Jedro

Pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala.

Vrhovno sodišče ne odstopa od stališča, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine v tuji državi, odstopa pa od razlage, da glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov ni pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.

Iz določb FIP oziroma UVEG izhaja, da so bile do odškodnine upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno drugo premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP.

Po navedenem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 307/2016-13 z dne 24. 1. 2017 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-118/2007/60 z dne 28. 12. 2015, odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 776,08 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve to sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za kulturo, s katero je bila zavrnjena zahteva I. R., E. R., H. R. in S. P. za denacionalizacijo, vsaki od njih podržavljene 1/12 nepremičnine (AA), ker so izpolnjevale pogoje po Finančni in izravnalni pogodbi (v nadaljevanju FIP) v povezavi z Zakonom o prijavi in Zakonom o povrnitvi škode priseljencem in pregnancem, saj je izkazan pogoj avstrijske rezidenčnosti na dan 1. 1. 1960 in avstrijskega državljanstva na dan uveljavitve FIP 27. 11. 1961. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na stališča Vrhovnega sodišča med drugim poudarilo, da je tudi FIP in njeni izvedbeni akti lahko podlaga za izključitev prejšnjega lastnika od denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen, če je na podlagi določb te pogodbe pridobil oziroma imel pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji. Pri tem ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel "razlaščenec" v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Bivše lastnice so pred sprejemom FIP (27. 11. 1961) pridobile avstrijsko državljanstvo oziroma so imele avstrijsko državljanstvo na dan sprejema pogodbe, na dan 1. 1. 1960 pa so tudi imele v Republiki Avstriji stalno prebivališče. Premoženje je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, ki je imel reparacijski značaj, in v skladu z ustaljeno sodno prakso so bila tako ugotovljena vsa relevantna dejstva za uporabo izključitve iz denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vlaga jo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka najprej ugodila zahtevku za denacionalizacijo in je upravičenkam za podržavljeno premoženje priznala odškodnino v obliki obveznic. V ponovnem postopku (po sodbi Upravnega sodišča) pa je z izpodbijano odločbo zahtevek zavrnila, ker je ugotovila, da so nekdanje lastnice izpolnjevale pogoje po FIP. Revident poudarja, da nekdanje lastnice na podlagi FIP in v odločbi tožene stranke navedenih predpisih od Republike Avstrije niso mogle dobiti odškodnine, ker jim ti predpisi tega niso omogočali in posledično okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen niso podane. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka in stranki z interesom na revizijo niso odgovorile.

**K I. točki izreka**

5. Revizija je utemeljena.

**O dovoljenosti revizije**

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost.1 Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi revident kot pomembno izpostavlja vprašanje uporabe oziroma razlage FIP kot izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen. O tem vprašanju je ob bistveno podobnem pravnem in dejanskem stanju Vrhovno sodišče sicer že odločilo (tudi) v sodbi X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017, vendar pa je zaradi zagotavljanja enakega varstva revidentovih pravic pred Vrhovnim sodiščem tudi predloženo revizijo, ki je bila vložena pred izdajo navedene odločitve, štelo za dovoljeno.

**O utemeljenosti revizije**

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz za odločanje o reviziji relevantnega ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi, na katero je revizijsko sodišče vezano, in izhaja iz izpodbijane sodbe ter revidentovih navedb, izhaja, da so bivše lastnice podržavljene nepremičnine AA pridobile avstrijsko državljanstvo in sicer I. R. dne 9. 3. 1948, E. R. 25. 11. 1952, H. R. 9. 3. 1948 in S. P. 25. 6. 1946. Po koncu druge svetovne vojne so bile leta 1946 izgnane v Avstrijo. Iz potrdila avstrijskega Ministrstva za finance izhaja, da je izkazan pogoj avstrijske rezidenčnosti na dan 1. 1. 1960. Premoženje je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, ta predpis pa je naveden v 20. točki 3. člena ZDen, torej gre za premoženje, katerega denacionalizacijo je ob izpolnjevanju drugih pogojev mogoče zahtevati po določbah ZDen. Eden izmed teh drugih pogojev je, da ne obstoji izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ki določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.

