Jedro

Ker se je v pravdi določba pogodbe o vsebini toženkine obveznosti glede izplačila obresti pokazala za sporno, bi bilo treba v skladu z drugim odstavkom 99. člena ZOR ugotoviti skupen namen pogodbenih strank, po potrebi pa uporabiti še dodatna razlagalna pravila iz 100. in 101. člena ZOR.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, v katerem se nanašata na zavrnitev tožbenega zahtevka, razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo 6.182,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.481.486,12 SIT od 27. 7. 2006 do 31. 12. 2006 v protivrednosti EUR in od zneska 6.182,13 EUR od 1. 1. 2007 do plačila. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi toženkin pobotni ugovor. Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je vsebina 5. člena pogodbe sporna, ni pa nejasna. Določa, (1) da je obrestna mera za prvo leto varčevanja fiksna, (2) da je v ostalem varčevalnem obdobju obrestna mera spremenljiva, a se za vsako naslednje leto poveča, (3) da velja tista obrestna mera, ki je določena s sklepom banke ob vsakem zaključenem letu (vmesne spremembe niso relevantne), in (4) da je povečanje možno le, če je to določeno s sklepom banke, kar pomeni, da če je ob izteku leta obrestna mera po sklepu banke nižja od obrestne mere ob izteku predhodnega leta varčevanja, velja izhodiščna obrestna mera. Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene trditve, da neobveščanje potrošnikov o višini obrestne mere vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe. Trditve o zavajajočem oglaševanju je opredelilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Strinjalo se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da pogodba ni nična, in dodalo, da bi bil v primeru ničnosti pogodbe tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen.

3. Vrhovno državno tožilstvo je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljalo očitek zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da sta sodišči nepravilno uporabili 99. in 100. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ker nista navedli razlogov o odločilnem dejstvu, tj. o skupnem namenu, ki sta ga imeli stranki pri zapisu spornega pogodbenega določila, je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedli sta, da je sodišče z uporabo drugega odstavka 99. člena ZOR prišlo do enoznačnega odgovora le glede pomena besedila "da se obrestna mera spreminja" in "da se ob vsakem zaključenem pogodbenem letu poveča", ni pa odpravilo dvoumnosti glede besedila "v skladu s sklepom o obrestnih merah NLB". Sprejelo je razlago, da so pomembni samo tisti toženkini sklepi, ki so določali obrestne mere na dan zaključka vsakega pogodbenega leta, s tem pa ni odpravilo možnosti drugačnih in med seboj nasprotujočih si razlag spornega besedila pogodbe, za kakršne se zavzemata pravdni stranki. Po tožničinih trditvah namreč podlago za povečanje obrestne mere predstavlja sklep banke, ki je veljal ob sklenitvi pogodbe, po toženkinih trditvah pa naj bi obrestovanje teklo po vsakokrat veljavnem sklepu banke v obdobju varčevanja. Pomen določbe je glede na navedeno ostal sporen in nejasen. Jasen bi bil šele v primeru, če bi vseboval bodisi časovno opredelitev toženkinega sklepa (sklepov) ali zapis, da se obrestna mera poveča z vsakokratnim sklepom banke. Dvoumnost besedila bi sodišče odpravilo, če bi ugotavljalo skupni namen pogodbenih strank, ki sta ga zasledovali pri njegovem zapisu. Če te dvoumnosti ne bi moglo odpraviti, bi moralo uporabiti 100. člen ZOR, po katerem se nejasna pogodbena določila, ki jih je pripravila ena stranka, razlagajo v korist nasprotne stranke.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama. Toženka je na zahtevo odgovorila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Toženkine trditve o prepozni vložitvi zahteve so neutemeljene. Sodba sodišča druge stopnje je bila vsaki od pravdnih strank vročena 20. 3. 2009. Zadnji dan trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je bila sobota 20. 6. 2009. Glede na to je zahteva, vložena v ponedeljek 22. 6. 2009, pravočasna (drugi in tretji odstavek 111. člena ZPP).

