoru na pritožbo odgovorila na vse pritožbene trditve. Meni, da so v celoti neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano delno sodbo odločalo o drugem od treh tožbenih zahtevkov tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se ugotovi neobstoj terjatve tožene stranke po računih za obdobje od aprila do avgusta 2009 v skupni višini 981.063,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločalo o nasprotnem tožbenem zahtevku tožene stranke, da ji je tožeča stranka isti znesek dolžna plačati. Za dopustnost ugotovitvene tožbe Zakon o pravdnem postopku (ZPP) predpisuje pravni interes kot posebno procesno predpostavko (drugi odstavek 181. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je glede pravnega interesa za ugotovitveno tožbo sledilo trditvam tožeče stranke, da izkazuje pravno korist zaradi negotovega položaja, v katerem se je tožeča stranka znašla, ker je toženka poskušala izterjati med strankama sporno terjatev z vnovčitvijo bančne garancije. Takšno pravno korist je tudi po oceni pritožbenega sodišča ob vložitvi tožbe izkazovala. Tudi sicer pa ta okoliščina lahko pomeni le relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki je tožena stranka v pritožbi ni uveljavljala.

Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so zadostni in si ne nasprotujejo. To velja tudi za tisti del obrazložitve sodbe, ki se tiče razlage toženi stranki naloženih obveznosti po relevantnih odločbah Agencije za pošto in telekomunikacije (v nadaljevanju APEK),(1) kot tudi v tistem delu obrazložitve, ki se nanaša na status tožeče stranke v razmerju do javnega komunikacijskega omrežja. Tudi v tem delu je sodbo mogoče preizkusiti in toženi stranki ni bila kršena pravica do izjavljanja v postopku.

Tožeča stranka je družba, ki opravlja storitve zaključevanja govornih klicev v omrežja mobilnih operaterjev v Sloveniji. Po lastnih trditvah opravlja telekomunikacijske storitve na medoperaterskem nivoju in ima status operaterja javnega komunikacijskega omrežja in izvajalca javnih komunikacijskih storitev, s katerimi je tožena stranka dolžna vzpostaviti medomrežno povezavo v skladu z veljavno zakonodajo, odločbami APEK in vsakokratno vzorčno ponudbo. Tožena stranka je na upoštevnem trgu „Zaključevanja govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih (medoperaterski trg)“ operater s pomembno tržno močjo (OPTM). Do spora med pravdnima strankama je prišlo po sklenitvi pogodbe o medomrežnem povezovanju med fiksnim omrežjem tožeče stranke in mobilnim omrežjem tožene stranke z dne 24. 3. 2009 in sicer zaradi pogodbenega določila o razlikovanju v ceni med zaključevanjem klicev, ki izvirajo iz slovenskih omrežij (domači klici) in klicev, ki izvirajo iz tujih omrežij (mednarodni klici). V tožbenem zahtevku in nasprotni tožbi zajete terjatve se nanašajo na račune za mesece od aprila do avgusta 2009 (točneje za obdobje od 3. 4. 2009 do vključno 13. 8. 2009).

Ker sta pravdni stranki sklenili pogodbo o medomrežnem povezovanju dne 24. 3. 2009, v kateri nastopa tožena stranka kot operater s pomembno tržno močjo, je materialnopravna podlaga za odločitev v določbah prej veljavnega Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom, Ur. l. RS št. 13/07 – uradno prečiščeno besedilo), ki je bil v veljavi pred sedaj veljavnim Zakonom o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1, Ur. l. RS št. 109/2012). Ta zakon je urejal pogoje za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in za izvajanje elektronskih komunikacijskih storitev ter med ostalim tudi pristojnosti APEK kot neodvisnega regulativnega organa (1. in 120. člen). APEK je bila kot nacionalni regulator trga elektronskih komunikacij pristojen za t.i. predhodno (ex ante) regulacijo na trgu. Glede na namen ZEKom, ki je bil med ostalim v zagotavljanju učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij (2. člen), je bil regulator upravičen z odločbo naložiti ustrezne ukrepe operaterjem s pomembno tržno močjo, da bi se preprečila potencialna zloraba tržne moči takih operaterjev. Iz določb členov 19. - 31. ZEKom izhajajo regulatorne obveznosti, ki jih je APEK z odločbo naložila operaterju s pomembno tržno močjo. Cilj teh obveznosti je, da se tem operaterjem določno predpiše, kako morajo ravnati v razmerju do drugih operaterjev. Med ostalim je lahko z odločbo naložila določenemu operaterju omrežja s pomembno tržno močjo obveznosti v zvezi s pokrivanjem stroškov in kontrolo cen, vključno z obveznostjo glede stroškovne naravnanosti cen (prvi odstavek 27. člena ZEKom). Postopek regulacije je zahteval najprej določitev in analizo upoštevnih trgov, v kateri so bili že predvideni ukrepi. Sledilo je javno posvetovanje in izdaja odločbe, v kateri je APEK določila operaterja s pomembno tržno močjo, ki mu je naložila obveznosti, določene v 23. - 30. členu ZEKom.

