Jedro

V primeru varčevalne pogodbe o modrem varčevanju ima varčevalec pravico zahtevati izpolnitev pogodbe po obrestni meri za prvo leto varčevanja, če v kasnejših obdobjih pride do znižanja obrestne mere.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

2. Tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati 6.182,13 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi od 27.7.2006. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, prav tako pobotni ugovor tožene stranke. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Zoper tako sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki in v pritožbi predlagata ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, tožena stranka stroškovno zavrnitev tožbenega zahtevka, tožnica pa stroškovno ugoditev celotnemu zahtevku; podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v ponovno odločanje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni navedlo, zakaj ni upoštevalo pogodbenega določila o povečanju obrestne mere v skladu z vsakokrat veljavnim sklepom o obrestnih merah. Bistvo pogodbe o modrem varčevanju je, da ima varčevalec, ki varčuje več let, ob vsakem času višjo obrestno mero od tistih varčevalcev, ki varčujejo manj let. Samo v primeru, če bi bila lestvica obrestnih mer vsakokratnega sklepa o obrestnih merah taka, da bi bila obrestna mera za kasnejša obdobja varčevanja nižja od obrestne mere veljavne za varčevalce, ki varčujejo manj časa, bi to pomenilo kršitev pogodbe. Tožnica, čeprav je imela možnost, ni odstopila od pogodbe in ni podala ugovorov o višini obrestne mere, pa je sodišče vseeno odločilo, da tožnici pripada pogodbena obrestna mera iz prvega leta varčevanja za vso dobo varčevanja brez povezave s sklepom banke o višini obrestne mere oziroma napačno razlagalo, da bi se sklep banke uporabil, če bi se obrestna mera višala. Tožnica je že ob sklenitvi pogodbe pristala na spremenljivo obrestno mero. Tožena stranka se je pri spreminjanju obrestne mere dejansko ravnala po objektivno določenih podatkih. Materialnopravno je napačna odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja. Napačno je odločeno o teku zamudnih obresti, saj člen 279 ZOR določa, da od zapadlih, pa ne plačanih pogodbenih zamudnih obresti, ne tečejo zamudne obresti.