7. Očitek zmotne uporabe materialnega prava je utemeljen.

8. Med pravdnima strankama je bilo sporno, kakšne obresti so bile dogovorjene s pogodbo. Tožnica je zatrjevala, da je na podlagi pogodbe upravičena do obresti, ki se bodo v vsakem nadaljnjem letu varčevanja povečevale v skladu s sklepom toženke, veljavnim ob sklenitvi pogodbe. Toženka se je branila, da je na podlagi pogodbe dolžna plačati obresti v višini, ki se spreminja v skladu s sklepi, sprejetimi v varčevalnem obdobju, pri tem pa so obrestne mere sicer lahko nižje od tiste, ki je bila v pogodbi dogovorjena za prvo leto varčevanja, vendar pa so v vsakem sklepu določene tako, da se z daljšim obdobjem varčevanja zvišujejo.

9. Izpodbijani sodbi sta z uporabo jezikovne razlage besedila 5. člena pogodbe zavzeli stališče, (1) da je obrestna mera v prvem pogodbenem letu fiksna, kasneje pa se spreminja, (2) da se sme spremeniti le ob zaključenem letu varčevanju, (3) da se sme spremeniti le tako, da se poveča, in (4) da do povečanja lahko pride le, če tako določi toženka s svojim sklepom. Tožničine trditve, da je bilo dogovorjeno zviševanje obrestne mere v skladu z navedbami v letaku, so bile zavrnjene kot nedokazane, ker letak ni mogel imeti učinka ponudbe, marveč je predstavljal le vabilo k stavljanju ponudb. Trditve o ničnosti pogodbene določbe sta sodbi zavrnili z argumentom, da je bila za primer tožničinega nestrinjanja s tako določeno obrestno mero dogovorjena možnost odstopa od pogodbe.

10. Zahteva utemeljeno opozarja, da je bila z jezikovno razlago besedila pogodbe odpravljena negotovost glede vprašanja, ali sme biti obrestna mera po prvem letu varčevanja nižja, da pa dvoumnost besedila "v skladu s sklepom o obrestnih merah NLB" ni bila odpravljena v nasprotni smeri, tj. glede njenega zviševanja, in da bi zato sodišči v tem pogledu morali ugotavljati skupno voljo pogodbenih strank. Izpodbijani sodbi sta sicer zavrnili tožničini stališči o naravi promocijske brošure in o ničnosti 5. člena pogodbe zaradi njegove nedoločnosti, vendar sta s tem zavrnili le trditve o obstoju dveh zatrjevanih materialnopravnih podlag postavljenega zahtevka, izostal pa je odgovor na trditve, da se je toženka k izplačilu obresti v skladu s sklepom, veljavnim ob sklenitvi pogodbe, zavezala s pogodbo. Odločilnost obrestnih mer, navedenih v promocijski brošuri, je namreč tožnica utemeljevala s tem, da je promocijsko brošuro pravno opredelila kot ponudbo (kar sta sodišči zavrnili in ni več predmet izpodbijanja), in da je njeno vsebino treba upoštevati pri ugotavljanju vsebine 5. člena pogodbe (o čemer izpodbijani sodbi nimata razlogov). Podobno sta sodbi tudi na navedbe o nedoločnosti 5. člena pogodbe odgovorili le v okviru zatrjevane ničnosti pogodbe (tudi stališče o neutemeljenosti tega ugovora ni več predmet presoje), nista pa nanje odgovorili z vidika zatrjevane vsebine pogodbe.

11. Med možnimi pomeni 5. člena pogodbe ni mogoče vnaprej izključiti tega, ki ga zatrjuje tožnica. Zatrjevane vsebine določbe ne izključujeta niti jezikovna in logična razlaga pogodbenih določb. Nenazadnje tak sklep utemeljujeta izpodbijani sodbi, ki sta kljub ugotovitvi, da sta se pravdni stranki dogovorili za vsakoletno povečevanje obrestne mere, zaključili, da tak dogovor – ob izostanku drugačne toženkine odločitve – pomeni (le) dolžnost ohranjanja obrestne mere na najvišje doseženi ravni v varčevalnem obdobju. Spornost določbe je bila torej v pravdi izkazana. V takem položaju zakon narekuje ugotavljanje skupnega namena pogodbenih strank in razumevanje določbe v smislu načel obligacijskega prava (drugi odstavek 99. člena ZOR). Če niti na ta način ni mogoče enoznačno določiti vsebine pogodbene volje, pride v poštev uporaba pravil za razlago nejasnih pogodbenih določb (100. in 101. člen ZOR).