Na podlagi zgoraj povzetih določb ZEKom je APEK izdala tudi odločbe, ki so potrditvah pravdnih strank relevantne za odločitev o ključnem vprašanju tega postopka, ali je bila tožena stranka v spornem obdobju dolžna upoštevati cenovno regulacijo zaključevanja govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih omrežij ne glede na izvor, kot trdi tožeča stranka, ali pa je regulacija zajemala le zaključevanje klicev, ki izhajajo iz slovenskih omrežij in so bile cene zaključevanja klicev iz mednarodnih omrežij predmet komercialnih dogovorov med pogodbeniki, kot vztraja tožena stranka. Upoštevne odločbe APEK so sledeče: - št. 3824-13/2007-10 z dne 13. 4. 2007, ki med ostalim v 5. točki izreka nalaga toženi stranki obveznost cenovnega nadzora, v okviru katerega je morala tožena stranka ceno zaključevanja govornih klicev iz javnih mobilnih telefonskih omrežij prilagoditi tako, da ni znašala več kot 0,0954 EUR brez DDV; - št. 38294-1/2009-5 z dne 16. 4. 2009 (začasna odločba), s katero je bil med ostalim toženi stranki v 2. točki I. izreka naložen začasni ukrep, da se razveljavi obveznost cenovnega nadzora iz 5. točke odločbe z dne 13. 4. 2007 in se ji naloži nova obveznost cenovnega nadzora in sicer, da mora od vključno meseca aprila (2009) dalje uveljaviti ceno za zaključevanje klicev v svojem javnem mobilnem telefonskem omrežju v višini največ 0,0523 EUR/min brez DDV; - št. 38294-7/2009-13 z dne 24. 9. 2009, s katero je bila toženi stranki med ostalim v 1. alineji 5. točke izreka naložena obveznost cenovnega nadzora, v okviru katerega je morala ceno zaključevanja govornih klicev v njenem javnem mobilnem telefonskem omrežju z dnem vročitve odločbe oblikovati tako, da ni znašala več kot 0,0523 EUR/min brez DDV (začasno odločbo pa je APEK razveljavil).

