Jedro

Ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel „razlaščenec“ v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Različne države so namreč različno določale vrste premoženja in višino odškodnine za „razlaščena“ premoženja.

Priprava poročila ni obvezna v postopkih denacionalizacije, v katerih na prvi stopnji odločajo ministrstva, pri katerih strokovne komisije po drugem odstavku 54. člena ZDen niso ustanovljene, za kar gre v obravnavanem primeru, ko je o sporni zadevi odločalo na prvi stopnji ministrstvo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kulturo (toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahteve A.A., B.B., C.C. in D.D. za denacionalizacijo, vsaki od njih podržavljene 1/12 nepremičnine … na Pohorju, ob podržavljenju parc. št. 97, danes parc. št. 1004 k.o. …. V obrazložitvi je navedlo, da ugotavlja, da so bivše lastnice izpolnjevale pogoje po Finančni in izravnalni pogodbi (FIP) v povezavi z Zakonom o prijavi in Zakonom o povrnitvi škode priseljencem in pregnancem (UVEK), za pridobitev odškodnin za odvzeto jim premoženje od Republike Avstrije, saj so bile v posledici končanja druge svetovne vojne leta 1946 izgnane v Avstrijo, kar je razvidno iz njihove zahteve za denacionalizacijo (izkazan pogoj pregnanstva/pregnanske škode); kjer so po podatkih potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 13. 4. 2011 pridobile avstrijsko državljanstvo in kjer so živele do svoje smrti (izkazana pogoja avstrijske rezidenčnosti na dan 1. 1. 1960 in avstrijskega državljanstva na presečni datum, to je na dan uveljavitve FIP dne 27. 11. 1961). Premoženje pa jim je bilo podržavljeno na podlagi Odloka Avnoj, ki ima reparacijski značaj.

2. Tožnik v uvodu tožbe utemeljuje svojo aktivno legitimacijo in navaja, da je dedič po pokojnih bivših lastnicah, kar izkazujejo sklepi o dedovanju Okrožnega sodišča v Mariboru. Uveljavlja, da FIP ni bila pravna podlaga za izplačilo odškodnin, ker bivše lastnice na njeni podlagi niso mogle prejeti odškodnine, ker jim to pogodba ni omogočala. FIP tudi ni šteti za akt, na podlagi katerega je posameznik lahko dobil ali imel možnost dobiti odškodnino od tuje države. Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG) in Zakon z dne 13. junija 1962, ki zadeva razširitev uporabe KVSG, pomenita, da je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v svoji zakonodaji v polju svoje proste presoje ter tam za izplačilo odškodnin postavila različne kriterije, tako subjektivne kot objektivne narave. Sklicuje se na Ustavno odločbo U-I-326/98, v kateri je Ustavno sodišče presojalo ustavnost drugega odstavka 10. člena ZDen. V tej odločbi je navedeno, da morajo upravni organi po uradni dolžnosti ugotoviti, katero pravo bodo uporabili v konkretni upravni zadevi. S tem pa stranki v postopku denacionalizacije ni odvzeta pravica, da dokazuje dejstva in okoliščine, ki so odločilne za takšno presojo. Z namenom dokazovanja so stranke predložile uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije št. GZ BMF-450701/0021-I/4/2011, iz katerega izhaja, da bivše lastnice za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije niso prejele odškodnine niti do nje niso bile upravičene. Gre za javno listino, toženka pa teh dejstev pri odločanju ni upoštevala. Stranke so dejstva, ki potrjujejo predloženo potrdilo, utemeljile še s pogoji zakonodaje Republike Avstrije, z navedbo zakonov, iz katerih izhaja, da niso bili podlaga za odškodnino za odvzeto premoženje na območju Jugoslavije. Okoliščin, ali je bivšim lastnicam nastala pravno priznana škoda, zaradi česar bi bile upravičene do odškodnine in okoliščin, ali so upravičenke tudi izpolnjevale premoženjski cenzus, toženka ni ugotavljala in tudi ne presojala, ali je tako tudi v tem pogledu nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter v posledici navedenega tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Toženka zaključuje, da upravičenke izpolnjujejo vse pogoje za pridobitev odškodnine po FIP, vendar upravičenke po definiciji ne ustrezajo niti pojmu „pregnanca“ kot tudi ne pojmu „preseljenca“. Iz odločbe tudi ne izhaja, kako je toženka prišla do takšnega zaključka. Toženka je tudi bistveno kršila pravila postopka, saj iz 7. člena ZUP/86 izhaja, da je potrebno v postopku pred izdajo odločbe ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito odločbo. Toženka pa poročila na podlagi 65. člena ZDen strankam ni vročila in jim posledično tudi ni omogočila, da zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Stranka z interesom Slovenski državni holding (SDH) je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

