Jedro

V sodni praksi se je oblikovalo stališče (npr. sodba VIII Ips 36/2005 z dne 22. 3. 2005), da se v primerih, ko delavcu delovno razmerje pri pravnem predniku delodajalca preneha na način, v posledici katerega ni upravičen do odpravnine (npr. zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo poda delodajalec; zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga; zaradi redne odpovedi, ki jo poda delavec), obdobje dela pred tem prenehanjem ne more upoštevati pri določitvi višine odpravnine pri delodajalcu, ki delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Ker delavec v zgoraj naštetih primerih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pravice do odpravnine pri pravnem predniku delodajalca ne bi mogel pridobiti, tudi ni moglo priti do prehoda te pravice na novo delovno razmerje v smislu upoštevanja delovne dobe pri pravnem predniku glede izračuna višine odpravnine. Enako velja tudi v primeru dosežene dobe pri istem delodajalcu pred vmesno prekinitvijo, do katere je prišlo po volji delavca (kot je bilo v konkretnem primeru).

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se glasi: Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati še razliko odpravnine v znesku 15.280,23 EUR, in sicer tako da ji obračuna še razliko obdavčljive odpravnine v višini 3.713,68 EUR ter zanjo odvede in plača še razliko v prispevkih v višini 820,73 EUR in razliko v dohodnini v višini 808,45 EUR ter tožeči stranki izplača neto razliko odpravnine v znesku 13.651,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2017 dalje do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje v znesku 1.136,74 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne do izteka roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh po vročitvi te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 782,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati še razliko odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v znesku 15.280,23 EUR, in sicer tako, da ji obračuna še razliko obdavčljive odpravnine v višini 3.713,68 EUR, zanjo odvede in plača še razliko v prispevkih v višini 820,73 EUR in razliko v dohodnini v višini 808,45 EUR ter tožnici izplača neto razliko odpravnine v znesku 13.651,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2017 dalje do plačila. V II. točki izreka je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da odpravnina zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 27. 7. 2017 znaša 23.284,16 EUR, neobdavčeni del pa 17.569,50 EUR. V III. točki izreka je zaradi umika dela tožbe ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, na reintegracijo tožnice k toženi stranki in na njen reparacijski del tožbenega zahtevka. V IV. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke, ki se je pritožila zoper I. in IV. točko izreka odločitve sodišča prve stopnje, zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je predlogu s sklepom VIII DoR 199/2018 z dne 4. 12. 2018 ugodilo glede vprašanja, ali je sodišče pri določitvi višine odpravnine pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo tudi delovno dobo, doseženo pri delodajalcu pred vmesno prekinitvijo, do katere je prišlo po volji delavca.

4. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri navaja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da ni pomembno, zakaj je tožnici prvič prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Bistveno je, da je tožnici prvič prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki izključno po njeni volji in da zato te delovne dobe ni mogoče upoštevati pri odmeri odpravnine. Tožnica je 18. 7. 2006 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato ji je po sporazumu s toženo stranko 30. 9. 2006 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Do tega je prišlo zato, ker se je tožnica s 1. 10. 2006 zaposlila pri L. F., d.o.o.. Ta družba pa je bila v tistem času povsem samostojen in neodvisen pravni subjekt, pri čemer ni šlo za nadaljevanje delovnega razmerja. V tistem času je imela družba L. F., d.o.o. svoje vodstvo, v sodnem registru je bila vodena pod svojo vložno številko, njen edini družbenik pa je bila L. Delovnopravne kontinuitete tako ni bilo. Šele v letu 2009 je postala edini družbenik te družbe tožena stranka, do pripojitve te družbe k toženi stranki pa je prišlo šele v letu 2010. Tožena stranka je delovno dobo, ki jo je imela tožnica pri L. F., d.o.o., upoštevala pri odmeri odpravnine, ni pa mogla upoštevati njene delovne dobe od 1. 4. 1985 do 30. 9. 2006, saj je tožnici tega dne po njeni volji prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

5. Tožnica je podala odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je sledilo tudi sodišče druge stopnje, izhaja: - da je bila tožnica v obdobju od 1. 4. 1985 do 30. 9. 2006 najprej zaposlena pri pravnem predniku tožene stranke, nato pa pri toženi stranki; - da ji je 30. 9. 2006 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi njene odpovedi in posledično sklenjenega sporazuma, ter da se je takoj naslednjega dne (torej 1. 10. 2006) zaposlila pri družbi L. F., d.o.o., ki je bila v tistem času samostojna in neodvisna pravna oseba; - da se je družba L. F., d.o.o. v letu 2010 pripojila k toženi stranki in da je bila zato 31. 5. 2010 ta družba izbrisana iz sodnega registra, tožnica pa je bila posledično prevzeta k toženi stranki; - da je tožena stranka dne 27.7. 2017 podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, v kateri ji je bil določen 75-dnevni odpovedni rok; - da je tožena stranka s popravkom te odpovedi tožnici podaljšala odpovedni rok od 75 na 120 dni, ker je upoštevala tudi njeno delovno dobo za obdobje od 1. 4. 1985 do 30. 9. 2006, in da je tožnici delovno razmerje prenehalo po izteku tega odpovednega roka, to je 24. 11. 2017; - da tožena stranka delovne dobe tožnice v obdobju od 1. 4. 1985 do 30. 9. 2006 ni upoštevala pri odmeri tožničine odpravnine.

9. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj., ZDR-1) v 108. členu opredeljuje pravico delavca do odpravnine in kriterije za njen izračun. Eden od teh kriterijev je tudi število let dela delavca pri delodajalcu. Tretji odstavek 108. člena ZDR-1 določa, da se za delovno dobo delavca pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih.

10. Po prvem odstavku 70. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 5/2011 in nadalj., panožna kolektivna pogodba) je odpravnina, ki pripada delavcu v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, odvisna od števila let delavca pri delodajalcu. Enako določa tudi 54. člen kolektivne pogodbe tožene stranke (A7- podjetniška kolektivna pogodba). Niti panožna kolektivna pogodba niti podjetniška kolektivna pogodba ne vsebujeta določb, ki bi se v zvezi z odpravnino nanašale na vmesno prekinitev delovne dobe pri delodajalcu oziroma na pravne prednike delodajalca. Nobena od zgoraj opisanih določb ne opredeljuje, kako je z upoštevanjem dela delavca v obdobju pred vmesno prekinitvijo delovnega razmerja pri delodajalcu, torej če se delavec po prenehanju delovnega razmerja pri prvem delodajalcu zaposli pri drugem delodajalcu, nato pa ponovno sklene delovno razmerje pri prvem delodajalcu, ki mu kasneje poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

11. V sodni praksi se je oblikovalo stališče (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 36/2005 z dne 22. 3. 2005), da se v primerih, ko delavcu delovno razmerje pri pravnem predniku delodajalcu preneha na način, v posledici katerega ni upravičen do odpravnine (npr. zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo poda delodajalec; zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga; zaradi redne odpovedi, ki jo poda delavec), obdobje dela delavca pred tem prenehanjem ne more upoštevati pri določitvi višine odpravnine pri delodajalcu, ki delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. To stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.,), ki pa je imel v 109. členu določbo s praktično identično vsebino, kot jo vsebuje 108. člen ZDR-1. 12. Ker delavec v zgoraj naštetih primerih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pravice do odpravnine pri pravnem predniku delodajalca ne bi mogel pridobiti, tudi ni moglo priti do prehoda te pravice na novo delovno razmerje v smislu upoštevanja delovne dobe pri pravnem predniku glede izračuna višine odpravnine. Enako velja tudi v primeru dosežene delovne dobe pri istem delodajalcu pred vmesno prekinitvijo, do katere je prišlo po volji delavca (kot je bilo v konkretnem primeru).

13. Delodajalec, pri katerem je bila zaposlena tožnica v obdobju od 1. 4. 1985 do 30. 9. 2006, je bil sicer pravni prednik tožene stranke oziroma tožena stranka, kar med strankama niti ni sporno. Kljub temu pa se to obdobje glede na zgoraj zavzeto stališče ne more šteti v obdobje dela tožnice pri toženi stranki, ki bi bilo podlaga za izračun višine odpravnine. Tožnici je namreč delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 9. 2006 prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženi stranki podala sama. Glede na navedeno tudi ni bistveno, da se je L. F., d.o.o., pri kateri je bila tožnica zaposlena od 1. 10. 2006 dalje, v letu 2010 pripojila k toženi stranki in je bila tožnica zato prevzeta k toženi stranki.

14. Dolžina odpovednega roka ni predmet tega spora, sicer pa je bil odpovedni rok tožnici s popravkom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podaljšan na podlagi druge določbe podjetniške kolektivne pogodbe, njena vsebina pa se tudi razlikuje od določbe podjetniške kolektivne pogodbe, ki ureja odpravnino.

15. Vrhovno sodišče je podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodilo in to sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo razlike v odpravnini.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

17. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške za odgovor na tožbo 500 točk po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj., OT), za pripravljalno vlogo z dne 31. 1. 2018 375 točk, za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 500 točk, vse povečano za 2 % materialnih stroškov (razen materialnih stroškov za zastopanje na naroku, ki jih tožena stranka ni priglasila) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 779,76 EUR (vrednost točke 0,459 EUR). Prav tako je dolžna tožnica toženi stranki povrniti stroške pritožbe 625 točk, povečane za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar znaša skupaj 356,98 EUR. Znesek stroškov postopka na prvi in drugi stopnji, ki jih mora tožnica povrniti toženi stranki, tako znaša 1.136,74 EUR, v primeru zamude s priglašenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. Tožnica mora toženi stranki povrniti tudi stroške revizije 750 točk (vrednost točke 0,60 EUR), povečane za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV ter sodno takso za revizijo 222,30 EUR, kar znaša 782,38 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19. Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na revizijo, saj v tem individualnem delovnem sporu ni bila uspešna (prvi odstavek 154. člen ZPP).

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.