Pravdni stranki sta v pogodbi o medomrežnem povezovanju dogovorili ceno zaključevanja klicev v omrežju tožene stranke v višini 0,0720 EUR/min brez DDV za klice iz nacionalnih javnih omrežij (takrat regulirana cena po odločbi APEK) in 0,2000 EUR/min za zaključevanje klicev iz mednarodnih omrežij. Pogodba vsebuje tudi pogodbeno določilo (VII/10, četrti odstavek), da sta v primeru, če APEK ali drug pristojni organ oziroma institucija, katerikoli pogodbeni stranki naloži v skladu z veljavnimi predpisi karkoli, kar bi vplivalo na vsebino pogodbe, pogodbeni stranki to dolžni upoštevati ter pogodba velja dalje ob smiselnem upoštevanju vsebine odločitve APEK ali drugega pristojnega organa oziroma institucije. Na tej podlagi je za obdobje od aprila do sredine avgusta 2009 tožnica toženi stranki le delno plačala račune za zaključevanje klicev iz mednarodnih omrežij (v nespornem delu), v ostalem pa je račune zavrnila. Trdi namreč, da je tudi za mednarodne klice takrat veljala regulirana cena po odločbah APEK 0,0523 EUR/min brez DDV, pogodbo pa je bila prisiljena skleniti pod pogoji tožene stranke kot močnejšega pogodbenega partnerja, ki je sklenitev pogodbe pogojeval z višjo ceno. Tožena stranka zahteva plačilo razlike med plačano in pogodbeno dogovorjeno ceno teh klicev, kar utemeljuje sledeče: regulacija (cenovni nadzor in določitev cen) po odločbah APEK se ni nanašala na zaključevanje mednarodnih klicev, ampak le na zaključevanje nacionalnih klicev; tožeča stranka ni ugovarjala višini postavljene cene v pogodbi; tožeča stranka ni sprožila medoperaterskega spora pred APEK, niti ni sprožila nobenega inšpekcijskega postopka zoper toženo stranko; pogodbeno dogovorjena cena za sporne klice je bila v tistem času običajna in primerna cena zaključevanja klicev v omrežju tožene stranke, veljala je tudi za ostale operaterje, podobno ceno so zaračunavali tudi drugi operaterji; APEK je bila seznanjena z zaračunavanjem različnih cen za mednarodne klice v razmerju do domačih klicev, pa nikdar pred koncem leta 2009 ni sprožila nobenih postopkov zoper operaterje; APEK je regulirala ceno zaključevanja klicev ne glede na izvor šele z odločbo 24. 9. 2009, do tedaj pa cena mednarodnih klicev ni bila regulirana; tožena stranka je še pred regulacijo sama sprejela kot poslovno odločitev, da bo cene zaključevanja klicev iz tujine enostransko znižala na raven do tedaj reguliranih cen; ker tožeča stranka nima statusa operaterja javnih komunikacijskih storitev, se obveznosti tožene stranke po odločbah APEK nanjo ne nanašajo.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, ki se tiče statusa tožeče stranke, zaradi česar posledično, ker ni operater javnega komunikacijskega omrežja, saj ne nudi telekomunikacijskih storitev končnim uporabnikom, po njenem ni upravičena do reguliranih cen zaključevanja klicev. Tožena stranka je v pogodbi tožeči stranki priznavala status operaterja javnih elektronskih komunikacijskih omrežij (člen I/2 pogodbe) in je tudi v postopku sprva priznavala, da odločbe APEK za regulacijo medomrežne povezave pravdni stranki obvezujejo (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 10. 12. 2010). V nadaljevanju pa enako kot v pritožbi vztraja, da ni bila zavezana s tožečo stranko skleniti pogodbe pod reguliranimi pogoji iz odločb AKOS, torej da sta stranki za sporno storitev zaključevanja mednarodnih klicev tudi zato lahko določili poljubno ceno. Tožeča stranka je svoj status operaterja obširno in natančno pojasnila v številnih vlogah in utemeljevala kot napačno tolmačenje tožene stranke, da so javna komunikacijska omrežja le tista, ki omogočajo neposreden dostop do končnih uporabnikov. Prvostopenjsko sodišče je ne glede na to pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 9. člena ZEKom, naslovljeno „Medomrežno povezovanje in operaterski dostop“, po kateri tudi za ostale operaterje ne sme biti omejitev glede operaterskega dostopa oziroma medomrežnega povezovanja pod pogoji, ki so skladni z obveznostmi, ki jih naloži agencija po tem zakonu v zvezi z medomrežnim povezovanjem in operaterskim dostopom. Sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču tožeče stranke, da je podlaga za njeno zahtevo že neposredno odločba APEK, s katero so bile toženi stranki naložene obveznosti operaterskega dostopa, ki jih je dolžna kot kogentna pravila upoštevati.