12. Ker sodišči pri razlagi sporne pogodbene določbe nista upoštevali vodil, ki jih ZOR določa za ugotavljanje vsebine pogodbe, je bilo treba izpodbijani sodbi v zavrnilnem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). To bo moralo ugotoviti, kakšen je bil skupen namen pravdnih strank, ki ju je vodil pri sklenitvi pogodbe. O njem bo moglo sklepati na podlagi poteka dogovarjanj in motivov za sklenitev pogodbe ter ciljev in pričakovanj strank, ki sta jih druga drugi razkrili v tem procesu. Pri tem bodo odločilni vzroki, brez katerih stranki pogodbe ne bi sklenili oziroma je vsaj ena od njiju ne bi sklenila, druga pa je za to odločilno voljo druge stranke vedela.(1) Ugotavljanje skupnega namena pogodbenih strank bo možno na podlagi celovite presoje predloženih dokazov, vključno s promocijsko brošuro in izpovedbo tožnice. Če bo določba kljub temu ostala nejasna, bo treba njen pomen ugotoviti na podlagi dodatnih razlagalnih pravil, določenih v ZOR.

13. Glede na stališče izpodbijanih sodb o določnosti 5. člena pogodbe, ki sta ga sodišči zavzeli v okviru presoje o zatrjevani ničnosti določbe, Vrhovno sodišče opozarja na stališči sodne prakse, da prepustitev določitve obveznosti eni stranki v obligacijskem pravu načeloma ni dovoljena(2) in da določbe o razlagi pogodb ne dopuščajo ekstenzivnega tolmačenja tistih določb pogodbe, na uresničitev katerih lahko prizadeta stranka vpliva s svojim ravnanjem.(3) Pomensko odprtih pogodbenih določb ni dopustno razlagati tako, da omogočajo prenašanje tveganj, ki so se uresničila med izvrševanjem pogodbe, na nasprotno stranko. Tožnica ima prav, da je temu namenjen institut spremenjenih okoliščin. Pogodbena razporeditev tveganj se presoja glede na okoliščine ob sklepanju pogodbe. Izhajajoč iz načela vestnosti in poštenja pri sklepanju pogodb je bila toženka, ki se s sklepanjem tovrstnih poslov ukvarja, ob sklenitvi pogodbe dolžna presoditi, kolikšen del tveganj, ki jih prinaša sklenitev pogodbe, bo prevzela nase, kolikšen del pa bo prenesla na varčevalca, in je bila sprejeto odločitev v pogodbi, ki jo je sama pripravila, dolžna tudi jasno opredeliti. S tem toženki ni bilo (oziroma ne bi bilo) naloženo nesorazmerno breme, vzpostavljeno pa je (oziroma bi) bilo ustrezno ravnotesžje med položajema pogodbenih strank. Navedeno ne izključuje dogovora o spremenljivi obrestni meri, vendar morajo biti v takem primeru – vsaj praviloma – dejavniki za njeno spreminjanje v pogodbi opredeljeni tako, da bo v primeru spora možna preveriti, ali so bile pogodbene obveznosti izpolnjene ali ne.(4) Težko si je namreč zamisliti situacijo, ko bi bil varčevalec pripravljen sprejeti dogovor, po katerem bi banka poljubno spreminjala obrestno mero, sam pa bi imel le možnost odstopa od pogodbe, pa še to ne s takojšnjim učinkom.

14. Ker je revizijsko sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo že iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, se do drugih očitkov v zahtevi ni bilo treba podrobneje opredeliti.

15. Odločitev o stroških postopka pred Vrhovnim sodiščem se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. Grilc, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 292, in Plavšak, isto delo, str. 495. Op. št. (2): Prim. sklep II Ips 673/94 z dne 4. 4. 1996. Op. št. (3): Sodba II Ips 255/98 z dne 29. 4. 1999. Op. št. (4): Da so take zahteve tudi ekonomsko sprejemljive, izhaja iz Priporočil Banke Slovenije št. 01/08 o načinih obračuna obresti za posle s prebivalstvom, ki jih toženka po navedbah v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti že spoštuje.