Tožnica v pritožbi navaja, da gre za pogodbeno razmerje med potrošnico in banko ter zakonodajalec priznava posebno varstvo pravic potrošnika kot pogodbeno šibkejše stranke. Dejstva, da tožena stranka ni obveščala varčevalcev o spremembah obrestne mere, ni štelo kot kršitev slabega poslovanja, čeprav je na to tožena stranka opozarjala Banka Slovenije. Zaradi zaščite potrošnikov pred zlorabami je z zakonom prepovedano zavajajoče oglaševanje. Tožena stranka je odškodninsko odgovorna za zavajajoče oglaševanje iz promocijske brošure. Zaradi tega ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da obrestne mere v promocijski brošuri ne predstavljajo predlagane vsebine pogodbe in da so le informativne narave, saj jih je tožena stranka izrecno oglaševala kot pogoj za sklenitev varčevanja. Ob podpisu tožena stranka tožnici ni predložila nobenih drugih pogojev, niti je ni opozorila, da pogoji, zapisani v brošuri, ne veljajo več. Tožnica nadalje vztraja, da je določilo o višini obrestne mere nično, saj tožnica ni imela nikakršnega vpliva na njihovo višino. Ničnost o spremenljivosti obrestne mere na podlagi vsakokratnega sklepa banke pomeni, da sporni sklepi niso obstajali. Sodišče je z odločitvijo, da se za celotno obdobje varčevanja uporabi začetna obrestna mera 3,5% nagradilo toženo stranko za kršitev pogodbe, saj je izpolnila manj kot se je zavezala. Tudi odločitev o stroških je napačna, saj je tožnica uspela po temelju in višini in je njen uspeh v pravdi 85%.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke: Pravdni stranki sta 26.7.2001 sklenili pogodbo o Modrem varčevanju, s katero se je tožnica zavezala redno mesečno vplačevati toženi stranki določen znesek najmanj eno leto (v konkretnem primeru 5 let) in tožnica v času varčevanja ne more razpolagati s sredstvi (čl. 7 pogodbe). Tožena stranka pa se je zavezala, da bo tožnici za prvo leto varčevanja izplačala obresti v višini 3,55% od privarčevane vsote, v naslednjih letih pa po spremenljivi obrestni meri, ki se spreminja v skladu s sklepom o obrestnih merah, s tem da sta se pravdni stranki dogovorili, da se obrestna mera poveča v skladu s sklepom o obrestnih merah v NLB. Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožena stranka pravilno izpolnila svojo obveznost po končanem varčevanju. Glede na to, da so se v naslednjih letih obrestne mere po sklepih banke vsako leto zniževale in so bile manjše kot v prvem letu varčevanja, je sodišče prve stopnje pravilno z razlago čl. 5 sporne pogodbe in z namenom sklepanja varčevalnih pogodb ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da se prvotno dogovorjena obrestne mera za prvo leto varčevanja (3,55%) lahko samo zviša, ne pa tudi zniža in pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. Ob nadaljnji ugotovitvi, da se je v obdobju varčevanja obrestna mera samo zniževala, gre tožnici začetna obrestna mera v prvem letu varčevanja, kot je prisodilo tožnici sodišče prve stopnje. Pritožba tožene stranke je neutemeljena, ko se sklicuje na vsakokratne sklepe banke o višini obrestne mere in svoje tolmačenje pogodbe in se sklicuje na tržno gibanje cene denarja in v pritožbi le ponavlja, kar je že navajala pred sodiščem prve stopnje. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja. V konkretnem primeru gre za nepravilno izpolnitev pogodbe in ne za izterjavo obresti po posameznem letu, kot zmotno meni tožena stranka, in je pravilna odločitev, da je zastaranje začelo teči šele dan po izteku pogodbe o varčevanju (27.6.2006). Ker je tožba vložena 6.7.2007, v nobenem primeru splošni 5-letni zastaralni rok (člen 371 ZOR) še ni potekel. Pritožba tožene stranke je neutemeljena tudi glede teka zamudnih obresti, saj v konkretnem primeru ne gre za izterjavo obresti, kot zmotno in napačno trdi tožena stranka v pritožbi, temveč za neizpolnitev s pogodbo določene obveznosti in je tožena stranka v zamudi, ko ni v celoti izpolnila obveznosti, to je naslednji dan od preteka varčevanja, to je od 27.7.2006. O pritožbi tožnice: Neutemeljena je pritožba tožnice, ko trdi, da bi ji moralo sodišče prve stopnje prisoditi obresti po promocijski brošuri, ker naj bi tožena stranka oglaševala kot pogoje za sklenitev varčevanja in gre za ponudbo, ki toženo stranko zavezuje. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu soglaša s stališčem, da reklamna brošura (le-ta glede spornega varčevanja predstavlja le vabilo k dajanju ponudb in ne ponudbe, kot zmotno in neutemeljeno trdi tožeča stranka tako v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi, saj iz same vsebine tiskovine izhaja, da je informativne narave in je tudi izračun obresti v njej naveden le informativno (primeroma)). Pri tem se tožnica neutemeljeno sklicuje na posebno varstvo potrošnikov, pri čemer okoliščina o neobveščanju potrošnikov o spremembi obrestne mere v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, kot neutemeljeno trdi tožnica v pritožbi. Neutemeljeno in pavšalno se tožnica sklicuje na splošne določbe 18. člena ZOR o potrebni skrbnosti strank pri izpolnjevanju obveznosti. S trditvami v pritožbi o zavajajočem oglaševanju potrošnikov tožnica zatrjuje nova dejstva, kar v pritožbenem postopku ni dopustno, saj za to ne navaja nobenih opravičljivih razlogov. Pravilno je sodišče prve stopnje že pojasnilo tožnici, da ne gre za ničnost sklepov tožene stranke o višini obrestne mere, ne samo iz razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje, temveč tudi zaradi tega, ker bi v primeru ugotovljene ničnosti vsaka od strank morala vrniti tisto, kar je prejela, in bi bil v takem primeru tožbeni zahtevek tožnice v celoti neutemeljen, v nobenem primeru pa ne bi prišli v poštev splošni pogoji iz leta 1999, na katere se sklicuje tožnica. Neutemeljena je nadaljnja pavšalna trditev, da je z izpodbijano sodbo sodišča nagradilo toženo stranko za njeno eklatantno kršitev pogodbe. Končno je neutemeljena pritožba tožnice zoper odločitev o pravdnih stroških. Uspeh tožnice ni 85%, kot trdi v pritožbi, temveč do delnega umika na zadnji glavni obravnavi le 53% (tožnica je prvotno zahtevala plačilo 11.460,00 EUR, prisojenih je bilo 6.182,13 EUR) tako, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da glede na doseženi uspeh in višino približno enakih stroškov vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožnica z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem, saj se ti ne morejo opredeliti kot za pravdo potrebni stroški. Tak izrek o stroških temelji na določbi 165. člena v zvezi s členom 155/2 ZPP.