Pritožba nima prav, ko očita sodišču, da naj bi regulatorno ureditev APEK razlagalo napačno oziroma drugače, kot jo je razlagala in udejanjala sama APEK, s čemer naj bi celo posegalo v pristojnosti agencije. Pritožbeno sodišče odločbo APEK z dne 13. 4. 2007, začasno odločbo z dne 16. 4. 2010 in odločbo z dne 24. 9. 2009 razume enako kot prvostopenjsko sodišče, namreč, da nalagajo toženi stranki prilagoditev cene zaključevanja govornih klicev iz javnih mobilnih telefonskih omrežij enotno, torej ne ločujejo klicev po izvoru, ali klic izvira iz omrežja operaterja v RS ali iz omrežja operaterja izven RS. Izreki odločb torej govorijo zgolj o ceni zaključevanja govornih klicev ne glede na izvor klica. Tudi iz obrazložitev navedenih odločb APEK ne izhaja takšno ločevanje cen klicev glede na izvor, kot ga zatrjuje tožena stranka. Dejstvo, da v obrazložitvi k 3. točki izreka (obveznost enakega obravnavanja) odločba z dne 24. 9. 2009 vsebuje dostavek, ki toženi stranki nalaga v okviru obveznosti enakega obravnavanja dolžnost oblikovanja cen zaključevanja govornih klicev v svojem omrežju ne glede na lokacijo izvora klica, v ničemer ne spreminja odločitev APEK v izrekih odločb. Za odločanje o tem po presoji pritožbenega sodišča ni odločilno, kako naložene obveznosti toženi stranki z odločbami kasneje (post festum) tolmači oziroma razume sam organ, ki je odločbe izdal. Res pa je, da kasnejša pojasnila in ravnanja APEK tudi osvetljujejo zadevo. Ne le dopis z dne 28. 1. 2009, predvsem dejstvo, da se je APEK na zahtevo tožeče stranke glede sporne cene odzval in pričel s postopkom nadzora nad izvrševanjem obveznosti tožene stranke iz svoje začasne odločbe z dne 16. 4. 2009, kažejo na to, da prvostopenjsko sodišče odločb APEK ni napačno razumelo, kot ji očita pritožba. Tudi izpoved priče M. P., namestnika direktorja AKOS, je sodišče v odločilnem delu pravilno povzelo. Četudi je res potrdil, da je APEK takrat dopuščala, da slovenski operaterji za klice, ki izvirajo iz območja izven EU, zaračunavajo cene, ki niso regulirane, slednje še ne spreminja vsebine izrekov odločb regulatornega organa. Glede slednjih pa je priča jasno izpovedala, da je bila predmet regulacije cena zaključevanja klicev na splošno, ne glede na njihov izvor. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno izhajalo tudi iz namena zakona in odločb APEK. Namen ZEKom (2. člen) je med ostalim varstvo konkurence na trgu elektronskih komunikacij, v ta okvir pa sodi tudi cenovni nadzor. To pomeni, da je pravilo, da se trg elektronskih komunikacij regulira v skladu z zakonskimi zahtevami v obliki regulative in je nereguliran (prosti) trg izjema. Takšna izjema bi zato morala biti v izreku za odločitev pomembnih odločb APEK posebej zapisana.

Ob pravilnem izhodišču, da APEK v spornem obdobju (od aprila do srede avgusta 2009) ni stroškovno razlikoval cen zaključevanja klicev glede na njihov izvor, se prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno podrobno opredeliti do vseh trditev in številnih listinskih dokazil tožene stranke v spisu, ki za odločitev niso pomembne. V zadostni meri pa je obrazložilo in se opredelilo do za odločitev pomembnih trditev. Dejstvo, da je bila APEK v spornem obdobju in pred njim seznanjena, da tožena stranka in drugi operaterji ločeno glede na izvor zaračunavajo zaključevanje klicev, pa je to očitno tolerirala, ne more vplivati na pravilnost odločitve in ne spreminja obsega regulacije v njenih odločbah. Enako nimajo pomena za odločitev obširne, v pritožbi ponovljene trditve tožene stranke o nepoštenem ravnanju tožeče stranke tekom pogajanj za sklenitev pogodbe o medomrežnem povezovanju ter trditve o njenem zvijačnem oziroma doloznem ravnanju pri podpisu pogodbe, saj med strankama ni spora o veljavnosti pogodbe.