4. Stranka z interesom A. na tožbo ni odgovorila.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je upravni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ker je ugotovil, da so pri bivših lastnicah podane okoliščine, ki jih določa drugi odstavek 10. člena ZDen. Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca: četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v 9. - 15. členu ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Tudi FIP in izvedbeni akti so lahko podlaga za izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določbe te pogodbe bivši lastnik pridobil oziroma imel pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno v Sloveniji.

8. V sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 je Vrhovno sodišče tako zavzelo stališče, da določbe drugega odstavka 10. člena ZDen glede na generično in primeroma navedene mednarodne akte (mednarodne sporazume, mirovne pogodbe) ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav, pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala, kot je npr. FIP, ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZRN) in Republika Avstrija, in s katero se je ZRN zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, ki bodo Avstriji nastali zaradi odškodovanja v FIP (Prilogi 1) opredeljenih (skupin) oseb. Po mnenju Vrhovnega sodišču je tudi FIP (in njegovi izvedbeni akti) lahko podlaga za izključitev prejšnjega lastnika od denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen, če je na podlagi določb te pogodbe pridobil oziroma imel pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji.

9. Ugovor tožnika, da FIP ni dajal pravne podlage za plačilo odškodnin ter je tako ni šteti za akt, na podlagi katerega je posameznik lahko dobil ali imel možnost dobiti odškodnino od tuje države, ob ugotovitvi toženke, da so neposredna pravna podlaga za odškodovanje izvedbeni akti, ki so bili sprejeti na podlagi FIP (tudi s strani tožnika omenjen KVSG), zato ni utemeljen. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 85/2013 v 37. odstavku poudarilo, da na podlagi (v 33., 34., 35. in 36. točki te obrazložitve) navedenega tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel „razlaščenec“ v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Različne države so namreč različno določale vrste premoženja in višino odškodnine za „razlaščena“ premoženja.

10. V zvezi s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča U-I-326/98, iz katere izhaja, da imajo stranke pravico dokazovati dejstva, ki so odločilna za presojo okoliščin po drugem odstavku 10. člena ZDen in sklicevanjem tožnika na uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije št. GZ BMF-450701/0021-I/4/2011 se sodišče sklicuje na stališče, izraženo v sodbi X Ips 85/2013 Vrhovnega sodišča v 44. točki. Po stališču Vrhovnega sodišča je potrdilo Zveznega ministrstva za finance potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Če se z njim potrjuje, da sta Zvezna Republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Če pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, Vrhovno sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02), pa tudi zato, ker je avstrijsko ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji. V zvezi z očitkom, da organ okoliščin, ali je bivšim lastnicam nastala pravno priznana škoda, zaradi česar bi bile upravičene do odškodnine, in okoliščin, ali so upravičenke tudi izpolnjevale premoženjski cenzus, toženka ni ugotavljala in tudi ni presojala in je tako tudi v tem pogledu nepopolno ugotovila dejansko stanje ter v posledici navedenega tudi napačno uporabila materialno pravo, se sodišče sklicuje na 43. točko sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 85/2013, v kateri je navedlo, da upoštevanje dohodkovnega cenzusa (v primerih, ki se nanašajo na FIP) pri uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen (torej v smislu, da osebe, ki so presegale ta cenzus in dejansko niso mogle uveljavljati pravice do odškodnine od tuje države za v Sloveniji podržavljeno premoženje, na podlagi navedene določbe ZDen niso izključene iz denacionalizacije), bi predstavljalo nemogočo situacijo, saj bi bili premožnejši „razlaščenci“ (ki so cenzus presegali) upravičeni do denacionalizacije, ostali upravičenci po FIP pa ne. Zato je tudi stališče Vrhovnega sodišča, da je glede na dosedanjo sodno prakso doslednejše, da osebam, ki so sodile v krog upravičencev do odškodnine po FIP, da jim odškodnina zaradi preseganja dohodka cenzusa ni bila izplačana ali je niso niti zahtevali, ne prizna upravičenje do denacionalizacije, torej iz navedene 43. točke izhaja, da je relevantno za pravilno uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen le ugotovitev, da bivši lastnik sodi v krog upravičencev po FIP.