9. Namen ZDen je namreč vrnitev podržavljenega premoženja oziroma odškodovanje za podržavljeno premoženje, zato je zakonodajalec z navedeno določbo iz denacionalizacije izvzel vse osebe, ki jim je pravo kakšne tuje države na podlagi sklenjene mirovne pogodbe ali mednarodnega sporazuma že priznalo pravico do odškodnine. Po ustaljeni sodni praksi (ki ji je pritrdilo tudi Ustavno sodišče npr. v sklepu Up-584/05 z dne 14. 4. 2006) že iz zakonskega besedila izhaja, da za odločitev o nepriznavanju statusa denacionalizacijskega upravičenca zaradi obstoja okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča, da je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, pri čemer ni pomembno, ali jo je tudi dejansko dobil. 10. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da prejšnje lastnice podržavljenih nepremičnin niso upravičene do denacionalizacije, ker so imele pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisih.

11. Navedenemu revident tudi v reviziji ugovarja. Izrecno izpostavlja, da sta tako tožena stranka kot upravno sodišče napačno uporabila materialno pravo, ko sta štela, da naj bi bili podani pogoji iz drugega odstavka 10. člena ZDen ter se sklicevala na FIP. Poudarja, da prejšnje lastnice niso mogle prejeti odškodnine od Republike Avstrije, ker jim citirani predpisi tega niso omogočali.

12. Prejšnja praksa Vrhovnega sodišča je temeljila na stališču (vključno s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, na katero se je pri svoji odločitvi oprlo sodišče prve stopnje), da je FIP2 mogoče upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen, ker naj bi se ta mednarodna pogodba nanašala na plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od Anschlussa do konca II. svetovne vojne. FIP naj bi bil torej pravni vir, ki je urejal odškodnino za v tedanji Jugoslaviji podržavljeno premoženje. Republika Avstrija pa je s svojimi predpisi in v okviru svoje proste presoje določila vrsto škode, za katero bo izplačala odškodnino, njeno višino ter socialne in druge kriterije. Ker naj bi s tem nekdanjim lastnikom odvzetega premoženja zagotovila načelno pravico do odškodnine, ni pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino in ne kakšna je bila njena višina.

13. Ustavno sodišče je z odločbo Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 presodilo, da krši pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave stališče, po katerem bi bilo mogoče pravico do uveljavljanja denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen odreči osebi, glede katere je v konkretnem postopku ugotovljeno le, da spada v krog oseb, ki so bile po mednarodni pogodbi upravičene do uveljavljanja odškodnine po tej pogodbi, čeprav na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, te odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala.

14. Ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča iz odločbe Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala. Ob teh izhodiščih je torej treba ugotavljati tudi, ali bi po FIP in izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh lahko uveljavljal odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Zato je na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen denacionalizacijo mogoče odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Ali se neka odškodnina, do katere je bila oseba upravičena, nanaša na to premoženje ali ne, pa je odvisno od razlage mednarodne pogodbe oziroma predpisa tuje države, ki je določila pravico do odškodnine. S tem Vrhovno sodišče ne odstopa od stališča, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine v tuji državi (tako stališče je sprejelo Ustavno sodišče že v sklepih Up 142/00 in Up 7/01), odstopa pa od razlage, da glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov ni pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.