Pritožba se zato v nadaljevanju neutemeljeno obširno sklicuje na nekatere listine, dokumente in okoliščine, ki naj bi dokazovale pravilnost njenega stališča, da so se naložene obveznosti cenovnega nadzora toženi stranki nanašale izključno na zaključevanje govornih klicev iz omrežij v RS. Dokument APEK z dne 2. 11. 2005 v delu, v katerem se nanj sklicuje pritožba, tega ne potrjuje, ravno tako ne Analiza upoštevnega trga 7, ki jo je APEK izvedel v letu 2009. Enako kot zgoraj navedeni listini, tudi statistični podatki iz četrtletnih poročil, ki jih je tožena stranka posredovala APEK, lahko dokazujejo zgolj dejstvo, da je bila APEK seznanjena z višjimi cenami zaključevanja klicev, ki izvirajo iz tujine. Kot je že zgoraj omenjeno, je o tem stališče prvostopenjskega sodišča pravilno. Četudi so poleg tožene stranke tudi drugi operaterji v preteklosti določali komercialne cene zaključevanja klicev, ki niso izvirali v Sloveniji, pa APEK ni reagiral z ustreznimi ukrepi, ki mu jih je omogočal ZEKom (postopek nadzora zoper toženo stranko je APEK uvedel šele julija 2009), ne more biti odločitev drugačna. Enako tudi ne vpliva dejstvo, da tožeča stranka ni sprožila medoperaterskega spora, pač pa vložila tožbo pred rednim sodiščem. Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi argumentom pritožbe, da njene trditve dokazujejo tudi dopis Evropske komisije št. SG-GREFFE (2009) D/4921 z dne 13. 8. 2009 ter poročila evropskih regulatorjev BEREC in ERG. Četudi gre za listine, ki naj bi dokazovale, da je imela Slovenija v letu 2009 uveljavljene različne cene zaključevanja klicev glede na izvor, to lahko pomeni le, da je v tem obdobju tožena stranka kršila obveznosti, ki so ji bile naložene kot operaterju s pomembno tržno močjo z odločbami APEK. Ostali v pritožbi izpostavljeni dokazi pa so bodisi nerelevantni za odločitev v tej zadevi (npr. cenovna regulacija v Belgiji in na Hrvaškem, pogodbe o medomrežnem povezovanju tožene stranke z drugimi operaterji), bodisi neupoštevni (analiza APEK iz leta 2013) oziroma novote, ki jih prvostopenjsko sodišče pri odločanju ni smelo upoštevati glede na določbo 286. člena ZPP (pojasnilo APEK z dne 18. 5. 2012).

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno uporabilo določbo 443. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa predpisano ceno namesto dogovorjene pogodbene cene v primeru, ko je za posamezno vrsto stvari ceno predpisal pristojni organ. V takšnem primeru velja, da je bila med strankama dogovorjena kupnina, ki upošteva predpisano ceno. Pogodba o medomrežnem povezovanju je sicer res sui generis pogodba, vendar je glede na vsebino blizu prodajni pogodbi. Predmet prodaje so bile namreč v konkretni pogodbi veleprodajne storitve zaključevanja klicev v omrežju tožene stranke, zanje je bila izrecno dogovorjena tudi višina kupnine oziroma cena. Ta cena je bila najkasneje z začasno odločbo APEK z dne 16. 4. 2009 predpisana v drugačni višini, kot je bilo dogovorjeno med strankama v pogodbi. To pa pomeni, da višina cene ni bila več v dispoziciji strank, ampak določena s prisilnim predpisom. Zato tožeča stranka dolguje toženi stranki le plačilo storitev po predpisani ceni.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožeči stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. in 155. člen ZPP), in sicer 9.200,00 EUR nagrade za postopek, 20,00 EUR materialnih stroškov, skupaj z 22% DDV 11.248,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Sedaj Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS). Sprememba imena v letu 2014 je bila posledica nove zakonske ureditve, ki je prilagodila ime agencije že prej pridobljenim pristojnostim (251. člen ZEKom-1)