11. Tožnik nadalje ugovarja, da bivše lastnice po definiciji ne ustrezajo niti pojmu „pregnanca“ kot tudi ne pojmu „preseljenca“, kot jih opredeljuje točka B Priloge 1 k FIP. Organ je v izpodbijani odločbi navedel, da so bile bivše lastnice avstrijske državljanke pred sprejetjem FIP (27. 11. 1961). Nadalje, da so pridobile avstrijsko državljanstvo in sicer A.A. dne 9. 3. 1948, B.B. dne 25. 11. 1952, C.C. dne 9. 3. 1948 in D.D. dne 25. 6. 1946. Nadalje, da so bile v posledici končanja druge svetovne vojne leta 1946 izgnane v Avstrijo, kar je razvidno iz njihove zahteve za denacionalizacijo (v zahtevi za denacionalizacijo so v opombah navedle, da so bile vse štiri upravičenke dne 15. 6. 1945 aretirane, zaprte v šoli v Limbušu, premeščene v Ruše in od tod v taborišče v Strnišču. Po ukinitvi taborišča Strnišče, so bile izseljene dne 30. 9. 1945 v Avstrijo). Glede na naveden citat iz zahteve za denacionalizacijo, ki so jo vložile bivše lastnice same, zapolnjuje pogoj, da je pregnanec oseba s stalnim prebivališčem na območju izven Avstrije in izven meja Nemškega Reicha po pravnem statutu ozemlja z dne 31. 12. 1937, ki je v zvezi z dogodki druge svetovne vojne, ali posledici teh dogodkov, to stalno prebivališče v sled pregona ali izgona izgubil. Iz potrdila Avstrijskega ministrstva za finance pa izhaja tudi izkazan pogoj avstrijske rezidenčnosti na dan 1. 1. 1960. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja tudi, da jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka Avnoj, ki je imel reparacijski značaj. Neutemeljen je zato ugovor, ki se nanaša na kršitev določb postopka, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je toženka prišla do zaključka, da bivše lastnice izpolnjujejo status pregnanca. V skladu z ustaljeno sodno prakso je toženka navedla vsa relevantna dejstva za uporabo izključitve iz denacionalizacije po 2. odstavku 10. člena ZDen.

12. Toženka je z upoštevanjem določb ZUP/86 v postopku pred izdajo odločbe ugotovila resnično stanje stvari in v ta namen ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. V zvezi z ugovorom o kršitvi določb postopka, ker na podlagi 65. člena ZDen strankam ni vročila poročila, ki ga je dolžna po tej določbi izdelati, pa je tožniku pojasniti, da po 65. členu ZDen komisija iz drugega odstavka 54. člena ZDen po končanem ugotovitvenem postopku pripravi poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, ki se vroči strankam z osebno vročitvijo, stranke pa lahko v 15 dneh po prejemu poročila predlagajo spremembo oziroma dopolnitev poročila oziroma dopolnitev ugotovitvenega postopka. Že iz citirane določbe izhaja, da priprava poročila ni obvezna v postopkih denacionalizacije, v katerih na prvi stopnji odločajo ministrstva, pri katerih strokovne komisije po drugem odstavku 54. člena ZDen niso ustanovljene, za kar gre v obravnavanem primeru, ko je o sporni zadevi odločalo na prvi stopnji ministrstvo.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.