15. FIP in na njeni podlagi izdani izvedbeni predpisi (KVSG3, UVEG4 in Zakon o prijavi škode) se vsekakor nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ. To izrecno izhaja iz prvega odstavka točke C 6 Priloge 1 k FIP, ki določa, da odškodnine po KVSG prejmejo Avstrijski državljani, pregnani ali preseljeni z območja FLRJ. Iz besedila določb FIP pa ne izhaja, da je bil namen pogodbenih strank odškodovanje za vse vrste škode, ki so osebam nemške narodnosti nastale v zvezi z dogodki v drugi svetovni vojni. Odvzem premoženja po Odloku AVNOJ je glede na omenjene določbe FIP mogoče šteti med relevantne dogodke v drugi svetovni vojni. Vendar je pomembna tudi opredelitev obsega oziroma predmeta odškodovanja. FIP se v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG. KVSG pa je v § 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje, podržavljeno v takratni Jugoslaviji.

16. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem z območij izven Republike Avstrije.5 Namen UVEG (opredeljen v § 1) je zagotavljanje pravic za dejanske škode v smislu § 2 Zakona o prijavi škode; in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, tj. do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. Po navedenem tako iz 2. člena FIP kot iz § 1. KVSG in § I.(2) UVEG izhaja enak obseg odškodovanja.

17. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus) mogoče šteti, da je oseba imela pravico dobiti odškodnino za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Pri tem ne bi bilo pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravici do odškodnine na podlagi FIP. Ni pa mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

18. To pomeni, da so bile do odškodnine po FIP oziroma UVEG upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno drugo premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP. Da namen FIP in njegovih izvedbenih predpisov ni bil tak, izhaja tudi iz dejstva, da je bila Republika Avstrija zavezana za plačilo odškodnin za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje avstrijskim državljanom tudi na podlagi drugih mednarodnih pogodb (npr. na podlagi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe in kasneje še na podlagi Pogodbe o priznanju odškodnin za nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij iz leta 1980).

19. Stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine (npr. za gospodinjske predmete) pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, bi pomenilo tudi različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen obravnavanega izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje). Zato po presoji Vrhovnega sodišča pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bil prejšnji lastnik teh nepremičnin upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.

20. Po navedenem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Zato je stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba in izpodbijana upravna odločba, napačno. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa že upravni organ, ki je sledil dosedanji sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo odločilnih dejstev.

21. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (4. točka prvega odstavka in tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku upoštevati stališča Vrhovnega sodišča, na katerih temelji ta sodba. Vrhovno sodišče še pripominja, da morebitna ugotovitev, da prejšnje lastnice na podlagi FIP in predpisov, izdanih na njeni podlagi, niso dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za premoženje, ki je predmet v tem postopku obravnavane zahteve za denacionalizacijo, ne pomeni, da te odškodnine niso dobile oziroma niso imele pravico dobiti na kakšni drugi podlagi.

**K II. točki izreka**

22. Revident je z revizijo uspel. Ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka.

23. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu6 se revidentu priznajo le stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR.

24. Stroški revizijskega postopka temeljijo na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in se odmerijo v skladu z Odvetniško tarifo. Vrhovno sodišče je tako revidentu priznalo po 5. točki tar. št. 30 (po drugi alineji 1. točke te tarifne številke, zvišano za 50 %), ki je podlaga za odmero odvetniških stroškov za revizijo, 344,25 EUR in 6,88 EUR materialnih stroškov (11. člen), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 428,38 EUR.

25. Tožena stranka je tako dolžna revidentu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v skupni višini 776,08 EUR, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po do tedanjih določbah ZUS-1. 2 Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62). 3 Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62. 4 Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62. 5 Osebe, upravičene do odškodnine po UVEG, je opredeljeval Zakon o prijavi škode. Iz opredelitve pregnanca v § 4 tega zakona izhaja, da so bile do povračila škode v skladu z določbami UVEG upravičene osebe nemške narodnosti, ki so izgubile prebivališče v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi njenih posledic, in bile pregnane (tudi) z jugoslovanskega ozemlja (zaradi pregona z območja izven meja Republike Avstrije in nemške države po stanju 31. 12. 1937). 6 Uradni list RS, št. 24/2007 z dne 20. 3. 2007, s spremembami.